Zaporedje nesrečnih prigod (A Series of Unfortune Events) – Recenzija serije

0
23

Zgodba o Baudelerjevih sirotah je na divjem zahodu izjemno priljubljena in velja za eno izmed osrednjih del, ki je ponovno vzbudilo branje mladine. Avtor Daniel Handler, bolj poznan pod psevdonimom Lemony Snicket, je prvo delo v seriji Zaporedje nesrečnih prigod, Slab začetek, objavil v letu 1999.
V nadaljnjem desetletju se jih je zvrstilo kar 13 in obilica literarnih nagrad ni izostala. O njeni priljubljenosti priča prevod v več kot 41 jezikov, med katerimi je tudi slovenščina. A slave zahoda pri nas žal ni dosegla nikoli, kar je vodilo v izostanek prevoda kasnejših delov. Naposled se število ustavi pri številki 5 – Slab začetek, Soba plazilcev, Veliko okno, Na žalostni žagi in Grozeča akademija.

Ne čudi, da je zgolj 5 let od izida prvenca, soj velikih platen v letu 2004 ugledal istoimenski film. Visokoletečo adaptacijo z zvezdniško zasedbo, kjer blestijo Jim Carrey, Jude Law, Catherine O’Hara in Emily Browning. Uspeh ni izostal in Zaporedje nesrečnih prigod je dolga leta veljalo za najdonosnejši film studia Nickelodeon Movies. Zaobjel je zgolj 3 knjige in na presenečenje mnogih nadaljevanja ni nikoli uzrl.

“Vonj po zelenih, na kupčke zloženih papircih..”

Netflix takšnih priložnosti ne izpusti iz rok, zlasti v času, ko so serije na vrhuncu priljubljenosti. Morda mnenje pišem nekoliko pozno, a ravno v letošnjem letu se je serija zaključila s 3. sezono in šele nedavno sem si uspel ogledati vse dele. Poprej sem jo v poplavi preprosto spregledal. Kar zajeten podvig, če pomisliš, da gre za 26, po dobro uro trajajočih delov.

Lahko rečem, da je serija ob gledanju pustila pozitivno mešane občutke. Po eni strani se vidi, da je namenjena nekoliko mlajšemu občinstvu, predvsem tistim, ki so serijo prebirali v mladosti, a vseeno je več kot dovolj razumljiva, da si jo lahko pogleda laični gledalec, v kolikor je ne vzame preresno. Na preprost a zgovoren način, obdan z obilico navezujočega humorja in cinike, se loteva resnih tematik, kot so kolegialnost, nemoč in vprašanja dostojanstva in izkrivljenosti. Stvaritev, ki jo starš zlahka pogleda z mledežem.

Razlaga na listu papirja je otežena, ker je v seriji uporabljenega veliko humornega cinizma in simbolike (dosti razumljivejši je ogled), a pri Netflixu so zagotovo zadeli vsaj eno točko: Ne bi je smel pogledati. Že po nekaj epizodah se stavek preprosto vtisne v spomin. Navator Lemony Snicket (Patrick Warburton) ga bo izgovoril tolikokrat, da bo marsikomu polepšal dan in ga odvrnil od žalostne zgodbe: “Če te zanimajo zgodbe s srečnim koncem, raje pojdi početi kaj drugega.”

Patrick Warburton vlogo pripovedovalca odigra po pričakovanjih. Med raznimi scenami se pojavlja redno in pripomore k mračnemu vzdušju, saj nesrečna zgodbo pripoveduje z distanco, brez kakršnih koli čustev, a z, takrat še nerazumljivim, občutkom krivde. Njegovo neprestano ponavljanje in vskoki med pomembnejšimi in zanimivejših trenutkih se občasno izkažejo za pretirane. Zaradi njih zbledi srhljivost, po drugi strani odvzame od komičnih elementov, s svojim zamorjenim pripovedovalnim tonom. Tukaj so še neprestane razlage napačno uporabljenih besed, kot naprimer literally (dobesedno) in figuratively (figurativno), kjer dobesedno opisuje kar se je dejansko zgodilo: zunaj dežuje, ali figurativno nadomestilo: lije kot iz škafa.

In odvračanje je za vse občutljivejše popolnoma na mestu, konec koncev gre za žalostno zgodbo. K temu vsekakor pripomore dejstvo, da so v osrčju zgodbe otroci.

Soočeni z izdajami, obupom in nikoli minljivo nesrečo, Violet (Malina Weissman), Klaus (Louis Hynes) in Sunny (Presley Smith) nikoli ne opustijo upanja o srečnem življenju. Baudelerjevi otrocu v spopadu z ignoranco in jezo, ki jih obdaja, uporabljajo razum, logiko, resnico in dobroto. Konfuzen svet, kjer so zgolj otroci sposobni prepoznati prevratne preobrazbe grofa Olafa (Neil Patrick Harris). Harris sicer ne doseže višav Carrya, ki mu je vloga bila pisana na kožo in je masko, skozi kariero, menjal že mnogokrat. V resnih trenutkih ga preprosto ne moreš vzeti popolnoma zares, v šaljivih delih pa mu zmanjka dodatna dimenzija saj si celoten igralni razpon ugledal že v nekaj delih. Vseeno je njegova igra dovolj dobra, da od vzdušja ne odvzame, a ne uspe v celoti zadeti srhljive norosti Olafa, kjer ti v enem trenutku razlaga skrivnosti tajnega društva PGC, že v drugem pa imaš na vrat prislonjeno hladno rezilo.

  GRID dobil nov igralni posnetek

Glavni negativec, ki se želi polastiti zavidljivega Baudelerjevega bogastva (osrednji zaplet) je živo utelešenje Machiavellija: “Cilj opravičuje sredstva.” S skupino somišljenikov: neuspešnih cehovskih kolegov, absurd zvijačništva pripeljejo na novo, pretirano komično raven, kjer se vedno znova pokaže njihova nekompetentnost in več kot očiten razlog, da v sojih žarometov niso nikdar uspeli. Skozi epizode se igra spreminja in kot dejavnik vključi nastajajoči se razdor med odvratom in lojalnostjo.

Skozi povezujoče epizode, ob ponavljajočih se zapletih, počasi gledalcu razkriva dogodke iz preteklosti. Odmotuje kolut, kjer se zgodba gradi postopoma in tudi razume, da svet ni črno bel in absolutna ločitev dobrega in zlega ni mogoča.

Vrvežu kontrasta ne morajo uiti niti sirote. Njihovi nameni so plemeniti, a za svojo zaščito so prisiljeni zamižati na obe očesi in mnogokrat poseči v temačno sivino.

S tem nadomestijo vlogo varuhov, znancev, ki jih nikdar niso spoznali, katerim jih v varstvo zaupa gospod Poe (Todd Freeman), bančnik, ki se bolj kot z iskanjem primernega skrbnika, ukvarja z mislijo na povzpetništvo. Kljub temu uspe ohranjati iluzijo ideala, kjer je prepričan, da deluje v korist sirot. Ahem Ahem.

Varuhi nikdar ne upravičijo lastnega poslanstva. Svet odraslih in modrih tako počne ravno nasprotje svojega bistva. S sirotami spoznavamo absurdne like, kot so stric Montey, nadarjen herpetolog, ki goji izjemno strast do plazilcev, teta Josephine, včasih neustrašna pustolovka, sedaj lingvistka, ki se boji sleherne sence, do podravnatelja Nera, ki ponosno “igra” na svojo violino. Seveda je čudaških likov še na pretek.

Namesto zaščite so Baudelerjeve sirote soočene z nerazumevanjem in ignoranco.

V težkih trenutkih v ospredje stopi njihova briljantnost. Violeta je tehnični genij, sposobna iz preprostih predmetov ustvariti prefinjene naprave. Za vstop v razmišljujočo fazo potrebuje zgolj spetje las. Klaus je knjižni molj z odličnim spominom. V kratkem življenju je prebral na tisoče knjig in si jih v celoti zapomnil. Najmlajša Sunny se ob otroškem govoru zanaša na kot britev ostre in obsidian trdne zobe, ki pregrizejo karkoli. Kljub starosti premore prefinjeno otroško iznajdljivost, ki ji nista kos niti starejša brat in sestra. Sunny je osrednji presežek, izjemno posrečen lik, ki, sicer na videz resnim prizorom, doda komičnost.

Zgodba Baudelerjevih otrok se prične s strašanskim požarom, kjer se otroci v le nekaj sekundah prelevijo v sirote. Od tega trenutka naprej skozi epizode razkrivaš ozadje in razloge, razkrit absurd, ki je povzročil vse nadaljnje žalo-zgodbe. Preteklost, kjer je eden izmed dogodkov povzročil morijo, ki se morda nikdar ne bo končala.

Serija sicer uspe zadeti vzdušje iz knjig, a po drugi strani ga ne zadane popolnoma pravilno. Trenutki, ki bi morali biti smešni so mlačni, že na drugi strani ne doseže celotne grotesknosti in srhljivosti. Morbidnost je zajeta, a mnogokrat preslabo izkoriščena. Zaradi same dolžine so dogodki iz knjig dostojno predstavljeni. Izpuščen ni nobeden izmed ključnih pripetljajev, venomer so se držali koncepta, kjer so posamezno knjigo razdelili na dve epizodi. Tako sindroma filma, kjer je brzenje pričakovano, celo upravičeno, bilo mogoče čutiti, tokrat ne zazna.

Navidezni svet, kjer je na prvo žogo ignoranca očitnega kaznovana in zvijačnost mnogokrat nagrajeni.
p.s. Izogibaj se ljudi z eno obrvjo in tetovažo.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime