Grand Theft Auto VI
Kitajski razvijalci so se še nekaj let nazaj na področju velikih enoigralskih naslovov držali bolj v ozadju, nato pa se je pojavil Black Myth: Wukong in dokazal, da lahko tudi iz te države dobimo igre, ki se brez težav postavijo ob bok največjim zahodnim in japonskim uspešnicam. Temu je nato sledilo še nekaj zanimivih projektov in eden najbolj obetavnih je bil zagotovo Phantom Blade Zero, za katerim stoji studio S-Game. Ta je že s prvimi napovedniki navduševal s spektakularnimi bojnimi animacijami, pri katerih se je včasih zdelo, da gledamo kakšen visokoproračunski kitajski akcijski film in ne dejanskega igranja.
Ob takšnih prikazih se mi sicer vedno prižge manjša opozorilna lučka, saj smo v preteklosti že večkrat dobili igre, ki so bile v napovednikih videti naravnost čudovito, ob dejanskem igranju pa se je hitro izkazalo, da razvijalci niso uspeli dostaviti vsega obljubljenega. Phantom Blade Zero na srečo ne spada v to kategorijo, saj je S-Game uspel izdelati presenetljivo kakovosten naslov, ki se lahko pohvali z enim najbolj atraktivnih bojnih sistemov zadnjih let. To pa še ne pomeni, da je zadeva povsem brez težav.
Razvojna ekipa: S-GAME Studio
Založnik: S-GAME Publishing
Platforme: PS5, PC
Uradna stran: trgovina PlayStation
Datum izida: 29. oktober 2026
Cena: 69,99 €
NAPOVEDNIK
Najprej je treba razčistiti eno stvar, ki se je igra sicer nikakor ne more znebiti, in sicer primerjave z žanrom soulslike. Phantom Blade Zero si od teh naslovov resda izposodi kar nekaj idej, kot so nadzorne točke, raziskovanje med seboj povezanih območij in zahtevni šefi, a v osnovi gre za precej bolj tradicionalno akcijsko avanturo, ki ima več skupnega z igrami, kot sta Ninja Gaiden in Sekiro, kot pa z denimo Dark Souls. Razvijalci so se očitno odločili, da bodo od konkurence pobrali tiste stvari, ki so jim bile všeč, nadležne mehanike pa preprosto vrgli skozi okno. In takšen pristop se mi zdi še kako dobrodošel.
Ko se vsak spopad spremeni v akcijski spektakel
Zgodba nas postavi v čevlje bojevnika z imenom Soul, ki se znajde sredi precej zapletene zarote, za nameček pa mu je ostalo samo še 66 dni življenja. V tem času mora razkriti resnico o dogodkih, ki so ga pripeljali v trenutni položaj, pri tem pa seveda pokončati celo armado nasprotnikov, ki mu stojijo na poti.
Kar se tiče samega zapleta, pa so se razvijalci odločili za nekaj, čemur se azijski ustvarjalci očitno nikakor ne morejo upreti, saj se tudi tokrat vse skupaj vrti okoli maščevanja. Ne vem, ali je to zapisano v kakšnem nenapisanem pravilniku za izdelavo azijskih akcijskih iger, a očitno mora vsak drugi glavni junak na svoji poti poravnati neke stare račune, pri tem pa seveda odkriti še kakšno skrivnost iz svoje preteklosti. Phantom Blade Zero v tem pogledu ne prinaša ničesar posebej novega in sama zgodba je na koncu zgolj povprečna, saj je polna že znanih zapletov, skrivnostnih oseb in dialogov, ki ne bodo ostali v spominu še dolgo po zaključku kampanje.
K sreči so vsaj vmesne sekvence precej bolj zanimive, saj so nekatere izrisane v slogu starošolskih animejev, kar celotni predstavitvi doda prav poseben čar. Razvijalci se sicer morda malce prevečkrat zatečejo k skokom v preteklost, preko katerih nam poskušajo pojasniti ozadje posameznih likov in dogodkov, zaradi česar se pripoved občasno nekoliko razvleče. A takšnim prizorom je zaradi njihove zanimive vizualne podobe precej lažje odpustiti kakšno pripovedno nerodnost.
Je pa treba razvijalcem priznati, da so vsaj poskrbeli za zgodbo, ki ji lahko dejansko slediš, kar je v primerjavi z nekaterimi konkurenčnimi soulslike naslovi že skoraj revolucionarna novost. Tukaj za razumevanje dogajanja ni treba prebrati opisov petdesetih predmetov in nato na YouTubu pogledati še triurno razlago nekoga, ki je svoje življenje posvetil razvozlavanju zgodbe.
Podobno velja za stranske naloge, ki jih je mogoče opravljati brez pretiranega ugibanja, kaj razvijalci sploh zahtevajo od tebe. Seveda so še vedno prisotne skrivnosti in skrite poti, a Phantom Blade Zero večinoma spoštuje igralčev čas, kar se mi zdi ena njegovih največjih prednosti.
Glavna zvezda celotne predstave je seveda bojni sistem in tule je S-Game resnično zadel v polno. Soul se po bojišču premika z neverjetno hitrostjo, napadi se prepletajo z izmikanjem in odbijanjem sovražnikovih udarcev, vsaka uspešno izvedena kombinacija pa je videti, kot da bi jo koreografiral kakšen mojster hongkonških akcijskih filmov. Igra se pri tem ne zanaša samo na lep videz, saj je treba napade tudi pravilno časovno uskladiti, prepoznati nasprotnikove vzorce in vedeti, kdaj je pametneje stopiti nazaj, namesto da z glavo rineš v naslednjo kombinacijo.
Posebej velja pohvaliti izjemno bogat nabor orožij. Na voljo niso samo različne vrste mečev, ampak tudi druga orožja, ki se med seboj razlikujejo po hitrosti, dosegu in posebnih sposobnostih. Med njimi lahko preklapljamo tudi med samim bojem, kar odpira veliko prostora za eksperimentiranje. Dodatno raznolikost prinesejo posebna orožja Phantom Edge, ki jih uporabljamo za močnejše napade in druge zanimive učinke.
Razvijalci so šli celo tako daleč, da so za različna orožja pripravili unikatne animacije usmrtitev. Te so včasih tako spektakularne, da se med igranjem počutiš kot največji slaboritnež daleč naokoli, še posebej ko uspešno odbiješ celo serijo sovražnikovih udarcev in nato nasprotnika pokončaš z zaključnim napadom, ki bi bil brez težav primeren za zadnji obračun kakšnega akcijskega filma.
Vendar ima takšen spektakel tudi svojo ceno. Animacije so namreč včasih tako razkošne in hitre, da sem dobil občutek, kot da nimam več popolnega nadzora nad svojim likom. Soul se lahko med izvajanjem kombinacije premakne precej dlje, kot sem pričakoval, ob večjem številu sovražnikov pa zaslon preplavijo posebni učinki, zaradi katerih ni vedno povsem jasno, kaj se sploh dogaja. Težava ni tako velika, da bi pokvarila bojni sistem, a v igri, kjer lahko že en napačno ocenjen napad pomeni smrt, zna biti vse skupaj malce nadležno.
Zahtevni šefi, ki včasih preprosto nočejo umreti
Pravi preizkus naučenih veščin predstavljajo šefi, ki so večinoma fantastično oblikovani in se med seboj močno razlikujejo. Nekateri stavijo na hitrost, drugi na surovo moč, spet tretji pa imajo tako nenavadne napade, da sem med prvim srečanjem z njimi samo debelo gledal, kaj moram sploh storiti.
Vendar pa se tu pojavi še ena težava, ki me je spomnila na lanskoletni The First Berserker: Khazan. Določeni šefi imajo namreč enostavno preveč življenjskih točk, zaradi česar se lahko spopadi vlečejo več minut. To samo po sebi niti ne bi bilo tako slabo, če ne bi bilo treba medtem večkrat ponavljati istih vzorcev napadov. Ko enkrat ugotoviš, kako nasprotnika premagati, a ga moraš nato še naslednjih pet minut počasi klestiti po zdravju, se začetno navdušenje hitro spremeni v nepotrebno utrujanje.
K sreči so razvijalci pripravili nekaj pametnih rešitev. Če ima šef več faz in eno od njih uspešno zaključiš, se napredek shrani, tako da ti ob naslednji smrti ni treba ponovno opravljati že premaganega dela spopada. To je naravnost odlična odločitev, ki bi jo z veseljem videl tudi v drugih podobnih igrah.
Prav tako nadzorne točke ob počitku ne oživijo vseh že pobitih sovražnikov in ob smrti ne izgubiš nekakšne posebne valute, zaradi katere bi se moral nato vračati na mesto svojega zadnjega neuspeha. Phantom Blade Zero tako dokazuje, da je lahko igra zahtevna tudi brez mehanik, katerih edini namen je igralcu dodatno greniti življenje. Umiranje je še vedno del izkušnje, le da se lahko po njem precej hitreje vrneš k stvari, ki te je dejansko ustavila.
Svet, ki ga je vredno raziskovati
Prijetno presenečenje je bilo tudi raziskovanje sveta. Phantom Blade Zero sicer ponuja precej obsežna območja, a ne gre za klasičen odprti svet, kjer bi te na vsakem koraku pričakala nova ikonica na zemljevidu. Namesto tega dobimo skrbno oblikovane lokacije s številnimi stranskimi potmi, skritimi prostori in skrivnostmi, ki nagrajujejo radovednost.
Velikokrat se mi je zgodilo, da sem namesto nadaljevanja glavne zgodbe raje zavil v kakšen stranski hodnik, saj me je zanimalo, kaj se skriva na njegovem koncu. In igra me je za takšne odločitve večinoma lepo nagradila, bodisi z novim orožjem, uporabnim predmetom ali celo povsem neobveznim šefom. Prav takšno raziskovanje imam najraje, saj se ne počutiš, kot da samo odkljukavaš opravila s seznama.
Vse skupaj dodatno izboljša čudovita grafična podoba. Pogon Unreal Engine 5 je tu resnično dobro izkoriščen, saj so okolja polna podrobnosti, osvetlitev pa zna ustvariti naravnost čudovite prizore. Posebej so mi bile všeč lokacije, ki prepletajo tradicionalno kitajsko arhitekturo s temačnejšimi, skoraj nadnaravnimi elementi. K odličnemu vzdušju pripomoreta še zvočna podlaga in oblikovanje sovražnikov, kjer je očitno, da razvijalcem ni zmanjkalo domišljije.
Nekoliko manj domiselno pa je razvojno drevo veščin. To je sicer na prvi pogled videti povsem zadovoljivo, vendar hitro ugotoviš, da veliko odklenjenih sposobnosti tako ali tako dobiš z običajnim napredovanjem. Namesto da bi lahko svojega junaka resnično prilagajal lastnemu načinu igranja, večinoma samo odklepaš vnaprej določene izboljšave, zaradi česar celoten sistem deluje nekoliko poceni. Še posebej je to škoda ob tako raznolikem naboru orožij, ki bi si zaslužil bistveno bolj poglobljen razvoj lika.
Kitajska je dobila še eno odlično akcijsko igro
Phantom Blade Zero je zame eno prijetnejših presenečenj letošnjega leta. Studio S-Game je uspel dostaviti naslov, ki je videti čudovito, ponuja spektakularne boje in igralca nagrajuje za raziskovanje, hkrati pa se ne boji zavreči nekaterih bolj nadležnih pravil, ki jih je v zadnjih letih uveljavil žanr soulslike.
Vseeno pa zadeva ni popolna. Zgodba je zgolj povprečna, razvojno drevo veščin bi lahko ponudilo precej več svobode, pretirano dolgi obračuni z nekaterimi šefi pa znajo biti naporni. Tudi bojni sistem kljub svoji atraktivnosti včasih daje občutek, da je razvijalcem pomembnejše to, kako je posamezen napad videti, kot pa koliko nadzora ima igralec med njegovim izvajanjem.
A te pomanjkljivosti niso dovolj velike, da bi pokvarile celotno izkušnjo. Phantom Blade Zero namreč večino časa počne natanko tisto, kar sem od njega pričakoval: omogoča mi, da s pomočjo neverjetno atraktivnih borilnih potez premagujem nasprotnike, odkrivam zanimive kotičke sveta in se pri tem počutim kot junak iz najboljših kitajskih akcijskih filmov. In čeprav bi si želel, da bi bili določeni sistemi malce bolj izpiljeni, je S-Game že s tem projektom dokazal, da ga bo treba v prihodnje še kako pozorno spremljati.
