Še pred izidom igre Black Desert v letu 2015 se spomnim, kako sem se takrat čudil neverjetni grafični podobi in hkrati nisem mogel verjeti, da nam bo razvijalec Pearl Abyss to dostavil v formatu MMO igre. Nakar so se moja pričakovanja spustila v mejo normale, ko sem zvedel, da za razvojem stojijo Korejci, ki so znani, da v svoje večigralske izkušnje zapečejo bogat seznam mikrotransakcij.
Black Desert je nato ob izidu nekaj od svojih pričakovanj tudi izpolnil, saj smo dobili MMO izkušnjo z naprednim bojem in res podrobnim ustvarjevalnikom likov, ki je presegel vse, kar smo do tedaj izkusili in v tem pogledu tudi danes najdemo bolj malo naslovov, ki se mu lahko postavijo po robu.
Skozi leta se je Black Desert preoblikoval v igralno izkušnjo, ki ima dobro razvite igralne mehanike in zvesto igralno bazo. Seveda ima tudi cel kup mikrotransakcij, a to je danes v svetu MMO-jev že taka navada, da bi bili presenečeni nad igro, ki teh stvari nima. Za igranje vam zaradi tega ni treba plačevati mesečne naročnine, boste pa za preigravanje nove vsebine primorani v nakup dodatkov, ki še danes izhajajo dokaj redno.
In zdaj lahko Black Desert prenesete v svojo Steam knjižnico in to povsem brezplačno. Igra namreč ni brezplačna in za osnovno “kampanjo” bi morali drugače odšteti 9,99 €, vse do 6. januarja pa lahko izkoristite ponudbo in stvar aktivirate zastonj in jo nato za vedno obdržite v svoji knjižnici naslovov.
Black Desert je svojo zadnjo vsebinsko posodobitev prejel 24. decembra, ko je v igro prispel nov igralni razred Black Eye.
Naključje je privedlo do tega, da sta obe sezoni enormno popularne serije Squid Game zame izšli ob perfektnem času. Prva sezona je sicer s svojim izidom zadela v polno pri vseh po svetu, saj smo jo gledali ravno sredi najhujše koronavirus krize, kjer smo morali vsi pridno sedeti doma, Netflixu pa se je takrat smejalo, saj je ta južnokorejska drama obnorela cel svet in naročniki so poleteli v finančno stratosfero. Kreatorju Hwang Dong-hyuku so nato na dom pripeljali prikolice denarja, dokler ta ni privolil v delo na nadaljevanju in to je po treh letih čakanja včeraj dokončno doživelo premiero v obliki 2. sezone.
Kot sem zapisal na začetku, je tale zame prišla ravno ob idealnem trenutku, saj sem ta teden pokasiral nek ekstra žleht prehlad, tako da mi ni ostalo drugega kot pa poležavati v postelji, se smiliti sam sebi, ob tem pa sem se zatekel v gledanje serij. V mojem vročičnem deliriju sem prišel do pametne ideje, da bi bilo morda dobro obnoviti spomine na serije, ki dobivajo letos ali pa v prihajajočih mesecih nove sezone in tako je najprej na vrsto prišel Severance, nakar sem pogledal še Squid Game in z ogledom 1. sezone sem zaključil ravno ko je na spored prišla druga.
Zdaj sem stvar pogledal v celoti in že zdaj vam lahko povem, da me je konec razočaral. Nekateri so isto potožili že nad 1. sezono, a tule so stvari drugačne, saj bi moral Netflix legitimno zadevo označiti kot za prvi del 2. sezone. Originalna sezona se je končala na pregovornem “cliffhangerju”, a je bila na splošno dokončana in bi lahko obstajala kot samostojno entiteta, ki ima pač nerazrešen konec, o tem pa bi se nato še leta udarjale bučne forumske debate. 2. sezona pa se konča dobesedno na sredini zgodbe in dejansko sem nekaj časa nejeverno buljil v zaslon in gledal, če je morda bila kje kakšna pomota in je Netflix izpustil zaključno epizodo.
Jezo gledalcev je včeraj pomiril sam Netflix, ki je na svojem blogu objavil, da bo Squid Game dobil tudi 3. sezono in na njo, za razliko od trenutne, ne bo treba čakati leta, saj bo ta izšla že enkrat v 2025. To bo hkrati tudi zaključna sezona te serije in glavni protagonist Gi-hun oziroma igralec 456 bo bodisi dosegel svoje maščevanje ali pa bo moral spoznati, da človeštvu in njegovemu pohlepu enostavno ne more do živega.
Bolj točen datum zaključka serije sicer nismo dobili, morda pa s tem franšiza ne bo rekla zadnje. Govorice pravijo, da naj bi Netflix delal na ameriški predelavi in na čelo te bo postavil slavnega Davida Fincherja, ki ga poznamo po mojstrovinah tipa Klub golih pesti, Sedem in seriji Mindhunter.
Franšiza iger Ghostrunner streže svoje igralne dobrine specifični igralni publiki in svojo nalogo je opravila odlično. Razvijalec One More Level je original spočel leta 2020 in z njim navdušil vse tiste, ki imajo v svojih igričarskih izkušnjah zelo radi kiberpank estetiko, od vedno pa so sanjali, da bi lahko v tako naprednem tehnološkem svetu igrali gibčnega bojevnika, ki se svojih nasprotnikov najraje elegantno odkriža preko vedno prisotne katane.
To filozofijo igranja je razvijalec preselil tudi v leto 2023, ko je izšlo nadaljevanje Ghostrunner 2 in čeprav smo te stvari lahko izkusili tudi v igri Cyberpunk 2077, se nekaterim ni dalo igrati obsežnega RPG-ja, ampak imajo raje linearne stopnje z izzivi, ki jih lahko rešujejo zaporedoma in se ob tem počutijo močno frajersko. Ghostrunner 2 že v napovednikih deluje fantastično, v igralnem pogledu pa napredne bojevalne mehanike dopolnjuje še napreden sistem gibanja parkour, ki smo ga spoznali skozi dvojec iger Dying Light.
Ghostrunner 2 je tako nadgradil vse elemente predhodnika, preko naknadnih posodobitev pa je razvijalec One More Level dodal še celo vrsto dodatnih zanimivosti in izboljšav. Dobili smo denimo “roguelike” igralni način, ki je za takšno linearno igro perfekten, a je hkrati namenjen samo največjim mojstrom takšnega prvoosebnega igranja, saj vas vsaka smrt vrne za začetek kampanje. A nekaterim je ravno takšna stroga težavnost največja privlačnost, ostali pa imate še vedno možnost, da se spravite v originalno, “normalno” preigravanje kampanje, ki ima tudi vmesne sekvence in nekaj preobratov znotraj zgodbe.
Ghostrunner 2 je današnja brezplačna poslastica trgovine Epic Games, a čas za prevzem se izteče že danes, 27. decembra ob 17.00, nakar jo bo zamenjala neka nova, zaenkrat skrivnostna igra. Če ste do sedaj pridno nabirali brezplačnice iz Epic Gamesa, potem bi si sedaj v svoji knjižnici morali lastiti že oba Ghostrunnerja.
Praznični čas običajno prinese več prostega časa za sprostitev in zabavo. Če imate radi video igre, imamo priporočilo, katere prenosnike izbrati.
Nekateri tega ne skrivajo, drugi pa le sramežljivo priznajo, da so videoigre njihova najljubša zabava. Tudi če igre niso vaša prioriteta, ampak iščete zmogljiv prenosnik, s katerim boste zahtevno delo opravili čim prej, smo prepričani, da vam bo eden od modelov, o katerih pišemo tokrat, všeč.
ASUS TUF Gaming A16 (FA608)
Če potrebujete igralni prenosnik z najboljšim razmerjem med ceno in zmogljivostmi, potem je ASUS TUF Gaming A16 (FA608) pravšnji za vas. Z zmogljivim procesorjem AMD Ryzen AI 9 in grafično kartico serije NVIDIA GeForce RTX 4000 boste lahko uživali v vseh svojih najljubših igrah. Gre za procesor najnovejše generacije, ki ima vgrajeno tudi NPE (del procesorja zadolžen za umetno inteligenco) z zmogljivostjo do 50 TOPS, zato A16 sodi med prenosnike Copilot+ PC. To pomeni, da bo v začetku prihodnjega leta Windows 11 deležen nadgradnje z zanimivimi novimi funkcijami umetne inteligence. Zaslon s prevleko proti bleščanju ima diagonalo 16 palcev, ločljivost 2,5K in frekvenco osveževanja 165 Hz. Ima dve mesti za pogona SSD, zato je možna enostavna nadgradnja. Na kakovosti izdelave se ni varčevalo. Ta prenosnik je prestal vrsto strogih testov in prejel certifikat MIL-STD-810H za vzdržljivost, ki ustreza vojaškim standardom. Na njem ne boste našli nobenih modnih dodatkov, kot je RGB-osvetlitev ohišja (razen tipkovnice), vendar je vse ostalo skrbno integrirano, da zadosti potrebam ljubiteljev video iger z omejenim proračunom. Več informacij o prenosniku ASUS TUF Gaming A16 (FA608) najdete na tej povezavi.
ROG Strix G16 (G614)
Za ljubitelje prenosnikov s prepoznavnim igričarskim videzom je najboljša izbira ASUS ROG Strix G16 (G614). Hiter procesor Intel Core in zmogljiva grafična kartica NVIDIA GeForce RTX v kombinaciji z vrhunskim hlajenjem zagotavljata, da bo ta prenosnik zlahka dosegel vse zastavljene cilje. Posebej je treba poudariti, da procesor hladi tekoča kovina, ki prevaja toploto neprimerno bolje kot termalne paste. Posledica je nižja temperatura procesorja, kar samodejno pomeni boljše zmogljivosti, saj lahko procesor deluje z višjimi frekvencami. Poleg tega ima Strix G16 vgrajene kar tri ventilatorje, zato so vse komponente dobro hlajene, kar podaljšuje njihovo življenjsko dobo. K temu pripomore tudi vgrajen filter, ki preprečuje vdor prahu v ohišje. Zaslon ima diagonalo 16 palcev, za ljubitelje večjih prenosnikov pa je ASUS pripravil model Strix G18 z 18-palčnim zaslonom. Udobna tipkovnica s privlačno RGB-osvetlitvijo je prilagojena potrebam igričarjev, da jim daje prednost v igrah. Če želite izvedeti več o prenosniku ROG Strix G16 (G614), kliknite TUKAJ.
ROG Zephyrus G16 (GA605)
Ta prenosnik je odlična izbira za uporabnike, ki potrebujejo zmogljiv računalnik, ki pa je lahko prenosljiv in dovolj eleganten za uporabo na poslovnih sestankih. Namenjen je ne samo igričarjem, ampak tudi programerjem, oblikovalcem, pa tudi uporabnikom, ki se ukvarjajo z obdelavo videa, fotografije, zvoka … Diskretno in elegantno kovinsko ohišje je debelo le 15 mm in tehta 1,85 kg. To je še posebej impresivno, če upoštevamo, da ima velik zaslon z diagonalo 16 palcev in da sta v ohišju vgrajena zelo zmogljiv procesor AMD Ryzen AI 9 HX 370 in grafična kartica NVIDIA GeForce RTX. Da bi kar najbolje izkoristili te komponente, je ASUS tudi pri tem modelu uporabil tekočo kovino za hlajenje. Fenomenalen zaslon OLED vas bo navdušil s kakovostjo prikaza slike, odličen pa je tudi za uživanje v filmih, sploh v kombinaciji s kar šestimi zvočniki. Kaj vse ROG Zephyrus G16 (GA605) še ponuja, kje ga je mogoče kupiti in po kakšni ceni, lahko izveste s klikom na to povezavo.
Podaljšanje garancije
Za nakup dragega prenosnika se ni enostavno odločiti, zato je ASUS ponudil lepo in uporabno darilo. Če do konca leta kupite kateri koli prenosnik iz družin ROG ali TUF pri pooblaščenem prodajalcu ASUS, preprosto z registracijo na spletni strani ASUS pridobite dodatno leto garancije. Več informacij o podaljšanju garancije in prenosnih računalnikih ASUS najdete s klikom na to povezavo.
Dragi prebivalci Novega Londona! Preden me za vedno izženete iz mesta, upam, da razumete, da so bili moji nameni dobri. Nikoli nisem želel, da bi zmanjkalo hrane, da bi 359 ljudi zmrznilo do smrti ali da bi po ulicah patruljirali fašistična skrivna policija, ki bi skušala preprečiti lačnemu otroku, da ukrade čokoladico. Stvari so preprosto… ušle izpod nadzora. Ko sem začel, sem imel vizijo mesta, kjer bi vsi živeli v harmoniji in toplini. A človeška narava uniči še tako dobre ideje.
Preden se odpravim v zamrznjeno tundro, da tam umrem osovražen in sam, bi rad poudaril, da je marsikatera polomija pravzaprav vaša krivda. Če se ne bi brezpredmetno pričkali okoli šolskega programa, v mestu ne bi bilo z noži oboroženih otroških tolp. Če bi mi dovolili, da iz trupel umrlih prebivalcev pridobivamo “rezervne dele”, bi morda imeli nove oči za tiste, ki ste jih izgubili med delom v neverjetno umazanih tovarnah. In če bi vsaj malo sodelovali pri vzdrževanju mesta, namesto sabotaže vseh idej, morda sploh ne bi bilo potrebe po vseh teh strogih ukrepih.
Iskreno, če ne bi toliko komplicirali glede toplote in hrane, ne bi bilo potrebe po posebnih prijemih, kot so posebne policijske enote. Ljudje so vedno pripravljeni na pritoževanje, a nikoli na rešitve. Zbogom! Vse od prvega do zadnjega vas sovražim. Ko vaša utopija klavrno propade, pa se bom krohotal ob gledanju vaših trupel.
Razvojna ekipa: 11 bit studios Založnik: 11 bit studios Platforme: PC, PS5, XOne Steam:Povezava Datum izida: 20. september 2024 Cena: 44,99 €
Zvrst: Preživetvena strategija
Večje, hladnejše, moralno spornejše
Frostpunk je brutalna strategija iz leta 2018. Kar jo loči od večine, je dejstvo, da je katastrofa neizogibna in pričakovana. Ena najbolj popularnih strategij prejšnjega desetletja je dobrih šest let kasneje dočakala tudi naslednika. Trideset let po dogodkih izvirne igre Frostpunksvet še vedno ni prebolel mraza, družba pa ostaja v popolnem razsulu.
Frostpunk 2 razširi vse aspekte predhodnika. V prvi igri si kampanjo zaključil z mestecem, ki je štelo približno 800 prebivalcev, tukaj pa začneš z desetkrat večjo populacijo. To pomeni, da moraš od prvega dne usklajevati bistveno večje potrebe in skrbeti za bistveno več problemov in lačnih ust.
Ponovno prevzameš oblast v Novem Londonu, desetletja po tem, ko je bil zgrajen v prvi igri. Obeti niso ravno vzpodbudni. Premog, ki je 30 let napajal mestni generator, je na robu izčrpanja. Čas je, da razširiš krila, obiščeš okoliške regije v lovu za surovinami in rešitvami za prihodnost. Te odločitve niso lahke, saj se vsaka napačna poteza povrne z nemiri, stradanjem ali celo uporom nehvaležnežev.
Povečana kapaciteta je dvorezen meč. Kot simulator gradnje mesta je igra precej abstraktna, zato se nisem nikoli zares povezal s svojim mestom. To ni več prvotno mini-mesto, kjer si gradil vsak dom posebej in skrbno razporejal delavce. Zdaj se ukvarjaš z ekonomskimi odločitvami, ki imajo daljnosežne posledice. Vendar pa kot simulacija upravljanja Frostpunk 2 ostaja enako učinkovit kot predhodnik. Poln je težkih odločitev, mučnih posledic in moralnih zdrsov, spolzkih kot ledeni svet, v post-apokaliptičen svet, v katerem se nahaja.
Na vsakem koraku te čaka dilema: boš poslal delavce v nevarne razmere, da pridobijo dodatne vire, ali boš tvegal, da boš v primeru nepredvidenega padca temperatur ostal brez ogrevanja? Boš dovolil eksperimentiranje z nafto, ki bi lahko rešila mesto, a zastrupila ljudi? In kaj boš storil, ko bodo ljudje zahtevali “zaščito”, ki bo vključevala ukrepe, ki jih še ekstremistični fašisti ne bi odobrili?
Večje mesto, manj mikro-nadzora
V Frostpunk 2 pri širjenju ne postavljaš več posameznih cest, hiš ali tovarn, temveč gradiš velike četrti, ki lahko sprejmejo na tisoče ljudi. Namesto časovnega okvira dni v igri minevajo celi tedni v nekaj sekundah. Ta transformacija iz majhnih naselij v veliko metropolo je vizualno spektakularna, a v procesu izgubi nekaj čara.
Obsežna mreža dizelskih cevovodov, prometnih cest in dimnih tovarn je tudi pri najpočasnejši hitrosti videti kot posnetek mesta v časovnem preskoku, kar vse skupaj naredi precej umetno. Tudi po več urah gradnje in načrtovanja tvoje mesto nikoli ne deluje kot prostor, ki si ga dejansko ustvaril. Lahko približaš določeno četrt in opazuješ male vinjete prebivalcev pri delu, a nikoli ne dobiš občutka, da gledaš živ, dihajoč kraj.
Po drugi strani pa je makroekonomija dobro premišljena. Gradnja velikih četrti omogoča, da hitro pokriješ osnovne potrebe prebivalstva, medtem, ko se posvečaš strateškim vprašanjem, kot so energetska politika, delitev dela in socialna struktura. Namestitev industrijskih območij pred stanovanjske komplekse je recimo pametna ideja za varčevanje s toploto. Dokler ljudje ne začnejo masovno zbolevati zaradi onesnaženja.
Depresivna atmosfera, kot se šika
Moram reči, da je ena izmed plasti, kjer Frostpunk 2 definitivno blesti, vizualna predstavitev. Je enostavno osupljiva. Mesto je upodobljeno z neverjetno podrobnostjo. Od masivnih industrijskih struktur, ki se dvigajo iz snežne pokrajine, do drobnih detajlov, kot so sledi na snegu in migetajoče luči v stanovanjskih četrtih.
Dizajn s pridihom dizelpunka ustvarja edinstveno estetiko, ki združuje viktorijansko arhitekturo z industrijskimi elementi, kar daje mestu hkrati starinski in futuristični videz. Vremenski učinki, kot so snežni viharji in megla, dodatno poudarjajo občutek neizprosnega okolja, v katerem si se primoran za preživetje.
Zvočna kulisa je prav tako impresivna in ne čudi me, da je bila igra nominirana za eno top zvočnih predstavitev letos na Steamu. Orkestralna glasba z melanholičnimi melodijami poudarja občutek obupa in upanja. Zvoki okolja, kot so škripanje ledu, veter, ki zavija okoli zgradb, in oddaljeni zvoki industrijskih strojev, ustvarjajo realistično in hkrati srhljivo atmosfero.
Glasovni posnetki prebivalcev mesta dodajajo globino in čustveno resonanco, saj lahko slišiš njihove pogovore, pritožbe in molitve, kar te še bolj poveže z njihovimi zgodbami in usodami in te ne bo pustilo ravnodušnega.
Žrtve, ki si jih pripravljen sprejeti
Vsako tvoje dejanje v Frostpunk 2 je postavljeno pod drobnogled frakcij in skupnosti Novega Londona. Igro začneš z dvema ali tremi frakcijami, a skozi mesece in leta tvoje odločitve privedejo do nastanka številnih novih. Vsaka odločitev ima posledice, ki pogosto niso takoj vidne. Lahko sprejmeš zakon, ki bo izboljšal razmere za eno skupino, a s tem povzročiš upiranje druge. In ja, še vedno lahko pošlješ otroke delati v rudnike.
V mojih igrah so bili Neomajni vedno najglasnejši. Fanatiki zakona in reda, ki so hitro predlagali umsko motene ideje, kot so “program za nadzor množic” in “človeški eksperimenti na zbiralcih smeti”. Njihova agresivna retorika je pogosto radikalizirala mesto, kar je pripeljalo do spopadov z bolj liberalnimi frakcijami, kot so Zmrzljivci, ki so poskušali prebivati zunaj zidov.
Te frakcije delujejo kot stalni opomnik, da v Frostpunku ni prave poti. Vsaka odločitev je kompromis, vsaka zmaga ima ceno. Še posebej tu, kjer so ljudje bolj kompleksni, bolj zahtevni in bolj zamerljivi. Jasno je, da nisi v vlogi junaka, temveč radikalnega vodjo, ki mora sprejeti slabe odločitve, ker jih nihče drug ni pripravljen. Si le človek, ki se trudi preživeti. A v boju za preživetje pogosto izgubiš nekaj bistvenega – človeškost.
Po vseh teh preizkušnjah in moralnih dilemah, se boš morda vprašal, “Zakaj sploh igram igro, ki me spravlja v depresijo?” Odgovor je preprost. Včasih je lepo videti, da obstajajo še hujše vodje od tebe.
Razsodba
(+) Poglobljena in težavna simulacija (+) Edinstvena vizualno in zvočno osupljiva predstavitev (+) Razširjen obseg (+) Na novo uveden politični sistem (+/-) Hitrejši tempo od prvenca (-) Manjša povezanost (-) Depresivna tematika ni za vsakogar
Ko iz lokalne štacune domov prinesete novo zalogo sadja in zelenjave je navada, da stvari najprej umijete, saj nikoli ne veš, kdo je pred tem te stvari mencal po svojih rokah in to brez rokavic. Vendar očitno obstaja še ena, veliko večja nevarnost kontaminacije, saj se po svetu sprehajajo streamerji, ki so vas pripravljeni za všečke, komentarje in oglede pripravljeni tudi ubiti.
V takšnem nevarnem početju prednjačijo predvsem streamerji in “vplivneži”, ki si želijo biti slavni, a nimajo prav nobenega talenta. Vendar znajo biti nadležni drugim, kar je zaradi nekega razloga prav tako popularna stvar med gledalci in takoimenovani “prank streamerji” obstajajo zgolj zaradi tega, ker je njihov moralni kompas neobstoječ in so za tisto malo pozornosti pripravljeni tvegati svojo glavo in zaporno kazen.
V kakšne ekstreme so se pripravljeni spustiti je nedavno nakazal streamer wolfieparty, ki svoje gledalce zabava preko Instagrama. Tam si je nabral preko 371k sledilcev, ti pa so šokirani gledali njegov prenos v živo, kjer se je odpravil lokalno trgovino Walmart, s police vzel sprej za ubijanje mrčesa in tega pošprical na police s svežo zelenjavo in sadjem. Da, to je tisti ubijalec mrčesa, ki je škodljiv že če pride na vašo kožo, če pa ga slučajno zaužijete ste v veliki nevarnosti poškodbe notranjih organov in to lahko celo rezultira v smrti.
Ni treba dvakrat poudariti, da je wolfieparty s svojim početjem šokiral vse – tudi ostale pranksterje. Stvar je hitro postala viralna in streamer je stvar zbrisal iz svojega profila, a seveda so ga pred tem na svoj disk shranili gledalci in posnetek je sčasoma privlekel tudi pozornost policije. Spletna stran NewsChannel 5 poroča, da je policija 27-letneža s pravim imenom Charles Smith tudi aretirala in obtožen je bil zastrupitev, povzročanja škode, splošnega ogrožanja in kraje.
Stalker 2: Heart of Chornobyl se je zdaj že dodobra usidral med nami in čeprav smo mu pri nas prisodili visoko oceno, vseeno priporočamo, da morda še malce počakate z igranjem, da razvijalec GSC Game World zamaši tiste največje luknje, skozi katere prodirajo manjši in večji hrošči. V primeru te igre se namreč ne gre samo za manjše popravke misij, ampak za ogromne stvari, ki spreminjajo cele igralne mehanike in se lotijo obsežnih sprememb delovanja umetne inteligence.
GSC Game World bo s temi posodobitvami nadaljeval tudi v 2025, obenem pa so v nedavni X objavili igralce opomnili, da niti približno še niso pozabili na originalno trilogijo iger Shadow of Chornobyl, Clear Sky in Call of Pripyat. Tem trem igram so nedavno že podelili nekaj ljubezni, saj so vse tri igre izdali pod zbirko Stalker: Legends of the Zone Trilogy, a ta je bila na voljo samo na konzolah PlayStation 4, Xbox One in Nintendo Switch.
The еnd of the year message from the GSC Game World team about plans for 2025. pic.twitter.com/vxzNWXIocc
Naslednje leto bodo izdali novo večjo posodobitev, ki bo vse tri igre prilagodila zmogljivostim aktualnih konzol PlayStation 5 in Xbox Series X, kar najbrž pomeni višje število sličic na sekundo, večjo ločljivost in morda tudi dodatno nadgrajeno grafično podobo. X objava vsebuje tudi stavek, ki omenja nadgradnjo PC verzij igre, kar bi znalo pomeniti nekakšno mini predelavo vseh treh naslovov. PC-jaši sicer že dolgo lahko uživajo v vrsti modov, ki močno nadgradijo grafiko in ostale igralne elemente, a nekateri elementi konzolne predelave manjkajo – sem notri lahko prištejemo podporo za kontrolerje, ki bi marsikomu na računalnikih prišla hudo prav.
Kakšnih konkretnih datumov za te stvari nismo dobili, a GSC Game World pravi, da bo vse to bolj jasno postalo v 2025, takrat pa bomo dobili tudi urnik nadaljnjih vsebinskih posodobitev igre Stalker 2.
Bitka akcijskih RPG-jev traja že dolgo in čeprav je Diablo 4 nekaj časa sameval na tem trgu in se vmes preko posodobitev bistveno spremenil, mu zdaj igralce krade Path of Exile 2, ki so ga igralci čakali celo večnost in je zdaj izšel v sistemu Early Access, a je že zdaj izjemno popularen med igralci in streamerji.
Koliko igralcev je PoE 2 izmaknil igri Diablo 4 seveda ni znano, a očitno dovolj, da se je pri Blizzardu oglasil manjši alarm, zato so zdaj zagnali božično akcijo, ki igro ponuja v igranje povsem brezplačno. Path of Exile 2 je namreč zastonjski naslov in zaradi tega mu je bolj težko konkurirati in to kljub temu, da ima četrti Hudičevec bolj izpopolnjeno kampanjo in čudovite vmesne sekvence, ki so za svojo kreacijo zahtevale celo premoženje.
It’s the perfect time to test your mettle against the armies of Hell 🔥
For a limited-time, play #DiabloIV and the new expansion class on Xbox, PlayStation and Battle net for free.
Diablo 4 lahko tako zdaj igrate brezplačno in to na PC-ju ter konzolah PlayStation 5 in Xbox Series X, to zastonjsko zabavo pa lahko izkoristite vse do 3. januarja. To je po našem mnenju dovolj, da lahko v celoti izkusite kampanjo, a boste med tem časom morali res pridno igrati in dnevno preživeti v igri po več ur. Brezplačni preizkus vam omogoči tudi igranje novega razreda Spiritborn, ki je drugače dostopen samo preko prvega dodatka Vessel of Hatred.
Če boste igranje želeli nadaljevati tudi po zaključku brezplačnega obdobja boste morali odšteti denarce za polno kopijo igre. K sreči je ta že zdaj znižana in na Steamu si lahko svojo kopijo privoščite za 29,99 €, možno pa si je kupiti tudi paket, ki vključuje tudi dodatek Vessel of Hatred – ta vas bo prikrajšal za 45,49 €.
Seveda ne smemo izpustiti tudi dejstva, da lahko Diablo 4 že od izida lahko izkusimo preko Microsoftovega servisa Game Pass, a boste tam dodatek vseeno morali kupiti ločeno.
V mladih letih sem oboževal Indiano Jonesa. Mislim, kdo pa ga ni? Če si pripadnik starejše generacije ali enostavno ceniš klasike, si bil zagotovo prilepljen pred ekran, ko je Indy pretepal naciste, skakal po ruševinah in mimogrede rešil svet. Klasika, pač. In veš kaj? Indiana Jones and the Great Circle te občutke prav lepo ujame. Res, tempo igre je na trenutke malo neroden – kot Indy, ko se prvič sooči z mišičnim črncem, ki vdre v fakulteto, kjer dela kot profesor – ampak vse to je del izkušnje.
Najprej sem bil tako vpet v zgodbo, da sem pričakoval neprekinjen adrenalin, kot ga pomni moj notranji otrok. Potem sem dojel, da sem se znašel sredi igre, kjer se akcija pogosto umakne pred avanturo in ugankami, v stilu, ki me je spominjal na franšizo Hitman. Le, da sem namesto nastavljanja eksplozivnih paradižnikov tu ropal starodavne artefakte. Nenadoma je bila to ena najbolj atmosferičnih izkušenj, kar sem jih igral v zadnjem času. Preden pa se lotim podrobnejšega opisa pa še opozorilo: Igra je tako polna zgodbe, da je kar težko pisati o njej, brez da bi te spojlerji zadeli kot ogromna kamnita krogla. Tako da beri naprej le, če kolikor se ne bojiš, da ti razkrijem kakšen detajl.
Razvojna ekipa: MachineGames Založnik: Bethesda Softworks Platforme: PC, XSX Steam:Povezava Datum izida: 8. december 2024 Cena: 69,99 €
Zvrst: Akcijska pustolovščina
Kjer se je vse začelo
Začniva na najbolj smiselnem mestu – na samem začetku. Igra se začne z rekreiranim uvodnim prizorom iz prvega filma, le da vse doživljaš prvoosebno. Si predstavljaš, kako se treseš, ko bežiš pred kamnito kroglo? No, tukaj to res začutiš. Pa ne samo to – uvodna stopnja predte postavi mehanike igre in Indyjev značaj v eni potezi. To je, kot bi rekel Indy, “skoraj preveč dobro, da bi bilo res.”
A nostalgija se hitro umakne novim dogodivščinam. Kaj tokrat čaka upokojenega avanturista? Tukaj je osnova: nek srhljiv velikan vdre v fakulteto, kjer Indy dela in ukrade starodavni artefakt – res, če bi v slovarju iskal steroide, bi na sliki našel tega “lepotca”. Zakaj? Kdo bi vedel. Kriza srednjih let, očitno. Človek je pač gigantski in čuden, ampak dovolj o njem.
Indy seveda na podlagi vonja avanture da na stran vsa predavanja o arheologiji, potegne na plano zaprašen kovček, skoči na letalo in odleti v Vatikan, da reši situacijo. Tukaj se začne klasična Indy avantura: potovanje po svetu, tepežkanje fašistov, reševanje starodavnih ugank in sprotno nabiranje modric.
Vsi vemo, da Indiana Jones ne bi bil Indiana Jones brez Harrison Forda. Ampak Troy Baker, ki ga nadomešča v tej igri, je res dober nadomestek. Mogoče ne zveni 100% kot Ford, ampak popolnoma ujame bistvo lika. Grob, bister, duhovit, vedno na robu katastrofe, a vseeno zmeren romantik brez dlake na jeziku. Po par minutah me sploh ni več motilo, da ne slišim Fordovega glasu. Baker je nov Indy. To je vse, kar imam za povedati glede tega.
Poleg tega je preostala zasedba prav tako odlična. Antonio je simpatičen in zelo človeški lik, Herr Voss pa zlobnež, do katerega sovraštvo boš čutil v kosteh. Glasovno igranje je na splošno vrhunsko, glasbena spremljava pa prav tako, kar lepo sovpada z atmosfero.
Atmosfera, ki ti vzame sapo
Če se lotimo še grafične plati, je animacija obrazov skoraj perfektna. Skoraj. Obstajajo določena čustva, recimo ekstaza ali popolna groza, ki jih ta pogon preprosto ne zmore izraziti. Ampak tisti mali trenutki, ki jih skoraj ne opaziš, so naravnost fantastični. Oče Antonio, recimo, globoko izdihne po napetem pogovoru. Njegov obraz, drža in ton glasu? Tako naravni, da pozabiš, da igraš igro. To so trenutki, ki naredijo razliko med dobro in povprečno igro.
In ko smo že pri tem – ne morem prezreti, kako dobro se igra poigrava z razpoloženjem. Uporabljajo kamere, glasbo in svetlobo, da ti dobesedno vsilijo občutke. Recimo, ko najdeš starodavni artefakt in se glasba dvigne v skorajda cerkveni spev. Kar naenkrat čutiš težo zgodovine na ramenih. Lepo delo, razvijalci.
Tudi okolja so zgodba zase. Vsaka ruševina, vsaka cerkev, vsaka ulica je tako detajlirana, da imaš občutek, da bi jih lahko obiskal tudi v resničnem življenju. Svetlobni učinki pa so še posebej impresivni. Od sončnih žarkov, ki se prebijajo skozi ruševine, do tistih malo temačnejših, strašljivih podtonov, ko v temačnih katakombah iščeš sledi.
Čeprav sem igral na računalniku, ki ni ravno zver (RTX 3070, Ryzen 7 5700 in 32GB RAM, če te zanima), me je izgled vseeno navdušil. Karakterji so izjemno dodelani. Od povojev na nosu do gub na oblekah, vse je videti realistično. Resda je samo delovanje dvorezni meč, saj je na srednjih nastavitvah in QHD resoluciji igra tekla na prebavljivih 60 sličicah na sekundo, ki so občasno poniknile pod to raven tam do 50.
Tempo, ki ne pozna zmernosti
Priznam, da sem moral igro zaradi te recenzije moral preigrati hitreje, kot bi jo igral drugače, zato se mi je zdelo, da tempo ni najbolje uravnovešen. Hitro naprej, počasi nazaj, in znova od začetka. Ampak če bi jo igral bolj sproščeno? Mislim, da bi to bil pravi užitek.
Kot se za delno odprti svet spodobi, je igra polna stranskih misij in zbirateljskih predmetov. In veš kaj? Niso samo nepotrebna navlaka. Veliko nalog je tesno povezanih z glavno zgodbo. Če ti rečejo, da fotografiraj dokaze, ima to smisel in je povezano z glavnim artefaktom, ki ga iščeš. (Skoraj) nič, kar počneš, te ne vzame iz sveta in to je tisto, na kar mnogi razvijalci pozabijo med samim razvojem.
Povem ti lahko, da igra naravnost obožuje Indyjev bič. Z njim boš plezal, odklepal vrata, premagoval prepade in seveda bičal ljudi bolj od lastnika plantaže v 18. stoletju. Je gladko, intuitivno in predvsem zelo zabavno. Zvok biča? Prava paša za ušesa
Ampak to ni vse. Tudi bližnji boji so prava zabava. Lahko se priplaziš do fašista in ga onesvestiš z udarcem, ali pa vzameš prvo stvar, ki jo vidiš. Najsi je to steklenica vina, ponev ali macola, je odlično orodje za prikaz avtoritete. Strelno orožje je prisotno, a ga sam nisem skoraj nikoli uporabljal. Indy in pištole? Eh, kdo ima čas za to. Edina stvar, ki mi je šla na živce? Boji z velikani. Resno, ti tipi so preveč… velikanski.
Dobra plat igre je tudi to, da se da marsikaj rešiti popolnoma brez boja. Tihotapljenje pod krinko vodi v nemalo katero zanimivo situacijo, ki je drugače ne bi nikoli videl. In pa seveda uganke. Kaj bi igra z nazivom Indiana Jonesa brez njih? Zdaj pa oprosti, ker grem vaditi rokovanje z bičem.
Razsodba
(+) Odlično ujame duh Indiana Jonesa z nepozabnim vzdušjem (+) Vrhunska glasovno izvedba, ki likom vdihne življenje (+) Glasba in izgled čarobno povežeta celotno izkušnjo (+/-) Tempo je na trenutke nekoliko neenakomeren (+/-) Za polno doživetje potrebuješ nadpovprečno zmogljiv računalnik (-) Nekaj tehničnih omejitev
Dokler ni v naša življenja zakorakal Baldur’s Gate 3 je licenca Dungeons & Dragons v igričarskem smislu povsem samevala. Sicer smo dobili nekaj iger, a so bile te večinoma neke cenene stvari, nevredne naše pozornosti, smo pa leta 2021 dobili projekt z večjim proračunom, imenovan Dungeons & Dragons: Dark Alliance.
A ta je bil daleč od tega, kar so od njega pričakovali igralci. Ime je namreč namigovalo na dvojec iger, ki smo jih dobili dve desetletji nazaj in sta bila enoigralska akcijska RPG-ja, ki sta držala primesi dobre zgodbe. Dark Alliance je s tema projektoma delil zgolj ime, saj je to bolj večigralski sodelovalni naslov, kjer za pravo zabavo preprosto potrebuješ še druge žive igralce, a tudi ti niso dovolj, da bi popravili stvari kot je dolgočasna kampanja in nezanimiv boj.
Dungeons & Dragons: Dark Alliance je bil zaradi teh razlogov spljuvan praktično povsod in tudi pri nas se je uvrstil na neslavno lestvico petih najslabših iger leta 2021. Razvijalec Tuque Games je sicer malce vztrajal in za igro leta 2022 izdal razširitev Echoes of the Blood War, a že naslednje leto bo postal ves njihov trud zaman, saj so na Steam strani najavili ugašanje strežnikov za igro ter umik naslova iz prodaje. To se bo zgodilo
To pomeni, da bo stvar postala praktično neigralna, čeprav razvijalec pravi, da bomo avanture še vedno lahko nadaljevali v “offline” načinu, le da lahko zdaj pozabimo na spremljevalce iz mesa in krvi. Tisto malo zabave, ki je Dark Alliance ponujal je bilo ravno na račun večigralstva, zdaj pa se bo poslovila še ta možnost igranja.
Tuque Games je leta 2022 spremenil ime na Invoke Studios, njihov trenutni projekt pa ni še znan.
Ljubitelji žanra “immersive sims” se že leta spopadajo z dejstvom, da vsake toliko dobijo nov, visokoproračunski naslov, ki dobi pri kritikih in igralcih dobre ocene, a je nato prodaja tako slaba, da upanja po nadaljevanju hitro izginejo. Takšna kruta realnost nas je srečala v igrah Deus Ex, Dishonored in Prey in tudi franšiza System Shock ni doživela uspešne oživitve.
Pri večini od teh naslovov je veliko vlogo nosil ustvarjalec Warren Spector, ki se na vse pretege želi vrniti v ustvarjanje iger iz tega žanra, a ima ob tem težave, saj takšni naslovi očitno večjim založnikom preprosto niso zanimivi. Zato bo pretkani Warren poskušal malce drugačni pristop in s svojim studiem OtherSide Entertainment ustvarja novo igro Thick as Thieves, ki obljublja raznolike mape, polne skrivnosti, stranskih poti do ciljev in kup imerzivnih elementov, a bo to večigralski naslov, tako da se boste za igranje morali povezati v ekipe enako mislečih.
Večigralstvo je morda še edini pristop, da lahko imerzivne simulacije preživijo današnje igričarske navade in v tem primeru bomo lahko nastopali v eni od treh vlog: The Hood, The Spider in The Chameleon. Vsak od teh igralnih razredov bo vseboval samosvoje sposobnosti, ki jih bo treba prilagoditi za ekipno igranje, saj bomo samo tako lahko izmaknili zaklad, ki bo tarča določene misije.
Čeprav je tole primarno večigralski naslov, OtherSide Entertainment pravi, da bo prisotnih tudi veliko elementov, ki smo jih gledali v enoigralskih igrah. Tako bomo lahko stražarja ubili ali pa spravili v nezavest in nato skrili njegovo truplo, po mestu bomo iskali sledi za boljši dostop do tarče, onesposabljali alarme in vlamljali v ključavnice. Treba se bo paziti tudi drugih igralcev, saj bodo ti poskušali ukrasti isti zaklad kot mi. Zato se bo treba pri ropanju podvizati, alternativno pa lahko tekmeca tudi onesposobimo in za povrh še oropamo.
Igra Thick as Thieves ima kar pogumne načrte in zanimivo bo videti, kako bo studio poskušal uravnotežiti vse te pristope in naenkrat ujeti tako ljubitelje enoigralskih, kot tudi večigralskih naslovov.
Za vse to balanciranje si bodo vzeli svoj čas, saj igra Thick as Thieves izide šele enkrat v 2026.
Obstajajo nekatere igre, ki tudi po pretečenih desetletjih kar nočejo zastarati. Navadno sem notri prištevamo Nintendove naslove, ki imajo tako močne igralne formule, da spregledaš tiste meglene teksture, saj je stvar enostavno tako zabavna, da ti grafična plat ne pokvari igralne užitka. Pogojno lahko sem notri uvrstimo tudi naslove, ki jih večji založniki ne marajo preveč, zato se tudi igralna formula skozi leta ni preveč razvila in se zato še kako radi vračamo k igranju originalnega Deus Exa ali System Shocka.
Pri igri Soul Reaver pa na temu mestu naletimo na težavo. Original iz leta 1999 je nosil izjemno zanimivo in dokaj filozofsko pripoved o borbi antičnih vampirjev in takrat je igra znala svojo pripoved podpreti še z igralnimi mehanikami, ki pa so jo nato skozi leta sorodni naslovi tipa God of War in Darksiders preprosto presegli v vseh pogledih. Pozabljena franšiza bi si tako zaslužila polnopravno predelavo, a na žalost založnik in razvijalec Aspyr za tako velik projekt preprosto ni imel denarja. Tako smo dobili sicer povsem sprejemljivo obnovo teh, za mnoge, legendarnih iger, ki pa jih je v 2024 občasno kar naporno igrati.
Razvojna ekipa: Crystal Dynamics/Aspyr Založnik: Aspyr Platforme: PS5, PS4, XSX, XO, NS, PC Link: Steam, trgovina PlayStation Datum izida: 10. december 2024 Cena: 28,99 €
NAPOVEDNIK
Dvojec iger Soul Reaver je sicer sestavni del večje franšize Legacy of Kain, ki smo jo lahko pred tem izkusili preko iger Blood Omen. Gre za zgodbo o vampirjih, ki se že tisočletja borijo za prevlado nad vsem in v tem pogledu kremplje pomerijo tudi med sabo. Uvod igre Soul Reaver 1 na kratko malce razloži zaledje dogodkov in sicer v uvodni sekvenci, ki ni bila tako nadgrajena, da bi jo lahko gledali v razmerju 16:9, zato se bo ob strani treba zadovoljiti z vertikalnimi črnimi robovi. Preko tega spoznamo Raziela – nekdanjega zvestega sledilca Kaina, ki pa ga ta usmrti, saj postane malce preveč ambiciozen za njegov okus. Vendar Raziel ne umre, ampak je ponovno oživljen in to v svetu Nosgotha, ki je na robu prepada, saj je v stoletjih od njegove smrti Kain v borbi z drugimi vampirji spočel pravo apokalipso. Soul Reaver 2 je nato direktno nadaljevanje prvega dela, Raziel pa v nadaljevanju poskuša izničiti dogodke iz preteklosti in se ob tem sreča z močno entiteto Moebius, ki zna celo upravljati s časom.
Prvi del se čuti nekoliko bolj igralno zastarano kot pa nadaljevanje.
Kot rečeno, ena glavnih prednosti originala je bila močna zgodba, podprta s filozofskimi toni in vse to je prisotno tudi v teh predelavah. Zob časa preprosto ne more načeti dobro zamišljene fabule, ta pa je tule podprta še z dobro režiranimi vmesnimi sekvencami in vrhunskim glasovnim podajanjem vseh nastopajočih. Raziel po svoji izdaji preprosto prezira Kaina in to čutiš iz vsake njegove izrečene besede, Kain pa je veliko več od samo tipičnega zlobca.
Samo igranje pa se na žalost čuti ujeto v preteklosti. Aspyr je sicer kontrole lepo prenesel na novejše konzole in nadziranje Raziela se čuti presenetljivo dobro. Tretjeosebna kamera se sicer lahko kdaj kam zatakne, a na splošno se kontrole čutijo odzivne in naš modri vampir lahko skače, premika razne platforme za lažje prečkanje previsov in lahko za daljše skoke uporabi tudi svoj na pol raztrgan plašč, ki mu omogoča kratki let.
Zgodbo naprej nosita Raziel in Kain ter njuno medsebojno sovraštvo.
Stopnje pa bi znale biti za današnjega igralca biti malce zmedene za navigacijo. Določeni odseki so si med sabo preprosto preveč podobni, zato ti včasih ni jasno, kam točno naprej. Pri tej zmedi sicer malce pomagata novosti v obliki kompasa in zemljevida, a še vedno je prisoten občutek, da se včasih malce preveč sprehajaš po labirintih. Tule stvari dodatno zaplete morda najbolj unikatna mehanika teh dveh iger: prehajanje med dvema dimenzijama, kjer se svet spremeni in omogoča nove poti naprej. V nekaterih primerih lahko na takšen način preprosto preidete skozi kakšna zaklenjena vrata, ki so v drugi dimenziji odprta, spet drugič so te stvari potrebne za reševanje ugank. Teh sicer ni tako veliko, a znajo biti dokaj komplicirane in zaradi premalo namigov znajo tudi kakšnega igralca odvrniti od nadaljnjega igranja.
Šefi so unikatni in predelava je lepo poskrbela za njihove teksture, tako da pridejo še bolj do izraza kot 20 let nazaj.
Ker v tej igri nastopamo kot vampir, ki se želi maščevati svojemu nekdanjemu šefu, se bo treba seveda tudi malce pretepati. Boj je morda najslabša stvar v teh igrah in če se prav spomnim, me ni preveč navdušil tudi desetletja nazaj, ko sem igral originala. Stvar je še posebej naporna za vse tiste, ki ste vajeni sodobnih bojevalnih mehanik, saj kakšnega naprednega mikastenja tule ne boste doživeli: Raziel maha z rokami in nekega povratnega odziva ob mikastenju ubogih nasprotnikov ne boste doživeli, nekatere od njih pa lahko dokončate samo tako, da jih usmrtite na poseben način kot da jih denimo vržete ob ogenj in ob tem se vam znajo priskutiti zastarele animacije. Vsake toliko sicer naletimo na šefe, ki so za pretepanje malce zanimivejši, preko njih pa odklenete dodatne sposobnosti, nakar se opremljeni z njimi v slogu Metroidvanie vrnete na že obiskane lokacije in skočite na prej nedosegljive predele.
Ni nujno, da vse pred sabo pobijete in včasih se je boju pametno izogniti.
Grafično je tale paket lepa nadgradnja originala in prav nikjer nisem naletel na kakšne obdelave tekstur, ki se ne bi čutile kot bolj kristalna slika izvirnika. Aspyr se je v tem pogledu odlično odrezal in glede na njihov proračun se nad njihovim delom enostavno ne morem pritoževati.
Splošno gledano sta predelavi Soul Reaver 1&2 Remastered ravno tisto, kar smo od takšnega projekta pričakovali in če v kakšnem aspektu igranja nisem užival to ni bila krivda teh obnov, ampak desetletja časa, ki so pretekla od izvirnikov in so nekatere igralne mehanike ob tem enostavno zastarale. Vseeno pa je to priporočljiv naslov za oboževalce originala in vse tiste, ki obožujejo vampirske pripovedi in se jih ne morajo naveličati.
Preden so vojne med igralnimi konzolami postale stvar forumaških Reddit prepirov, smo imeli pravo bitko. Tisto epsko – Sinclair ZX Spectrum proti Commodore 64. Koliko je sicer ta bitka obveljala tudi v Sloveniji vam iz prve roke težko povem – dokler sem resneje zagrabil za videoigre sem stopil že v začetek najstniških let, a spomnim se, da je nekdo v domači vasi doma držal čisto pravega Commodorja, ki je takrat predstavljal dokaj napredno stvar za igranje videoiger.
Commodorovi privrženci so že nekaj časa preskrbljeni z modernimi verzijami svoje nostalgije – The C64 Mini in The C64, zdaj pa je napočil še trenutek še za privržence Spectruma. Retro Games je predstavil The Spectrum, napravo, ki bo vsem, ki ste z njim odraščali, prinesla pravo časovno kapsulo, novincem pa omogočila spoznavanje ene največjih ikon britanske gaming zgodovine. Svojo kopijo smo preko slovenskega uvoznika Colby dobili tudi mi, zato bomo tule zapisali nekaj kratkih vtisov in res se veselimo, da bo tale stvarca postala tudi del naših dogodkov.
NAPOVEDNIK
Prva stvar: nostalgični občutek, ki ga ne moreš zgrešiti
The Spectrum ni ravno mini konzola, čeprav je kompaktna naprava. Če odmislimo spremembe v imenu (namesto “ZX” in “Sinclair” zdaj piše “The” in “Retro”), naprava na prvi pogled deluje kot popolna replika originala. Prava teža in občutek gumijastih tipk so presenetljivo zvesto poustvarjeni. Ko pritisnete prvo tipko, se spomini na dolge ure igranja avtomatsko povrnejo.
Retro Games Ltd. je celo vgradil kovinske komponente v ohišje, da bi naprava delovala bolj trdno, saj originalni Spectrum ni bil ravno sinonim za robustnost. Kljub temu pa se naprava na zadnji strani poslovi od avtentičnosti: HDMI izhod, USB-C za napajanje, štirje USB vhodi za krmilnike in tipke za vklop ter meni “Home” sporočajo, da je to le poklon preteklosti – a z modernimi prilagoditvami.
Ekipi je treba čestitati za pakiranje, saj ti že to pošlje po žilah lepo dozo nostalgije.
Priloženi kabli so sicer precej kratki, kar bo marsikomu povzročalo težave, če televizor ni ravno na mizi. Prav tako naprava nima lastnega napajalnika, a se lahko napaja prek USB vhoda na televizorju ali računalniku. Prvi zagon je preprost: pritisnete tipko na zadnji strani, izberete jezik in že lahko izbirate med igrami iz preteklosti.
Tipke, krmilniki in… nostalgija z nekaj kompromisi
Če ste ljubitelj gumijastih tipk, ste na pravem mestu – The Spectrum nima priloženega kontrolerja, saj ga tudi original ni imel. Vse igre tako igrate z uporabo tipkovnice. To bo sodobnim igralcem morda tuje, a retro entuziasti bodo hitro prepoznali tisti čar gumijastega “mrcvarjenja” tipk. Če pa tipkovnice ne prenesete, lahko vedno priključite zunanji kontroler in The Spectrum tega prodaja ločeno in sicer po ceni 24,99 €.
Malce smo že pozabili, kako je bilo včasih preprosto igranje, saj le prižgeš konzolo in že igraš – brez da bi se moral pred tem povezovati na internet, ustvarjati račune in prenašati strojne posodobitve.
Knjižnica iger: klasike in nekaj svežih biserov
Spektralni katalog vsebuje 15.000 naslovov, toda The Spectrum ponuja izbranih 48. To vključuje klasike, kot so Manic Miner, Skool Daze in Trashman, pa tudi sodobne indie uspešnice, ustvarjene za originalno strojno opremo. Če vaše najljubše igre ni med njimi, pa brez skrbi – The Spectrum podpira nalaganje lastnih iger prek USB ključa.
Ta fleksibilnost omogoča igranje tako starih kot novih naslovov, kar napravi dodaja trajno vrednost. Ljubitelje prave retro izkušnje bo navdušila tudi opcija “avtentičnega nalaganja”, kjer lahko slišite simuliran zvok kasete.
Igre so seveda za današnje čase hudo zastarele in kot take kakšnemu mladcu, vajenega samo iger iz pogona Unreal Engine 5, verjetno ne bodo ugajale. Vendar je tole za nostalgike in vse tiste, ki jih zanima preteklost njihovega najljubšega hobija in kako so se igre skozi desetletja od takrat razvile, prava poslastica, tako za oči kot tudi ušesa.
The Spectrum je avtentična konzola, a k sreči ne gre v ekstreme, tako da lahko stvar preprosto povežemo preko USB-ja in HDMI-ja.
Kaj pa vmesnik? Udobje za sodobne igralce
Retro igre so lahko neusmiljene – vsak, ki je igral težke zadeve tipa Manic Miner, to še kako dobro ve. The Spectrum sicer verno prenese igralne izkušnje, a se novih igralcev malce usmili, saj je tem omogočena možnost “previjanja” igre za 40 sekund nazaj, kar je bil tudi zame pravi blagoslov. Dodane so tudi shranjevalne točke, ki omogočajo, da uživate v dolgih igrah brez skrbi, da bi izgubili napredek.
Poleg tega lahko s konfiguracijami prilagodite način emulacije, videz zaslona in celo ponovno nastavite kontrole, da se izognete grozljivim kombinacijam tipk, ki so bile nekoč norma. Vse te možnosti so dobrodošle in v skladu s potrebami modernega igralca.
Gumijaste tipke je veselje pritiskati in tudi če se z njimi prvič srečate, je na njih dovolj zapisanih namigov, kaj od njih katera počne.
Zaključek: za koga je The Spectrum?
The Spectrum ni popoln. Njegova publika so tisti, ki so bili tam, ko je Spectrum vladal, in tisti, ki želijo raziskovati zgodovino igričarstva. Za popolne puriste bo še vedno najboljša izbira pravi ZX Spectrum ali pa dražji ZX Spectrum Next, vendar se moraš nato lotiti tudi kolobacij s kablovjem in priključki, kar lahko narediš s preklopom na starejše prikazovalnike ali pa se poslužiš raznih pretvornikov. Vsem se s tem ne bo ljubilo ukvarjati, zato The Specturum za igralce, ki želijo enostaven, dostopen in avtentičen vpogled v retro svet – mana iz neba.
Nostalgiki in radovedneži igričarske zgodovine si lahko svojo kopijo tele konzole privoščite za 99,99 €.
DC-ju je po vseh letih filmske prevlade Marvela končno odneslo pisker, zato se je odločil ponovno roditi svoje vesolje, na čelo tega izjemno obsežnega projekta pa je postavil priznana ustvarjalca Jamesa Gunna in Petra Safrana. Dvojec se je svoje naloge lotil izjemno resno in začrtal najprej celotni potek razvoja vesolja in ob tem začrtal stroga pravila, tako da bodo tudi v risani seriji in igrah glasovni igralci enaki tistim, ki bodo nastopali tudi v svojih pravih, “živih” vlogah. Tule se je sicer malce DC-ju zalomilo, saj je obenem odobril projekte, ki se dogajajo izven začrtanih okvirjev Gunna in na DC-jevo nesrečo sta film Batman in serija Penguin izjemno kvalitetna izdelka, ki ju prav tako želi nadaljevati, a bo moral zaradi tega spet te franšize razdeliti na alternativne dimenzije.
Skratka, prenovljeno DC vesolje je zdaj pred nami in se je v bistvu že začelo, saj smo na Maxu dobili risano serijo Creature Commandos, ki je prvi takšen izdelek, ki se dogaja znotraj ponovno rojenega univerzuma. A tista prava stvar je seveda visokoproračunski film in prvi od teh bo postal Superman za katerega smo včeraj dobili dokaj obsežen dražilnik.
Modre pajkice bo tokrat nadel dokaj neznani igralec David Corenswet, ki bo, tako kot je že dolgo v navadi, preklapljal med svojim alter egom Clarkom Kentom in svojo superherojsko persono. Tu bo tudi njegova večna izvoljenka Lois Lane (Rachel Brosnahan) ter njegov doživljenjski sovražnik Lex Luthor (Nicholas Hoult). Na spored pridejo tudi drugi superjunaki kot so Hawkgirl (Isabela Merced), Green Lantern (Nathan Fillion) in Metamorpho (Anthony Carrigan). Superman enkrat za spremembo v boju za pravico ne bo povsem sam, saj mu bo ob boku stal njegov zvesti kuža Krypto the Superdog.
Dražilnik vsekakor obeta in tudi posebni efekti so videti primerno visokoproračunski. Zanimivo bo videti Supermana v moderni eri, kjer ga bodo iz tal slikali in snemali pametni telefoni, v zraku pa bo morda moral sklatiti tudi kakšnega nadležnega drona.
Superman v kina prihaja 11. julija, nakar ga bomo enkrat kasneje lahko spremljali tudi preko pretočnega servisa Max.
Če pogledaš slike ali video igre Vampire Survivors hitro dobiš občutek, da je tole neka poceni zadevščina, ki ni vredna niti gledanja napovednika, kaj šele da bi v njo vložil tistih nekaj evrov po katerih se običajno prodajo. Nato pa skočiš na njeno stran na Steamu in tam vidiš več kot 230k recenzij in splošna ocena teh velja za “Overwhelmingly Positive” in takšen rezultat si lahko privoščijo samo tisti najbolj kvalitetni naslovi.
In Vampire Survivors sem notri vsekakor spada in če vas je letos zasvojil kvartopirski Balatro, potem vas bo vase potegnil tudi tale rogue-lite naslov, kjer se morate boriti proti stotinam valovom takšnih in drugačnih nasprotnikov, to pa boste naredili preko nabiranja orožij in odklepanja raznih sposobnosti. Ob tem boste pogosto umirali, a nič ne de, saj vam vsak “run” prinese določen izkupiček zlata, tega pa nato lahko porabite za izboljšanje svojega lika, tako da bo ta ob vsakemu sprehodu skozi igro močnejši.
Vampire Survivors je še posebej zabavno igrati preko prenosnih naprav tipa Steam Deck, ROG Ally ali pa Lenovo Go. Preprosta igralna formula je namreč idealna za krajše igralne seje, ki jih lahko opravljate bodisi udobno zleknjeni na kavču ali pa si na ta način popestrite vožnjo z avtobusom.
Te dobrote lahko zdaj uživate brezplačno, saj je spletna stran Epic Games začela svoje obdarovanje igralcev, ki bo med rajo podelila 15 brezplačnih iger. Za razliko od prejšnjih akcij boste imeli za prevzem vsake brezplačnice na voljo samo 24 ur, zato se tale ponudba danes izteče že ob 17.00, nakar pride na vrsto naslednja, zaenkrat še neznana igra.
Brez skrbi, tudi če ste morda zamudili tole ponudbo, Vampire Survivors tudi po polni ceni zase zahteva drobiž, trenutno pa je na Steamu znižan na vsega 3,49 €.
Samo mesec po jesenski razprodaji se razvijalec Valve in Steam zopet vračata v naša življenja z novo rundo širokih popustov. Zaživela je namreč zimske razprodaja in ta je idealna za vse tiste, ki darilca komu radi poklonite digitalno ali pa praznike na ta način izkoristite za obdarovanje samega sebe.
Vsi že vemo, kaka je navada pri Steam razprodajah. Znižanih je tisoče naslovov in teh je enostavno preveč, da bi jih v celoti zajel en ubog članek. Tako kot vedno pa lahko naredimo pregled nekaterih najbolj zanimivih popustov in med temi vsekakor izstopa igra Elden Ring, ki je sicer izšla leta 2022, a je letos dobila ogromen dodatek Shadow of the Erdtree, tako da se o njej še vedno veliko govori. In zdaj je stvar znižana za -40 % kar končno ceno nanese na 35,99 €. Elden Ring je bil samo enkrat v zgodovini znižan na takšno ceno in razvijalec FromSoftware na splošno zelo nerad znižuje cene svojih izdelkov, zato je to zdaj idealna priložnost za nakup – žal boste za dodatek še vedno morali plačati polno ceno.
Košarkarska ekipa NBA Hornets se je v preteklih dneh zapletla v manjši škandal, ko je sredi polčasa poskušala zabavati gledalce z vmesnim šovom, ta pa je iz publike na igrišče pripeljal mlajšega gledalca in njegovega strica. Poanta vabila je bilo izpolnitev božične želje, saj se je fant pridno učil celo leto, zaradi česar mu je maskota podelila povsem novo konzolo PlayStation 5. Mali je bil nad darilom vidno navdušen in vse skupaj se je zdela kot prisrčna gesta, ki pa se je v tonu hitro spremenila, ko je ekipa zapustila igrišče in kamere.
You guys want to see a cheap sports organization?
In this video my best friend&his nephew get called onto court for a special segment where they gift the kid a PS5 publicly… w/cameras off they TOOK IT AWAY and gave him a jersey.
Osebje je namreč konzolo vzelo nazaj in presenečenemu mladeniču namesto tega v roko porinila majico. Spletna stran Kotaku sporoča, da naj bi stric vnaprej vedel, da bodo darilo vzeli, a naj bi pozabil to povedati svojemu nečaku, zaradi česar ni ostal odprtih ust samo on, ampak tudi navijačice, ki jim ni bilo jasno, zakaj bi osebje preprosto pobralo škatlo in šlo svojo pot.
Grdobija pa je postala javna, ko je je najboljši prijatelj strica podelil preko omrežja X. Ta je ekipo Hornetsov označil za pohlepno, nakar je stvar hitro postala viralna in organizacija se je nato morala javno opravičiti.
Statement from #Hornets on last night’s promotion.
V javni izjavi so zapisali, da je vse skupaj posledica slabe komunikacije in da bi morala stvar izpasti kot šala, a več kot očitno ni bila izpeljana tako kot je bilo zamišljeno. Organizacija je nato poiskala družino in bo malemu gledalcu izpolnila željo, tako da bo dobil svoj PlayStation 5, za povrh pa bo na naslednji tekmi dobil možnost prave VIP izkušnje. Med vrsticami brano to pomeni, da jim je žal, da so bili pri svojem početju zasačeni in zdaj poskušajo popraviti svojo sloves.
Stopili smo v zaključek leta 2024, zato vse igričarske spletne strani delajo lestvice najboljših in najslabših iger tega leta, razvijalec in založnik Valve pa je za nas pripravil bolj osebno obnovo naših igralnih navad in to preko funkcije Steam Replay 2024.
Gre za posebno lastnost Steama, ki postane na voljo samo konec leta in preko te lahko vidimo, kaj smo v preteklem največ igrali, koliko zaporednih dni samo nabijali določen naslov in kakšne vse dosežke smo v njem odklenili. Poleg tega nam lepo ustvarjena razpredelnica natančno pokaže, katere žanre iger smo imeli najraje in kako smo med igrami procentualno razdelili svoj prosti čas.
Osebno mi je letos največ ur pobrala igra Elden Ring, saj sem se pred igranjem dodatka Shadow of the Erdtree odločil najprej preigrati osnovno kampanjo, nakar sem se spravil še v preigravanje razširitve, drugo mesto pa je zasedel Kingdom Come: Deliverance, ki sem ga končno v celoti preigral pred prihodom nadaljevanja. Tretje mesto je začuda zavzel Borderlands 2, kar nekaj ur življenja pa sta mi ukradli tudi igri Starfield in Fallout: New Vegas – slednjega sem igral preko ogromnega moda Tales of Two Wastelands, ki v eno igri združi kampanje iger Fallout 3 in New Vegas.
The Steam Winter Sale starts next week, December 19th! Join us for discounts galore, voting in the Steam Awards, and the last set of art and Points Shop items from this year's seasonal sale artist @nemupanart
Steam Replay zna tudi pokazati na kateri napravi ste preživeli svoj prosti čas, saj zna igranje na PC-ju in napravi Steam Deck med sabo ločiti, zraven pa dobite tudi časovnico, tako da lahko vidite kaj točno ste v vsakemu mesecu igrali.
To ni edina stvar, ki jo bo danes predstavil Steam, saj se bo na isti dan začela tudi tradicionalna zimska razprodaja, ki bo na voljo samo mesec po jesenski. Zopet bo znižanih stotine iger in ta seznam bomo bolj podrobno popisali jutri, znižanja pa bi se morala začeti ob nekje 19.00 zvečer.
Ko sem prvič prebral naslov filma Death of a Unicorn sem takoj pomislil, da je tole najbrž metafora za nekaj drugega: kako po svetu izginjajo unikatna bitja ali pa celo ideje. Nato sem pogledal prvi napovednik in uvidel, da je naslov točno to kar je zapisano: nekdo ubije čisto pravega samoroga.
Ta nekdo v tem primeru sta oče (Paul Rudd) in hči (Jenna Ortega), ki se nekega dne z avtom zapeljeta proti vikendu, ki si ga lasti očetov premožni šef, med vožnjo pa iz gozda skoči nekaj pred njiju, gume zaškripajo, a nobena zavora ni mogla rešiti končnega rezultata, ki je rezultiral v smrti samoroga. Panični par redko magično bitje pospravita v prtljažnik in nadaljujeta svojo pot, nakar druščina na vikendu skupaj pogleda truplo in se prepriča, da je pred njimi resnično mrtvi samorog.
Že samo to je dovolj zanimiv zaplet, ki bi lahko nosil celotno zgodbo filma, a nato ekipa ugotovi še nekaj: kri in delčki roga nosijo tako močne zdravilne lastnosti, da te lahko celo pozdravijo raka. Šefu se ob tem seveda takoj zasvetijo oči, saj bi se od takšne stvari dalo veliko zaslužiti, a sumimo, da to vsem ne bo po godu in bi nekateri od prisotnih raje magično zdravilo ponudili brezplačno, tako da bi si ga lahko privoščili tisti, brez dragih zdravstvenih zavarovanj.
Death of a Unicorn nima samo močne igralske zasedbe, ki bo pred kamere pripeljala tudi igralce Willa Poulterja, Téa Leoni in Richarda E. Granta, ampak tudi sposobno produkcijo hiše A24. Za glasbeno spremljavo bo poskrbel kar slavni režiser John Carpenter, ki se ga spomnimo po legendarnih izdelkih tipa Stvor, film pa bo režiral Alex Scharfman, ki je pred tem delal kot producent na filmih Blow the Man Down in Resurrection.
Death of a Unicorn bomo v kinih gledali spomladi 2025.
Studio BioWare se je letos prebudil po letih spanca in predstavil novo igro Dragon Age: The Veilguard, ki bi jo sam označil za dokaj povprečno. Stvar ima sicer zanimiv boj, a bolj uboge RPG mehanike, zgodba pa je presenetljivo pozabljiva, nekam slabo pa so bili spisani tudi kompanjoni, kar je za ta studio presenetljivo, saj so bile njihove igre vedno dobre ravno na vidiku zgodbe.
Krivdo za te spremembe lahko pripišemo dejstvu, da današnji BioWare ni več isti kot njega dni in pomembni člani ekipe so studio zapustili in ustanovili svoje veje razvoja. Ena od teh je nedavno bankrotirala, druga pa nosi ime Archetype Entertainment in jo vodi bivši BioWareovec James Ohlen, ki je pod sabo zbral še nekaj drugih kolegov in od nekje je privlekel še igralca Matthewa McConaugheya, ta ekipa pa zdaj ustvarja igro Exodus.
Igra je bila prvič predstavljena lani, zdaj pa je dobila svoj prvi igralni napovednik in po temu je kristalno jasno, da se Exodus močno naslanja na serijo Mass Effect. Tokrat bomo nastopali v vlogi raziskovalca vesoljske črnine, ki je imenovan preprosto Traveler, temu pa bo glas posodil McConaughey. Napovednik obljublja vse tisto, kar smo doživeli v igrah Mass Effect: pogovarjanje z zanimivimi liki, raziskovanje čudovitih planetov in veliko akcije, ki je tokrat videti bolj napredno kot v Mass Effect poglavjih. Poleg streljanja in proženja posebnih moči se bomo lahko nasprotnikom tudi prikradli za hrbet, orožje od blizu pa je videti kot nek energetski kavelj in je praktično kopija orožja Omni-Blade iz Mass Effecta.
Archetype Entertainment je nato v ločenem prenosu v živo streamerja CohhCarnaga povedal, da tale znanstveno-fantastična pripoved ne bo vsebovala nobenih vesoljcev sploh. Vse bo izviralo iz Zemlje, le da so živali in ljudje skozi tisoče let evolucije postali nekaj povsem drugega. To je tudi pojasnilo borbe proti ogromnemu medvedu v oklepu in neke vrste žab, ki se nam zahvalijo za našo pomoč.
Exodus ni videti slabo in nove sci-fi igre so pri meni vedno dobrodošle. Žal nimamo niti okvirnega leta izida, zato verjetno stvari ni za pričakovati pred letom 2026.
