Če bi spregovorili o Cartoon Network risanih serijah in o tem, katere bi si zaslužile igralne poustvaritve, bi se med prvimi mesti zagotovo znašla Adventure Time. Že naslov ima vonj po avanturi, aroma prečudovitega sveta in zanimivih likov pa te že ob prvem grižljaju povsem premami. Kot vse popularne risane serije je do sedaj dobila že malo morje “lopatarskih” iger, a združeno niso bile vredne počenega groša in velika škoda je, da še nismo dobili zajema atmosfere in srca dogodivščine, po kateri Adventure Time slovi. Kar nekaj jih je poizkusilo, a izgovarjanje na neprekinjeno ogabnost in ogorčenje ob gledanju na ostale nas žal ne privede nikamor. A glej, no glej, suši na področju kvalitete je morda le prišel konec.
Pirates of the Enchiridion prihaja na pomoč in čeprav je edino, kar lahko pričakujemo od piratov, vključuje sabljo med rebra in mošnjičke na kup, se namesto tega izdaja za fino gospodo in obljublja solidno mešanico avanture in igranja vlog. Po napovednikih sodeč dodobra povzame celotno tematiko in nas popelje na igralne dogodivščine v svetu Ooo, a tokrat je ta prekrit z vodo, vse like pa iz neznanega razloga rajca konstantna uporaba piratskega načina izražanja. Pa Pirates of the Enchiridion uspe, kjer tolikim ni? Hja, delno, čeprav so nekatera mesta bolj šrbasta kot pirat s skorbutom.
Sicer smo preizkušali različico za Playstation 4, a večino stvari bo veljalo za vse platforme.
Razvojna ekipa: Climax Studios
Založnik: Outright Games
Platforme: PC, PS4, XOne, Switch
Datum izida: 17.7.2018
Cena: 29.99€
Zvrst: RPG avantura
Dobrodošli v lastni piratski avanturi
Naše dogodivščine se pričnejo inertnega sončnega dne v deželi Ooo ob spremljanju lenarjenja glavnih osebkov – to sta seveda Finn in Jake. A dan se izkaže za manj dolgočasnega kot na prvi pogled, saj se brez kakršnega koli opozorila po dnevnem dremežu avanturista zbudita sredi širnega oceana. Nekdo je močno zamočil in preko oštarij zaradi poloma s krono ledenega kralja se je celotna dežela Ooo znašlo pod utekočinjeno nepremičnino ledenega kraljestva. Tako je na nas, da zavihamo rokave, se vkrcamo na barko, prepredemo vse prepreke in razrešimo uganko o prihajajoči apokalipsi, saj bomo le tako kraljestvu obnovili prejšnjo slavo.
A groza. Na prvi pogled sicer zemljevid nudi precej zanimivih lokacij za raziskovanje, a še tako veliko navdušenje nad dogodivščinami ni pomagalo pri dejstvu, da veliko prostora zaseda praznina. Če sem se sprva navdušil nad količino lokacij, sem se ob konstantnem godrnjanju premikal iz enega vnaprej določenega mesta na naslednjega, vožnja z čolnom pa je služila le transportu med njimi, brez svobodnega raziskovanja ali zanimivih dogodkov med pomorskimi avanturami. Ker je vsak izmed otokov zastavljen precej linearno bi se skorajda lahko izognili celotnemu peskovniškemu stilu in po vsej verjetnosti se ne bi preveč poznalo.
Raziskovanje tako razkrije kakšen stereotipen stranski kvest tu in tam, a nobeden izmed njih nima večje dodatne vrednosti, saj so zelo simplistični in navadno sestojijo iz prinašanja predmetov za le kakšen evro ali jabolko za daljše zdravje. Veni, vidi, vici je izraz, ki se ga igra preveč drži in kljub začetnemu navdušenju nad pohajkovanjem večinoma nimaš svobode. “Raziskovanje je za majhne otroke in zaklinjače, ti pa si že velik fantič in tako ne potrebuješ ničesar drugega, kot dober star korenček ter palico.”
Čeprav svet ni najbolje zastavljen, se medsebojno komuniciranje med risankastimi liki počuti organsko in dinamično ter pride do izraza sploh v trenutkih, ko brez pravega razloga izbruhnejo v epsko (v besedah neizobraženih otrok “cringeworthy”) balado. A čeprav humor in zvočna plat zadeneta piko na i, se vizualen in tudi igralen stil počuti površen in preveč osnoven, glajenje robov pa je vpeljano zelo nevešče. Premikanje in opravljanje dejavnosti se izkaže za preveč štorasto in nedodelano, nasploh je celotna igra nosila takisti občutek. Sicer glede delovanja na standardni PS4 različici nisem imel težav in tudi redki padci sličic zaradi igralnega stila niso vplivali na mojo okušanje sveta Ooo. Tu in tam sem naletel na kakšnega hrošča, kot je padec v neznano skozi rob skrinje, parkrat pa se skrinja ni želela odpreti tudi po motivacijskem govoru s sekiro… če pomislim, se je večina hroščev odvijalo okoli skrinj. Očitno ne bom okusil piratskega življenja, ojoj.
Brcanje digitalnih zadnjic
V kolikor med hojo po kopnem naletiš na drugače mislečo kumaro, kaktus ali kakršno koli drugo življenjsko obliko, nesoglasja z njimi razrešuješ preko poteznega bojevanja. Tu se v prvinskem jRPG stilu dogajanje prestavi na ločeno bojišče. Vsak izmed štirih likov tu prejme svojevrstne unikatne sposobnosti in vihti lasten stil bojevanja, a opremo in podobno žal odpiši, saj globina inventarja obsega le medikamente in razne prigrizke, ki zvišajo moč ali imajo kakšno drugo pozitivno efekcijo.
Sčasoma boš partijo napolnil z štirimi glavnimi osebki. Mala škoda, da niso nudili več prilagodljivosti, saj je to vse, kar imaš na voljo skozi celotno igro. Kot predvidevano za ekipne RPG-je vsak služi določeni vlogi in ima tudi lastne posebne sposobnosti izven spopadov. Finn je ekspert v povzročanju (duševne) bolečine, Jake bo uporabil svoje zmožnosti spreminjanja oblike za vsrkavanje škode in premagovanje ovir, Marceline bo nevidna kombo-zver s fokusom na pokončevanje sovragov, BMO pa bo zdravitelj.
Čeprav je bojevanje dobro zasnovano in sposobnosti zabavne za uporabo, se po končanem novačenju boj hitro spremeni v standardno ponavljajočo se potezno klavnico. Čeprav lahko preko raziskovanja odklepaš nove sposobnosti, jih ima večina precej podobne efekte, le, da povzročajo različne statusne efekte.
Napredovanje poteka standardno RPG-jevsko. Z nabiranjem izkušenj med bojevanjem pridobivaš stopnje, vsaka pa prinese zvišan mejnik za vsako izmed nadgrajujočih kategorij in posebnih sposobnosti. Napredovanje stane tudi cekine, zato je potrebno vedno biti na lovu za novimi regenerirajočimi se posodami in sladkornimi stolpiči. Po zaslugi opcije ponovnega obiska izropanih regij in najdenja vedno novih uničljivih nepremičnin je praktično nemogoče, da bi ti zmanjkalo cekinov za napredek.
Po dobri uri tavanja in bojevanja sem se sicer soočil s problemom glede težavnosti, saj igra nikoli ni razložila, da je vsakega bojevnika možno nadgrajevati. To je povzročilo, da so moji prvi spopadi proti sovražnikom tretje+ stopnje stali precej hrane (to lahko uporabiš za procentualno obnavljanje zdravja) in v brado sem klel, zakaj so me poslali na tako težaško romanje. Za boljšo predstavo, Finn je imel neverjetno drobnih 300 HP, medtem, ko so si jih sovražniki lastili tudi po 1000 in več. A veš kaj? Če sem pred uporabo “steroidov” preklinjal Pendleton Ward-a in Ian Hudson-a, tudi po treningu niso postali ravno enostavni, čeprav me sedaj vsaj niso ugnobili s prvim udarcem. Po par urah bojevanja so junaki zaužili že par deset tisoč kalorij in v kolikor mi tavajoči bonbončki in piratski srboritneži niso utrnili iskrice v očeh, bodo Finn-u problemi s holesterolom povzročali težave do konca življenja. A vseeno bolje počasna smrt od hitre in groteskne, se ne strinjaš.
Še najbolj zabavni del Pirates of the Enchiridion je mini igra, neke vrste poenostavljen L.A. Noire. Iz medsebojnega pogovora med liki moraš sklepati, ali se boš glede na izgovorjene besede odzval umirjeno ali agresivno in napačna odločitev lahko privede do kar nekaj duhovitih situacij. Z zelo dobro spisanim dialogom, vrednim risane serije, mi je bil ta aspekt najbolj všečen in vedno znova sem se rad podal v novo inšpekcijsko situacijo dobrega in slabega policaja. Žal pa ta in ostali majhni biseri ne uspejo privesti do nadpovprečne igralne izkušnje, saj me kljub originalnemu humorju ni uspel potegniti vase. Morda je krivda to, da nisem velik oboževalec risane serije, morda sem med leti kot ocenjevalec iger postal preveč zagrenjen, a enostavno ne vidim druga, kot zgolj povprečen RPG s sicer zanimivimi liki.
Zaključek
Pozitivno:
+ Dobro zadane občutek risanke
+ Potezno bojevanje je dobro vpeljano
+ Govor in humor sta na ravni
Negativno:
– Ne pretegne se kaj preveč
– Vizualni stil ni ravno odličen
– Občutek nedodelanosti
