Bomberman serija je tekom dolge zgodovine doživela več vzponov in padcev, a kljub dolgemu obstoju ni doživela masovnega razvoja in razcveta. Ikonski beli Bomber se je do sedaj pojavil že na skoraj vsaki platformi in po več kot 20 letih se ponovno vrača tudi na osebne računalnike.

Če smo lahko srčkanega vžigalca bomb lahko že lani preizkušali na Nintendo Switch konzoli, je tokratna predelava smo tokrat predelavo prizadela vse moderne konzole ter kot omenjeno tudi osebne računalnike. Vsaka različica vsebuje par ekskluzivnih likov, a vsem je skupna odsotnost nekaterih dejavnikov, ki so serijo skozi zgodovino naredili tako priljubljeno. Uspe torej Super Bomberman R razstreliti visoki zid pričakovanj ali meče lažne bombe? Kar hitro bomo izvedeli.

Sicer smo preizkušali različico za Playstation 4, a večino stvari bo veljalo za vse platforme.


Razvojna ekipa: Konami Digital Entertainment
Založnik: Konami Digital Entertainment
Platforme:
PC, PS4, XOne, Switch
Datum izida: 12.6.2018
Cena: 39.99€

Zvrst: Akcijska igra


Klasična Bomberman zgodba

Že vse od skromnih začetkov imaš možnost izbire dveh igralnih načinov – standardno igranje in Grand Prix. V prvem se kot klasičen beli Bomber v enoigralski kampanji s podporo sedmih sotrpinov z istim virom motornega olja soočiš z zlobnim Cesarjem Buggler-jem. Način podpira lokalni co-op in te popelje skozi raznolike okoliše, pet planetov s po več stopnjami, na koncu vsakega seta pa se soočiš še proti enemu izmed šefovskih sovragov. Zaenkrat torej vse lepo in prav.

Za razliko od starih iger Super Bomberman R izbere nagnjen izometrični pogled in ta občasno predstavlja problem, saj lahko s premikanjem za ovirami izgubiš vizualni stik. Čeprav je perspektiva kul z vizualnega vidika, je občasno zelo frustrirajoča. Pomanjkljiva je tudi variacija na področju sovražnikov in ko enkrat ugotoviš njihove vzorce, le redkokateri predstavljajo nevarnost in največkrat boš umiral zaradi lastne nekompetence. Saj ni moja krivda, da imajo bombe tako veliki eksplozivni radij… ok, pravzaprav sem ga povečal sam s pobiranjem bonusov, ampak… am… DAJ MI MIR.

Kampanja takisto pogreša več načinov za osvojitve stopenj, saj je selekcija (pre)skopa. Včasih boš moral premagati vse sovražnike, drugič najti vsa skrita stikala z uničevanjem terena, tretjič popeljati NPC-ja do varne točke, občasno pa pobrati vse ključe. Vsekakor ponavljajoči se prijemi prenehajo učinkovati precej hitro in kmalu bo vse slonelo na dizajnu okolja, a tudi tu so rezultati mešani. Večino časa so stopnje raznolike glede na trenutno področje in vsebujejo par lastnih prijemov (na primer magneti) in to je res dovolj za zamik prezgodnje smrti zaradi pretiranega zehanja, a ne pobere nobenih nagrad. Kmalu tako melješ stopnje in se prebijaš skozi novemu šefovskem spopadu, dokler ga ne premagaš v boju z dvema fazama. Ponavljaj eden in isti princip in z malo sreče se boš prebil skozi zgodbo.

V prvi fazi se soočiš proti šefu v boju ena na ena in po zaslugi umetne inteligence z instantnim reakcijskim časom lahko le z upanjem po srečni eksploziji mečeš bombe naokoli ali pa ga skušaš ujeti v kot. Druga si dovoli malo več svobode in tu se soočiš proti epski različici prejšnjega šefa, ter ga skušaš nasilno prepričati v tvoj prav z detonacijo bomb, da eksplozija zadane njegove šibke točke. Druga faza je zabavna, a ne brez lastnih problemov, po večini vizualnih.

 

Kaj pa preostanek?

Žal sama igralna plat kljub dolgemu predahu še vedno ne uspe razburkati gladine. razen občasne nove moči je vse ostalo precej enako, isto se tiče tudi selekcije stopenj. Imamo skupinsko in ločeno bojevanje v večigralski in enoigralski enačici. Lahko izklopiš osnovne stvari, kot so posebne moči in sposobnosti, nastaviš dolžino in težavnost umetne inteligence, za kaj več pa bo potrebno doplačati (saj ne, samo hecam se. Čeprav realnost morda ni nič kaj boljša).

Arene same po sebi nudijo solidno stopnjo variacije in veliko jih kot v kampanji pride z lastnimi značilnostmi, kot so brezna in magneti na zidovih. A vsaka nova arena stane 4000 kovancev, kar zahteva kar precej ponavljajočega se igranja na odklenjenih, zaradi česar te bo minilo že dosti preden boš odklenil večje število. Le največji oboževalci bomo uspeli iti z glavo skozi zid in nabrati dovolj cekinov.

Umetna inteligenca se na srečo uspe postaviti igralcu po robu in že na srednji težavnosti boš švical motorno olje. Po zaslugi tega bojevanje proti računalniku nikoli ne postane rutinsko, čeprav je še vedno veliko bolje poseči po lokalnem večigralstvu. Ob njem se spomniš na vse stare trenutke, ko si se z bratcem za televizijskim zaslonom boril za nadzor nad kontrolerjem, dokler vaju mama obeh ni nagnala spat na lačen želodec. Lokalno večigralstvo je tako svetla plat v temnem tunelu, ampak ali uspe rešiti tonečo ladjo?

Seveda bi na pomoč običajno prišlo spletno večigralstvo. A to je bolj prazno kot Hiroshima po padcu atomske bombe in zaradi pomanjkanja igralcev lahko na začetek boja čakaš tudi po 10+ minut in tako je način bolje enostavno preskočiti. Saj nihče ne igra iger, da bi več kot 50% časa preživel v nalagalnih zaslonih (razen ljubitelji Elder Scrolls in Fallout franšiz z goro modifikacij v ozadju). Eden glavnih razlogov je, da so se iz neznanega razloga odločili opustiti več-platformsko večigralstvo in ni nobeno čudo, da lahko po razbijanju drugih igralcev le hrepeniš.

Seveda ne smejo manjkati tudi vizualni dodatki in zraven prej omenjenih aren je za zapravljanje cekinov tu trgovina, kjer lahko kupuješ vse od kap, novih likov in kostumov. Selekcija je odlična in dobili smo tudi par interesantnih prišlekov, kot so Drakula, Piramidna-betica in Solid Snake. Vsi izmed likov so vsaj vizualno zanimivo zasnovani in kljub široki selekciji nisem opazil upada v kvaliteti.

Bitka za vrh

Zadnjega izmed prisotnih igralnih načinov smo omenili že na začetku in nudi povsem drugačno igralno izkušnjo. Grand Prix je oznaka za kompetetivno igranje in vzpenjanje po lestvici. Vsebuje neke vrste osnovno zgodbo, kjer je tvoj cilj postati najboljši bombnik v vesolju, tvoj glavni konkurent pa je grof Drakula in njegovi pribočniki. Ampak zaradi zarjavelosti in odsotnosti bojnih izkušenj moraš pričeti na na samem dnu, napreduješ pa seveda z zmagovanjem bitk, kjer počasi pridobivaš sloves tako v enoigralskem, kot tudi v večigralskem načinu. A ponovno je skoraj nemogoče dejansko igrati v slednjem, saj enostavno nima dovolj igralcev, da bi sploh lahko našel bitko in to vse naredi malce bedasto, se ti ne zdi?

Sicer sam igralni način izgleda zanimiv za tekmovalne igralce in ne nosi krivde za presahnjenost. Glaven krivec je, da Super Bomberman R enostavno ne premore pritegniti igralcev za vzpostavitev osnovne igralne baze in če ne poskrbijo za čez-platformsko igranje, bo nasedel, preden sploh dobro izplava iz zaliva. Kdor torej išče Bomberman igro za epsko bojevanje, kjer bi razstrelil več nedolžnih kot teroristična organizacija, bo globoko razočaran.

Prezentacija se kmalu spremeni v klišejski azijski paradiž, z zanič glasovno sinhronizacijo in podpovprečno animacijo. Večkrat je eden izmed likov pričel govoriti, a pripadajoča figura na zaslonu mu je sledila komaj par sekund pozneje in nato 20 sekund ponavljala eno in isto tri-sekundno animacijsko sekvenco. Kampanja tako, kar se predstavitve tiče, izpade kot nizko-cenovna parodija starih iger. Vem, da se Bomberman nikoli ni jemal preresno, a vseeno bi lahko poskrbeli za dosti boljšo dostavo vmesnih sekvenc. Škoda, saj je vizualni stil zanimiv in iz njega bi lahko iztepli dosti več. Glasba sama po sebi je kljub odsotnosti Jun Chikume dobra, sploh med šefovskimi spopadi nudi tisti epski občutek.

Sicer je z izjemo kampanje predstavitev dobra in z živimi barvami ter kockastimi, neizrazitimi teksturami uspe Super Bomberman R poustvariti občutek starejših iger, a vseeno nudi izboljšan nadzor, kjer tvojemu liku ni težko slediti na zaslonu. Vsaj v kolikor se ne spraviš v šefovski spopad, kjer je v drugi fazi zorni kot katastrofalen in ker se niso odločili za prikaz obrisa ob zaitju za šefovo zadnjico, se moraš premikati praktično na slepo.

Zvočni učinki so solidni, glasbena podlaga pa z izjemo kampanje ni zapomljiva in vse skupaj ne navduši, a prav tako ni živa katastrofa. Tako bi tudi povzel celotno igro. Tu in tam vsebuje dobre dele, a v celoti je nezapomljiva in povsem nenavdihnjena poustvaritev. Enostavno ne dovolj dobro, da bi rekel WOW.


Zaključek

Pozitivno:
+ Lokalno večigralstvo je kot vedno kul
+ Umetna inteligenca je OK
+ Grafična podoba predstavlja nadgrajen original

Negativno:
– Spletno večigralstvo brez “več” ostane le igralstvo
– Ponavljajoča se kampanja
– Odklepanje novih aren je zamudno opravilo
– Sramotno sinhronizirane vmesne sekvence v kampanji
– Nedodelanost na več področjih

POVZETEK PREGLEDA
Končna ocena
Prejšnji članekTedenski nasvet: Anime
Naslednji članekHalf-Life v pogonu Unreal Engine 4
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime