Že ob prebiranju naslova so te najbrž spreletavale črne misli, se postopoma poslavlja poslednji konkurent, ki je še dobrih 13 let nazaj sramotil FIFO na vsakem koraku? Zgodba žal ne prinaša katarze, kjer bi iz danes na jutri padajoči velikan zgolj sramežljivo obrnil glavo in izginil pod površjem.

Letos so serija in njeni oboževalci izgubili enega izmed ključnih adutov zadnjih let, licenco za Ligo prvakov in Evropsko ligo. Težak udarec, ko s kovčkom Evrov čakaš na sestanku, a nenadejano spotoma prisopiha EA in na kupček zvozi kamione zelenega zlata, kjer nemočen zgolj odvržeš drobtinice iz tvoje bedne kuverte in ponikneš iz soja žarometov.

Moje počutje je bilo načeto, srce zlomljeno. Je čas za poslednji labodji spev? Morda le “nenadejan” preobrat iz akcijskih filmov za vedno minil? Kje je Švarci s šibrovko, ki bi vso korporacijsko navlako poslal na večna lovišča?!

Čeprav sam od nekdaj obožujem nogomet, v zadnjih letih ljubezen do njega kopni iz dneva v dan. Vsekakor ga ne ljubim v stilu otoških gledalcev, kar je po svoje razumljivo. Preprosto je v Sloveniji vse bolj odmaknjeno in v zadnjih letih sem več uric, kot v PESu in FIFI prebil ob igranju Football Managerja (sem eden izmed tistih čudakov, ki je v FM 2015 preživel skoraj 1000h).
Vedno znova, ko sem ga prvič zaganjal in ogledal ponarejene logotipe klubov, sem preprosto moral pomisliti na tokrat opisovano serijo, ki že začasa kreacionizma, trpi za pomanjkanjem licenc. Sicer imamo PS4 in PC igralci možnost obvoza z namestitvijo “moderskih” dodatkov, ampak večina kupcev se tega ne bo poslužila in bo obsojena na zmagovanje z Man Red, Man Blue, FC London in podobnimi približki v Ligi prvakov. Ups, seveda ne, licence več ni, zmagovali bodo v Master League. Te spreletava srh? Meh, se boš že navadil, čeravno si skozi leta postal preveč navezan na svoj najljubši klub, da bi lahko popolnoma sprejeli tovrstne imitacije. Vživetje presneto težko, občutek povezanosti porazen.

Oglašujte na naših portalih, več info.

Japonci, pa tudi Azijci so na splošno izjemno direktni. Morda ne pomniš a PES 2019 je v Aziji bolj poznan pod imenom WINNING ELEVEN 2019. Zmeden? Tudi sam sem bil že leta nazaj, ko sem prvič opazil tovrstno neobičajnost. A če bolje pomislim je v Evropo prišlo že več japonskih in zlasti korejskih iger, predvsem MMORPG, ki so jim naslov poevropejčili.

Tako naposled pristaneva pri dejanski ediciji letošnje igre PES 2019. Zgornje dogme so namenjeno zgolj nabijanju besed, saj se šefe skešira za vsako posebej /s.

Šalo na stran, PES še vedno sestavljata svetel in temen element. Svetlejši ob svoji brezmadežnosti v oči zbode tudi znanilce vsemogočnega med tem, ko temnejši svoje mesto najde v globinah pekla. Meniji so od nekdaj nepregledni, pisava čudna in dejansko je moč predvideti, da so stvaritelja spotoma pobrali v zakotni javni hiši. Še huje, omenjeni radodajec se je znašel na vzhodni strani berlinskega zidu in ga intelektualno ne zmore preskočiti. Meniji so tako videti kot ruski traktorji iz 70-ih, nepraktični, neudobni, ampak kljub temu nekako delujejo in se jih z goro truda da uporabljati.

A na drugi strani se odpre nov svet, ko se s soigralci odpraviš po podhodu, še zadnjič globoko vdihneš, v možganih poslednjič preletiš postavitev, nakar se podaš na kraj ovacij, neizmernega veselja in žalosti. Svet na igrišču je izjemen in po mojem mnenju zlahka doseže in preseže FIFO. Realizem kot se šika, kjer samo z držanjem gumba za šprint ne moreš predriblati polovice igrišča. Ne, PES 2019 se je odločil za drugačen pristop in gradi na postopni vzpostavitvi igre, kjer so napake kaznovane in racionalna poraba energije pomembna. Igralec, ki gre prevečkrat v “rdeče” hitro postane utrujen, kar vodi v počasnost, uporništvo in neučinkovitost. Kot, da bi Tovariša po končani tekmi poslal na maraton. Tako se boš večkrat znašel v kazenskem prostoru in iskal priložnost s Herry-evo puščico,  s čarobnim (pravim) Ronaldom uresničeval 1:1 mokre sanje ali kot Pippo zgolj čakal na pravo odbito žogo, ki jo bo potrebno potisniti preko črte. Tukaj sta ponovno obupno slaba komentatorja in že iz navade sem ju po prvi odigrani tekmi pregnal iz igrišča, kjer sedaj zeva spokojnost.

Igra je bolj nepredvidljiva, vse od napak centralnih branilcev, pod silovitim pretiskom, do odmerjenih štartov med noge nasprotnika ob začetku hitrega protinapada.

Naključno gibanje žoge in agresivni štarti, kjer vsega preprosto ne moraš načrtovati, ob nepremišljenih potezah pa hitro dobiš po prstih.

Ne morem mimo fantastičnih stadionov. To seveda ne velja za vse, ampak zgolj za tiste licencirane. Očitno je Camp Nou postal zadnje bojišče, kjer PES 2019 še uspešno kljubuje FIFI. Narejen je tako dobro, da sem kar nekajkrat do konca pogledal uvodnik. Ni pa edini, vključena sta še Veltins Arena (Shalke 04) in Anfield (Liverpool) z prav tako osupljivo podobnostjo. Tudi letošnja kampanija Konamija je bila v veliki meri grajena na tehnologiji, ki so jo uporabili za skeniranje vseh treh.

Nič drugače ne velja za licencirane obraze, ki znajo presenetiti. Predstavljaj si impresiven pogled med igro Barcelone, ko kamera zajema oddaljene kadre, nakar hipoma pomisliš, da sediš za televizijo, a te v realnost prikliče vibriranje kontrolerja. Brez pogleda na zadnjo plat dresa boš natančno vedel za koga gre in prešteval nove Messijeve mozolje. No no, vse se nekoliko poslabša v bližnjih posnetkih, zlasti oči delujejo čudno, telo pa izgubi na ostrini.

A kje boš ob igranju preživel polovico časa? V menijih? Sranje… Kot sem že napisal so meniji naravnost sramotni. Posodobitev niso dočakali vse od pradavnine, blaženih časov PS2. Da niti ne pričnem s pisavo. Sicer ne gre za najpomembnejšo stvar v videoigri… ampak ja, tako slaba je. Dejansko PES 2019 pripada čast prve videoigre, kjer sem kot slabo izpostavil tudi pisavo. Ok, ko sva že pri tem. Teksti med pogovori… Oh ja, nimam besed. Gre za amaterizem in lenobo, ali zgolj neznanje? Dialogi z igralci so ponavljajoči in brez kaprice življenje. V bistvu te že po nekaj urah vse bolj podijo od igre in preganjati te prične občutek, da se PES in Konami kopata v kopici igralcev.

Zgoraj sem pisal o dobri izdelavi in podobnosti licenčnih podob. Ravno obratno velja za večino preostalih stvari. Sicer slovitejši igralci delijo podobo realnih vrstnikov in jih je moč prepoznati, a celostno podoba presneto šepa. Delujejo preveč robotsko, ob vsakem čustvenem izrazu boš zgolj srepo strmel v zaslon in se spraševal kaj ti je tega treba. Preprosto delujejo zlagano, kot slaba odigrana igra v vaškem gledališču.

Pri Konamiju so očitno dojeli, da zaenkrat njihov žogobrc, po zlatem razdobju sredi prejšnjega desetletja, še vedno ni kos EA gigantu. S tem ne negiram samega seme, ciljam tržni vidik. FIFA je s svojim Ultimate Team in urejenimi licencami preprosto pretrd oreh. Zato so se poslužili gverilne taktike, s katero so pod svoje okrilje popeljali 7 “manjših lig” z izjemno širokim prodajnim potencialom. Najbolj opevane med njimi so ruska, turška in škotska, kjer se goloritniki v kiltih poganjajo za napihnjenim mehurjem.

Ponovne veličine se japonski kravatniki želijo lotiti postopoma, prva priložnost je bila zamujena leta nazaj, tudi letos pa na mizo niso postavili ničesar revolucionarnega.

Spletnemu načinu nisem namenil preveč časa. MyClub je od lani dočakal nekaj manjših posodobitev in predstavlja solidnega konkurenta bolj poznani Ultimate Team. Nudi dober občutek grajenja moštva, formacije so raznovrstne in omogočajo raznovrstne igralne pristope. Kemija in timski duh se gradita postopoma. Ob tem nista vezana na ligo ali nacionalnost, kjer tudi z internacionalno ekipo lahko stolpec napolniš do konca.

Fifa je velik korak naprej naredila z lanskoletno uvedbo pripovedi o nadarjenem Alexu Hunterju, zgodbi o njegovem vzponu med velikane nogometa. PES žal še vedno pozna zgolj Be a Pro, ki se z “Jesensko bajko” ne more kosati, niti približno. Oh ne, animacije med novinarskimi konferencami. Groza, prvotne mimike iz Mass Effect Andromenda naenkrat sploh ne izgledajo slabo, prej odlično.

Čeravno je opis kritičen, PES 2019 še zdaleč ni slaba igra. Zgolj jeza in frustracije, ko vidim potencial, kot bi v roki držal neizklesan diamant. Preprosto sem sit vsakoletnih ponovljivih napak, ki bi jih relativno hitro odpravili. Preziram nepregledne menije, kjer zabijem tono časa za povsem osnovne stvari. V njem sem doživel marsikateri nepozabni trenutek, poletel v višave, a ob vrnitvi med črke in diagrame je bil pristanek trden in boleč.

Kljub vsemu igre ne odsvetujem. Če ti je pri nogometni igri v prvem planu realizem na igrišču, boljše alternative od PES 2019 na trgu preprosto ni.

Oglašujte na naših portalih, več info.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime