Čeprav so Devolver Digital največ hrupa dvignili po predstavitvi na lanskem E3 sejmu, smo že prej morda nevede srečali katero izmed njihovih iger. Od VR predelav pa do neodvisnih hitov, kot so Enter the Gungeon, Broforce in nenazadnje Hotline Miami. Do sedaj so le redko udarili mimo. A danes se soočamo z njihovim najnovejšim naslovom, razvitim s strani onebitbeyond. Tragično ta prisrčna risankasta avantura trenutno po oceni leži na zadnjem mestu njihovih iger na Steam-u. Kaj je torej krivo zato? So koga razjezili? Socialni bojevniki ponovno protestirajo? Je enostavno slabša od ostalih? Kmalu bomo izvedeli.

The Swords of Ditto … hmm … le kaj bi s tabo. OK. Dajmo najprej povzeti uraden opis – osnove. The Swords of Ditto je kompakten akcijski RPG s precej luštno grafično zasnovo iz sobotnih in nedeljskih risank. Prisotni so vsi osnovni elementi, ki teoretično sestavljajo odlično igro tega žanra. Roguelike zasnova, lazenje po temnicah, lokalni co-op, nabor orožij, še večji nabor sovražnikov in seveda napredovanje. A kljub vsemu temu in obetavnim napovednikom enostavno ne predstavlja hita. Slabe odločitve na posameznih mestih počasi zabadajo barvit in evforičen igralni balon, dokler pod številom lukenj ne poči. Enostavno ne gre za zabavno igralno izkušnjo, ki jo opis obljublja.


Razvojna ekipa: onebitbeyond
Založnik: Devolver Digital
Platforme:
PC/PS4
Datum izida: 24.04.2018
Cena: 19.99€

Zvrst: Avantura/RPG


Video opis

Oglašujte na naših portalih, več info.

Se vidimo čez 100 let

Kot roguelike zasnovi pritiče, je zgodba zelo enostavna in linearno zasnovana. Nekega dne te čarobni gnojni hrošč rekruta kot legendarnega junaka oziroma Ditto-jev meč, ob čemer prejmeš, no, meč in dovoljenje za plenjenje temnic, košenje trave in pobiranje zlobnih podložnikov. Naloga – v štirih dneh nabrati dovolj izkušenj in opreme, da pogubiš zlobno čarovnico in nad deželo prineseš 100 let blaginje.

Ako je misije neuspešna, se bo nad deželo zgrnilo 100 let kaosa in tiranije. Tako, meč v roke, grem najprej povedat čarovnici, da je dobila konkurenco, saj, vsaj hrošč mi tako svetuje. In čarobne gnojne hrošče je treba poslušati, a ne. Oh, zlomka, ravno sem se poistovetil s tem nenadnim junakom, a čarovnica je igrala umazano in me kar takoj pokončala.

Pa pomeni to konec igre? Sem naredil kaj narobe? Pravzaprav ne, saj gre za eno najbolj osnovnih mehanik. Finta je, da je igra zasnovana glede konstantnega neuspeha. Ob vsaki izgubi življenja, ko se izgubiš pod gručo zombijev, jo fašeš od zbodljaja meča ali pa te spešta ogromni kamen, mine 100 let in po preroku se na to obdobje vedno pojavi nov naključni junak. Čisto logično in zanimivo zasnovano, pravzaprav bi mi koncept bil zelo všeč, če ne bi bilo vedno znova potrebno iti skozi identičen 5 minutni uvodnik. Na srečo je možno pohitriti vsaj govor, a tega vsekakor ni bilo treba.

Torej, ob vsakem igranju dobiš nove 4 dni, da napraviš čem več opravil pred finalnim soočenjem. Oziroma v realnem času okoli 3-4 ure, koliko je tudi čas vsake igralne seanse, uro gor ali dol. omejen čas predstavlja nekaj, kar moreš ves čas imeti na mislih in tako se ni pametno obirati pri osnovnih opravilih, saj je časa še premalo.

Briljantno, a le prvič

Problem pa je, da ko ti enkrat uspe zapičiti čarovnico in nad deželo prinesti sto let blaginje, praktično ne dosežeš ničesar. 100 let pozneje se ponovno zbudi in znova je potrebno iti skozi celoten debakel. Naključno generiran zemljevid sicer prinese nekaj variacije, a vse ostalo je precej ponavljajoče se in nenavdihnjeno.

In to označuje le začetek problemov. Večino stvari je narejenih solidno, kot da bi enostavno šli skozi osnovne naloge, ki označujejo dobro igro te zvrsti in tako vse na koncu izpade manj kot dobro. Bojevanje je povprečno. Premikanje povprečno. Število orožij in opreme spet povprečno (z izjemo legendarnih orožij, ki so res legendarna). RPG elementi in oprema odlična … SAJ NE! Povprečna.

Sprva je sicer vse dovolj, da te drži za ekranom, a po prvih par zmagah ali porazih se ta balonček misterije razpoči, saj bo drug tek praktično enak, oziroma vsaj podoben. Druga kot odličen vizualni stil, zanimivi karakterji in barvita dežela ter solidna zvočna podlaga ne predstavljajo srca in tako nimajo dolgoročne zanimivosti. Seveda stalno pridobivaš na stopnjah, a isto velja tudi za sovražnike in tako težavnost ostaja stalno nekje enaka – večino področij je lahkih, končni šef pa predstavlja velik izziv.

Sicer obstaja ena stvar, zaradi katere bi naj vse bilo vedno raznoliko in to so nalepke oziroma po standardnem RPG jeziku oprema. Ampak ne. V veliki večini so dolgočasne in nezanimive in ne vsebujejo raznolikih in bedastih kombinacij kot na primer v Binding of Issac. Sicer občasno najdeš kaj boljšega z novim napadom ali sposobnostjo, a v veliki večini gre za stvari, kot so zvišana obramba, elementarne zaščite, napad, hitrost… Nič, kaj bi res vleklo k odkrivanju novih pripomočkov, zraven pa jih je še dosti manj, kot bi si želel.

Koga bom srečal tokrat

A ko govorim o pomanjkanju srca, so sovražniki svetla izjema, saj so odlično zasnovani in dejansko eni bolj raznolikih in zanimivih, kar sem jih v zadnjem času srečal. Za poraženje je potrebno uporabiti različne taktike in vsaj je zase lasten zalogaj. Vse se prenese naprej tudi v lazenje po temnicah, kjer oprezno copotaš do vsakega novega ozemlja pastmi in ugankami, seveda polnega oživljajočih se sovragov. Odlična zasnova in res svetla stran, zaradi katere sem občasno lahko pozabil na trnovo potovanje.

A tudi tu se pojavi težava. Saj so sovražniki res odlično zasnovani, a problem je, da nadzor in bojevanje nista. Oba sta neodzivna in štorasta in vsako dejanje te praktično zaklene v animacijo, izmikanje pa je med bojevanjem precej nepraktično, saj se junak zakotali predaleč in tako pristane v kotlini, zidu ali kje drugje, kamor ne bi želel zaiti. Uporabljal sem kontroler, kar je bila še sreča, saj je tipkovnica zelo omejena glede premikanja, a tudi na prvem se občasno pojavijo težave, ki se enostavno ne bi smele. Nerf pištola te omeji na streljanje v osem smeri in tudi ostali pripomočki ne delujejo tako natančno, kot bi pričakoval.

Svetla stvar, ki lestvico potegne iz morja, je lokalni co-op, kjer lahko sodeluješ s še enim igralcem in tako zlobni čarovnici meč dvakrat potisneš tja, kamor sonce ne zasije. Izkušnjo naredi bolj zabavno, a to bi lahko rekel za praktično katerokoli igro s to funkcijo (co-op, ne rinjenje meča v odprtine).


Zaključek

Pozitivno:
+ Veliko dobrih idej
+ Odlična zasnova sovražnikov
+ Legendardna orožja so odlična za uporabo
+ Časovna omejitev zahteva spremembo stila
+ Šarmanten vizualen stil
+ Lokalen co-op

Negativno:
– Nekatere osnove niso najbolje razrešene
– Bojevanje in nadzor hrepenita po izboljšavi
– Slab ritem
– Nenavdihnjena “oprema”
– Brez možnosti preskoka uvodnika

Oglašujte na naših portalih, več info.
Prejšnji članekRuneScape Classic se zapira
Naslednji članekMadden NFL 19 prihaja na PC?
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redki naslov uspe uiti sokoljemu očesu vseh iger, vsaj dokler ne zaudarjajo že od daleč. Pa tudi takrat je le katerakoli stvar bolj zabavna, kot polno kritiziranje prestižnega govna. Seveda ne smemo pozabiti tudi na njegovo tehnično plat, kjer drži prestižni naslov največ razbitih prenosnikov v enem samem dnevu.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime