Leto 2025 je bilo za igričarje resnično neverjetno, saj smo dobili toliko uspešnic, da je povprečnemu človeku preprosto zmanjkalo denarja in časa, da bi preigral vse te zadeve, in ni dvoma, da je veliko igralcev stopilo korak nazaj od vsega skupaj ter se počasi lotilo trenutno kupljenega naslova, nakar bodo ostale poslastice prihranili za leto 2026 in naprej.

Še posebej pestro je bilo na indie področju, kjer je bolj težko minil mesec, brez da ne bi gledali v neko zadevo, ki je takoj ob izidu privabila milijone igralcev in spletno slavo. Osebno sicer nisem tak navdušenec nad indie zadevami, niti mi preveč ne dišijo roguelite igre, tako da na spodnji lestvici ne boste našli zadev, kot so Hades 2 in Blue Prince – priznavam sicer, da so, vsaj glede na njihovo slavo, to odlični naslovi, ki pa mene osebno preprosto ne zabavajo, pa čeprav sem jih poskusil igrati že ničkolikokrat.

Na žalost sem očitno bolj dolgočasen tip, ki ga še vedno najbolj zabavajo visokoproračunski AAA naslovi, in s tem ni nič narobe. Tudi na področju teh iger mi namreč niti približno ni zmanjkalo ponudbe za igranje in malce težko sem izbral peterico tistih zadev, ki so me letos najbolj navdušile. Zanimivo pa je, da jim pri originalnih recenzijah nisem podelil najvišjih ocen, a so se mi kljub temu tako vtisnile v spomin, da sem jih preprosto moral uvrstiti na letošnjo lestvico najboljših iger leta 2025.

5. Clair Obscure: Expedition 33

Kaj naj sploh še povem o igri Clair Obscure: Expedition 33, kar še ni bilo povedanega? Tale zadeva je letos popolnoma odpihnila večji del igričarske skupnosti, kar je bilo očitno tudi na podelitvi The Game Awards, kjer je zmagala v skoraj vseh nominiranih kategorijah. Da je lahko razvijalec Sandfall Interactive s svojo prvo igro sploh dostavil tako slavno uspešnico, je že samo po sebi podvig, ki si zasluži kakšen zlati kipec, hkrati pa so dokazali, da se da formulo japonskih RPG-jev tipa Persona uspešno predelati za bolj zahodni trg in zraven dostaviti tudi odraslo zgodbo.

Ni pa to bila zame igra, ki bi letos premagala vse ostale, in roko na srce se mi zdi njen uspeh malce prenapihnjen. Ob igranju sem sicer užival, a sem med svojo pustolovščino zabeležil nekaj minusov. Pogovarjanje s kompanjoni se mi je zdelo površno, želel bi si še kakšne stranske aktivnosti poleg boja in zgodba, ki je bila sicer sprva zanimiva, v zadnji četrtini naredi preobrat, ki me ni ravno navdušil. Zdelo se mi je, da ta poruši dobršen del zgrajene štorije in se preusmeri v nek zaplet in like, ki me niso niti malo zanimali. Vseeno je to zavidljiv dosežek, ki ga lahko za povrh preizkusite tudi preko servisa Game Pass.

4. Mario Kart: World

Nintendo je letos dostavil novo konzolo Switch 2 in to bi morala biti veliko večja novica, kot pa je trenutno, saj se mi zdi, da smo na to zadevo po začetnem vznemirjenju kar malce pozabili. Razlog za to tiči najbrž v dejstvu, da je Switch 2 dobil bolj malo ekskluziv. Ob izidu je bila največja stvar Mario Kart: World in to upravičeno, saj je tole preprosto izjemno zabavna dirkačina, za katero stavim, da jo bo Nintendo podpiral še dolgo v prihodnosti.

Založnik pri tem naslovu kakšne revolucije ni delal, saj po vseh teh letih zdaj že dobro ve, kaj si igralci želimo. To so zabavne proge, dirkači iz Nintendovega kataloga in možnost igranja več igralcev za enim zaslonom, kar privede do vedno zanimivih dirk in preklinjanja med prijatelji. World je enako nezakompliciran za igranje kot predhodniki, a obenem ponuja možnost mojstrovanja prog za tiste bolj izkušene. Morda edini resni minus je odprti svet, ki se zdi neizpopolnjen, in sama cena, saj 80 € dandanes za eno igro ni ravno majhen strošek.

3. Doom: The Dark Ages

Tretji del prenovljene sage Doom mi je bil sicer resda najmanj všeč od celotne trilogije, a to samo priča o tem, kako kakovostna sta bila prva dva dela. The Dark Ages je namreč še vedno izjemno zabaven naslov in glede na to, da dandanes preprosto močno primanjkuje prvoosebnih streljačin z enoigralsko kampanjo, je to veliko bolj pomemben dosežek, kot pa je bil nekoč, ko se je na tem mestu trlo konkurence.

The Dark Ages akcijo v primerjavi s prejšnjim delom umiri, vendar je tole še vedno adrenalinski naslov, kjer je izjemno pomembno biti odziven na vsako dano situacijo, dodatek ščita pa k igranju doda dodaten element žongliranja orožij, premikanja in izkoriščanja ranljivosti nasprotnikov. Med igranjem se resnično počutite kot tank in čeprav ne bi imel nič proti, če bi id Software naredil segmente igre, kjer nadzorujemo ogromnega robota in kibernetskega zmaja, malce bolj raznolike, je akcija na peš poti dovolj razgibana, da nadomesti te zamere.

2. Kingdom Come: Deliverance 2

Moj opis je Kingdom Come: Deliverance 2 označil za mestoma dolgočasno igro in za tem še vedno stojim, a mesece kasneje po igranju imam kljub temu na ta naslov izjemno sveže spomine, ki me vedno znova mamijo v ponovno igranje.

Kingdom Come je bil že v originalu izkušnja, ki je nisi mogel doživeti nikjer drugje, drugi del pa ohrani vse prvine originala in ga izboljša na praktično vseh področjih. Realistično srednjeveško življenje je resda dolgočasno, a to je razvijalec Warhorse Studios naredil namerno, saj je ravno to bil tudi trik ustvarjanja pristne atmosfere, kjer ti ni bilo za početi drugega kot pa po cele dneve garati na njivi, zvečer kakšno pomoliti, vmes pa upati, da te na cesti ne pričaka kak bandit.

In za navdušence nad srednjim vekom je to lahko presneto zabavno. Warhorse pa je zraven dodal še zgodbo, ki na lep način zaključi potovanje glavnega junaka Henryja, a še vedno pusti odprta vrata za njegovo vrnitev. Po igranju drugega dela mi je postalo jasno, da bom od zdaj naprej primoran kupiti vse nadaljnje igre tega studia in čeprav bi rad videl, da morda skočijo še v kakšno bolj fantazijsko obarvano igro, en del mene upa, da bodo še vedno nadaljevali s to svojo brutalno realistično simulacijo srednjega veka, ki lahko v glavno vlogo postavi tudi še kakšnega drugega protagonista.

1. Death Stranding 2: On the Beach

Tako kot vsakemu igričarju so tudi meni že dolgo znana dela japonskega ustvarjalca, ki sliši na ime Hideo Kojima, a moram sramežljivo priznati, da nikoli nisem preizkusil njegove serije iger Metal Gear Solid. V mladosti nisem imel PlayStationa, tako da sem to franšizo enostavno moral spustiti iz rok, ko pa se je enkrat vendarle preselila na PC, pa zanjo preprosto nisem imel več zanimanja.

Zato tudi za prvi Death Stranding nisem pokazal preveč zanimanja, a sem se ga vseeno spravil igrati in čeprav ob igranju nisem trpel, zadeve vseeno ne bi označil za neko mojstrovino, ki bi jo nato veselo priporočil vsakemu, ki bi me povprašal za mnenje glede tega naslova.

Vmes pa se je nekaj spremenilo in ne vem, ali pri meni ali pa znotraj samega naslova. Death Stranding 2 namreč kakšne igralne revolucije ne prinaša, a Kojima Productions je med tem prehodom popravil kar nekaj napak originala in te spremembe so bile dovolj pomembne, da se preprosto od igranja nisem mogel odtrgati in sem v njem užival bolj kot v katerikoli igri leta 2025.

Levji delež pri tem je nosila emotivna zgodba, ki me je ob enem kadru celo pustila rosnih oči, in če ste morda starejši igralec, ki ima za povrh pod sabo že kak pomladek, potem se pripravite, da boste tudi vi potočili kakšno solzico. Igralna zanka se še vedno vrti okoli dostavljanja paketov, a zdaj so štorijalni preobrati dovolj udarni, da med potovanji razmišljate o nedavnih dogodkih, ob tem pa uživate tudi ob preprosto fantastični grafični podobi, ki je v bistvu najboljša, kar sem jih do sedaj izkusil v tem mediju. Death Stranding 2 je preprosto fantastičen izdelek in res objokujem dejstvo, da je Kojima v intervjuju že izjavil, da ima sicer načrte za tretji del, a se boji, da bo morda prestar, da bi ga tudi dejansko ustvaril.