Literarno področje nosi ogromno podobnosti z videoigrami. Nenazadnje premnogo iger odlikuje ravno dobra zgodba. V literarnem svetu, kjer se mnoge zgodbe razblinijo kot megla ob prvem jutranjem soncu, se občasno pojavi redkost, ki izstopa iz povprečja. V Objemu Temnih Zveri, delo slovenske avtorice Monike Pavlovič, se je začelo kot tiha prisotnost na knjižnih policah, a se je hitro razvilo v prepoznavno točko slovenske fantazijske pokrajine. Gre za načrtovano sago osmih delov, ki vleče podobnosti na premnoge znane franšize, ki nosijo korenine v literarnem svetu (recimo The Witcher ali Metro). In sploh me ne bi čudilo, če bo tudi ta serija v ne tako bližnji prihodnosti deležna iste preobrazbe.
Prvi del serije je odprl vrata v skrivnosten in neizprosen svet, kjer svetloba in tema ne živita v ločenih sferah, temveč se prepletata, oplajata in medsebojno sooblikujeta. Letošnje nadaljevanje Amaranthine pa gradi na temeljih in razpira nova obzorja. Potaplja se globlje in razkriva kotičke sveta, ki so bili doslej skriti. Serija kot celota obljublja epsko pripoved, ki bo postopoma zgradila mitologijo, v kateri bodo bralci prepoznali tako domače kot tuje elemente in ki bo rasla skupaj s pisateljico.
Serija, ki obeta epsko potovanje
V središču pripovedi stoji Elianna Malum. Ni popolna junakinja, temveč vleče podobnosti na Aloy iz franšize Horizon. Ranljiv organizem, postavljen v osredje spletk, ki jih ne razume povsem, postavljena v čevlje, ki so preveliki zanjo. Takšne junakinje so redke. Niso močne, umetne Mary Sue ikone brez napak, temveč svojo moč izklešejo na podlagi človečnosti.
Elianna ni ikona brez napak, temveč ogledalo, v katerem se lahko prepozna vsak, ki je kdaj nosil breme preteklih odločitev. Skuša preživeti v okolju, kjer lahko vsaka napaka pomeni konec. Njena osebna zgodba je pripoved o nepopolnosti, bremenih odločitev, posledicah dejanj in nenazadnje tudi nesojeni ljubezni.
Vsak njen padec ni prekomerno dramatična zgodba o samopomilovanju, ampak lekcija, ki jo preoblikuje v močnejšo različico. Njen korak nosi tveganje in vsak težko prigaran uspeh začasen, saj je vedno znova potisnjena proti naslednjemu preizkusu. Včasih se dvigne, včasih pade, a iz vsakega poraza črpa nekaj, kar jo preoblikuje. Gre za osebo, ki z izkušnjami raste, se uči iz svojih napak in je včasih podrejena čustvom, čeprav slednje vodijo v manj optimalne odločitve. Ob vsem tem pa se bori tudi proti notranji sili, ki jo želi požreti in izpljuniti.
Magija s posledicami
Magija je v knjižni seriji eden osrednjih elementov, a nosi svoja pravila. Je preizkus značaja, volje in sposobnosti prevzema nadzora nad kaosom kreacije. Tukaj magija ni darilo, ki se lahko uporablja brezskrbno, temveč komaj ukročena zver, ki jo je treba spoštovati, če ne želiš, da se obrne proti tebi.
Amaranthine, osrednja lokacija drugega dela, ni zgolj prostor varnosti, temveč eden od svetov ter epicenter konfliktov in zavezništev. Kot osrednja baza, kjer junaki trenirajo, načrtujejo in se pripravljajo na naslednje izzive. Je prostor, kjer se urijo amagi, posamezniki z edinstveno vezjo na magijo različnih elementov.
V ozadju tega nadzorovanega okolja preži stalna grožnja. Anhedoni, nad-demoni, ki iščejo fragmente Oenomela, starodavnega artefakta, katerega moč je dovolj velika, da preoblikuje naravni red sveta. Njihov lov ni kaotičen, temveč premišljen, skoraj naravoslovno sistematičen, kot delovanje vrhunskega plenilca. Če bi jim uspelo, bi posledice segle prek meja Amaranthine in spremenile svet, kot ga poznamo.
V nasprotju s hladnimi in brezčutnimi anhedoni, obstaja druga vrsta skrivnostnih bitij. Demoni, ki niso nosilci uničenja. Niso neposredni sovražniki, temveč nenavadni zavezniki, ki imajo kot vsi drugi liki lastne motivacije. Posedujejo globino in kompleksnost, ki presegata preprosto dobro ali zlo. Njihovo trenutno poslanstvo pa vključuje glavno junakinjo, Elianno Malum, in jih združuje v boju za ravnovesje sveta. Pomagajo ji razviti in nadzorovati moči, hkrati pa opozarjajo na tveganja in pasti, ki jih prinaša uporaba magije.
Slovenska avtorica, mednarodna kakovost
Monika Pavlovič se pri svojem pisanju zanaša na opazovanje detajlov in potrpežljivo gradnjo sveta, ki se razvija pred očmi bralca. Vsaka lokacija, vsak prizor, ima svojo težo in namen. Čeprav se njen slog zlahka primerja z mednarodnimi avtorji sodobne YA fantazije, ohranja nekaj izrazito slovenskega. Ne zgolj v jeziku, temveč v načinu, kako gradi napetost in kako plete odnose med liki. V njenem pisanju je mogoče čutiti, da so čustva in medsebojne vezi enako pomembni kot boj z zunanjim sovražnikom.
V Objemu Temnih Zveri: Amaranthine je dokaz, da ustvarjalnost ni omejena z geografijo. S premišljeno strukturo, jasno vizijo in bogatim besediščem Monika ustvarja svet, ki lahko stoji ob boku največjim fantazijskim serijam, ne da bi izgubil svoj izvorni pečat.