Zadnje dni me je zagrabila nostalgija. Pa ne tista nostalgija, o kateri sanjari večina ljudi, ko s solzami v očeh sanjarijo o igrah svojega otroštva. Moje sanjarjenje je ostalo omejeno na čase, ko je Corona bila zgolj znamka piva. Med brskanjem po svoji Steam polici sem namreč ugledal takoj prepoznavno igro, ki mi je mešala štrene par let nazaj. Šlo je za čas imigrantske krize, “popularizacije” množičnih streljanj po ameriških šolah in vedno večjih svaril o globalnem segrevanju. Preprostejši čas, ko smo lahko prosto hodili po ulicah brez obraznih plenic. Čas, ki nam je med drugim prinesel Red Dead Redemption 2, God of War in Kingdom Come: Deliverance. Šlo je za eno najboljših let za igričarje, a to ne pomeni, da ni imel tudi svojega števila katastrof.
Od kreativnih betic, ki so nam med drugim privedle klasike Ultima Underworld, System Shock in Thief; smo tokrat dobili nekaj povsem novega. Gre še za eno zgodbo Kickstarter-ja, ki je skušala zapolniti ogromne čevlje kljub premajhnim stopalom. Šarm Ultime je bil namreč puščavniško igrišče, kjer si lahko eksperimentiral po lastni volji in njen vpliv je bil viden v ogromni količini drugih naslovov. A Underworld Ascendant, po njem navdihnjeno delo, eksperimentira zgolj z odtujitvijo celotne publike.
Razvojna ekipa: Otherside Entertainment
Založnik: 505 Games
Platforme: PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One, PC
Steam: Link
Datum izida: 15.11.2018
Cena: 29.99€
Zvrst: Peskovniška akcijska RPG avantura
Sprva zlomljen jajc, zdaj dolgočasen jajc
Dejstvo, ki je na Underworld Ascendant najbolj tragično, so vse neizpolnjene obljube o sijajnosti. Zame je bil sanjska igra, polnopravno nadaljevanje prvotnega Ultima Underworld. Imeli so talent. Imeli so izkušnje. Imeli so uspešen Kickstarter z zahtevanimi financami. Kaj bi lahko potemtakem šlo narobe? Kot se je izkazalo, se odgovor glasi skoraj vse. Ascendent je bil bedna, komaj delujoča zmeda mehanik, počasnega gibanja in štoraste interakcije, ponavljajočih se misij in šokantnega števila napak.
Več kot očitno je igra nedokončana, s pustimi, praznimi okolji in manjkajočimi obljubljenimi ključnimi značilnostmi, kot so dialoška drevesa in rivalske frakcije. Opravičujoč se za stanje ob izidu so se OtherSide zavezali k izboljšanju igralne izkušnje. Od takrat so izdali štiri večje posodobitve in nešteto manjših popravkov, ki so odpravili določene napake, prilagodili osnovne mehanike in naredil nekaj temeljnih sprememb glede samega delovanja.
Ampak kljub vsemu trudu je igra nenazadnje zapadla v pozabo, zapuščena s strani razvijalcev. Interaktiven puščavniški RPG, ki je skušal naslediti prej omenjeno kultno uspešnico, je zdaj zgolj bleda podoba začetnih obljub, za katero se moraš prebiti skozi goro hroščev, sramotno slabih in zastarelih igralnih mehanik ter vizualnih packarij. Me niti malo ne čudi, saj si je skupina zgolj šestih razvijalcev zadala ustvariti projekt, preobsežen za lastno dobro in to se vsekakor pozna.
Igra je res RPG solata v pravem pomenu besede. Misteriozna figura te prikliče v nevarno temnico z imenom The Stygian Abyss, kjer ti je naložena ponovna odrešitev sveta pred zlobnim coprnikom. A pred tem se moraš iz softiča preobraziti v elitnega bojevnika. Tako tvoje dejavnosti sestojijo iz zbiranja posebnih ključev, raztresenih okoli Podzemlja. Seveda pa vse pride z obilico glavnih in stranskih nalog.
Ko gre res vse narobe
Če že kaj, je vsaj obseg sveta precejšen, z nemalo raznimi področji s sovražniki in pastmi, ki se razprostirajo po podzemnem labirintu. A le malo katero je vredno dveh pogledov, kaj šele treh. Velike podzemne palače služijo zgolj potikanju po njihovih temačnih hodnikih, dokler končno ne prilezeš do cilja.
Stranske naloge opravljaš v imenu treh frakcij, s katerimi med opravljanjem pridobivaš slavo in s tem priložnost pridobitve boljše opreme in dostopa do posebnih misij. Vsaka izmed njih se poslužuje drugačnega taktičnega stila in tako vztraja, da moraš misije opravljati na določen način. Čeprav zaradi premnogih hroščev in slabega dizajna vse ne pride do izraza.
Na žalost nobedena izmed naknadnih izboljšav ne spremeni dejstva, da Underworld Ascendant še vedno ni zabaven. Gibanje je še vedno nerodno, bojevanje je enostavno ter naporno in preostale mehanike nezadovoljujoče. Motorna osnova ostaja strašna in vzpenjanje po vrveh in verigah se še vedno počuti kot plezanje po kači na amfetaminih.
Sovražim tudi, da je toliko mehanike igre namerno zakritih. Coprniški sistem je zanimiv, toda njegov poudarek na eksperimentiranju bi se moral osredotočiti na uporabo urokov in ne na ugotavljanje, kaj sploh storijo. Medtem sistem spretnosti, ki odklepa točke za izvajanje določenih dejanj, v bistvu spremeni pridobivanje izkušenj v met kocke.
Vesel sem, da si je OtherSide prizadeval izboljšati Underworld Ascendant in z veseljem rečem, da igra ni več popolnoma pokvarjena. Namesto tega je zgolj slaba in pred njo je še dolga pot, preden bo vredna prefinjenega nosu. Ampak glede na zatišje s strani razvijalcev, zgodbe o odpuščanju in nedavno oznanjeno System Shock predelavo sklepam, da ji je dokončno odzvonilo.
Razsodba
(+) Svet je kar velik
(+) Razvijalci so se vsaj na videz potrudili, da bi situacijo izboljšali
(-) Optimistične obljube, ki so ostale neizpolnjene
(-) Igra je preprosto dolgočasna
(-) Večina mehanik je pomanjkljivih
(-) Slab dizajn stopenj
(-) Slab napredek lika
(-) Štorasto premikanje, bojevanje in še marsikaj drugega
