Založnik 2K se je nenadoma odločil, da franšizo Mafia nenadoma obudi, grafično nadgradi in igralce morda pripravi na morebitno izdelavo četrtega dela. Vse to se je slišalo imenitno, a od samega začetka je bilo jasno, da 2K ne namerava v predelavo vseh treh do sedaj izdanih delov vložiti preveč denarja. Tako je drugi del dobil samo manjšo grafično nadgradnjo, popravljeni pa niso bili več let stari hrošči. Trojka je po drugi strani bila praktično identična, le da ima zdaj v sebi vključene vse DLC-je.
Glavnino napora pri predelavi je bil deležen legendaren prvi del, ki ga imamo veterani za najboljši del cele serije. Kljub temu, da imam izvirnik rad, moram priznati, da se je bolj slabo postaral. Zadeva je leta 2002 veljala za eno najlepših iger, ki poleg tega vsebuje globoko štorijo in realističen model streljanja. Vendar pa bi danes nekoga bolj težko prepričal v igranje, tako da je moral razvijalec Hangar 13 povsem razdreti igro in jo s temelji vred postaviti na novo.
Rezultat? Grafično čudovita igra, ki ohrani skoraj vse, kar je krasilo izvirnik. Vendar pa bi si človek želel malce več inovacije, med predelavo pa se je izgubilo nekaj vsebine originala.
Razvojna ekipa: Hangar 13
Založnik: 2K
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
Nakup: Steam
Datum izida: 25.9.2020
Cena: 39.99 €
Žanr: Tretjeosebna akcijska
VIDEO RECENZIJA
Kot sem že povedal, sem velik oboževalec originala, katerega zgodbo sem večkrat preigral. Vendar pa je od igranja tega minilo zagotovo že več kot 10 let in na igro sem raje gledal z nostalgičnimi očali, kot pa da bi se podal v dejansko igranje, saj bi bil ob obujanju spominov zagotovo razočaran.
Popolne predelave sem se tako močno veselil in z veseljem lahko zapišem, da je razvijalcu Hangar 13 obuditev ogromnega mesta Lost Heaven v novo grafično podobo uspelo z odliko. Brez zadržkov lahko zapišem, da je to najlepši prikaz dogajanja v času ameriške prohibicije alkohola, kar sem ga do sedaj izkusil v videoigrah. Mesto Lost Heaven v novem grafičnem pogonu, ki je bil uporabljen v pogonu za izdelavo igre Mafia 3, preprosto zadiha s polnimi pljuči. S čudovito izdelanimi avtomobili iz leta 1930 se lahko zapodimo skozi mestne ulice, se sprehodimo po kitajski četrti in se celo podamo na podeželje. Okolico prevevajo podrobnosti in velikokrat se mi je zgodilo, da sem upočasnil avto in z zanimanjem gledal dogajanje na ulicah.
Treba pa se je zavedati, da je Mafia precej bolj drugačna izkušnja kot so denimo GTA igre. Na prvi pogled se sicer zdi, da gledamo v odpri svet, a ta je v bistvu lažen in služi samo nadaljnjemu podajanju zgodbe.
Slednja je ostala od originala več ali manj nespremenjena. Tudi tokrat boste spremljali življenjsko pot Tommy Angela, ki se ene noči kot taksi voznik ustavi na nepravem mestu ob nepravem trenutku. Nanj namreč naletita dva mafijca Sam in Paulie, ki ga izkoristita za pobeg pred sovražno družino. Po uspešnem pobegu se družba zateče v zatočišče Salieri družine, ki ji predseduje Don Salieri. To naključno srečanje vpelje Tommyja v svet mafije, ki mu bo ponudila precej bolj zanimivo življenje, sestavljeno iz hitrih avtov in spoštovanja iz strani vsakega civilista, ki bi se mu lahko znašel na poti. A hkrati mafijsko življenje pod površjem nosi ogromno odgovornosti, nevarnosti in odločanja med tem, kdo bo živel in kdo umrl.
Zgodbo spremljamo skozi prenovljene vmesne sekvence, ki držijo odlično animacijo in včasih res dobiš občutek, da gledaš film. Malce se je zalomilo pri zvočnih igralcih. Razvijalec se je odločil na novo posneti zvočne vrstice vseh glavnih likov in pri nekaterih jim je to uspelo z odliko, pri drugih pa bi bilo lahko bolje. Predvsem tu izstopa Paulie, ki ima že tako tipičen mafijski glas, da včasih pomisliš, da je vse skupaj nekakšna parodija na Joe Pescija. Ne pomaga niti to, da vas skozi večino misij spremljata Paulie in Sam, ki imata precej podobna glasova, tako da včasih ne ločiš, kdo se trenutno s tabo pogovarja.
Veliko teh dialogov boste slišali med vožnjo do vaše misije. Kot sem omenil, Mafia se ne dogaja v pravem odprtem svetu. Sicer se lahko med vožnjo odločate za različne poti do cilja, a vedno se boste po mestu vozili med neko misijo in če boste preveč odtavali od cilja, vas bo igra opozorila, da se vrnete proti območju misije.
Zadeva je res linearna in to celo bolj od originala. Velikokrat sploh ne smete zamenjati avtomobila, tako da sem v bistvu vozil ena in ista prevozna sredstva in se v svoji 12-urni izkušnji nisem niti enkrat usedel v policijski avto. Original nam je pri temu pustil malce bolj proste roke in vsake toliko si se ob koncu misije lahko malce bolj prosto zapeljal po mestu, imel pa si možnost opravljanja stranskih misij za tistega avtomehanika pod mostom. Te stranske misije so nas potem nagradile z novim avtom, kar je bila lepa popestritev. Teh stranskih misij v predelavi ni več, kar je nekako logično, saj bolj premočrtna izkušnja ne potrebuje odklepanja dodatnih avtov. Vseeno je to velika škoda, razvijalec pa se je zaradi neznanega razloga odločil ukiniti potovanje z vlakom.
Igranje je tako sestavljeno iz gledanja vmesne sekvence, nato se odpraviš v domači bazi po opremo, nakar si izbereš avto in se odpraviš proti cilju. Tam se zgodi misija in nato pogledaš še eno vmesno sekvenco in misije je konec. Ponovi isto formulo do konca igre.
Med vožnjo po mestu je treba biti previden, saj vas bodo ob Classic težavnosti ob prekrških hitro začeli loviti policisti. Žal se je razvijalec odločil pri ponovni gradnji mesta odstraniti veliko semaforjev, kar naredi izkušnjo malce lažjo. Poleg tega so policaji precej zabiti in pobegnete jim lahko tudi na višjih stopnjah, ko vam na cestah že delajo blokade.
Misije so vse povzete iz originala, le da so bile igralno nadgrajene. Lokacije in cilji teh misij so ostali enaki in tako kot v izvirniku boste morali velikokrat poprijeti za pištolo ali pa se spustiti v hiter pregon z avtomobili. Da, tista misija, ko se usedete v dirkalni avto, je enako težka tudi tukaj in internet je že poln pritožb jeznih igralcev, ki nikakor ne morejo prvi prevoziti ciljne črte.
Strelska akcija je bila nadgrajena in po novem se lahko Tommy skrije v zaklon, sam občutek streljanja pa je veliko boljši. Kar je dobro, saj je Mafia zelo težka igra. Na začetku lahko izberete težavnost in veteranom priporočam Classic možnost, ta pa želi pri predelavi predstaviti občutek težavnosti originala. To pomeni, da je za vašo smrt dovolj že samo nekaj strelov iz strani nasprotnika, poleg tega pa je treba previdno ravnati z repetiranjem orožja, saj morate porabiti vso strelivo v seržerju, drugače boste ob repetiranju zavrgli strelivo. Največ seveda štejejo streli v glavo, prenovo pa je dobil tudi sistem boja od blizu. Ta je sicer povsem preprost, a je kilometre nad tistim iz originala.
Mafia je najboljša pri vrhunskem grajenju atmosfere in v tem pogledu je razvijalcem uspelo na celi črti. Občutek, ko se pelješ sam v avtu, nate pa se zlivajo hektolitri dežja, je preprosto neprecenljiv. Ob takih trenutkih bi si človek želel, da bi bil cilj vožnje nekoliko dlje, saj bi želel ob vožnji po dežju uživati čim dlje.Tudi tu naletimo na manjši minus, saj bi bila lahko izbira glasbe med vožnjo bolj raznovrstna. Na voljo sta samo dve radijski postaji in nobena od njiju ne predvaja tistih hitov, ki smo jih poslušali v originalu.
Mafia Definitive Edition je tako dobra predelava, a brez zamer ne gre. Večja linearnost in odsotnost stranskih misij malce pokvarijo izkušnjo, samo streljanje pa bi lahko bilo bolj odzivno in še bolj nadgrajeno. A za nove igralce je to več kot priporočljiva izkušnja za prvo srečanje s to franšizo, veterani pa se boste s solzico v očesu sprehodili skozi stare bloke, ki so vam skoraj 20 let nazaj prvič pokazali, kako je lahko videti zanimiva mafijska zgodba v igričarskem formatu.
Waw!!! Res čudovit in konkreten opis! Bravo!