Grand Theft Auto VI
Franšiza NBA 2K nas spremlja že vse od leta 1999, ko je svoj prvi koš zadela na konzoli Dreamcast. Vmes je konkurenca počasi izginila s parketa, zato založniku 2K že dolgo ni treba skrbeti, da bi mu kdo resneje dihal za ovratnik. Takšen položaj je lahko nevaren, saj hitro privede do lenarjenja in vsakoletnega izdajanja skoraj identičnega izdelka, vendar se je razvijalec Visual Concepts na srečo še naprej trudil izboljševati tisti najpomembnejši del: dejansko košarko.
NBA 2K27 je zaradi tega na parketu znova izvrstna simulacija tega športa. Težave se pojavijo šele takrat, ko zapustimo igrišče in se začnemo prebijati skozi goro menijev, virtualnih trgovin ter načinov, ki nas na vsakem koraku vabijo k zapravljanju pravega denarja. O tem sicer že jamram že leta in nimam ravno vere, da se bo to kmalu spremenilo, saj založnik 2K zgolj sledi trendom in nenazadnje so za situacijo krivi tudi sami igralci, ki redno vsako leto kupujejo dražje izdaje z največ virtualnimi kovančki. A vseeno ne morem mimo tega, da stvari ne bi omenil, saj imamo pod pokrovom zopet izvrstno simulacijo košarke, ki pa jih končni izgled skazijo te presnete mikrotranskacije.
Razvojna ekipa: Visual Concepts
Založnik: 2K
Platforme: PC, PS5, XSX, PS4, XO, NS, NS2
Uradna stran: NBA 2K27
Datum izida: 4. september 2026
Cena: 69,99 €
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
NAPOVEDNIK
Začnimo pri igralnih novostih. Razvijalci se radi pohvalijo z impresivnimi številkami, zato naj bi NBA 2K27 vseboval več kot 7.000 novih animacij. Koliko jih je res povsem novih, je praktično nemogoče preveriti, vendar med igranjem hitro opazimo, da se košarkarji odzivajo bolj naravno kot v prejšnjih delih. Zasluge za to gredo predvsem tehnologiji ProPlay, ki posnetke pravih tekem pretvarja v animacije znotraj igre.
Razlika je najbolj opazna pri prodorih proti košu. Polaganja se zdaj prilagajajo položaju igralca, obrambnega nasprotnika in dogajanju v zraku, zaradi česar napadalec ne izvede vedno ene in iste vnaprej določene animacije. Izboljšana so bila tudi preigravanja in zabijanja, pri katerih igra bolj prepričljivo presodi, kako naj se gib zaključi glede na prostor okoli koša. Rezultat je bolj organska košarka, kjer imamo občutek, da telesi igralcev dejansko trčita drugo ob drugo in ne samo sprožita ene od animacij iz omejenega kataloga in zdaj so še bolj pogosti občutki, da gledamo v resnični prenos tekme in ne v digitalno igro.
Spremembe je dobila tudi obramba. Poskusi blokiranja so bolj odvisni od smeri napada, zato branilec pri metu iz obrata ali odmiku ne skoči vedno navpično v zrak kot kakšen robot. Če zamudimo pri pokrivanju, bomo videli tudi obupane skoke proti žogi, pri katerih košarkar stegne celo telo in se poskuša v zadnji sekundi znajti med žogo in košem. Takšne poteze niso vedno uspešne, so pa videti presneto dobro in tekmam dodajo nekaj prepotrebne nepredvidljivosti.
Nov sistem trkov z žogo medtem upošteva lastnosti obeh vpletenih igralcev. Močan in dobro postavljen branilec lahko s pravočasnim posegom žogo izbije iz rok napadalca, medtem ko bo spreten organizator igre kontakt lažje prestal. Tudi višina košarkarjev ima bolj očiten vpliv, kar boste hitro spoznali, ko boste poskušali metati ob Victorju Wembanyami. Že njegova prisotnost pod košem je dovolj, da dvakrat premislimo, ali je prodor res pametna zamisel in ko vam stoji nasproti sem ga, tako kot verjetno resnični igralci, večkrat glasno preklel.
Veliko pozornosti je bilo namenjene metanju na koš. NBA 2K27 še naprej ponuja klasično pritiskanje gumba, vendar je veliko bolj zanimivo ritmično metanje z desno analogno gobico. Pri tem z enim gibom začnemo animacijo, nato pa moramo ob pravem trenutku zaključiti met in zadeti zeleno območje merilnika. Sistem na začetku zahteva nekaj privajanja, saj nekoliko prezgoden ali prepozen izpust praviloma pomeni zgrešen met. Nastavitve nam omogočajo nekaj prilagajanja, zato lahko merilnik naredimo prijaznejši, a igra zadetkov še vedno ne deli brezplačno.
To je še posebej pomembno pri spletnih tekmah, kjer so igralci v prejšnjih različicah včasih zadevali trojke z absurdno uspešnostjo. Tokrat je treba ustvariti odprt položaj, saj branilec z roko pred obrazom občutno zmanjša možnost zadetka. Obramba lahko igra agresivneje in tvega prekršek ali pa ostane previdnejša ter zgolj otežuje met. NBA 2K27 nas tako prisili, da razmišljamo o prostoru, blokadah in gibanju soigralcev, namesto da bi z najboljšim strelcem brezglavo prožili z vsakega položaja.
Pri tem pomagajo oznake na igrišču, ki pokažejo, kje bi morali stati in v katero smer se gibati. Nad soigralci se pojavijo tudi kratka opozorila glede nepokritega igralca ali zahteve po podaji. Izkušeni igralci bodo te napotke morda hitro izključili, za vse druge pa predstavljajo priročen način učenja košarkarske taktike. Igra nas namreč ves čas opominja, da je košarka moštveni šport in da lovljenje osebne statistike ni vedno najboljša pot do zmage.
Osrednji enoigralski način MyCareer nam zopet omogoči izdelavo lastnega košarkarja. Tokrat prevzamemo vlogo nadarjenega šolskega igralca, ki mu nesreča prekriža načrte, nakar se mora po dveh letih odsotnosti vrniti na parket. Pot do lige NBA vodi skozi razvojno ligo G League, kjer lahko izberemo eno od dveh moštev in poskušamo prepričati oglednike, da si zaslužimo mesto na naboru. Če vas zgodba ne zanima, je mogoče uvod preskočiti in takoj skočiti med največje košarkarske zvezdnike.
Všeč mi je, da NBA 2K še vedno vztraja pri karieri z dejansko zgodbo, saj so drugi športni naslovi takšne kampanje praktično opustili. Zaplet sicer ne bo dobil nagrade za najboljši scenarij leta, vendar našemu košarkarju vsaj podeli nekaj osebnosti in občutek napredovanja. Dobrodošla novost je tudi sodelovalno igranje, pri katerem drugi igralec prevzame vlogo Tracea Millerja.
Žal MyCareer še vedno trpi zaradi odločitve, da je ustvarjeni košarkar tesno povezan s spletnim svetom The City. Njegove sposobnosti izboljšujemo z virtualno valuto VC, ne glede na to, ali nas spletne tekme sploh zanimajo. Če kupimo osnovno različico igre in ne zapravimo dodatnega denarja, se lahko hitro znajdemo na parketu z nerazvitim igralcem, ki mora tekmovati proti LeBronu, Jokiću in drugim pošastim lige NBA. Napredovanje je zaradi tega namerno počasnejše, kot bi moralo biti in ni jih malo, ki bodo ravno zaradi tega hitro stegnili roko po kreditni kartici. Letos sem prejel kopijo standardne različice igre, ki ni dobila nobenih dodatnih VC-jev in šokiran sem bil, kako nerazvit je bil na parketu moj avatar – ne smemo pozabiti, da je že samo za osnovno verzijo igre treba plačati zajetnih 70 €.
Še bolj nesramna je izvedba načina MyCareer Eras. Zamisel je odlična, saj lahko svojega košarkarja pošljemo v obdobja rivalstva med Magicom Johnsonom in Larryjem Birdom, čas Kobeja Bryanta, LeBrona Jamesa ali pa Stephena Curryja. Vsako obdobje vsebuje ustrezna pravila, postave in dvorane. Težava je v tem, da svojega že razvitega igralca ne moremo preprosto prenesti med njimi. Za posamezna obdobja moramo ustvarjati nove košarkarje in jih znova izboljševati z virtualno valuto. Tu je povsem jasno, da je bila igralna zabava podrejena želji po dodatnem zaslužku.
The City je vsaj postal manjši in bolj smiselno zasnovan. Med trgovinami, igrišči ter različnimi dejavnostmi nam ni treba več teči čez ogromno in večinoma prazno mesto. V nekaj sekundah lahko kupimo novo opremo in nato skočimo v tekmo tri na tri. Mesto deluje živahno, saj lahko spremljamo druge igralce, ki se podijo za žogo, nosijo absurdne kostume ali samo stojijo ob igrišču in čakajo na novo tekmo.
Moški in ženski liki lahko zdaj skupaj igrajo v The Cityju, kar je logična in že dolgo pričakovana sprememba. Ženska stran izkušnje je kljub temu še vedno manj dodelana od moške, predvsem na področju zgodbe, komentatorjev in predstavitve lige WNBA. Glede na količino denarja, ki ga 2K zasluži z mikrotransakcijami, bi si ta del igre zaslužil bistveno več pozornosti. Tako je WNBA spet vključen bolj zaradi tega, da se ima založnik s čim pohvaliti pred mediji in v ta del ni vložil toliko proračuna, da bi liga zares postala opazna znotraj igre.
V The Cityju sicer ne manjka vsebine. Na voljo so The REC, Park, Theatre, Street Kings, Proving Grounds in kopica drugih dejavnosti. Dobrodošel je Casual Corner, ki manj izkušene uporabnike poveže z igralci podobne ravni in jim ponudi nekoliko prijaznejši vstop v spletno tekmovanje. To je dobra poteza, saj si drugače kot ubožec s standardno verzijo igre in nerazvitim košarkarjem drugim bil največkrat v napoto in zdaj se lahko končno srečaš z drugimi igralci s katerimi lahko postopoma in brez pritiska razviješ svoje veščine.
Problemi z mikrotranskacijami se pojavijo tudi v načinu MyTeam, kjer zbiramo kartice košarkarjev in sestavljamo sanjsko moštvo. Način ostaja izrazito usmerjen v kupovanje paketkov in je eden najbolj požrešnih primerkov sistema Ultimate Team med vsemi večjimi športnimi igrami. Po tekmah zdaj sicer pridobivamo izkušnje in lahko izboljšamo nekatere lastnosti kartic, vendar to ne spremeni dejstva, da je zapravljanje denarja še vedno najhitrejša pot do konkurenčne ekipe.
Precej več ljubezni je na srečo prejel MyNBA. Izboljšan sistem prostih igralcev zdaj upošteva zaupanje v vodstvo, pogodbene obljube, bonuse in celo želje posameznih zvezdnikov glede soigralcev. Izvajamo lahko menjave med štirimi moštvi, novi MyNBA Legacy pa združuje igranje kariere posameznega košarkarja z upravljanjem celotnega kluba. Izbrani igralec se po 25 letih upokoji, nato pa lahko njegovo zgodbo nadaljujemo v vlogi njegovega sina. Gre za simpatično zamisel, ki bo razveselila predvsem ljubitelje dolgoročnega vodenja franšize.
NBA 2K27 na parketu nima prave konkurence. Gibanje je bolj naravno, napad in obramba zahtevata več premisleka, izboljšane animacije pa poskrbijo za najbolj prepričljivo virtualno košarko doslej. Manj navdušujoča je predstavitev, saj nas igra pogosto zadržuje z dolgimi prizori in televizijskimi vložki, ki jih ni vedno mogoče preskočiti. Tudi grafična podoba že nekaj let ni naredila večjega koraka naprej – z razliko na PC-ju, kjer je bila vdelana podoba za DLSS 5 zaradi česar so obrazi igralcev zdaj strašljivo fotorealistični, a žal te naprednosti na moji kopiji igre za konzolo PlayStation 5 nisem mogel izkusiti.
Največja težava pa ostaja pohlep. Skoraj vsak večji način nas prej ali slej pripelje do virtualne valute, paketkov kartic ali trgovine z nesramno dragimi kozmetičnimi dodatki. Pod vso to navlako se skriva izvrstna športna simulacija, ki je v primerjavi s prejšnjimi leti naredila nekaj pametnih korakov naprej. Škoda je le, da 2K očitno ne more več izdelati košarkarske igre, ne da bi ob vsakem košu proti igralcu iztegnil še odprto dlan za dodatne evre, ki jih vsak izdatno odšteje že ob nakupu osnovne verzije igre.
