“Ne bodi tako črnogled. A ne vidiš, koliko sreče imaš na dlani?” Dobesedno, saj jo očitno delijo v tabletkah. Te kapsule ekstaze omogočijo pridružitev prepevajočim in plešočim veseljakom v družbi evforije, kjer negodovanje in godrnjanje ne najdeta mesta. Idealen kraj, kajne? Seveda! V kolikor pa se ne strinjaš, te bomo poslali na zastonj “počitnice”.

We Happy Few je precej zloglasna igra kanadskega razvojnega studia Compulsion Games. Sicer niso popolni novinci na razvojni sceni, saj so leta 2013 izdali preklemansko dobro sprejeto ugankarsko avanturo Contrast. A kljub temu jih definitivno vsi bolj poznamo zaradi zadnjega naslova v njihovem naboru – We Happy Few. Pred kratkim je prišel iz zgodnjega dostopa in vseskozi se ga drži vsaj kanček kontroverznosti. Mukotrpni dve leti v poveličevani beta fazi sta ga seznanili s krizo srednjih let in sramežljivo se je umaknil v ozadje. Nato je takisto precej potiho v začetku avgusta končno izšel v končni različici. Seveda zaradi raznih dejavnikov vsi razmišljamo o njem kot o AAA naslovu, a nikakor ne smemo pozabiti, da gre za neodvisno igro samostojnega studia, čeprav ja, v 2017 so kot založnika pridobili dobro znanega Gearbox Publishing. S tem pa je prišla pregrešno visoka cena še za AAA naslov, saj se trenutno prodaja dvakrat dražje kot ob prihodu v zgodnji dostop – kar 59.99 €!

Ko je bil na E3 sejmu leta 2016 We Happy Few prvič razkrit, je bil sicer prikazan kot Bioshock v idiličnem mestu bližnje preteklosti in šlo naj bi za srhljivo akcijsko avanturo. A prvi pridevnik je do zgodnjega dostopa očitno povsem zbledel, saj je končni sadež zrasel precej drugače od začetnega koncepta. To pa ni bil edini problem zgodnjega dostopa. Bili smo puščeni z grenkim priokusom, saj s popolno odsotnostjo zgodbe in brezciljnim tavanjem nekako nismo dobili obljubljenega medu. Tako ni čudo, da je igro večina igralcev dala na stranski tir in čakala na dodatno vsebino. Skoraj smo že pozabili na to napihnjeno razočaranje, dokler se ni dve leti kasneje po kratkotrajni odstranitvi s trgovine ponovno prikazalo na Steam prodajnih policah v končni različici … Morda se tako res imenuje, a dejanske dodelanosti premore le malo.


Razvojna ekipa: Compulsion Games
Založnik: Gearbox Publishing
Platforme:
PC, PS4, XOne, Switch
Datum izida: 10. 8. 2018
Cena: 59.99 €

Zvrst: Peskovniška akcijska avantura


Video opis

Sreča je v tabletkah

Kljub pričakovani mešanici grozljivke in avanture smo dobili peskovniško avanturo s poudarkom na zgodbi. Nemčija je zmagala drugo svetovno vojno ter okupirala Veliko Britanijo in jo zasužnjila, od takrat pa je minilo že skoraj dvajset let in naša zgodba se odvija v šestdesetih. Trenutno stanje kaosa je britansko ljudstvo razdelilo na sloje, razporejene po ločenih otočkih. Kot pričakovano, imamo v središču veseljake z opranimi možgani pod tiranijo vlade, njihovo glavno grožnjo pa predstavljajo t. i. “downerji”, nesrečneži v razrušenih delih mesta, ki so zaradi enega ali drugega razloga opustili tablete veselja in se bili primorani soočati z bedo in grozo vsakdanjega življenja.

Zraven teh dveh “nacij” imamo še dosti manjših družbenih skupin z lastnimi muhami in značilnostmi. Del prebivalstva je bil recimo okužen s kugo, potem imamo še neizprosne militante in gobje zadrogirance, ki zaradi halucinacij ne ločijo med fantazijo in realnostjo. Kje pa tu prideš v obzir ti – oziroma bolje rečeno – kje se tu nahaja tvoj lik? Povsem odvisno od preobleke in obnašanja, saj se lahko med večino infiltriraš.

Si namreč Arthur Hastings, standardni veseljak, dokler se zaradi obuditve spominov na davno tragedijo nekega dne ne ozavestiš in prenehaš jemati zdravila za dobro voljo. Dobrih dvajset let nazaj je Nemčija zaradi strahu pred uporom za talce vzela vso mladino in jo z vlakom odposlala v domačo deželo. Usoda je skorajda čakala tudi tebe, a zaradi laži o starosti si se ji uspel izogniti. Tvoj slaboumen brat Percy ni imel te sreče in zato te po vsem tem času misel na to prebudi iz slepega sledenja pravilom in s slabo vestjo se soočiš z izgnanstvom ter podaš na lastne oči ogledati vso bedo in iluzijo običajnega prebivalstva, z glavnim ciljem združitve s krvnim družabnikom.

Zgodba je solidna, a hkrati povsem linearna in enostavna, polna prinašalnih kvestov in raznih stranskih opravil. A kolikor v večini iger stranski kvesti predstavljajo le nadlogo in obliko zapravljanja časa ter pridobivanja izkušenj, te tu pogosto nagradijo s shematikami za novo opremo, izvedeni pa so na zanimiv in unikaten stil, ki predstavlja socialno satiro in se ne skriva za oblakom cenzure. Gre za eno redkih točk, ki jih bom na igri pohvalil, saj gre od tu večinoma le navzdol.

Resda je zgodba sila privlačna, a ponavljajoči se prikazi preteklih dogodkov nikomur ne delajo usluge in od nekdaj sovražim to mehaniko. Enostavno me nikoli ni prepričala (z izjemo prvih sezon serije Puščica, kjer je vrhunsko uvedena), saj je običajno namenjena ljudem, ki sami po sebi ne morejo razluščiti dogajanja iz dialoga in spremljanja okolja, oziroma za lene ustvarjalce. Dobri preteklo zgodbo vključijo drugam (vraga, še zapiske dnevnika imam raje), tako da gre le za “zastonj” vključitev preteklih dogodkov. Najhuje pa je, ko ti v obraz mečejo nekaj enih in istih sekund zgodovinskih aktivnosti. Ko že desetič vidiš eno in isto stvar, bi ti lahko že enkrat dali mir, a na srečo jih je tu možno vsaj preskočiti.

Velik koloradski hrošč

Kot peskovniška avantura se sicer igralna plat We Happy Few počuti precej omejeno. Resda imaš pred sabo odprt svet, a večino ga prekrivajo prazne planjave s kakšno zanimivostjo tu in tam. A tega ji ne zamerim, saj je navsezadnje osredotočena na zgodbo. Med njenim odvijanjem moraš prakticirati tako skrivalništvo kot precej osnovni bojni sistem pretepanja s pestmi in raznimi palicami ter predmeti za metanje, a oboje se počuti precej osnovno. Vse je ok, dokler se trudiš, da bi se držal ustaljenih tirnic. V kolikor le malo odstopiš od idealnih aktivnosti, umetna inteligenca sovražnikov vse uniči, saj je ena najslabših, kar sem jih videl v zadnjih letih. Variacija sovražnikov je zelo omejena in sestavljajo jo le osnovni “pešaki”, njihovi višji bratje v obliki doktorjev in policajev ter nekaj vrst robotov.

Nase lahko spraviš pozornost celotne armade jezno-veselih meščanov, in v kolikor jim za par sekund uideš iz vidnega polja (tudi, če te vidijo, kako odbrziš v sobo brez drugih izhodov), hitro obupajo in se vrnejo k svojim opravilom, kot da niso bili par minut prej priča masakru. Ko se malo kasneje prikažeš iz skrivališča, pa so naenkrat vsi spet dobrovoljni veseljaki. Za igro, ki obljublja stalni občutek paranoje in nevarnosti, ne uspe ustvariti pristne imerzije, kot to napravi recimo Bioshock.

Morda bi lahko idiotizem odpisali kot stranski učinek droge, a katastrofalna umetna inteligenca je vidna še na mnogo drugih področjih. Med bojem je sicer funkcionalna, a vseeno je zaradi enostavnosti pobega skoraj nemogoče umreti. Premikanje NPC-jev je pogosto štorasto in dosti počasnejše od tvojega Usaina Bolta, na večino stvari pa ne reagirajo na realističen način in tudi v najbolj optimalnih pogojih ne predstavljajo večje nevarnosti.

Pot po otokih te sicer pelje skozi različne okoliše, a igraš bolj kot ne stalno na enak način. Zbiraš resurse, se izogibaš lokalnemu prebivalstvu, nadgrajuješ sposobnosti in se premikaš vedno bližje razpletu zgodbe. Tempo je precej počasen in igranost precej enostavna. Nasploh gre za precej tipično igro tega tipa, ki pa zaostaja za boljšimi predstavniki tako pri skrivalništvu kot tudi pri bojevanju. Kreftanje in nabiranje shematik je sicer zabavno in zelo fino, a ostanek vse od vstopa v zgodnji dostop ni prejel večjih izboljšav. Je pa dobro vsaj, da te sedaj hrana in lakota ne moreta ubiti, temveč te le ohromita na določene načine. Najbolj napredna mehanika je še Joy in vse okoli njega, saj te jemanje tablet vrže v stanje evforije, prevelika doza pa lahko nosi tudi določene stranske učinke, kot je izguba zavesti.

A precej enosmerna igranost predstavlja le prvi problem. Vizualni stil je sicer sam po sebi luštkan, spominja na Skyrim z obilico vizualnih modifikacij – nič posebnega, še vedno pa čisto solidno. A tekom 20-urnega igranja sem zapazil ogromno količino vizualnih anomalij, kot so lebdeči NPC-ji in predmeti, slabo teksturirane zgradbe in nevidni zidovi. Višek pa je, da na koncu vsakega dneva vsi NPC-ji enostavno izginejo iz obličja, brez da bi se vsaj malo potrudili in šli k vratom ali vsaj izven vidnega polja protagonista. En trenutek so še tu in PUF, jih že več ni.

Dve leti so imeli za odpravo vseh teh težav, a kolikor sem zaznal, je vse še hujše kot na začetku. Tu še ni konec. Oooo, ne. Najlepše se šele pričenja. Na najbolj obremenjenih mestih igra dela za en drek in tudi na GTX 1070 Ti (16 GB RAM in Ryzen 5 1600X) na visokih nastavitvah ni zmogla držati 60 FPS. Sličice so nasploh zelo nekonstistenčne, in če si lahko še par minut prej igral čisto gladko, ob premiku pogleda vse pade v globoko luknjo.

Da ne pričnem o slabših grafičnih karticah, kjer je GTX 1060 6GB na srednjih nastavitvah kolcala kot še nikoli poprej. Uporabniški vmesnik je bil povsem prenovljen, odkar je igra prišla v zgodnji dostop, a žal ne na bolje. Konzolna različica je s potrebo po kontrolski združljivosti vse naredila preveč štorasto in zamudno, inventar pa je po novem omejen le s težo, in ne s prostorom. Saj ne, da slednje pogrešam, a premikanje predmetov in marsikaj drugega je na miško in tipkovnico zdaj dosti manj dostopno.

Zvočna plat sicer malo izboljša vse skupaj in je pravzaprav precej dobra. Od ozadja do govora, vsi dialogi so dobri, govor tekoč in poln britanskih stereotipizmov. Sploh glavni lik je izjemno glasovan in to je tudi glavni vir njegove osebnosti.


Zaključek

Pozitivno:
+ Solidna zgodba
+ Govor je odličen
+ Občutek napredka je dobro vpeljan

Negativno:
– Več hroščev kot Fallout 3 na dan izida
– Umetna (ne)inteligenca
– Slaba optimizacija
– Konzolizacija je s sabo prinesla štorast uporabniški vmesnik
– Enostavno predraga za to, kar nudi

POVZETEK PREGLEDA
Končna ocena
Prejšnji članekScum – Predogled igre | Želel sem kompot, dobil pa drisko |
Naslednji članekAmazon nas draži z novimi informacijami o pričakovanem MMO-ju New World
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime