V današnjih časih ima pojem “linearna igra” precej slab sloves. Igričarji imajo radi odprte svetove, kjer jih čaka sto in eno opravilo in upravičeno zahtevajo za svoj denar čimveč vsebine.
Vendar pa v takih odprtosvetnih igrah ponavadi trpi glavna štorija. Vzemimo za primer Assassin’s Creed: Odyssey. Zadeva ima toliko vsebine, da praktično izgleda že kot MMO in vašemu dnevniku opravil ni ne konca ne kraja. Problem pa nastopi v njegovi glavni štoriji, saj zaradi obilice vseh opravil kmalu več ne spremljaš, kaj za vraga je sploh poanta tvoje odprave in preden končaš vse stranske obveznosti, se ti glavne naloge sploh ne ljubi več lotiti.
Zato je toliko bolj osvežujoče, ko na površje priplava igra, ki da vse na linearno izkušnjo, saj želi povedati svojo zgodbo, brez vseh distrakcij. Špil, ki ima jasno začrtano pot od točke A do B. Naslov, kot je A Plague Tale: Innocence.
Razvojna ekipa: Asobo Studio
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PS4, XB1, PC
Cena: EIGRE.si – 40,24 €
Datum izida: 14.05.2019
Cena: 44.99€
VIDEO OPIS
Moram reči, da me je A Plague Tale: Innocence povsem presenetil. Kot nekdo, ki redno spremlja vse napovedane špile in kot nekdo, ki je glavna tarča vprašanj tip “kaj se kaj splača igrat’?”, se mi je A Plague Tale prikazal kar od nekje. Za igro sem izvedel kakšen teden pred izidom in to povsem po naključju. To pomeni, da špil ni imel ravno veliko oglaševanja in morda založnik niti ni verjel, da lahko ekipi, ki šteje vsega 45 članov, uspe dostaviti kvaliteten izdelek. A zmotili so se.
Kot rečeno, A Plague Tale: Innocence je močno linearna izkušnja, ki si je za svoj cilj vzela povedati zanimivo zgodbo in to je presneto pametna ideja. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj si majhni razvijalci vzemajo za nalogo uprizoriti velike, odprte svetove, saj jim za takšno kvalitetno izvedbo preprosto manjka delovne sile. Raje bi se osredotočili na svoje močnejše točke, kot je denimo dobra štorija in dobro sestavljene stopnje.
Zgodba je tako glavno vodilo A Plague Tala. Spremljamo mlado punco z imenom Amicia, ki v srednjeveški Franciji uživa povsem preprosto življenje. Ima željo postati dobra bojevalka, ker pa ne more ravno držati ogromnega meča, se raje zanaša na zvesto fračo. A nekega dne njeno sončno življenje prekine kruta realnost, saj sredi gozda naleti na ogromno črno luknjo, iz katere mezijo krvoločne podgane. Da bi bilo vse še huje njen grad napadejo fanatiki in v trenutku pokoljejo njeno celo familijo.
Ne dobijo pa prav vseh, saj ji uspe pobegniti s svojim mlajšim bratom, ki pa ima svoje težave. Mali je namreč že celo življenje bolan in je bolj redko videl sonce. Kljub temu ga vzame pod svoje krilo in parček jo hitro popiha na varno. Od tu dalje našo junakinjo (ki me močno spominja na Aloy iz igre Horizon Zero Dawn) čaka ogromno avantur in pridobivanja novih zaveznikov, njen cilj pa je pozdraviti svojega brata ter mimogrede dobiti nekaj maščevanja.
A Plague Tale si vzema ogromno navdiha iz iger kot so Ico, The Last of Us in Brothers – A Tale of Two Sons in to lahko med preigravanjem tudi čutimo. Naša glavna naloga je zaščititi našega bratca, saj je ta popolnoma ranljiv in nas praktično vseskozi spremlja na naši avanturi.
Nič kaj bolj vzdržljiva ni niti Amicia, zato je tudi igranje prirejeno svetu, kjer nas pokonča vsaka dobro merjen udarec. Naša junakinja se mora zato zanašati predvsem na skrivanje in hitro sence postanejo njen najboljši prijatelj. Roko na srce, plazenje je povsem osnovno in na zaslonu se ne pojavi noben pokazatelj, ki bi kazal kako slišni so naši koraki ali koliko smo trenutno odkriti.
Naši glavni nasprotniki so stražarji, ki preprostega skrivanja ne izkoriščajo, saj jih omejuje njihova tupovast. Če vas zagledajo, se jim počasi napolni mernik in ko je poln, se v ravni črti odpravijo do vaše zadnje točke. Ko do nje prispejo, butasto in nepremično bolščijo v eno točko, dokler se merilnik ne izprazni in zopet se vrnejo na svojo običajno pot.
Če nas grdavž opazi, nas praktično vedno čaka nalaganje shranjene pozicije, saj neke obrambe praktično nimamo. Amicia pa ni povsem nebogljena, saj za pasom vedno nosi zvesto fračo. Z njo lahko preko strela v glavo ubije nasprotnika, a le če stražar ne nosi čelade. Oklepneži tako predstavljajo resno grožnjo, vendar k sreči tu nastopijo drugi pripomočki.
Največja posebnost A Plague Tala so podgane. Roji in roji črnih bitij s svetlečimi očmi poseljujejo praktično vsako obiskano lokacijo. Kosmatinke plezajo drug čez drugo in se preko scen premikajo kot ogromen črni val, izbruhnejo pa lahko iz vsake odprtine ali pa celo zemlje. Ustrašijo se samo luči in če se slučajno ob njihovem nastopu skrivate v temi, vam bo hitro trda predla.
K sreči pa so na njihove majhne a številčne zobe občutljivi tudi nasprotniki, ti pa so se pametno spomnili, da s sabo nosijo goreče bakle ali pa lanterne. Tako so obvarovani pred grizi, ne pa pred našo fračo. Amicia to tekom zgodbe pridno nadgrajuje in dobiva nove recepte. Z navadnim kamnom lahko denimo razbije lanterno in tako njen lastnik postane hiter prigrizek kosmatincem. Z njo lahko ustrelimo tudi vodne izstrelke in tako ugasnemo gorečo baklo ali pa preko izstrelka zvabimo podganje štirinožce na drugo lokacijo.
Igranje s fračo ni pomembno samo pri spopadu s stražarji ampak nosi tudi veliko vlogo pri reševanju ugank. Te niso preveč zakomplicirane in so običajno hitro rešljive. No, mogoče jim tudi ne bi rekel uganke ampak bolj razmišljanje o prečkanju stopenj. Glodavce bomo velikokrat morali preusmeriti iz svoje poti in pri temu nam bodo pomagali razni viri svetlobe, na nas pa je, da jih čimbolj učinkovito izrabimo.
Igra tako pridno izmenjuje sobe s sovražniki in podganami s tistimi, kjer tuhtamo, kako prečkati stopnjo, brez da bi postali malica črni nemezi. Tempo je dober in se lepo stopnjuje do konca, kjer moramo za zmago uporabiti praktično vse svoje veščine in jih tudi kombinirati. Med potjo sem naletel tudi na tri šefovske spopade in odkrito rečeno, imel bi jih več. A tudi samo ta trojica ni ne vem kakšna katastrofa, še posebej glede na igralni čas, ki na koncu znese vsega 15 ur.
Čeprav je prečkanje stopenj močno linearno, nam igra vsake toliko pusti raziskati še kakšen kotiček. Tam lahko odkrijemo kakšno koristno sestavino, katero lahko uporabimo za izboljšanje opreme ali pa za kovanje izstrelkov. Razvojno drevo nam omogoči razširitev inventorija ali pa krajši čas proženja orožja, a vse skupaj izpade precej prisiljeno. Nadgrajevanje se čuti kot nekaj, kar je notri pač zaradi tega, da imamo za kaj ponucati nabrane materiale in bistveno ne doda izkušnji. Imam občutek, da bi celotno igro premagal, pa tudi če bi bila moja frača vseskozi level 1.
Največja privlačnost A Plague Tala je zgodba in ta je izvedena tako, da nas vse skozi vleče naprej v dogajanje. Dejansko nas zanima, kaj se bo zgodilo v naslednjem poglavju, čemur pripomorejo všečni stranski liki. Izstopa naš bratec Hugo, ki je preprosto luštkan pobič, ki vam hitro priraste k srcu. Ostali karakterji so mestoma že kar malce klišejski, a prehude zamere ni. Izstopa še mladi alkimist Lucas, ki pa ga na žalost pokvari malce medel glasovni igralec. Ostali so pri glasovnem podajanju solidni, krono nosi pa prav naša junakinja.
Kakor je štorija dobra in zanimiva, bi si želel malce več razvoja stranskih likov. Nekje na sredini naletimo na opustošen grad, ki služi kot nekakšna naša glavna baza. Čuti se, da je pri njej imel razvijalec večje plane, saj naj bi se prav tu oblikovali naši kompanjoni in ti bi tako dobili več ozadne štorije, žal pa jim je verjetno za kaj takega zmanjkalo časa in pa sredstev.
Ni pa jim zmanjkalo financ pri oblikovanju podobe in špil presnetljivo nosi naravnost fantastično grafično podobo. Obrazne animacije morda niso ravno na najvišji ravni (še posebej nekaterih stranskih karakterjev), a okolica res pričara tisto zamorjenost, ki bi jo človek pričakoval od kužno infestiranega srednjega veka.
A Plague Tale je tako namenjen ljudem, ki čislajo dobro zgodbo in radi svoj prosti čas preživljajo skriti v kotičkih teme. Je perfekten za publiko, ki uživa v bogato sestavljenih in zamorjenih stopnjah, kjer sonce ugledate v bistvo samo na začetku. Čeprav nekega razloga za ponovno preigravanje ne daje in v njo ne boste vložili bezbroj igralnih ur, je osvežujoča linearna izkušnja, ki ve kaj hoče in ji to tudi uspe. Je potovanje, ki zna namigniti na to, v čemu so PlayStation 4 igralci uživali, ko so preigrali The Last of Us, poleg tega pa zase ne zahteva previsokega cenovnega davka.
Kje spremljaš igričarske novice?? na youporn??