Starejši med vami morda še pomnite simulacijo razvijalca Maxis iz leta 1991 – SimAnt. Sam jo pomnim predvsem zaradi preklemanskega pajka … Ko sem bil še v rosnih letih, sem prvič poizkusil igro, saj ne, da bi imel preveč pojma, a mi je ta beštja še dolgo časa povzročala neprespane noči. Hitro copotanje, grde okončine in nadvse zapomljiv nagnusni obraz med glodanjem padlega mravljinskega bojevnika so bili enostavno preveč za mladiča, ki je pričakoval izobraževalno izkušnjo, fuj in fej.

Ampak SimAnt seveda ni bil ustvarjen (ekskluzivno) za strašenje arahnofobov. Kaj pa sploh je? Izobraževalna igra? Neke vrste interaktivni dokumentarec? Ne, in ponovno ne. Njegov cilj je bil prikaz šibkosti ter nemoči proti silam narave in dokazovanje v boju proti vsej mogoči golazni, zraven pa ustvarjanje ultimativne mravljinske kolonije. Že vodič je bil 100+ strani dolga bukva, kjer so bile podrobno razložene vse mehanike in interakcije. Čeprav sem sam zaradi prej omenjenega razloga in mladosti igro odložil, preden sem ji namenil dovolj časa za raziskovanje vsega, kar je imela za ponuditi, mi je ob prejetju kontaktne e-pošte razvijalca Empires of the Undergrowth kar hitro priklicala podobo v spomin.


Razvojna ekipa: Compulsion Games
Založnik: Gearbox Publishing
Platforme:
PC, PS4, XOne, Switch
Datum izida: 10. 8. 2018
Cena: 59.99 €

Zvrst: Peskovniška akcijska avantura


Bila je huda mravljica

Če govorimo o realno časovnih strategijah, se verjetno prve tematike v tvojih mislih ne vrtijo okoli žuželk in ostalih prebivalcev podzemlja. Isto običajno velja tudi za razvijalce, saj bi s tem že takoj odtujili publiko s strahom pred hrošči, pajki in podobnim. A očitno to ustrezno poimenovan neodvisni razvojni studio Slug Disco Studios ni niti malo motilo. In glej, no, glej, s transparentnostjo in konstantnim dialogom z oboževalci so si priborili pozitiven obojestranski odnos z majhno, a zelo strastno publiko.

Empires of the Undergrowth je definitivno spiritualni naslednik igre SimAnt, kljub precej drugačnemu stilu igranja. Klanje epskih hroščev in škorpijonov s pomočjo kolaboracije celotne kolonije mravelj zveni nenavadno razburljivo, sploh če zraven vzamemo še nekaj mehanik starošolskega Dungeon Keeperja, ki odlično prileže občutku ustvarjanja simulacije v mikroskopskem obsegu.

Prva stvar, ki me je prešinila med igranjem, je, kako se stil igranja razlikuje od standardnih strategij. Kjer večina graditeljskih strategij išče kompleksnost in taktičnost preko uveljavitve večjega števila zgradb ter kompleksnega napredka, se Empires of the Underworld počuti zelo enostavno. Kot starošolske strategije brez modernih prijemov, kjer misticizem in občutek samote proti dosti močnejšemu sovražniku ustvarita čisto drugačno izkušnjo in nudita razburljivo igranje.

Kajti že gradnja poteka zelo simplistično. Srce vsake vrste mravelj (zaenkrat sta na voljo le dve) predstavlja matica, ki “serje” ličinke. Tvoja naloga je postavljanje rojstnih mest za te ličinke, nabiranje hrane in širjenje, a fokus ostaja na simplističnosti, in seveda so v luči žarometa mravlje.

Od delavcev do različnih vrst vojščakov, s pomočjo metanja feromonov jim ukazuješ naokoli, pošiljaš nabirati hrano in v boje proti različnim žuželkam ali sovražnim kolonijam. Kljub mešanici vlog so namreč vse mravlje bolj kot ne podobne, le da nekatere lahko prestanejo več grizov hroščev, spet druge pa lahko pljuvajo in to presneto dobro. Čeprav so nadzor in mehanike enostavne, gre vseeno za taktično zahtevno igro, kjer bodo težje težavnosti predstavljale prepreko tudi za najbolj zagrete stratege.

Eno najtežjih odločitev predstavlja iskanje vira hrane, saj te (navadno) ni na tone. Od enostavnih in nenevarnih virov, kot so semena in ličinke hroščev, pa do grozljivih in nevarnih, kot so hudičev konjski hrošč ter Atrax robustus oziroma po domače “PREKLET SVINJSKI PAJEK, TI BI SAMO ŽRL PREKLETE MRAVLJE” … khm… kot lahko vidite, imam do njega še posebno močne občutke.

Pimp my ant

Glavno meso igre predstavljata dva načina igranja. Odvija se v umetnem mravljinjaku, kjer je dvema znanstvenikoma uspelo ustvariti oziroma odkriti nov rod mravelj s sposobnostjo kraje genskega materiala in njegova prilagoditev ter uporaba v lastne namene. Tam nadziraš mravlje tipa Formica ereptor in med misijami širiš kolonijo pod budnim očesom dveh znanstvenikov, ki ti vsake toliko časa naložita naloge obrambe in boja za preživetje. Lahko tudi nadgrajuješ in odkrivaš nove vrste z med misijami pridobljenim želejem.

A glavni del preživiš na misijah, kjer vedno znova in znova prevzameš nadzor nad matico v različnih nevarnih situacijah, kjer se enkrat boriš s pikapolonicami (je bolj razburljivo, kot zveni), drugič proti več sovražnim kolonijam in tretjič proti naravnim nevarnostim, kar vsekakor poskrbi za raznolikost in zabavnost misij. Tudi hroščev (tehničnih, ne … hroščastih) nisem opazil kaj preveč, morda zgolj nekatere mravlje muhasto niso prenašale ukazov in so se, v primeru pojavitve sovražnika, rade zataknile v vhod v podzemlje. S svojo žrtvijo poskrbijo za par dodatnih minut in omogočijo pripravo obrambe, ko sovražniki z empatijo v očeh mirujoč gledajo vanje.

Ko opraviš dve, moraš za odklep novih opraviti eksperiment proti jezi histerično krutega znanstveničinega pomagača in verjemi mi, da bo uspeh vzel več kot le rahlo koordinacijo. Nekajkrat se je življenje moje matice prerano končalo, a jeza in želja po maščevanju sta me vedno znova vabili v pritisk na gumb za ponoven začetek, saj med misijami pač ni mogoče shranjevati, in tako moraš v primeru neuspeha pričeti z nule.

Kot v SimAnt je tudi tu taktično načrtovanje naslednje poteze vitalnega pomena za dolgoročni uspeh kolonije. Sploh v začetnem, podzemnem delu, kjer širiš svoje rove ter iščeš hrano v obliki nemočnih ličink. V večini primerov se boriš proti času in v primeru zaostanka na težjih težavnostih lahko kar hitro vržeš puško v koruzo. Kajti uporaba kvantitete je prava izbira za praktično katerikoli boj in brez hrane pač ne moreš imeti masivne armade žuželk, kaj šele nadgrajenih žuželk.

Vsak zemljevid ima tudi določene značilnosti, ki naredijo igranje toliko zanimivejše. Na plaži, recimo, plima in oseka vplivata na gladino morja in s tem dostopnost do določenih področij, prav tako pa ponoči kopenskemu svetu vladajo trdoživi raki samotarji in tigrasti pajki. Najboljši trenutki pridejo ravno na račun tega, ko se še učiš in ti, recimo, nenaden dvig vode pobije celotno armado ali pa se v masivnem boju s sovražno kolonijo izkaže, da jih je več v hlačah. Kaj sledi potem? Požreti ponos in začeti znova, a s priučeno lekcijo, kako se vsega ne lotiti.

Kot zanimivost je eden zadnjih popravkov uvedel tudi opcijo prirejanja epskih poljubnih bojev, seveda pa lahko enostavno nasproti postaviš dvajset rakovic in greš stran za par ur. A še bolj zanimiv je peskovniški način, kjer lahko brezciljno vodiš kolonijo izbranih mravelj za večno slavo in zapis v zgodovino kot bitja, pred katerimi bo še dolgo časa trepetal vsak hrošč. Ti to ni po godu? Lahko vključiš tudi težavnostno naraščajoče valove sovragov, ki vsake toliko pridejo trkati na vrata.


Zaključek

Enostavno povedano je Empires of the Undergrowth igra o mravljah. A v notranjosti skriva kompleksno in težavno strategijo, ki bo z raznolikimi prijemi ter zanimivimi koncepti marsikomu povzročila zamujanja za ekranom, dokler ga zaradi prezgodnje smrti po enournem igranju jeza ne bo dvignila iz sedeža. Konceptualno zahtevno osrčje služi kot fundacija za vse prihajajoče funkcije, in čeprav je v trenutni obliki na voljo zgolj šest misij s po dvema urama igranja, so z izjemno raznolikostjo in lastnimi preprekami vse zapomljive. Sam se bom sedaj lahko hvalil o ekspertnem znanju Formice Ereptor in Formice Rufe, a prav tako sem dobil potrditev za antično dejstvo, da se je pajkov potrebno bati in da so hrošči navadni prasci. A presenečenje. Kljub osebnemu sovraštvu do animiranih žuželk glavni antagonisti naše zgodbe niso te, temveč dobra stara človeška rasa, ki ne more mimo davno vcepljenega avtomatizma ustrahovanja manjših od sebe.

Pozitivno:
+ Enostavno, a kompleksno igranje
+ Redko videna tematika
+ Odlične in raznolike misije
+ Občutek napredka je dobro vpeljan

Negativno:
– Tu pa tam kakšen … hrošč 🙂
– Dolge misije brez opcije shranjevanja
– Strateška plat zna zaradi enostavnosti postati monotona

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime