Green Hell sodi med tiste zloglasne peskovniške igre s poudarkom na preživetje. Žanr, ob omembi katerega zadnja leta zgolj zdolgočaseno zavijemo z očesi in odklikamo naprej. A naj ti roka ne poseže prenaglo po miškinem gumbu! Kar se tiče osnov, ima Green Hell v osredju resda tipično nabiranje surovin in združevanje osnov v razna orodja in ja, cilj je kot vedno poskrbeti za čim daljše preživetje našega protagonista, tokrat doktorja z doktoratom iz domorodskega gobezdanja.
Po zaslugi popularizacije žanra pred dobrimi tremi leti smo nedvomno vsi otipali že vsaj eno igro s preživetjem v luči žarometov, a kljub nasičenosti priznam, da je moja pregreha še zmerom tu in tam poseči po kakšnem obetavnem novem pripadniku. To mi omogoči, da vsake toliko časa naletim na dragulj v morju napol prebavljenih iztrebkov, kot to velja za tokratno džungelsko peskovniško igrišče. Poljski neodvisni studio Creepy Jar nam je pripravil hudičevo dobro iteracijo guganja po ovijalkah (kvarilec – dejanskega guganja ni 🙁 ). Skupina veteranov s precejšnim številom velikih izidov za sabo je strokovna znanja združila v osvežilno gozdarsko dogodivščino, ki bežno spominja na The Forest, a ne vsebuje grotesknih mutantov in domorodcev… Kaj? A te ima…? Ok, zgolj brez mutantov torej.
Zaenkrat smo peli enoglasen slavospev, a dajmo se malo lotiti tega, kar Green Hell dejansko loči od incestne konkurence. Kljub temu, da so določeni igralni elementi identični ali vsaj podobni klasiki, se uspe pretiranem kloniranju v veliki meri izogniti, ob tem pa uvesti nekaj zanimivih inovacij. Enostavno rečeno je njen ultimativni cilj, da te ima stalno na konicah prstov. Počutiš se kot zgolj mestni fantič v zelenem peklu, kjer je narava dobila glavni kvest za zagotovitev tvoje pogube. Neprestano prisoten občutek prihajajoče osebne apokalipse, ki ga ne znam točno opisati, a pomanjkanje besed nikakor ne odvzame od občutka bojazni. Kjer se nevarnost zna skrivati za vsakim vogalom in ne glede na to, ali se soočaš z lakoto, plemenom domorodcev ali pikom kače, se te ne boji zagrabiti za jajčka in močno stisniti.
Razvojna ekipa: Creepy Jar
Založnik: Creepy Jar
Platforme: PC
Datum izida: 29.9.2018
Cena: 16.79€
Zvrst: Preživetvena Simulacija
Preživetje za vsako ceno
V prostrano džunglo se odpraviš kot Dr. Jake Higgins, strokovnjak na področju domorodskih plemen, bolj specifično misterioznih plemen amazonskega pragozda. Skupaj z ženo Mio (če me ne vara spomin iz Resident Evil 7, se bo hitro izkazala za nadvse zlobno) se odpravimo v džunglo na ponoven obisk domorodcev, saj so ti zaradi izdaje tvoje knjige dobili precej nezaželene pozornosti in se pričeli obnašati čudno in nepredvidljivo. Konflikt iz njih napravi dve skupini, kjer ena želi sprejeti prišleke z odprtimi rokami, druga pa slepo tišči dlani pred oči in si med skalpiranjem nedobrodošlih prišlekov v brado mrmra o dobrih starih časih.
Presenečenje, presenečenje! Žena se zaradi redke veščine obvladanja jezika domorodcev sama odpravi preučevati nenadno spremembo življenjskih navad, sami pa smo v tem času postavljeni pred začetni uvodnik, ki ti z žugajočim prstom predstavi vlogo različnih hranilnih skupin, preživetvenih osnov in džungelskih dobrin, seveda pa kot nalašč medtem na fronti gre nekaj po zlu. Po prejetem radijskem kriku groze se ženica preneha odzivati in… čas je za peskovnik.
Zaenkrat zgodba namreč še ni preveč dodelana in na voljo je le par aperitivnih misij, kjer otipamo prihajajočo krizo, ki jo bomo ob polnem izidu morali razrešiti. A že zdaj je vidnega precej potenciala, čeprav veliko stvari daje občutek nadomestitev. Govor je svetla izjema, saj je vanj bilo več kot očitno vloženega precej truda, a žal za animacije in vizualne podrobnosti istega ne morem trditi. Za kaj več bo pač potrebno počakati in se zaenkrat nasititi s precej kompleksnim preživetvenim puščavniškim življenjem, kjer smo na milost in nemilost prepuščeni lastnim sposobnostim s ciljem “zgolj” preživetja.
Tako se poln optimističnih misli odpraviš dogodivščinam naproti… in po par minutah popraskaš betico in se vprašaš “A v tej pizdariji bi naj preživel!?” Zelena goščava vsekakor ni prijazen gostitelj in po uvodnem tipičnem slepem tekanju naokoli sem kmalu zaslišal jezni sik in par-sekundno potemnitev zaslona, kjer sem zgolj zavzdihnil in začel od začetka. Uvodnik se je pravzaprav sramotno veliko-krat ponovil, a po dobri uri sem se taktično otepal mravelj, tiho oprezal za sikanjem kač in odganjal jaguarja zgolj z rahlo porjavelimi spodnjicami in kamnitim nožkom, ki bi se ga sramoval še prvi jamski človek.
Jem zgolj organsko
Sama igra se zaenkrat igra kot tipična preživetvena peskovniška simulacija z elementi bazo-gradnje. Pričneš z nahrbtnikom oziroma omejenim inventarjem, za spremljanje trenutnega stanja pa ti pripomore tudi ura s prikazom vitalnih znakov, metabolizma, kompasa in seveda časa, ker gre navsezadnje za uro. Inovativno so vpeljali tudi briljantno mehaniko, kjer lahko preučiš vsako okončino za poškodbami ter vsiljivci, v primeru poškodbe pa lahko na ogroženem območju uporabiš tudi kakšno žavbo, kjer pridejo prav zapiski v beležki. Majhen nasvet – ne spati na tleh. Psiha (tako tvoja, kot protagonistova) ti bo hvaležna.
Med hojo po džungli naletiš na obilico raznih dobrin in nevarnosti. Palice, kamni in listje imajo samoumevno vlogo, a neznane rastline in glive je potrebno odkriti preko eksperimentiranja, čeprav zraven tu in tam izprazniš želodec. Vsekakor odsotnost držanja za roko pripomore pri pristnem občutku preživetja ter občutku nevarnosti in če na začetku vsakih par minut brskaš po knjižici, se sčasoma pogosto uporabljenih receptov naučiš na pamet.
Kot pri večini sotrpinov je prisotna tudi precej strma težavnostna krivulja, kjer odkrivaš stvari večinoma preko eksperimentiranja. Kot v The Forest je za gradnjo potrebno postaviti shematiko in jo napolniti s potrebnimi surovinami, a zaenkrat je mehanika nekoliko neintuitivna, čeprav bo seveda v končni obliki boljša. Tako lahko najdeš par palic in jih vržeš na kup za ustvarjanje čudežnega ognja, ampak opravila še ni konec. Preko drgnjenja palic po netivu, kot sta suha trava ali ptičje gnezdo ročno zanetiš ogenj in komaj nato pride možnost peke mesa za pridobitev vseh njegovih hranilnih lastnosti.
Metabolizem je razdeljen na razne osnovne hranilne skupine, ki jih moraš zadovoljevati ločeno. Rastlinje je bogato v ogljikovih hidratih, za maščobe moraš oprezati za oreščki, proteini pa se nahajajo v živalih, ki jih moraš nemilostno loviti in postaviti na žar. Zadnja hranilna skupina se nahaja v hidraciji in kot ime nakazuje, jo je najlažje potešiti z vodo. A pazi! Rečna struga je polna bakterij in umazanije, zato je najbolje razpoloviti kokos in polovici odvreči na tla, saj tako z dežjem pridobiš enostaven in obnovljiv vir pitne vode.
Kamen + kamen = dva kamna
Uporabniški vmesnik se zna sprva zaradi raznih menijev zdeti rahlo štorast, a kmalu razumeš pomen vsakega okna in gumba. Idealno za miško in tipkovnico, kjer lahko ročno opravljaš nekatere dejavnosti, kot je postavitev mesa na prosto mesto ob ognju ali sortiranje inventarja. Z desnim miškinim gumbom lahko dostopaš tudi do nekaterih naprednih dejavnosti, kot je “žetev” ali morda uničenje predmeta.
Grafično gre za precej dovršeno grafično podobo, sploh med potepu v džungli, kjer te pričaka malo morje raznega rastlinja in raznolikega živalskega prebivalstva. Atmosfera in občutek izgubljenosti sta dobro predstavljena in užival sem sploh v pogledu na sončne žarke, ki so se nežno prebijali skozi goste drevesne krošnje. Če bi že kaj skritiziral, sem svojo domovanje postavil takoj ob reki in zato na čase opazil opazen upad kvalitete in podrobnosti ob pogledu na nasprotni breg, čeprav zaradi konstantnega dogajanja in povprečno precej nizke vidne razdalje učinek ni očiten.
Delovanje pusti mešane občutke, a po mojem je glavni krivec uporabljen procesor Ryzen 5 1600x, ki ni najbolje zmogel prebavljati kompleksne procesorske zahtevnosti džungelskega življenja. Na ultra nastavitvah in resoluciji 2560×1440 sem uspel na omenjenem procesorju, GTX 1070 Ti grafični kartici ter 32GB pomnilnika doseči nihajočih 40-65 FPS in zmanjšanje grafične zahtevnosti na srednje nastavitve je problem zgolj delno zamaskiralo, saj sem se kljub povprečnim 55 FPS še vedno soočal s padci pod 50 FPS. Precej povprečen rezultat in nedvomno bodo s popravki morali poskrbeti tudi za optimizacijo.
Zaključek
Morda na prvi pogled res deluje kot stereotipna preživetvena igra, a Green Hell skriva marsikaj. Že sedaj sem impresioniran nad vsem, kaj postavi na mizo, čeprav zaradi zgodnjega dostopa nekatere funkcije – kot je zgodba – zaenkrat manjkajo. Po videnem načrtu do polnega izida v zgodnji pomladi lahko pričakujemo kar nekaj razburljivih novosti, a razvoj bi se tam naj ne končal. Preživetvena igra, ki si zasluži preživeti.
Pozitivno:
+ Ena najbolj imerzivnih preživetvenih iger doslej
+ Veliko sistemov, a se nobeden ne počuti odveč
+ Občutek vstopa v neznano
+ Robusten sistem kreftanja
+ Eno najboljših džungelskih okolij v katerikoli igri doslej
Negativno:
– Veliko stvari še manjka
– Sistemsko (sploh procesorsko) precej zahtevna
– Štorast uporabniški vmesnik
