Večletno napeto politično stanje med vzhodnim in zahodnim blokom (znano kot Hladna vojna) v primerjavi z večino svetovnih konfliktov na igričarski sceni ne dobi baš veliko pozornosti, vsaj kar se tiče dejansko dobrih iger. Vsem malo bolj zavzetim igričarjem je verjetno v spominu ostal Alekhine’s Gun iz leta 2016, a kaj, ko se je istega decembra boril za prestižni status najslabše igre leta. Yikes. In tu se seznam odmevnejših iger v zadnjih letih tudi konča. Najbližje bi morda prišla Papers, Please iz leta 2013 in dejansko gre za precej dobro ocenjen naslov. A če damo tematiko na stran, se odvija v fantazijski deželi z le bežno omembo ere, ki takisto ne igra veliko vloge. Zlahka bi se odvijala v kateremkoli drugem obdobju in nihče ne bi niti mignil s trepalnicami – saj ne, da je bila kadarkoli prva stvar v mislih komunističnih voditeljev skrb za osnovne potrebe lastnega prebivalstva. Hja, kar se tiče izometričnih strategij v tem obdobju, smo strategi bili dolgo časa skoraj povsem zanemarjeni. Resda smo lahko igrali XCOM ter par let pozneje XCOM 2 in v kolikor močno zaškilimo, lahko vidimo obrise podobne tematike, a kaj, ko le ena izmed vključenih partij sestoji iz zemljanov.

CreativeForge Games so imeli zanemarjanja že poln “kufer” in tako so z roko udarili po mizi. Stvaritelji mlačno sprejete vesoljske strategije Ancient Space in divje-zahodne poteznice Hard West so tokrat namreč v sodelovanju z založnik Good Shepherd Entertainment pripravili špijunsko strategijo Phantom Doctrine, kjer nadzoruješ elitno skupino vesolje-kla… amm… hočem reči špijunov. Vesoljci so izven mode, zamenjale so jih fedore, dolgi plašči in očala s poudarjenim zgornjim okvirjem; rahlo kosmati ruski deci in našminkane gospodične v dolgih krilcih. Kot marionete jih popelješ v podtalni boj proti skrivnostni agenciji z željo po nadvladi in naj zmaga najboljši… bolje rečeno tisti z več sreče. Nenazadnje govorimo o podobnostih z XCOM 2 in kar se tiče RNG-ja si nikakor ne bi želel nič drugega.


Razvojna ekipa: CreativeForge Games
Založnik: Good Shepherd Entertainment
Platforme:
PC
Datum izida: 14.8.2018
Cena: 39.99€

Zvrst: Potezna strategija


Video opis


Agencija brez obraza

Kaj je prva stvar, ki jo potrebujemo za pričetek vohunskih dejavnosti? Seveda brezobrazna špijunska agencija! Zato si že takoj na začetku postavljen pred izbiro med najbolj poznanima agencijama glavnih predstavnic Hladne vojne – Ameriški CIA komandosi proti Ruskim protiobveščevalnim KGB agentom. Po težavni izbiri (pssst, vzemi Ruse) lahko izbiraš še med par osnovnimi opcijami glede težavnosti, opraviš nekaj izbir za kvaliteto (vohunskega) življenja, si izdelaš lastnega agenta in že si postavljen v akcijo.

Glasi se leto 1983 in sredi Hladne vojne se je pojavila nova grožnja v obliki skrivnostne agencije z imenom Opazovalec. Tvoj glavni cilj je preprečiti njene cilje po nadvladi sveta, na poti pa ti pri tem stoji še rivalna organizacija Kabal. Tako opravljaš spletke, zbiraš skrivne dokumente, preprečuješ načrte sovražnih agentov in izpeljuješ lastne tajne misije, vse in še več po želji za statusom top skrivnostne agencije na Zemlji. Zgodba je zanimiva in se odvija v alternativni veji naše zgodovine, a vseeno je dovolj dobro poustvarjena, da zraven igranja na tiho tuhtaš, da bi znalo vse skupaj vsebovati drobec resnice. V kolikor se razvijalci igre eden za drugim pričnejo srečevati z raznimi smrtnimi nesrečami, me bo začelo še skrbeti za lasten dobrobit.

Phantom Doctrine je tiste vrste igre, ki jo ali ljubiš, ali sovražiš. “XCOM 2 z vohuni” je izraz, ki ga je za njeno povzetje uporabilo veliko igralcev, a žal izpusti precej podrobnosti. Čeprav se igra zelo podobno – z akcijskimi točkami, kritjem in reakcijskem “overwatch” streljanjem ter vihti tudi skoraj identično postavitev uporabniškega vmesnika, je njen stil igranja povsem drugačen. Nagrajuje tiholazenje in premišljeno načrtovanje naslednje poteze, kjer ti da na voljo precej različnih metod. Medtem, ko v XCOM 2 bolj ali ne ves čas hitiš čim hitreje opraviti zadano nalogo (saj si v večini primerov časovno omejen), tu nisi niti malo kaznovan, če si vzameš več časa.

In kot nalašč se sprva vse začne zelo počasi. Na voljo imaš le malo opreme ter osnovno skrivno bazo, prav tako pa si na tesnem tudi z denarjem. A z opravljanjem misij in razvijanjem tehnologij pridobivaš dostop do novih pripomočkov in opreme, dokler ne odkleneš celo sposobnosti genskega modificiranja agentov za nadgrajevanje določenih sposobnosti.

Vohun ali Rambo?

Glavno meso se odvija na misijah, kamor pošiljaš agente z določenim ciljem v mislih, običajno gre za odstrel kakšnega tujega agenta. A če se ti karkoli ponesreči se situacija hitro preobrne in sovražnikom bo od te točke naprej prihajalo na pomoč neomejeno število okrepitev, helikopterska podpora in podobna navlaka, zaradi česar imaš za uspešno izvedbo akcije na voljo le par potez, preden te preplavi golo število sovražnih enot. Zaradi številčnosti in krutosti sovražnikov (ki so lahko do nedavnega zaradi posebne “mehanike” uveljavitve kritja občasno streljali skozi zid) se veliko število igralcev pritožuje nad težavnostjo, saj misija lahko hitro gre po zlu in v kolikor je to le mogoče, jo je priporočljivo opraviti neslišno.

V kolikor ti je to cilj moraš namreč vzeti v račun težke odločitve – bi poskusil zdržati pritisk stražarjev še dve potezi in tako rešil zaostalega agenta, ali bi šel “na ziher” in ga pustil za seboj. Bi poskusil neslišni strel, ki ima 80% možnost za napravitev čežane iz betice nič hudega slutečega sovražnika (sicer naključno ciljanje ni prisotno, zamenja ga iniciativa, ki se uporablja za izmikanje, sposobnosti in večino drugih dejavnosti), ali bi raje ubral drugo, daljšo pot? Vse skozi igranje moraš sprejemati odločitve, ki imajo velik vpliv na prihodnost agentov in težavnost misij.

Načrtovanje tako igra veliko vlogo, specifično pa je odvisno od tipa misije in pripravljenosti agentov. Ob daljšem načrtovanju lahko razkriješ celoten zemljevid in na primer nastaviš vohuna, ki bo s pomočjo krinke lahko smuknil v drugače prepovedana področja. Lahko prežiš za samotnimi stražarji in jih na tiho odstraniš s poti, izklopiš kamere ter tako oslepiš nasprotnika (pazi le, ker stražarji posumijo, če se sotrpin ne javi pravočasno), ali pa na začetku preprosto obdelaš mapo in nabereš vse priročno skrite dokumente in priboljške. Dovolj časa imaš, da lahko opraviš vse od tega, saj je tempo zelo počasen in druge nevarnosti, kot da te opazijo, ni.

Če uspeš opraviti veliko misij z odliko bo sovražna aktivnost dosti manjša, saj si jim razredčil vrste in kot ti morajo rekrutati nove agente. A bodi preveč agresiven in izgubljaj agenta za agentom in prej kot slej bo sovražnik našel tvoje skrivališče in ga jurišal. Tveganje je vidno tako pri identiteti agentov, ki so lahko ogroženi, v kolikor je njihova krinka razkrita. Tako za potovanje potrebujejo dalj časa, pri njem pa so tudi bolj ogroženi.

Phantom Doctrine ima dobro realizirane tudi sisteme izven bojevanja. Baza je razvrščena na različne oddelke, kot so delavnica, soba za zasliševanje in bolnišnica, tekom igranja pa jih razvijaš in odklepaš nove. Kot vrhovni agent si odgovoren tudi za trening in najemanje agentov ter pošiljanje njih na različne lokacije po globusu, kjer se stalno pojavljajo nove in nove interakcije. Sistem okoli agentov je precej globok in potrebuje pazljivo strateško načrtovanje. Ob napredovanju odklepajo nove sposobnosti, kot so eksperteta z raznimi orožji, aktivne ter pasivne bojne sposobnosti, kot je bolj uspešna krinka, več zdravja in podobne. Vsake toliko časa se zgodi tudi kakšen naključen dogodek, kjer moraš izbrati med danimi opcijami in si nato soočen z izidom. Lahko vplivajo na odnos posameznih agentov, njihovo lojalnost, včasih pa ob nepravi odločitvi agent izgine ali se celo pridruži nasprotniku.

Najbolj zanimiva zgradba je sploh analitični oddelek, kjer se lahko igraš s klasično tablo z namigi, katere nato povežeš v celoto in počasi razkrivaš zaroto. Gre za odlično izražanje vohunske tematike in povezovanje različnih dokumentov z rdečo nitjo neverjetno zadovoljujoče.

Vizualizacija, ki si je nihče ni želel

A ne misliti, da je tvoja baza povsem varna pred sovražnikovo prisotnostjo. Sovražni agenti namreč stalno razkrivajo tudi več o tebi in tvojih pribočnikih in v kolikor ne paziš, tvegaš odkritje lastnega skrivališča. V tem primeru boš primoran drago plačati in prestaviti celotno aktivnost kam drugam, saj se v nasprotnem primeru lahko soočiš z napadom na domačem pragu. Včasih se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega, lahko na primer izveš, da je eden tvojih najbolj učinkovitih agentov v resnici dvojni agent. Lahko se tudi sredi boja izkaže, da je nekdo v tvojem naboru v resnici speč sovražni agent, ki se sredi misije obrne proti tebi. Gre za naključne dogodke, ki dobro poudarijo celotno paranojo tega obdobja in ustvarijo napete trenutke, ki jih je polno skozi celotno igro.

Čeprav je celotno obdobje odlično predstavljeno preko mehanik ter teksta, narativna ter vizualna prezentacija ne naredita nobene usluge. Redke vmesne sekvence so skorajda ekskluzivno ponavljajo in med govorom liki sploh ne odpirajo ust. Govor je prav tako zelo šibka stran in citati agentov bi zlahka v smeh spravili še tako neizkušenega agenta. Premikanje izgleda štorasto in okolja se znajo ponavljati, nasploh gre za vizualno sramoto, kjer je svoje delo XCOM opravil dosti bolje.

A kljub temu Phantom Doctrine uspe dostaviti glavne aspekte in gre za odlično, zapleteno in privlačno igralno zanko. Enoigralska kampanja z nekje 40 urami igranja po raznolikih in zanimivih misijah nudi precej. Sposobnost igranja kot CIA, KGB ali Mossad agent (slednjega odkleneš po končanju igre) pa ponuja razburljivo perspektivo različnih pripovedi.


Zaključek

Pozitivno:
+ Nudi okoli 40 ur enigralskega igranja
+ Podrobno in dobro izpeljana tako na globalni, kot tudi bojni ravni
+ Sistem agentov je razburljivo podroben

Negativno:
– Vizualna in zvočna plat sta meh
– Do nedavnega so sovražniki lahko streljali skozi zid
– Naključnost zna igrati precejšno vlogo

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime