Če izpostavim določen moment v zgodbi, ki odlično prikaže bolj realno stanje. Med igranjem naletiš na otroka, ki se z zadnjimi močmi drži za rob pečine. V prejšnjih delih in večini drugih avantur bi s herojskimi akrobacijami otroka rešil gotove smrti v popolnem trenutku, ki bi se počutil epsko in po pravici povedano, zelo osladno. A ne tu. Tako lahko zgolj nemočno opazuješ, kako se njegova usoda nesrečno odvije prav pred tvojimi očmi. Zelo svež trenutek proti prejšnjim delom, ki so se po večini igrali kot pravljica in kjer si imel občutek, da tvoje dejavnosti nimajo vpliva nad zgodbo, saj se bo v vsakem primeru razrešila s pravljičnim koncem. A tu te konstantno spremljajo dogodki tragedije in nemoči, kjer si zgolj opazovalec v širši zgodbi in kjer se lahko zgolj vprašaš, ali si storil vse v svoji moči, da bi se potencialno izognil slabi usodi. A na srečo in nesrečo obenem to ni možno.

Tako naša junakinja ni več kot pikapolonica s podkvijo okoli ramen na polju štiriperesnih deteljic in sreča naredi 180-stopinjski zasuk hitreje kot Italija sredi vojne. A ne zgolj to. Končno so v ospredju tudi travme, s katerimi se je uboga Lara soočila v prejšnjih delih. Zaradi več kot dovolj izgube za celotno življenjsko dobo se ji skorajda zmeša od vse jeze, žalosti in občutka krivde. To se ne prenese zgolj na vmesne sekvence preko vizualnih namigov, temveč je vidno povsod. Kjer smo v starih igrah igrali kot sočustvena in prijazna deklina, se tokrat izogibamo pretiranemu vzpostavljanju prijateljskih stikov, saj je v ospredju strah pred ponovno izgubo bližnjega. Dosti bolj realna in temačna zgodba kot v prejšnjih delih in skoraj bi lahko rekel, da je Tomb Raider prejel Batmanov tretma.

Kljub temačnejši plati vsake toliko časa žarek upanja razblini vseprisotno temo in osvetli situacijo. Jonah je dober primer, ki ne glede na kaotično stanje vedno nudi pameten vpogled in Lari ne pusti, da bi padla predaleč v temo in ostala brez potencialne odrešitve. Njegovo sočutje je kot nasprotje temačnejši Lari in skupaj ustvarita uravnovešeno kombinacijo za preboj skozi kruto in nemilostno zgodbo.

Da pa je odrasla tudi vizualna plat, je očitno že takoj. Trpi za omenjeno spremembo tematike, saj jw napol odprt in raznolik svet dosti temačnejši. Stran je šla belina snega in osvajanje zasneženih gora, večino časa se namesto tega prebijaš skozi temne, vlažne in srhljive jame ter meglene, a vseeno čudovite predele džungle. Potovanje te popelje tudi skozi prekrasna razrušena starodavna mesta, polna neverjetne arhitekture in znakov nekdanjega blišča in sijaja. Igri bi težko očital pomanjkanje podrobnih in prekrasnih vizualnih okolišev in kljub temačnejši in depresivnejši tematiki se vsake toliko časa še vedno soočiš s pogledom, ki ti vzame sapo.

Nič manj izjemen ni niti zvočni dizajn in močno pripomore pri vzpostavljanju vzdušja, ne glede na okolje in nalogo. Po džungli te ves čas spremljajo glasni kriki jeznih opic, ki jim je neznana lepotica prišla delat nered, medtem ko te v grobnicah spremlja izjemno srhljivo curljanje vode ter oddaljeno padanje kamenja ali morda česa hujšega. Nasploh zvočna plat stalno uspe pri višanju napetosti in vživetju v svet.

Tudi grobnice so končno izzivi, kot se spodobi. V prejšnjih igrah so bile zelo blage in bolj kot nevarnosti, polne ugank. A to se je povsem spremenilo in Shadow of the Tomb Raider je polnejši raznolikih in težavnih grobnic kot kadar koli prej. Vsaka je zapomljiva na svoj način in tudi njihovo razreševanje je hudirjevo zadovoljujoče.

Med raziskovanjem se boš primoran soočiti tudi z obiljem ugank. Nekatere so bolj fizične narave in potrebujejo hitre reflekse in časovno usklajevanje, a spet druge bodo bolj razburkale možgane, v najdbi odgovora za na prvi pogled nemogočo uganko. Vse to bi naj odgnalo potencialnega tatiča, a Lara ni zgolj običajen tat in tako se s skrbnim razmišljanjem in hitrimi reakcijami izognemo združenju s kupčkom kosti, ki se razprostirajo bolj kot ne povsod, kot opozorilo na prihajajočo nevarnost.

A kljub dejstvu, da so grobnice in uganke raznolikejše kot kadar koli prej, so poskrbeli tudi za bolj avtentičen občutek, saj bi vsi vključeni sistemi teoretično lahko bili dejansko zgrajeni s strani napredne majevske ali inkovske civilizacije, če bi le premogli dovolj motivacije za varovanje futurističnih nadgradenj za orožja in opremo, ki takrat sploh še ni obstajala.

Kassandrina konkurenca

Lara je v fizično izvrstni kondiciji in leta krutega ubijanja in tiholazništva so iz nje naredila ubijalski stroj, ki ga nič ne bo ustavilo pred končnim ciljem. Izkušnje ji omogočajo dostop do določenih novih bojnih mehanik in sistemov, ki so dobrodošlica pri ustvarjanju bolj raznolike bojne in tiholazniške izkušnje.

Naša tatica se tako lahko sedaj povsem zlije z okoljem in pritihotapi za hrbet nič hudega slutečemu najemniku in ga neslišno, a kruto pošlje na drug svet. S tihim delovanjem boš nagnal strah v kosti sovražnikov in posledično bodo ti bolj panični in nepripravljeni na soočenje. Južna Amerika je dom gverilskega bojevanja in Lara je tekom let postala ekspertna v neslišnem in smrtonosnem bojevanju, če seveda ne ravnate z njo, kot da je Rambo 2.0.

Če prejšnje igre vedno niso omogočale tihega pristopa in se je ta pogosto končal v dolgih strelskih soočenjih, imaš sedaj priložnost udarca v najbolj boleča mesta (ne, ne moreš jih “v jajca”) in nato poniknjenja nazaj v sence. Perfektna kombinacija, ki omogoča igranje v vseh stilih in ravnovesje med tihim odstranjevanjem nevarnejših sovražnikov in nato ulet s polno oborožitvijo za odstrel ostalih.

Zraven vsega tega igra nudi tudi zmožnost prilagoditve težavnosti po posameznih področjih in tako prilagoditev glede na lastne želje. Če imaš rad raziskovanje in težavnejši preboj skozi džunglo, bo dvig težavnosti raziskovanja svet naredil manj prijazen, saj boš izgubil preživetveni instinkt, zidovi za plezanje pa ne bodo tako očitni. Takisto te bo višja težavnost bojevanja postavila nasproti težjim in bolj agresivnim sovragom, odvzela pa bo tudi nekaj municije in tako boj naredila bolj pošten. Za konec bo dvig težavnosti ugank naredil ravno to, kar je razvidno iz imena in uganke bo sedaj težje razrešiti.

Shadow of the Tomb Raider je tako nedvomno največja, najtemnejša in hkrati najbolj uživantska Tomb Raider igra doslej. Franšiza se je vedno odvijala okoli razreševanja ugank in izvajanja vratolomnih aktivnosti ter nabiranja plena. Z izjemnim očesom za detajle je bilo praktično vsako področje impresivno napravljeno in absolutna nadgradnja prejšnjih delov. Izjemen zaključek izjemne trilogije in nestrpno že čakam, kaj bosta Square Enix in Crystal Dynamics pripravila za naprej.