Človeštvo je doletela grozna usoda in to povsem nepričakovano. Ironično, kajne? Večina nas ob omembi vesoljcev nelagodno pogleda v zrak, a invazija ni prišla od tam. Kot da bi se vesoljci šli kruto šalo, je vir pogube – pandora okužba – že dolgo let mirno spal na naši Zemlji. Vse, kar je bilo potrebnega za apokalipso, je človeška nadutost in par stopinj nad ničlo. Nihče ne ve, od koder je originalno prišel in kako je pristal pri nas. A nekoč, dolgo pred prevlado človeštva se je nekako znašel na Severnem tečaju in zaradi mrazu hitro potonil v spanec. V  ledenikih, masivnih zamrznjenih stolpih je dolgo časa preživel pokopan pod goro ledu.

Kot slaba bajka za dvig ekološkega osveščanja je bilo globalno segrevanje znova krivec za pogubo sveta, a ne iz tipičnih razlogov. Dvig temperatur je povzročil taljenje široke skorje ledu in virus, ta vir pogube, ki smo ga omenili, je bil svoboden, razrešen spon. Dobil je novo priložnost za globalno pogubo in tokrat jo je nameraval izkoristiti. S prvim stikom z Arktičnim oceanom je nič hudega sluteče človeštvo dobilo zabit prvi žebelj v krsto in kot vsi vemo, čas nemilostno vihti kladivo. Morda bi obstajal ščepec upanja za preprečenje širjenja, a znanstveniki so bili zaposleni zaradi brutalne vojne, kjer so se različne nacije pričkale iz že zdavnaj pozabljenih razlogov. Tako se je virus uspel prva leta širiti pod radarjem in rahlo razburjenje, ki ga je pritegnil ob razkritju, se je zaradi navidezne nenevarnosti hitro poleglo in zašlo v pozabo.

A to je zgolj pripomoglo pri globalni dominaciji. Z neomejeno količino časa na razpolago se je virus brez grožnje prilagajal podvodnim gostiteljem in jih počasi mutiral v groteskne spake, zbrane v ultimativno vojsko za invazijo površja. Ko nas je končno prešinilo, da nas raki nenadoma gledajo malo bolj postrani kot navadno, je bilo že davno prepozno. Človeštvo je bilo primorano biti poslednji boj, a na tisoče mutiranih povodnih kreatur je uničilo vse pred sabo in zavladalo večini planeta, z izjemo par zaščitenih krajev, ki so sedaj postali poslednji branik človeške rase. A zgodba, kruta tkalka usode nesrečnežev, se tu za nas komaj prične.


Razvojna ekipa: Snapshot Games
Založnik: Snapshot Games
Platforme:
PC
Datum izida: Junij 2019
Cena: 50.00€

Zvrst: Potezna strategija

Oglašujte na naših portalih, več info.

Prvi vtisi


Moj ata je sektoid

Preden preidemo na mojo igralno izkušnjo, enostavno moramo spregovoriti o originalni X-COM seriji. Gre za zelo priznano franšizo, a dolgo časa je čemela zgolj na računalniških zaslonih večjih zanesenjakov. Širšo popularnost med današnjo generacijo igričarjev je pridobila komaj v preoblikovani obliki z izidom XCOM: Enemy Unknown v letu 2012. Veliko jih je hvalilo inovativnost in visoko kvaliteto izdelave, a kljub vsemu je po mnenju starih mačkov izgubila žmoht, ki je X-COM napravil v X-DOM.

Kompleksnost so v prenovljeni obliki precej poenostavili in veliko starih ljubljencev, kot sta napredna balistika in akcijske točke so bile povsem zamenjane z enostavnejšimi substitucijami. Ne me vzeti narobe. XCOM nikakor ni slaba igra. Če bi dejal to, bi me nekateri osebki verjetno nabili na križ hitreje, kot poveljnik vesoljca ob srečnem strelu pošlje v tri krasne. Je pa slaba poustvaritev originala.

Jullian Gollop je s svojo ekipo v 1993 ustvaril nekaj edinstvenega in posadil seme za nov žanr. A kot večino drugih staro-šolskih mučilišč so ga čas in razni razvojni studii preoblikovali v prijaznejšega strička, dostopnejšega za širšo publiko. Nekako z izjemo več nizko-proračunskih projektov (če vas zanima kateri izmed njih, sem igral fantastičen zastonjski UFO: Alien Invasion) nismo dobili direktnega naslednika.

A sedaj je tu Phoenix Point in glede na dejstvo, da na njem dela originalni stvaritelj žanra Julian Gollop, so moja pričakovanja visoka. Vesoljcem je štirinajst let po izidu X-COM franšize ponovno zadišala naša mala Zemlja, ker invazija Uranusa pač ne omogoča tolikšnega hvalisanja. Kot član vladne organizacije Phoenix Project je tvoja naloga, da nedobrodošle prišleke potisneš nazaj v globine oceana, od koder so prišli. Ne z diplomacijo, temveč lasersko puško ali dvema… veš kaj, vzemi raje kar oklepno vozilo. Da ne bo panike.

Zdaj pa žalostna novica. Igra je trenutno še vedno globoko v razvoju in hitro po robec, časa za objokavanje bo še dovolj. Poln izid je načrtovan naslednjega junija in do takrat se bo zagotovo precej stvari še spremenilo. Sam sem igral prednaročitveno različico 2, ki omogoča zgolj naključne scenarije ter eno samo misijo – le mičkena predjed za vse, kar nas še čaka. Večina mesa, kot so razvojno drevo, personalizacija ter nasploh celoten globalni zemljevid in tako glavni igralni način, je še par mesecev stran. Tako se lahko trenutno zgolj žalostno vprašaš – Kje boš pa ti, ko bodo raki pričeli marširanje po zemlji?

Kjer streljanje ni zgolj RNG

A vseeno ima Phoenix Point že v trenutni obliki mnogo zapeljivih oblin na *ravno* pravih mestih. Združuje poliran občutek prenovljene XCOM serije in podrobnejši igralni stil, zraven pa vnese še par lastnih idej. Idej, ki tako dobro sovpadajo s konceptom, da sem se večkrat vprašal, zakaj jih ni vključila že kakšna druga igra. Lahko na primer lastnoročno meriš in čeprav ne boš zagotovljeno zadel v tarčo, bodo streli šli vsaj v tisto generalno smer. Kljub temu, da izgleda stvar relativno minorna, pa nosi mnogo posledic.

Prvo kot prvo se streljanje od daleč počuti dosti preciznejše in ne le odvisno od vnaprej določenih odstotkov. A obstaja še ena velika sprememba. Veš kako v XCOM zgrešiš tarčo, ko tvoj samooklicani veteranski bojevnik stoji meter od sovražnika in kot pijanec v soboto zvečer naenkrat trzne navzgor?

No, kljub temu, da ročno merjenje (tudi avtomatično je na voljo in deluje na podobnih metrikah) ni povsem precizno, pa do tega vseeno ne bo prihajalo, še več. Lahko naciljaš podroben del telesa. Lahko iščeš najmehkejši del trupa ali pa enostavno skušaš pohabiti klešče enega izmed monumentalnih šefov. Dosti preciznejše in podrobneje kot karkoli poprej.

A to ni vse. Okolje je povsem uničljivo in čeprav je potrebno izpiliti še par stvari glede kritja in njegove trdnosti in delovanja, pa je ultimativno zadovoljujoče gledati ogromno bogomolko, ki preganja na smrt prestrašenega jurišnika in ruši vse stavbe pred seboj. Trenutek, ki ga je definitivno potrebno občutiti na lastne oči, v kolikor si ljubitelj poteznih strategij ali želiš to postati.

Čeprav končna različica izide komaj naslednjo leto, je tudi motečih hroščev presenetljivo malo, s kakšnim zagozdenim vozilom tu in tam ter na čase ne preveč bistro umetno inteligenco. Kaj č’mo, raki so pač butasti.

Zaključek

Phoenix Point je morda trenutno res na voljo zgolj kot poveličana demo različica, a je istočasno ena najbolj zabavnih in premišljenih demo različic, kar sem jih imel možnost igrati. Stvaritelj originalne X-COM franšize razne originalne mehanike in razne organske adicije odlično dopolni z modernejšim stilom XCOM izpeljank in ustvari osebno eno najbolj pričakovanih poteznih strategij naslednjega leta. Vse skupaj se odlično združi v mutantsko rakovo pošast, ki ji bo bistro pozicioniran ostrostrelec z velikim veseljem snedel glavo. Za večerjo bo očitno ponovno rakova juhica.

Pozitivno:
+ Ustvarjen s strani avtorja originalnih X-COM iger, ki ve, kaj dela
+ Izpiljen občutek
+ Uvede par novih mehanik, ki sem jih pogrešal, čeprav se tega poprej sploh nisem zavedal
+ Dobra grafična plat s “pravičnim” merjenjem
+ Napeti šefovski spopadi

Negativno:
– Na voljo zgolj kot demo različica
– Par hroščev (ta slabih) tu in tam
– Sovražniki se znajo občasno vedeti nekam bedasto.

Oglašujte na naših portalih, več info.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime