Ko sem v roke prejel kopijo igre Avatar: Frontiers of Pandora se iz mene ni izvil krik sreče, ampak sem bolj kot ne skomignil z rameni in sprožil inštalacijo igre na konzoli PlayStation 5. Do filmske franšize Avatar sem namreč dokaj ravnodušen in čeprav se bežno spomnim, da sem prvi del leta nazaj gledal v kinu in to z nameščenimi 3D očali, ogleda kina nisem zapustil z občutkom, da bi se rad v to franšizo še kdaj vrnil. Vendar pa je priznani režiser James Cameron drugačnega mnenja, zato načrtuje kar pet filmov z modro obarvanimi vesoljci Na’vi-ji, pa če je nam to všeč ali pa ne.
Skratka, drugega filma si še nisem ogledal in tudi ne vem, če se bom kdaj spravil v njegovo gledanja. Zato tudi igra Frontiers of Pandora morda ni namenjena zame, saj jo bodo primarno najbolj zavzeto zagrabili navijači Avatarja, ki so dolga leta sanjali o interaktivnem obisku planeta Pandore, Ubisoft pa jim je zdaj ustregel in jim pričaral odprtosvetno avanturo, ki sicer malce preveč spominja na njihovo lastno franšizo Far Cry, a nosi dovolj svojih igralnih prijemov, da je igra na splošno priporočljiva za preigravanje.
Razvojna ekipa: Ubisoft Montreal
Založnik: Ubisoft
Platforme: PS5, PC, XSX
Nakup: Ubisoft Connect, PS5
Datum izida: 7. december 2023
Igrano na: PS5
NAPOVEDNIK
Poznavanje dogodkov iz filmov ni nujno, a dobro je, če vsaj poznate vsaj njihovo okvirno pripoved. Nastopamo v koži mladega domorodca, ki ga človeška organizacija RDA oziroma Resource Development Administration šola in vzgaja v ujetništvu znotraj neke baze, nakar se zgodi upor, ki je znan iz filmov in kar naenkrat svojim človeškim gospodarjem predstavljamo samo strošek, ki ga je treba hraniti in mu prazniti mačji WC. Znajdemo se praktično pred smrtjo, vendar smo v zadnji sekundi rešeni in skupaj z drugimi uporniki moramo prebegniti iz baze. Uvod je dokaj dolg in na začetku se moramo kar nekaj časa sprehajati skozi dolgočasne sive hodnike, kjer se čudimo nizkim stropom, dokler se ne spomnimo, da so Na’viji precej višji od ljudi. Nakar pokukamo na plano in zazijamo zaradi vsega čudovitega zelenja, ki nas udari naenkrat. Ta efekt, ko se pred nami odpre odprti zeleni svet Pandore je res zapomljiv in malce spomni na tisti trenutek, ko prvič zapustimo podzemno bazo v igri Fallout 3.
Razplet nadaljnjih dogodkov ni kakšno večje presenečenje in če ste že vajenih Ubisoftovih iger v odprtem svetu vam lahko brž postane jasno, kaj vam bo za početi skozi nekje 30-urno avanturo. Naš junak se pridruži skupini upornikov, ki jim je dovolj izkoriščanja iz strani zlobnih ljudi, zato jim je treba požgati baze in jih pri temu dodobra nabrcati v tazadnjo, na koncu pa se bo treba soočiti še z glavnim šefom Johnom Mercerjem in njegovo generalko Angelo Harding.
Zaplet se sliši kot nekaj, kar bi bilo izmaknjeno iz Far Cryja in potreba po maščevanju je v igrah že tako izcuzana tema, da deluje že kar nekam utrujajoče a na nek način je to idealno ujemanje za Avatar, ki prav tako vsebuje že stokrat videno zgodbo in reference na domorodce in zlobne zavojevalce, ki so preslikava Indijancev in Američanov ne poznajo praktično nobene subtilnosti.
Skratka, z zgodbo se ne obremenjujte preveč saj je tam bolj za izgovor da ima naš Na’vi neko rdečo nit, ki pa nas preveč ne vleče naprej in velika krivda za to leži na likih. Večino vaše družbe bodo predstavljali drugi Na’vi-ji in nisem sicer prepričan, če si lahko rasističen do izmišljenih vesoljcev, a vseeno moram to zapisati: Na’vi-ji so praktično vsi enaki in za povrh še nosijo slična imena. To je jasno že takoj na začetku, ko ustvarjate svoj lik saj mu lahko spreminjate barvo kože in razne vzorce, a razlike pri vsemu temu so praktično neločljive, tako da sem brž obupal nad ustvarjanjem nekega unikatnega lika. Nakar stopimo v bazo in prav tako naletimo na Na’vi-je, ki so videti kot kloni drug drugega in v bistvu sem jih lahko ločil samo glede na njihova oblačila. To je težava, saj se na vse te like nato ne moremo navezati, če jih ves čas mešamo med sabo, zgodba pa tako zgubi nekaj tiste udarnosti, ki bi jo lahko dostavila v vmesnih sekvencah.
Bolje se je zato osredotočiti na samo igranje, ki ga izvajamo iz prvoosebne perspektive in raziskovanje Pandore nam lahko tako hitro zleze pod kožo. Naš modri heroj je hiter in mu med tekanjem praktično ne zmanjka zaloge kondicije, lahko daleč skoči in preko bližnjic hitro spleza na razna drevesa. Tekanja med različnimi objektivi je kar precej in Frontiers of Pandora se od Far Cry-ja razlikuje tudi po tem, da ne gledate ves čas v mini mapo, ampak imate samo približno smer cilja, nakar je na vas da najdete pot do njega. To je sicer dvorezen meč, saj je dobrodošlo to, da vas igra napeljuje na organsko raziskovanje sveta, a po drugi strani je navigacija skozi zelene gozdove brez kakšnih pravih pokazateljev za orientacijo. Tako kot v novejših Assassin’s Creed igrah se lahko odločite med dvema različicama raziskovanja: eno vam samo namigne, kje se nahaja vaš objektiv, medtem ko vam drugi nadaljnjo pot točno nakaže in ni me sram priznati, da sem se hitro odločil za slednjega.
Na začetku boste večino prečkanja poti opravili peš, ne traja pa dolgo, da si prislužite svojega lastnega letečega Ikrana, ki ga lahko prikličite kadarkoli: med preprostim sprehajanjem ali pa med spektakularnim padanjem iz pečine, kjer vas pobere sredi leta. Zanimivo je da šele mnogo kasneje dobimo prevozno sredstvo, ki gre po tleh, a takrat za njegovo uporabo niti ni nekega razloga, saj je Ikran preprosto hitrejši in bolj enostaven za uporabo, poleg tega pa nam omogoča napadanje sovražnih baz kar iz zraka.
Boj je še en sestavni del igralne izkušnje in tudi pri temu lahko potegnemo kar nekaj vzporednic z igro Far Cry. Napadali bomo ljudi in ti prihajajo v dveh različicah: navadni vojaki in tisti, ki so zaklenjeni znotraj oklepljenih robotov. Na njih se lahko sprva spravimo preko loka in puščic, kasneje pa dobimo dostop tudi do druge orožarne in v roke poprimemo tudi bolj napredna orožja človeških zavojevalcev. Raznovrstnost sejal smrti sicer ni ne vem kako široka, lahko pa močnejše različice lokov, pušk, brzostrelk in podobnega pridobimo preko opravljanja stranskih misij.
Vaša glavna naloga bo izničenje sovražnih baz, ki se začnejo nekam hitro ponavljati, napadov na baze, ki so razdeljena tudi glede na stopnje sovražnikov, pa se lahko lotite tudi prikrito. Našemu Na’vi-ju lahko skozi opravljanje misij nataknemo bolj čvrst oklep in druge naveske zaradi česar bo postal bolj odporen na poškodbe, nadgrajujemo pa mu lahko tudi posebne sposobnosti, med katerimi mi je najbolj prišla tista, ki mi je omogočala, da sem vojaka znotraj hodeče mehanizirane konzerve instantno potegnil ven, kar mi je skozi igro prikrajšalo lepo število glavobolov.
Avatar: Frontiers of Pandora se izkaže za zadovoljiv izdelek, ki ga bodo najbolj pozdravili oboževalci franšize, saj bodo ti lažje spregledali minuse kot so ponavljajoče naloge, manj unikatni NPC-ji in štorijo, ki ne vleče preveč naprej, a postane v zadnjih nekaj misijah dokaj adrenalinska in štorijo pripelje do zadovoljivega zaključka. Tole je tudi Ubisoftova najlepša igra do sedaj in se po tehnični naprednosti tako lahko kosa s filmskimi izdelki Jamesa Camerona, na konzoli PlayStation 5 pa nisem zabeležil nobenega zatikanja ali rušenja, hkrati pa je bil dobro izkoriščen igralni plošček DualSense.
In morda največji dosežek te igre je dejstvo, da mi je dejansko zopet spodbudila zanimanje za ogled filmov, kar je vedno znak dober znak za igro, ki je bila izdelana po licenci.
