Grand Theft Auto VI
Kot starejši Slovenec, ki v svoji mladosti ni bral ameriških stripov, ampak je čas raje preživljal ob branju balkanskih prevodov junakov Zagorja in Velikega Bleka, se nikoli nisem preveč seznanil z Marvelovim vesoljem. Nakar so prišli filmi in zopet sem bil v obdobju življenja, ko mi avanture superjunakov niso dogajale, tako da mi veliko ljudi ne verjame, da nimam pojma, kdo je tisti vijolični zlobnež, ki je s tleskom prstov povzročil izginotje ljudi. Prav tako nisem nikoli povohal avantur zasedbe X-Men, zato mi je superjunak Wolverine čista neznanka.
Sem zaradi tega kaj zamudil? Zagotovo, a to moje nepoznavanje ima tudi pozitivne strani. Ni mi namreč treba gledati vsakega Disneyjevega filma ali serije zaradi strahu, da bi kaj zamudil, če pa bi že pogledal vse, bi se zagotovo Marvela prenajedel. Zato to vesolje raje jemljem v manjših obrokih in za te namene sta kot naročena Sony in njegov razvijalec Insomniac Games, ki sta mi v preteklosti servirala dva odlična Spider-Man naslova, zdaj pa sem se pozabaval in prvič srečal tudi z Wolverinom v istoimenski igri, ki je izšla ekskluzivno za PlayStation 5.
Razvojna ekipa: Insomniac Games
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Uradna stran: PlayStation trgovina
Datum izida: 15. september 2026
Cena: 79,99 €
NAPOVEDNIK
In Insomniac je zopet dostavil zvrhan koš zabave, ki stavi predvsem na spektakularnost, visok proračun in dobro spisane stranske osebe, ki pa jih boste tokrat spremljali v bolj linearni igralni izkušnji. Ta sprememba načina igranja bi znala kakšnega privrženca Spider-Man naslovov razočarati in med igranjem se je čutilo, da tudi pri Insomniacu niso bili preveč prepričani, kaj točno nam želijo dostaviti, zato so na koncu igrali na preveč varno noto. Vseeno pa je skupno gledano to dobra igra, ki sicer ne bo dostavila neke revolucionarne igralne izkušnje, a bo razveselila tiste, ki v svojih igrah želijo dobro in raznovrstno sestavljeno igralno kampanjo, ki ponuja dober boj in ne deluje razvlečeno, vsebine pa je notri dovolj, da ta upraviči svojo ceno.
Insomniac je za svoje Marvel igre ustvaril samosvoje vesolje, ki ni striktno povezano s tistim iz filmov, zato se lahko v igranje tega naslova podate brez nekega predhodnega znanja. Tako spoznamo našega glavnega bradatega junaka Logana, še preden ta s kompanijo ustanovi zasedbo X-Men, na začetku igre pa je naš protagonist samotar, ki mu ni do druženja z drugimi. Kljub temu ga zlobneži ne mislijo kar pustiti pri miru in med njimi se je znašel tudi milijarder Bolivar Trask, ki superjunake označuje za mutante in je mnenja, da bi bil svet veliko lepši brez njih. Zato začne mutante ugrabljati, kar privleče pozornost ne samo Logana, ampak tudi njegovih nekdanjih prijateljev Sabretootha, Mystique in glavarja Nathaniela Essexa, ki sestavljajo ekipo Team X. Tudi Logan je bil nekaj časa član te ekipe, a se je nato raje umaknil na samo, zdaj pa se je zopet znašel v njihovi družbi in vsi skupaj se odpravijo porazit Traska, s tem pa nameravajo tudi končati njegov teror nad mutanti.
In to tudi naredimo, in sicer presenetljivo zgodaj v kampanji. Wolverine je namreč v napovednikih Traska predstavljal kot glavnega šefa celotne kampanje, ampak tako kot je bilo to v primeru igre Resident Evil Village, ki je ves čas promovirala tisto ogromno vampirko z bujnim oprsjem, je Trask zgolj prvi večji zlobec, nakar smo končali šele četrtino kampanje. Zgodba nato preklopi na bolj azijsko noto, tako da se nekaj časa pretepamo z ninjami, kjer nas pričaka nov šef, a tudi ta ni tisti, ki bo služil kot zaključni. Spopasti se moramo s še eno nevarnostjo, ki vas sicer ne bo ravno presenetila in je pričakovana nekje od poraza Traska dalje, nakar končno ugledamo odjavno špico. Ta raznovrstnost glavnih zlobcev da igri sicer priložnost, da nas popelje na raznolike lokacije, a hkrati v kampanji zaradi tega manjka tista glavna nemeza, do katere bi skozi celoten igralni čas stopnjevali sovraštvo in bi se na koncu veselili finalnega obračuna.
Kot nepoznavalec Wolverina sem bil tudi presenečen nad stopnjo brutalnosti prizorov, ki jih lahko s svojimi našiljenimi kremplji priredi ta protagonist. Wolverine je pravi tank, ki lahko prenese vse, kar vržeš proti njemu, in čeprav bo pod največjimi pritiski videti, kot da je zdaj pa res dokončno mrtev, v sebi vedno najde neko zalogo jeze, zaradi katere zopet vstane in nadaljuje svoj krvavi pokol nasprotnikov, ki na vas vedno navaljujejo v valovih in jih nato raztrgamo na prafaktorje. Kri vedno šprica in deli nog ter rok bodo med vsakim obračunom leteli v nebo, to pa bo sestavljalo večino vaše igralne izkušnje, kar je dobro, saj je boj krvav, brutalen, napreden in dovolj raznolik, da se ga nikoli ne naveličamo.
Na voljo nam je osnovni napad, ki ga lahko kombiniramo v različne napredne udarce, zelo prav pa nam bodo prišle tudi posebne sposobnosti, izmed katerih imamo lahko naenkrat aktivirane štiri in jih napajamo z uspešnim mikastenjem in nabiranjem Ragea. Včasih je sicer gneča na bojišču malce prevelika in to nam povzroči težave, ko se kamera noče zakleniti na nasprotnika, ta pa nato skoči izven našega vidnega polja, tako da se mi je kar nekajkrat zgodilo, da sem mahal v prazno. Vendar imamo v problematičnih situacijah vedno na voljo neko posebno sposobnost, ki nam ustvari nekaj prostora, tako da se lahko malce zberemo, obnovimo zdravje in napademo naslednjo tarčo. Trik je v tem, da ne smeš nikoli počivati, a to tudi ne pomeni, da boš ves čas igral samo ofenzivno, saj je izjemno pomembno tudi pariranje udarcev, ker drugače nekaterih grdavžev in šefov sploh ne boš mogel premagati. Na splošno igra ni ravno lahka niti na normalni težavnosti in brezglavo pritiskanje gumbov vas bo hitro stalo življenja, a sčasoma postanete dovolj izurjeni, da vam tudi šefi ne bodo povzročali preveč preglavic.
Boj je torej odlika te igre, malce manj pa sem bil navdušen nad drugimi vidiki izkušnje. Kot rečeno, je tole bolj linearna izkušnja, a tudi v tem pogledu se včasih zdi preveč omejena, saj se ne smeš premakniti iz kakšnega omejenega območja, drugače dobiš obvestilo, da si zataval predaleč stran, in moraš naložiti zadnji shranjeni položaj. Zaradi te linearnosti je vprašljiva tudi odločitev razvijalca, da v igro zapakira RPG mehanike. Wolverine namreč nabira izkušnje, kar omogoča nadgrajevanje veščin, obenem pa lahko opravljamo občasne posebne izzive, ki nam omogočijo še dodatno nadgrajevanje veščin, vsake toliko pa lahko najdemo tudi kakšno skrinjo, ki nam odklene dodatne preobleke in nove kremplje. Ampak vse to nam praktično leži na poti, veščine pa se ravno tako odklepajo postopoma, zato v bistvu to nadgrajevanje sploh nima nekega smisla. Raje bi nam pač igra samodejno vsake toliko omogočila neko novo sposobnost, kar se v bistvu tudi nekajkrat zgodi, zato je celoten RPG vidik nekaj, kar je bilo na silo porinjeno v kampanjo. Še bolj zmedene so denimo preobleke: med igranjem nabiramo surovine, da jih ustvarimo s kovačenjem. Stvar sem v bistvu ignoriral, saj mi je za skine vseeno, a nato sem odkril, da kovačenje preoblek dejansko dvigne našo stopnjo zdravja, medtem ko je kovačenje krempljev samo vizualno in ne prinaša bonusov.
Kot rečeno, kampanji manjka nek dober glavni zlobec, a je zgodba kljub temu dobra. Liki so dobro spisani in predvsem mi je bila všeč dinamika med Loganom in kompanjonko Jean Grey, s katero ves čas plešete po robu romantičnega zapleta. Preostali člani ekipe Team X niso tako dobro izpopolnjeni in čeprav lahko z njimi vsake toliko malce pokramljate, se zaradi tega nanje ne boste preveč navezali.
Grafično je tole še en čudovit naslov, ki sem ga na PlayStationu 5 Pro takoj preklopil na grafični način, ki ponuja največ sličic na sekundo, in ob tem sem užival v lepi grafični podobi, brez padcev sličic na sekundo in brez kakšnih omembe vrednih hroščev. Kar se tiče predstavitve, je tole tipičen Sonyjev visokoproračunski naslov, kar pomeni profesionalno glasovno podajanje, dobro glasbeno spremljavo in cel kup vmesnih sekvenc, v katerih se premikate počasi in se vmes z nekom pogovarjate. Teh sekvenc je včasih malce preveč in pregrobo zmotijo igralno formulo: ravno ko začneš uživati v seriji dobrih pretepaških spopadov, se zgodba umiri in čaka nas nekaj minut dialogov, ki jih ni mogoče preskočiti, za razliko od Spider-Mana pa nove zabave ne moreš odkriti v naključnih spopadih odprtega sveta. Ko je pač določenega dela kampanje konec, je pot naprej samo ena in nato moraš pridno čakati na naslednji bojevalni segment.
Marvel’s Wolverine se tako na koncu izkaže za še en Sonyjev naslov, ki mu ne morem oporekati zloščenosti, dobre zgodbe, spektakularnih prizorov in boja, ki mi je bil še bolj zabaven od tistega iz Spider-Man iger. Škoda samo, da RPG vidik izkušnje ni bolj izpopolnjen in da igra ne omogoča malce več svobode pri raziskovanju stopenj, saj v teh mrgoli podrobnosti, ki bi si jih rad pobližje ogledal brez virtualnih nevidnih zidov.
