Igra Resident Evil Requiem je bila tako dobra, da igralce samo nekaj mesecev po izidu že srbijo prsti po neki dodatni vsebini. Kampanja te igre v bistvu sploh ni kratka, a je tako kvalitetna, da so si igralci zaželeli še več vsebine in Capcom jim bo z veseljem ustregel. Založnik je že napovedal razvoj večjega dodatka, a je ob tem opozoril, da bo za njegovo kreacijo treba biti potrpežljiv, vmes pa so nam dostavili manjši DLC, ki bo lepa tolažba predvsem za vse tiste, ki ste v tej igri najraje imeli njen boj.
Prvi DLC za to igro nosi ime Leon Kennedy Must Die Forever in je podoben igralnemu načinu iz igre Resident Evil Village, ki se je imenoval Ethan Must Die – s to razliko, da Leonova avantura v bistvu spada v žanr roguelike. To pomeni, da imamo na voljo samo eno življenje, kot Leon pa se bomo morali prebiti skozi 20 različnih stopenj z omejenimi zalogami zdravja in streliva. Potamaniti bo treba valove zombi nasprotnikov in ti bodo z vsako stopnjo postajali težji, tako da se boste proti koncu že pošteno potili, saj se vam bodo na pot postavili šefi in dovolj bo že ena napaka, ki vam lahko takoj konča vaš podvig. Ker gre za roguelike, takšna smrt pomeni veliko zapravljenega časa, saj se boste vrnili spet na prvo stopnjo in vse bo treba začeti od začetka.
Težav vam ne bodo delali samo nasprotniki, ampak tudi čas, saj bo vsako stopnjo treba premagati v nekaj minutah, to časovno obdobje pa lahko podaljšate z uspešnim ubijanjem nasprotnikov. Stvar je tako izjemno težka, a k sreči boste med igranjem dobivali točke, preko katerih boste lahko nadgrajevali Leonove posebne sposobnosti ter njegovo orožarno.
Igralni način Leon Kennedy Must Die Forever je zdaj že na voljo na PC-ju in konzolah, pred igranjem pa boste morali najprej dokončati zgodbo kampanje.
Nintendo ima očitno zelo rad predelave. To so dokazali že s svojo prejšnjo konzolo Nintendo Switch, ki je proti koncu dobivala same predelave, s tem pa očitno nameravajo nadaljevati tudi v eri nove konzole Nintendo Switch 2. Založnik je namreč včeraj povsem nenapovedano predstavil novo konferenco Direct, na njej pa so prvič uradno najavili nov del franšize Star Fox.
Novo poglavje se imenuje preprosto Star Fox in je v svoji srži predelava igre Star Fox 64, ki smo jo za Nintendo 64 prejeli davnega leta 1997. Ta igra je sama po sebi nekakšna obdelava originalne igre, ki je izšla za konzolo SNES, nakar smo leta 2011 dobili predelavo za 3DS, leta 2016 pa še za konzolo Wii U. Tako je novi Star Fox v bistvu že četrta ali peta različica iste igre, ki bo zdaj dobila močno nadgrajeno grafično podobo, izboljšane vmesne sekvence in povsem nov uvodni del, kjer bomo izvedeli več podrobnosti o Foxu McCloudu in njegovem očetu.
Igranje bo večidel ostalo enako, kar pomeni, da bomo spet nadzorovali vesoljsko ladjico, ki se bo sama premikala naprej, mi pa bomo vmes skrbeli za streljanje in izvajanje kaskaderskih lupingov. Ob vsem tem nas bodo spremljali ostali člani ekipe Star Fox, veselite pa se lahko tudi novega igralnega načina Challenge Mode ter spletnega večigralstva.
Odziv igralcev na novo igro ni bil tako pozitiven, kot je morda Nintendo pričakoval. Res je, da je marsikdo med njimi vesel dejstva, da franšiza Star Fox končno dobiva nekaj novega, a mnogi so razočarani, da gre spet za predelavo. Nekaterim pa ni po godu grafična preobrazba, saj so vsi nastopajoči zdaj videti precej bolj realistično in se je vmes izgubilo nekaj risankaste podobe, ki je krasila original.
Po drugi strani pa je predelava logična, saj je od zadnje igre preteklo že toliko časa, da mora Nintendo predstaviti Star Foxa povsem novi generaciji igralcev. To potezo so že naredili v filmu The Super Mario Galaxy Movie, kjer je Fox igral eno pomembnejših vlog, in čisto možno je, da zdaj založnik prek te igre tipa, ali med publiko sploh obstaja interes za nove igre, v katerih bi v glavni vlogi nastopal Fox McCloud.
Razvijalec RGG Studios se je po desetletjih kovanja novih iger znotraj franšize Yakuza oziroma Like a Dragon končno odločil malce spremeniti taktiko, zato so že nekaj časa nazaj napovedali svoj naslednji naslov Stranger Than Heaven. Ta je že v prvem igralnem napovedniku obljubljal precejšnjo spremembo njihovega pristopa do iger, a se bo tudi ta naslov dogajal znotraj Japonske in bo imel povezave z japonsko mafijo.
V včerajšnji daljši predstavitvi je postalo jasno, da ta povezava le ne bo tako ohlapna, kot se je sprva mislilo, in tole bi v bistvu znal biti preddel prve igre Yakuza. Nastopali bomo v vlogi možaka z imenom Makoto Daito, ki je nekega dne zapustil Ameriko in se odpravil v deželo vzhajajočega sonca. Med potjo do svojega novega doma spozna novega prijatelja Yuja Shinjoja ter tihotapca robe z imenom Orpheus, ki ga bo v tej igri zvočno upodobil raper Snoop Dogg.
Igra nas bo nato vodila skozi pet različnih obdobij in pet mest. Naša avantura se bo začela leta 1915 v mestu Fukuoka, se nadaljevala leta 1929 znotraj Hiroshime, nakar bomo leta 1943 skočili v Osako in leta 1951 še v Shizuoko. Zaključek zgodbe se bo odvil leta 1965, in sicer v mestu Kamurocho, ki je ljubiteljem franšize Yakuza hudo znano, saj so se znotraj njega odvila praktično vsa poglavja te franšize.
Ravno Kamurocho je največji namig, da je Stranger Than Heaven v bistvu del franšize Yakuza. Makoto si namreč deli isto ime kot Makoto Tojo, ta pa je v zgodovini iger Yakuza znan kot ustanovitelj klana Tojo, ki je igral pomembno vlogo znotraj te franšize — oba protagonista, Kazuma Kiryu in Ichiban Kasuga, sta namreč bivša člana klana Tojo.
Kar se igranja tiče, predstavlja Stranger Than Heaven pošten odmik od iger Yakuza. Veliko več bo sukanja hladnih orožij in Makoto zelo rad koga zabode z nožem, lahko pa bo poprijel tudi za kakšna večja orožja, kot so macole. Na splošno se zdi ton igre bolj resen od iger Like a Dragon, a ni dvoma, da bomo tudi tule dobili kakšno smešno trapasto misijo, saj je razvijalec RGG ravno zaradi njih postal tako slaven v igričarski industriji.
Stranger Than Heaven ni več tako daleč stran, saj izide enkrat pozimi — ni pa še jasno, ali to pomeni izid v letu 2026 ali pa na začetku 2027.
Včasih človek res dobi občutek, da se vesolje prilagaja njegovemu življenju in da smo samo delček veliko večje stvari, ki nas pelje na svojem toku po poti življenja. To jesen pričakujem svojega prvega otroka in zdaj se je vesolje zarotilo, da mi ves čas dostavlja digitalne izkušnje, ki so kot nalašč prirejene zame. Pred kratkim sem tako preigraval igro Pragmata, kjer je v bistvu tvoja glavna naloga skrb za malo prikupno humanoidno robotkinjo, ki je ustvarjena zato, da iz tebe izvabi vse očetovske nagone, zdaj pa sem se udeležil še gledanja filma Ovce detektivke, ki ima osrednjo zgodbo namenjeno mlajšim. Hkrati pa sem ob tem dobil prvi vpogled v svet sinhroniziranih filmov v slovenščini, ki ga bom zdaj moral, hočem ali nočem, zvesto spremljati vsaj nekaj let.
In stari jaz izpred nekaj let bi se nad tem pritoževal, saj sem v mlajših letih zavijal z očmi ob vsaki omembi sinhroniziranih zadev, medtem ko sem ob ogledu te detektivke dejansko užival. Zadeva me je dejansko presenetila, in to ne samo na račun zgodbe, ki zna dobro uravnotežiti vsebino za mlajše in starejše, ampak tudi na glasovno podajanje slovenskih igralcev, ki se je izkazalo za veliko boljšega od pričakovanega.
NAPOVEDNIK
Založnik: Amazon MGM Studios
Režiser: Kyle Balda
Glavni igralci: Hugh Jackman, Brett Goldstein, Patrick Stewart
Dolžina: 1 ura in 49 minut
Sama zgodba ima zanimiv zaplet. Spremljamo življenje pastirja Georga, ki so mu v slovenski izvedenki nadeli ime Jure, ki je nekega dne imel dovolj ubadanja z ljudmi, zato si je kupil prikolico, se odselil na farmo in tam svoj vsakdan zapravlja tako, da skrbi za čredo ovc, ki jim je nadel prikupna imena. Ovce v njegovem življenju pomenijo vse in njegova skrb zanje gre čez okvire običajnega pastirja, saj jim vsak večer celo prebere kakšno detektivko. Jure sicer globoko v sebi ve, da so tole samo navadne ovce, ki niso zmožne takšnih čustev kot ljudje, a se ne zaveda, da so njegove varovanke precej bolj bistre, kot pa so videti.
Ovce se namreč lahko pogovarjajo med sabo in čeprav lahko do določene mere razumejo stvari, to ne velja v drugi smeri, saj navadni ljudje iz njihovih ust slišimo samo blejanje. A to nerazumevanje s strani ljudi ovc ne skrbi preveč, saj jih ima Jure neizmerno rad. Vsak večer pa skočijo v prijeten hlev, kjer med sabo pokramljajo o zadnji knjigi, najbolj brihtna ovčica Lili pa vedno že vnaprej ve, kdo je bil v knjigi morilec.
Ovce izjemno rade plezajo druga po drugi zato boste redno naleteli na prizore, kjer ena stoji na drugi zato da lahko kuka skozi okno. Na splošno je največ komedije takšne fizične, nekatere šale pa v prevodu izgubijo nekaj originalnega pomena.
A nato Lili naleti na misterij, ki je celo zanjo pretrd oreh. Nekega jutra namreč Jureta najdejo mrtvega pred svojo prikolico in nikomur ni jasno, zakaj ga ni več med živimi. Ob svoji smrti je imel na rokah dve različni barvi, smrt pa ni bila naravna, saj so v njegovem telesu našli strup. Osumljencev je ogromno, saj si je Jure s svojim življenjem in britkim jezikom nakopal kar nekaj sovražnikov znotraj vasi, za sabo pa je pustil tudi bogato premoženje, do katerega bi se rad dokopal marsikdo. Žal je edini policist v vasi pravi zmedenec in edini, ki lahko rešijo umor, je skupina ovc. Ta mora zdaj zbrati pogum, da prvič v življenju zapusti varno zavetje svojega doma.
Če se morda scenarij sliši kot nekaj, česar se zagotovo ni spomnila neka hollywoodska glava, potem imate prav. Film je namreč nastal po knjigi Three Bags Full: A Sheep Detective Story iz leta 2005. Kako zvesto sledi njeni zgodbi, vam ne vem povedati, lahko pa potrdim, da mi je osnovni zaplet filma hitro vzbudil željo, da si znova preberem kakšno detektivko pisateljice Agathe Christie.
Film vsebuje nekaj življenjskih lekcij od katerih bodo največ potegnili najmlajši.
Film se v bistvu oglašuje kot komedija in to tudi je, kar ne bi smelo biti preveliko presenečenje za film, kjer v glavnih vlogah nastopajo ovce. Te se med svojo preiskavo umora velikokrat znajdejo v šaljivih situacijah in ne bo manjkalo kadrov, kjer kak oven svojo glavo nekam zarine in je potem ne more izvleči ven. Prav tako ima vsaka ovčka neko svojo osebnost, ki se ti prikupi: omenil sem pametno Lili, a tu je še cel kup drugih, ki dopolnjujejo komično zasedbo. En oven je denimo starešina, ki ne mara preveč hrupa, potem sta tu dva ovna brata, ki se po cele dneve zabijata z rogovi, ter kup malih ovčk, ki se med sabo igrajo in so izjemno radovedne. Eno pomembnejših vlog igra črn oven Sebastjan, ki je samotar. Ne manjka pa tudi prikupno jagnje, ki pa je imelo to nesrečo, da se je rodilo pozimi, zaradi česar ga vsi izključujejo iz družbe, in njegova pojava je pri marsikaterem gledalcu v kinu zbudila solzno oko.
Ovce so sicer digitalne, a ti še vedno znajo zlomiti srce.
Komični vložki niso slabi in dobro izpadejo tudi v slovenščini, čeprav se za nekaj šal čuti, da v originalnem jeziku preprosto izpadejo bolj naravno. Vendar v tem filmu ne boste ves čas gledali samo trapastih ovc, ki počno trapaste reči, saj zadeva vsebuje kar nekaj emotivnih scen. Ob ogledu sem se tako spraševal, kako bodo te reči dojemali najmlajši, za katere je bil ta film tudi narejen, in na splošno mislim, da je to za mlad, še razvijajoči se um zelo koristen izdelek. Ovce detektivke nam namreč predstavijo pravljičen svet, kjer ti ni treba skrbeti za nič drugega kot za igranje na pašniku, in tudi če se zgodi kaj slabega, lahko na to enostavno pozabiš ter življenje nadaljuješ brez skrbi.
Ljubitelji televizijskih serij boste prepoznali kar nekaj igralcev.
A nato obrne ploščo in gledalca sooči s temami smrti, požrtvovalnosti in s tem, da je včasih treba zbrati pogum ter preplezati tudi takšne ovire, ki se ti zdijo sprva nepremostljive. Vse te lekcije film dostavi tako, da ti ob njih ni dolgčas, hkrati pa niso grafično nazorne – smrt pastirja Jureta je denimo elegantno izpeljana tako, da nikoli ne vidimo njegovega trupla, ampak samo žuljavo roko, ki je po letih trdega dela dokončno obmirovala. V kinu sem opazil, da se tudi najmlajši gledalci niso dolgočasili, priznati pa moram, da me je končno razkritje misterija ujelo nepripravljenega, tako da zna ugibanje morilca presenetiti tudi tiste, ki so si v preteklosti ogledali že mnogo bolj odraslih detektivk.
Skratka, tole je film, ki je definitivno vreden cene kino vstopnice. Vsebuje tudi bogato zasedbo prepoznavnih igralcev in čeprav so vse ovce ustvarjene digitalno, je animacija vrhunska. Ne bi se čudil, če bi se po tem filmu močno dvignilo povpraševanje po obisku kmetij, kjer lahko za ušesom popraskaš čisto pravo ovco – ta morda resda ne zna reševati detektivskih misterijev, a je precej bolj pametna kot pa bi si mislili.
The Bear je bila ena tistih serij, ki nas je s prvo sezono pustila odprtih ust, in o tej zadevi se je razpravljalo na vsakem kotičku interneta. Brez dvoma se je samo zaradi te serije veliko ljudi spravilo v svet kulinarike in tudi sam sem poskušal ustvariti tisto omleto, ki jo v eni epizodi pripravi Syd.
Ustvarjalcem je nato uspelo spočeti še boljše nadaljevanje, saj 2. sezona vsebuje nekaj najboljših epizod doslej, a na žalost jim v takšnem tempu ni uspelo nadaljevati in imam občutek, da so se v naslednjih sezonah osredotočili na napačne stvari. 3. sezona enostavno ni imela tiste magije – prva epizoda praktično nima dialoga in samo ponavlja eno in isto glasbeno podlago, ki mi je dobesedno sprožila blag glavobol, zaključek celotne sezone pa je okoli mize postavil kuharje, ki so v bistvu zgolj hvalili drug drugega. 4. sezona je bila malce boljša, ampak je še vedno daleč od odličnosti tistih prvih dveh sezon.
Med vzponi in padci te serije so igralci vedno dobro opravili svoje delo. Tu je treba še posebej izpostaviti Jona Bernthala, ki igra Mikeyja, in ta se pojavi zgolj v nekaj epizodah, a v vsaki od teh je Jon tako dober nastopač, da preprosto postane centralna figura vsake zgodbe. Mikey v seriji umre, še preden se zgodba sploh dobro začne, in njegova smrt je tudi glavni razlog, da se njegov brat Carmy vrne v rojstno mesto, kjer poskuša nadaljevati delo njegove restavracije. In zdaj smo dobili precej boljši vpogled v Mikeyjevo življenje, saj se je na Disney+ čez noč pojavila povsem nova, uro dolga epizoda z naslovom Gary, kjer v glavnih vlogah nastopata Mikey in njegov večni dobri prijatelj Richie.
To ni del 5. sezone, ampak je povsem unikatna epizoda, ki nas vrne v preteklost. Naslov Gary je referenca na mesto v Indiani, kamor Mikey in Richie odpotujeta zaradi dela – kaj točno se v epizodi dogaja, boste morali ugotoviti sami, in to boste naredili tako, da v Disney+ iskalnik vtipkate besedo Gary – te epizode drugače ne boste našli na domači strani serije The Bear.
Epizodo sta spisala Ebon Moss-Bachrach in Jon Bernthal, režiral pa jo je ustvarjalec serije The Bear, Christopher Storer.
Gledalci medtem še vedno čakajo na uradno najavo datuma 5. sezone, ki naj bi bila tudi zadnja. Sumi se, da bo ta izšla že enkrat naslednji mesec, saj je bil to običaj za vsako sezono doslej.
Založnik Ubisoft nam je nekaj tednov nazaj razkril, da namerava popestriti to poletje s predelavo igre Assassin’s Creed: Black Flag, ki velja med oboževalci franšize Assassin’s Creed za eno najbolj priljubljenih. Osebno sicer ne vidim preveč smisla pri obdelavi te igre, saj je original še danes videti odlično, in veliko raje bi videl predelavo prve igre ali pa trilogije, kjer v glavni vlogi nastopa Ezio. A Ubisoft se je raje odločil igrati na varno stavo, saj se bo obnovljeni Black Flag zagotovo dobro prodal in morda kasneje dobimo tudi obdelave prej omenjenih iger – govorice pravijo, da naj bi se delo že začelo na obnovi prve igre.
Prvi napovednik za Assassin’s Creed Black Flag Resynced je igralce navdušil, včeraj pa smo dobili nove primere igranja, ki pokažejo piratskega junaka Edwarda Kenwaya med raziskovanjem karibskega otočja, kjer se malce pretepa, ubija iz zasede in poskuša prepričati lokalne prostitutke, da zamotijo sovražne vojake. Ubisoft pravi, da je sistem »parkourja« zasnoval povsem na novo, hkrati pa je bil prenovljen tudi boj. Kot vemo, Assassin’s Creed Black Flag ni več RPG, tako da vam ne bo treba skrbeti za odklepanje raznoraznih veščin vašega lika, obenem pa je odveč strah, da boste nekam prišli in običajnega tolovaja ne boste mogli pospraviti samo zato, ker je ta veliko višje stopnje od vas.
Ne pomeni pa to, da se boste lahko vsebine lotili brez kakršnegakoli taktičnega pristopa. Še vedno boste spotoma odklepali razno opremo in jo nadgrajevali, prav tako bo treba občasno zamenjati vašo bridko sabljico in pištoli za kaj z več udarca. Nadgrajevali boste lahko tudi vašo ladjo, čeprav v tem posnetku te ni videti in morda založnik hrani predstavitev njenih nadgradenj za kakšen bodoči posnetek.
Ubisoft še vedno ni potrdil, ali govorica, da so iz predelave izrezali vse moderne segmente zgodbe, zares drži, a ta odgovor ni več tako daleč stran. Assassin’s Creed Black Flag Resynced namreč izide že 9. julija za PC, PlayStation 5 in Xbox Series X, in to po ceni 60 €.
Razvijalec Valve je končno izdal povsem svež skupek strojne opreme in čeprav gre “samo” za kontroler, je ljudstvo tako lačno njegovih izdelkov, da so tudi tega pograbili kot sveže žemljice. Steam Controller je svojo premiero doživel včeraj, 4. maja, in igralci so se v trenutku zgrnili na Steam ter se poskušali prebiti do svojega izvoda, marsikdo od njih pa je na koncu ostal praznih rok.
Stvar je bila očitno precej bolj kritična v ZDA kot drugod po svetu. Uporabniki na spletnem forumu ResetEra poročajo o velikih težavah glede samega nakupa: veliko jih je sicer uspelo izdelek dodati v košarico, a so se nato težave pojavile pri potrjevanju nakupa, kjer so velikokrat dobili napako. Ko pa je enkrat zadeva le šla skozi postopek procesiranja, jih je dočakalo opozorilo, da so zaloge že pošle.
Situacija v EU ni bila tako kritična – vsaj po mojih izkušnjah ne. Osebno sem dobre pol ure po začetku prodaje v košarico lahko povsem enostavno dodal dva kontrolerja, in tudi pri postopku plačevanja nisem naletel na kakšne težave: Steam me je zgolj opozoril, da lahko zaradi hudega navala pričakujem zamudo pri odpošiljanju izdelkov, tako da zna trajati nekaj tednov, preden bo zadeva v mojih rokah.
Tako povpraševanje po tem kontrolerju je kar malce presenetljivo, saj je Valve dobrih deset let nazaj že poslal na trg en tak izdelek, a se ta takrat enostavno ni dobro prodajal, zato se je razvijalec na koncu zalog znebil tako, da jih je praktično podarjal vsakomur, ki bi bil vsaj malo zainteresiran. Prenovljeni kontroler je resda zdaj videti bolj klasično, saj vsebuje dve paličici, tako da ga lahko uporabimo tudi kot klasični igralni plošček, a njegova največja prednost sta dve sledilni ploščici, ki omogočata povsem nov način uporabe. Ni pa stvar ravno poceni, saj Valve za eno enoto zahteva 99 €, a ta cena očitno ljudi ni ovirala, da se ne bi tepli za svoj izvod.
Seveda jih je bilo veliko tudi takšnih, ki so želeli situacijo izkoristiti za svoje namene. Skoraj takoj po izidu so se na eBayu že pojavili oglasi za nakup novega kontrolerja, in to za še enkrat višjo ceno.
Valve ima sicer trenutno velike težave z zalogami svojih izdelkov: še vedno ne vemo ničesar glede datumov izidov njegovega prihajajočega PC-ja Steam Machine in očal Frame, prenosne naprave Steam Deck pa ni na zalogi že nekje od konca februarja dalje.
Igra Resident Evil Requiem se bo pri marsikomu potegovala za prestižni naslov najboljše igre leta, a vseeno tudi ta zadeva vsebuje nekaj minusov. Ena bolj izpostavljenih debat se tiče orožarne in sistema nadgradenj, saj rokovanje z orožji ni tako zapomnljivo kot tisto, ki smo ga izkusili v igri Resident Evil 4.
Eden od razlogov, da se nam je ta del rokovanja z arzenalom tako vtisnil v spomin, je tudi sam skrivnostni trgovec, ki smo ga najprej srečali v originalnem Resident Evil 4, nato pa se je pojavil tudi v predelavi. Njegove enovrstičnice so z razlogom postale legendarne in tudi založnik Capcom se je zavedal, kako pomemben je bil njegov status v igri, zato so nekaj podobnega poskušali poustvariti v Resident Evil Village, kjer je orožje prodajal debelušni Duke.
V Requiem pa so igralci razočarano spoznali, da je trgovec povsem izginil, in namesto tega smo med igranjem naleteli na posebno škatlo, ki nam je služila kot 3D-tiskalnik za izdelovanje orožja in zabojnik za odlaganje odvečnih surovin. Ob tem je igra izgubila tisti osebni stik, ki ti ga prinese trgovec, in ta te tudi malce odpočije od neprestane akcije znotraj Leonove kampanje.
Zdaj je ta minus delno odpril modder fanteeek, ki je vse te zabojnike zamenjal s prepoznavnim trgovcem iz Resident Evil 4. Gre za tisto varianto, ki smo jo videli v predelavi, in stvar je zaenkrat bolj osnovna, saj nas lahko pozdravi samo z osnovnim pozdravom, a modder pravi, da bi znal v prihodnosti dodati nove animacije.
Res je, da tale trgovec v Requiem izpade malce nerodno, saj je tematika igre povsem drugačna – v Resident Evil 4 smo raziskovali podeželje in stare graščine, medtem ko je Requiem precej bolj stilsko moderen del. A igralci so veseli že tega, da jih ob nadgradnjah vsaj nekdo pozdravi, pa čeprav je ta del narejen nekoliko polovičarsko – trgovec ima denimo po svoji mizi razposajeno robo, ki vključuje tudi sliko Ashley in Leona, a to je ustvarila umetna inteligenca. Modder pravi, da bo v bodoče to sliko odstranil zaradi vseh pritožb igralcev.
Mod si lahko prenesete s sledeče povezave, namestitev pa ni videti preveč zahtevna. Resident Evil Requiem bo kmalu dobil tudi svoj prvi brezplačni DLC, ki naj bi v igro prinesel zabavno miniigro.
Sony je na svojem uradnem blogu objavil novo ponudbo treh iger, ki jih bodo prejeli vsi naročniki storitve PlayStation Plus Essential. Tudi tokrat je nabor precej raznolik, največ pa bodo na svoj račun prišli ljubitelji akcijskih naslovov.
Prva na seznamu je aktualna različica nogometne simulacije EA Sports FC, ki nastaja pod okriljem založnika Electronic Arts. Tega so sicer nedavno kupili arabski investitorji, kar je sprožilo nekaj skrbi glede prihodnosti studiev, kot je BioWare, in franšiz, kot sta Dead Space ter Mass Effect. Kljub temu pa bodo igre iz serije EA Sports FC skoraj zagotovo izhajale še naprej, saj gre za eno najbolj dobičkonosnih franšiz v industriji.
Ljubitelji žanra soulslike boste prišli na svoj račun z igro Wuchang: Fallen Feathers. Naslov je izšel lani in hitro dosegel visoko prodajo, a je kitajski razvijalec Leenzee razburil domačo skupnost igralcev, zaradi česar naj bi studio celo zaprl vrata. Kljub temu franšiza očitno ne bo zamrla – pravice je namreč odkupil Digital Bros, lastnik založnika 505 Games, kar pomeni, da možnosti za nadaljevanje še obstajajo.
Tretji majski naslov je Nine Sols, čudovita 2D platformska akcijada, ki poleg edinstvene vizualne podobe ponuja tudi napreden bojni sistem. Ta temelji na natančnem blokiranju in pariranju udarcev, zaradi česar na trenutke močno spominja na Sekiro: Shadows Die Twice.
Trojica iger bo na voljo od 5. maja dalje. Do takrat pa lahko še vedno prevzamete aprilsko ponudbo, v kateri so Lords of the Fallen, Tomb Raider I–III Remastered in Sword Art Online: Fractured Daydream.
Ljubitelji franšize Final Fantasy morajo resda med posameznimi deli franšize čakati kar nekaj let – 15. del je izšel leta 2016, nakar smo morali čakati vse do leta 2023, da smo dobili 16. poglavje. A k sreči se je že leta nazaj založnik Square Enix domislil pametne ideje, da bi ustvaril svoj lastni MMO, ki se bo odvijal v svetu Final Fantasyja. Iz tega je nastal masovni večigralski projekt Final Fantasy XIV, ki je izšel leta 2010, vse od takrat pa pridno dobiva nove razširitve, ki se jih igralci kar ne morejo naveličati, saj se ta MMO še danes ponaša z visoko bazo vsakodnevnih igralcev.
A tudi Final Fantasy XIV se je moral na neki točki sprijazniti, da tako visoke baze igralcev, kot jo je imel pred 15 leti, ne bo mogel za vedno obdržati. Vsem pač ni bilo všeč, da si moral za igranje najprej kupiti osnovno igro, nakar si moral še redno plačevati mesečno naročnino. Zaradi teh razlogov se je rodil brezplačni preizkus igre, ki pa je pri tem MMO-ju malce drugačen kot pri konkurenčnih igrah. Igralci namreč lahko zastonj preigrajo ogromen delež obstoječe vsebine, za to pa jim ni treba plačati niti centa.
Shadowbringers is now officially part of the FFXIV free trial!
Tako lahko vsak igralec danes skoči v igro in brezplačno preigra originalno kampanjo, ki vam bo sama po sebi zlahka vzela tudi 100 ur prostega časa. Nakar se bo vaše potovanje brezplačno nadaljevalo še skozi ogromna dodatka Heavensward in Stormblood, Square Enix pa se je zdaj odločil ponudbo še nadgraditi, in sicer z vključitvijo dodatka Shadowbringers, ki ga marsikdo še danes označuje za najboljši del tega MMO-ja.
Square Enixova darežljivost gre na račun praznovanja najave naslednjega dodatka Evercold, ki bo za Final Fantasy XIV izšel januarja 2027, in takšna ponudba je prav dobra promocija, saj je zadeva resda zastonj, a zna nato kakšnega igralca pripraviti do tega, da bo morda pripravljen plačati mesečno naročnino.
Brezplačno igranje resda prinaša ogromno zastonjske vsebine, a vsebuje tudi svoje omejitve. Kot takšen igralec ste namreč omejeni pri nabiranju denarja, ne morete se boriti proti drugim igralcem, pozabite pa lahko tudi na pridruževanje cehom. Ob tem je treba biti tudi pozoren na dejstvo, da je nato treba na nov dodatek čakati leta: Shadowbringers je originalno izšel leta 2019, tako da je za brezplačno igranje potreboval dolgih sedem let. Seveda lahko kadarkoli vmes plačate naročnino in dobite dostop do vse nove vsebine, a pozor: ko enkrat storite ta korak, vam je brezplačno igranje za vedno zaklenjeno in boste za nove avanture morali vedno plačevati mesečno naročnino, ki stane 15 €.
Aplikacijo Spotify milijoni po svetu dnevno uporabljajo za predvajanje glasbe, a podjetje se že dolgo trudi, da bi razširilo njen način uporabe tudi na druge aktivnosti vsakodnevnega življenja navadnega uporabnika. Tako že dolgo nudijo poslušanje podkastov in zvočnic, obenem pa so se povezali z ameriškim podjetjem Bookshop.org, kar je uporabnikom omogočalo nakup fizičnih knjig. Hkrati so napredek pri zvočnih knjigah povezali z branjem strani prave fizične knjige, kar omogoča enostaven preskok med obema svetovoma. Spotify je dolgo aktiven tudi v svetu fitnesa, saj prave vadbe brez spodbudne glasbene spremljave ni lahko izvajati.
Podjetje zdaj dela korak naprej, saj je stopilo v partnerstvo s priljubljeno fitnes firmo Peloton. Preko tega se je v aplikaciji pojavilo več kot 1.400 vadb, ki jih lahko spremljate tako v video kot tudi v avdio obliki, aplikacija pa med obema oblikama omogoča sinhronizacijo. To pomeni, da lahko nekaj časa spremljate trenerja na televizorju, nato pa vadbo brez težav nadaljujete na poti – denimo, če se odpravite v naravo.
Vse te učne ure so zaenkrat na voljo predvsem v angleščini, obstaja pa tudi nekaj primerov v španščini, francoščini in drugih jezikih, med katerimi slovenščine za zdaj še ni. Do nove funkcionalnosti dostopate preprosto tako, da v iskalnik znotraj aplikacije vtipkate “telesna vadba” in pred vami se odpre seznam različnih vadb, ki so pregledno razdeljene v kategorije.
Capcom se že desetletja trudi, da bi serijo grozljivk Resident Evil iz igričarskih krogov preselil v filmski svet, in ti poskusi so se mu bolj redko obrestovali. Največ uspeha so mu prinesli filmi, v katerih je v glavni vlogi nastopala Milla Jovovich, in čeprav so ti filmi zaslužili veliko denarja, je bil edini zares kakovosten del tisti čisto prvi, nakar so kasneje stvari ušle izpod nadzora in so imele bore malo veze s to franšizo.
Kasnejši poskusi so bili bolj ali manj obupni, a to gre na račun dejstva, da je Capcom ves čas želel preseliti igričarsko zgodbo in njene like na veliki ekran, čeprav je jasno, da ti tam enostavno niso tako privlačni, kot če nad njimi izvajamo igričarski nadzor. Zato se je založnik odločil spremeniti taktiko in je priložnost režiranja novega filma ponudil Zachu Creggerju, ki je s svojimi svežimi in kakovostnimi filmi Barbarian in Weapons postal prepoznavno ime znotraj sveta grozljivk.
Zach je imel pri oblikovanju novega filma povsem proste roke in to je tudi izkoristil, saj prvi dražilnik za Resident Evil ne kaže praktično nobene podobnosti z videoigrami. To pomeni, da ne gledamo Leona in da nam težav ne bodo delali Lickerji, za vsem skupaj pa morda enkrat za spremembo ne bo stala zlobna korporacija Umbrella. Namesto tega vidimo navadnega dostavljavca, ki ima nekega dne to nesrečo, da mora dostaviti paket znotraj mesta Raccoon City. Zgodba je torej originalna, a bo še vedno imela povezavo z ustaljenim svetom Resident Evila, le da bo tu očitno veliko večji poudarek na grozljivosti.
Dražilnik je res videti zanimiv, saj nam bo očitno predstavil tudi nekaj novih pošasti. Sicer v enem kadru naš junak pade v kanalizacijo, kjer sreča res debelega možakarja, ki me je takoj spomnil na tistega trgovca iz igre Resident Evil Village, bo pa tista pošast z mnogimi rokami, ki spleza skozi vrata hiše, nekaj povsem novega. Res upam, da bo Cregger tudi na drugih področjih ponudil nekaj izvirnosti, ki jo filmski Resident Evil zares potrebuje.
Moram reči, da je v zadnjih letih Capcom postal eden mojih najljubših založnikov v svetu videoiger. Gre namreč za enega od redkih založnikov, ki se je izognil masovnim odpuščanjem, to pa mu je uspelo na račun izdajanj preprosto zabavnih iger na katere nam ni bilo treba čakati celo večnost.
Mogoče bi se kdo spotaknil ob dejstvo, da je razlog za njihovo finančno uspešnost preveliko zanašanje na pretekli katalog že izdanih iger, a osebno se enostavno ne morem naveličati predelav iger Resident Evil, vsake toliko pa nam ponudijo še povsem frišno poglavje kot je Requiem, ki me je zopet tako navdušilo, da je tole trenutno moja najljubša igra leta 2026.
Z novoizdano igro Pragmata pa je založnik dokazal, da se ne boji stopiti tudi v malce drugačen žanr in malce eksperimentirati, ta pogum pa se jim je obrestoval, saj je tudi Pragmata presneto zabavna igra, ki obenem dostavi zanimivo zgodbo in bi znal ob njej kdo potočiti tudi kakšno solzico.
Razvojna ekipa: Capcom Založnik: Capcom Platforme: NS2, PC, XSX, PS5 Steam stran:Povezava Datum izida: 17. april 2026 Cena: 59,99 €
Pragmata nas postavi v prihodnost, ko človeštvo že zna delno kolonizirati tuje planete in njihove lune. V bistvu si zgodba na začetku ne da preveliko opravka z razlaganjem zgodovine, saj smo zgolj porinjeni na neko luno, ki ima bazo postavljeno zahvaljujoč ogromnim 3D-tiskalnikom in umetni inteligenci. Sprva v bistvu niti ne prepoznamo, kdo je glavni junak, saj se v bazi zadržuje četica astronavtov, ki so vsi po vrsti oblečeni v identične skafandre. Ekipa kmalu spozna, da je nekaj narobe, saj jih ni prišel pozdravit nihče iz baze. Zgodi se potres in takrat naš junak Hugh, ki pred tem v dialogu zatrdi, da ne mara otrok, pade v luknjo in tam spozna koga drugega kot pa majhno punčko, ki je v bistvu bila v marketingu tega naslova najbolj prepoznavna stvar.
O Pragmati v bistvu pred igranjem nisem vedel ničesar, razen da bo v njej nastopala mala deklica, ki nam bo ves čas visela za vratom. Ob promocijskih slikah sem se malce spomnil na BioShock, kjer so ravno tako Big Daddyji skrbeli za majhne pomagačice, in zaradi tega sem sklepal, da bomo tudi v tej igri mi nastopali v vlogi večjega nemega robota, ki mu bo med potovanjem pomagala spremljevalka, a situacija je ravno obratna. Hugh je namreč tisti, ki je človek, medtem ko je mlada deklica v bistvu humanoidni android, ki ji na začetku nataknemo ime Diana, in ne traja več kot 5 minut, da se nam pritlikavka priljubi in bi bili zanjo pripravljeni narediti vse.
Tale vesoljska postaja bo predstavljala glavno lokacijo vaših pustolovščin.
Igra ne izgublja časa, preden nam predstavi svoje osnovne mehanike igranja. Najprej se naučimo skoka in lebdenja v zraku preko raketnega nahrbtnika, nakar nase navesimo Diano in se spravimo v prvi primer bojevanja. Tega bomo tukaj izvajali iz tretjeosebnega pogleda in, čeprav zadeva sprva spomni na Resident Evil, se od tega tudi močno razlikuje. Naša orožja so namreč proti ponorelim robotom, ki bodo naš glavni nasprotnik znotraj te igre, dokaj šibka, zato mora vse te skupke pleha najprej omehčati Diana, ki jih sheka. To pa naredi preko hitre mini igre, v kateri preko gumbov na kontrolerju usmerjamo črto, dokler ta ne najde tarče. Uspešno hekanje sovražnika malce ustavi, kar nam da dovolj časa, da ga preko izbranega orožja usekamo po njegovi šibki točki, ob tem pa bo treba biti malce taktičen. Vsa orožja namreč zahtevajo nekaj časa, da po izstreljenem naboju izstreliš naslednji metek, zato bo treba vmes mnogokrat preklopiti na alternativno pokalico, te pa so s strelivom močno omejene.
Prikupna Diana vam bo hitro prirasla k srcu.
Sliši se v bistvu dokaj preprosto, a stvari se hitro zakomplicirajo že, ko vas napadeta dva ločena nasprotnika, saj je treba vsakega od njiju shekati, in medtem ko se ukvarjaš z enim, drugi ne bo kar čakal ob strani. Tako je treba za napade izbrati prave trenutke, Hugh pa lahko v boju tudi skoči in se hitro izmakne napadom. Igra lepo uvaja nove izzive, saj postopoma imate pred sabo celo sobo nasprotnikov, in tudi hekanje sčasoma postane bolj napredno. Skratka, igra je sprva videti lahka, a hitro postane kar zahtevna, zdravljenje pa je na začetku omejeno na samo eno kapsulo. K sreči boste med stopnjami odkrili bližnjice, preko katerih lahko instantno skočite v domačo bazo in si s tem obnovite zdravje, a pozor, saj ob tem nastopi tudi soulslike mehanika, kjer zaradi tega vsi nasprotniki spet oživijo.
Vsakega nasprotnika bo treba najprej shekati, drugače se bodo vaši naboji samo odbijali od njegovega oklepa.
Domača baza vam bo služila kot priročen kotiček, kjer se lahko odpočijete od raziskovanja vesoljske postaje in si vzamete nekaj trenutkov za nadgradnjo vaših sposobnosti in opreme. A za razliko od Resident Evila v njej ne boste sami, saj se bo ob vami vedno nahajala Diana, ki je presneto prikupno bitje. Čeprav je v osnovi robot, v sebi nosi tisto otroško nedolžnost, ki se ti močno prikupi. Diana se med vajinimi avanturami uči, kaj pomeni biti človek, vsake toliko pa ji lahko date kakšno darilce, ki jo še bolj očara, in res je neverjetno, kako sproti postaja čedalje bolj človeška – prav naglas sem se nasmejal njenemu izrazu, ko ji Hugh po prvi bitki s šefom stisne petko in je nad to potezo povsem osupla.
Raznovrstnost nasprotnikov bi bila lahko večja in to hibo nadomestijo impresivni šefi.
Grafično je zadeva impresivna in me je tokrat presenetila, saj sem prvič kakšno igro poganjal na konzoli Nintendo Switch 2, ki ni bila lastna Nintendova igra. Pogon RE Engine je naravnost neverjeten in včasih sem še vedno presenečen, da lahko tako grafično impresiven naslov poganjam na prenosni konzoli, ki je za povrh še dobro optimizirana.
O kakšnih resnih minusih v bistvu niti nimam govoriti. Morda bi bila lahko raznovrstnost nasprotnikov malce boljša in naš protagonist Hugh ni nekdo, ki ga ne bi že mnogokrat našli v igrah. Tudi zgodba sama na splošno ni tista, ki vas bo vlekla do konca te približno 15-urne izkušnje, saj je bolj pomembna dinamika obeh nastopajočih. Se pa štorija dobro zaključi in stavim, da se bo kakšnemu starejšemu igralcu, ki je za povrh še oče, ob koncu orosilo oko.
Serija Ted Lasso je bila eno najlepših presenečenj v času koronavirusa, ko smo vsi potrebovali nekaj pozitivnih vibracij. Ustvaril jo je Bill Lawrence, znan po svojih komičnih serijah, kot je Scrubs (Mladi zdravniki). Tokrat je obudil zgodbo o ameriškem trenerju Tedu, ki pride v Evropo trenirat nogometno moštvo, o tem športu pa ne ve skoraj ničesar. A prav ta neizkušenost mu dejansko pomaga, saj lahko k nogometu pristopi na drugačen način, njegova pozitivna naravnanost pa je nalezljiva – ne le za moštvo, temveč tudi za vse, ki jih sreča pri svojem delu.
Ted Lasso je hitro dosegel globalno prepoznavnost, Apple pa je imel v rokah pravo uspešnico za svoj pretočni servis Apple TV. Seriji niso želeli pokvariti ugleda, zato so ustvarjalcem dali proste roke pri oblikovanju zgodbe. Na koncu so se vsi strinjali, da so tri sezone povsem dovolj za zaključek.
A to razmišljanje je nastalo v drugačnih časih. Zaradi zaostrenih gospodarskih razmer po svetu je Apple spoznal, da si ne more privoščiti, da bi projekt preprosto pustil počivati, še posebej ker je Apple TV+ začel beležiti upad gledanosti. Zato so si premislili in se odločili za četrto sezono, ki je včeraj prejela svoj prvi dražilnik.
Vrača se praktično celotna igralska zasedba: Jason Sudeikis, Brendan Hunt, Hannah Waddingham, Juno Temple, Brett Goldstein in Jeremy Swift. Ker so od zaključka tretje sezone minila le tri leta, bo prehod v novo sezono relativno naraven. Ted se bo znova vrnil v Richmond, a tokrat z nekoliko drugačno nalogo – treniral bo žensko ekipo iz angleške druge lige.
Četrta sezona serije Ted Lasso bo premiero doživela 5. avgusta, tako kot prej pa jo bo mogoče spremljati izključno prek pretočne platforme Apple TV, ki pri nas stane 9,99 € na mesec.
Igra MindsEye bi si zaslužila vsaj en dokumentarec o svojem razvoju, saj gre za eno bolj bizarnih zgodb znotraj igričarske industrije, ki kar noče biti konec. Leta nazaj je Leslie Benzies, ki si je pred tem slavo ustvaril z Rockstar Games, saj je bil eden od vodilnih mož pri praktično vsakem poglavju serije Grand Theft Auto, šel na svoje in ustanovil studio Build a Rocket Boy. Njegov prvi projekt je bila nekakšna platforma Everywhere, ki naj bi igralcem omogočala, da na preprost način ustvarijo povsem svoje igre, te pa bi se lahko po grafiki kosale s tistimi največjimi naslovi, ki bi sicer za svojo izdelavo potrebovali stotine milijonov dolarjev.
Kot dokaz, da Everywhere res deluje, je Build a Rocket Boy izdelal igro MindsEye, ki so jo nato začeli prodajati po polni ceni. Za ta naslov je Benzies obljubljal ogromno – dobiti bi morali konkurenta seriji Grand Theft Auto, ki pa se dogaja v bližnji prihodnosti. Na žalost je že pred izidom začelo kazati, da se je naslov znašel v velikih težavah, in ko je ta končno izšel, mu je mnogo ljudi podelilo nelaskavo krono najslabše igre leta 2025. Igra je imela cel kup težav z optimizacijo in hrošči, medtem ko so se igralne mehanike zdele zastarele, odprti svet pa je deloval povsem mrtvo.
Torej, to bi moral biti samo še en primer, kjer razvijalec ni dosegel svojih ciljev in bi stvar kmalu utonila v pozabo, a Benzies očitno ni tak tip človeka. Po kritikah igralcev in novinarjev je vse skupaj začel označevati za lažno propagando, češ da je igra v resnici dobra. Nato je začel širiti teorije zarote – po njegovih besedah naj bi bili nekateri vplivneži podplačani, da o igri govorijo negativno, v samem studiu pa naj bi bili celo vohuni, ki naj bi načrtno spodkopavali uspeh igre.
Vmes je Build a Rocket Boy utrpel množična odpuščanja, a nekaj zaposlenih je ostalo in tem je nedavno uspelo ustvariti DLC Blacklisted. Zakaj ta sploh obstaja, ni povsem jasno, saj ima osnovna kampanja še vedno ogromno težav, ki bi potrebovale popravke. Kljub temu je Benzies vztrajal pri dodatku, ki naj bi razkril teorijo zarote, ki je uničila finančni uspeh igre MindsEye.
Žal Blacklisted ne ponudi pravih razkritij. Gre za kratek dodatek, dolg približno eno uro, ki očitno vključuje veliko vsebine, ustvarjene z umetno inteligenco. V njem prevzamete vlogo nove agentke Julie Black, ki ima sprva nalogo umoriti dve tarči, nato pa odkrije večji misterij, povezan s teorijo zarote. Med drugim morate ugrabiti vplivneža, ki močno spominja na resnično osebo Cyberboi, omenjena pa je tudi agencija Ritual Network, ki jo je Build a Rocket Boy javno obtožil podkupovanja vplivnežev.
Skratka, celotna zgodba je izjemno bizarna. Ne bi bilo presenetljivo, če bi DLC sprožil kakšno tožbo – pravne bitke pa so zadnja stvar, ki jo Build a Rocket Boy v trenutnem finančnem stanju potrebuje. K sreči je dodatek na voljo brezplačno, saj je del večje posodobitve 7.1.
Francoski razvijalec Spiders je med nami skoraj že dve desetletji in ta studio je bil vedno na meji tega, da dostavi res zapomnljivo igro. Njihova prva dva večja prepoznavna naslova, Mars War Logs in The Technomancer, sta sicer kazala potencial, a sta dobila bolj majhno bazo igralcev, razvijalec pa je prvo večjo prepoznavnost zabeležil šele leta 2019, ko so izdali zanimivo igro GreedFall. To smo opisali tudi mi in čeprav nas zadeva ni pustila odprtih ust, se je med igranjem čutil vpliv legendarnega studia BioWare in že takrat smo slutili, da bi znal Spiders kmalu dostaviti nekaj res čudovitega, če bi le imel več časa in proračuna.
Tri leta kasneje je Spiders znova presenetil z igro Steelrising, ki nas je postavila v obdobje francoske revolucije, le da se je ta tokrat odvila v alternativni zgodovini, kjer so naokoli romale ponorele lutke, vlogo ene od njih pa smo prevzeli tudi mi. Spet se je pri igranju čutila talentiranost razvijalca, vendar še vedno nismo bili na točki, kjer bi Spiders resnično postal ime, ki bi že v napovednikih garantiralo kvaliteto njihovega naslednjega naslova.
Na žalost ta studio nikoli ni naredil tistega presežka, ki smo ga od njih čakali vsa ta leta. Na njihovo naslednjo igro GreedFall 2: The Dying World smo morali čakati vse do leta 2026, razvijalec pa se je zaradi nekega razloga odločil povsem opustiti bojevalni način iz prvega dela in se odločil ustvariti nekaj, kar bi spominjalo na Dragon Age: Origins. Vmes se mu je zapletlo med razvojem, škripati pa je začelo tudi pri njegovem lastniku in založniku Naconu. Še pred izidom igre so se pojavile govorice, da ta niti približno ni primerna za vstop na trg Early Access naslovov, in igra je ob izidu res vsebovala veliko hroščev. Zadeva je kasneje zapustila Early Access, a to pri prodaji ni pomagalo in začelo je dišati po množičnih odpuščanjih.
Zdaj je razvijalčeve zgodbe konec. Francoska spletna stran Origami namreč poroča, da je Nacon v velikih težavah in da je poskušal luknjo v blagajni zakrpati s prodajo razvijalca Spiders, a da se nobenemu od drugih založnikov ni zdelo vredno ponuditi omembe vredne ponudbe. Naconu tako ni ostalo drugega, kot da zapre razvijalca, likvidacija pa naj bi bila na sodišču vložena že danes in naj bi bila na tej stopnji samo še formalnost. Člani Spidersa naj bi bili namreč že dolgo seznanjeni s svojo usodo in so zadnjih nekaj dni pisali svoje življenjepise ter se bodo na zasebnem srečanju še zadnjič poklonili svoji 18-letni zgodovini.
Razvijalec Rebel Wolves, ki ga sestavljajo nekateri bivši člani studia CD Projekt RED, nas zdaj že nekaj časa draži s svojim prvim naslovom Blood of the Dawnwalker. Ta je pozornost vzbudil že ob svojem prvem igralnem napovedniku, saj po obliki igranja močno spominja na igro The Witcher 3, ki je danes stara že več kot desetletje, in v vsem tem času kakšnega res podobnega naslova nismo dobili od nikoder.
Igralci so tako res izstradani takšne tretjeosebne RPG-izkušnje in Blood of the Dawnwalker jim bo dostavil nekaj ravno takšnega, čeprav tokrat v glavni vlogi ne bo nastopal Geralt, ampak vampir Coen, ki je v bistvu nekakšna mešanica med navadnim človekom in vampirjem. Coen je iz obeh svojih korenin potegnil prednosti in slabosti, vse to pa mu bo prišlo prav med raziskovanjem srednjeveškega sveta, ki ima cel kup težav: od banditov in kuge do napadalnih vampirjev.
Rebel Wolves nam je včeraj pokazal nove primere igranja, v katerih lahko vidimo nekaj raziskovanja, pogovarjanja z NPC-ji in bojevanja, ki je sicer resda močno podobno tretjemu Veščecu, a vsebuje tudi nekaj svojih posebnosti. Coen bo namreč zmožen navadnega vojaka razparati samo s svojimi ostrimi kremplji, obenem pa bo vmes lahko sprožil posebno sposobnost, kjer razširi čeljust in se z zobmi zapiči v vrat nasprotnika. Boj je videti akcijski, a je morda tudi največji minus tega naslova, saj se igralci v komentarjih že zdaj pritožujejo nad nekoliko nerodnimi animacijami, zaradi česar bi znalo bojevanje na koncu izpasti kot hitro pritiskanje gumbov na slepo, namesto da bi šlo za bolj taktičen boj.
Blood of the Dawnwalker izide 3. septembra za PC, PlayStation 5 in Xbox Series X, zanj pa bo treba plačati kar visokih 69,99 €.
Valve je že nekaj časa nazaj najavil prihod povsem novih fizičnih izdelkov, ki zaobjemajo PC, imenovan Steam Machine, VR napravo Steam Frame in kontroler Steam Controller, za nobeno od teh stvari pa nismo dobili datuma izida ali konkretne napovedi cen. Na žalost se je kmalu po napovedi teh izdelkov po celem svetu sprožila dirka za strojnimi komponentami in pomnilnik je postal izjemno iskana surovina, zaradi česar je moral tudi Valve zamakniti datume izidov teh svojih izdelkov in jim bo moral zelo verjetno zvišati prvotno načrtovane cene.
Zdaj na trg vendarle prihaja Steam Controller. Najprej so se širom spleta pojavile recenzije tega izdelka in te so vse po vrsti napovedale soliden izdelek. Sicer boste našli bolj malo strani, ki bi za ta kontroler pravile, da je to trenutno najboljša ponudba na trgu. Ena večjih pritožb denimo se tiče samega delovanja tega kontrolerja, ki bo deloval samo na Steam platformi, saj samo ta vsebuje posebne gonilnike, ki znajo do konca izkoristiti njegove posebne funkcije. Steam Controller namreč na prvi pogled resda zgleda kot navadni kontroler, a na sebi nosi dve sledilni ploščici in preko teh lahko zadevo izkoristite kot nekakšen nadomestek miške in tipkovnice. Tega konkurenca ne ponuja, a hkrati pomeni, da kontroler ne bo deloval na kakšni trgovini tipa Epic Games Store ali GOG – razen če ne boste najprej .exe datoteke pognali skozi Steamovo platformo.
Recenzije pravijo tudi, da ima sicer kontroler dobre vibracije, a te niso na ravni kakšnega DualSense ploščka za PlayStation 5. Manjka tudi upor pri sprožilnikih, je pa baterija menda dovolj dobra in ergonomija udobna. Na splošno je ta kontroler bolj namenjen tistim, ki se preprosto ne morejo navaditi samo na paličici pri navadnih ploščkih in vsake toliko radi igrajo tudi starejše igre – veliko teh na PC-ju namreč nima podpore za kontrolerje. Takrat nastopita sledilni ploščici, ki simulirata miško, in tako lahko udobno sedeč na fotelju pred televizorjem igrate tudi strategije tipa Warcraft III ali Company of Heroes.
Ta posebnost je njegova največja prednost, a za njo bo treba odšteti kar nekaj evrov. Steam Controller bo namreč zahteval 99 €, kar je skoraj še enkrat več kot ustaljeni PC kontroler Xbox Series X controller in tudi za nekaj desetakov več od omenjenega DualSense. Zadeva v prodajo stopi 4. maja in kljub njegovi visoki ceni pričakujemo, da bodo začetne zaloge hitro skopnele.
Nekaj mesecev nazaj sem se iz čistega dolgčasa odločil znova pogledati filme Jackass in presenečen sem bil, kako sem se ob njih zabaval. Ti filmi, ki jih je Johnny Knoxville začel 26 let nazaj, namreč vsebujejo preprosto idejo naravnost norih kaskaderskih podvigov, kjer se ljudje poškodujejo na raznorazne načine, in to je presneto nalezljivo za gledanje. Morda stvar res ni namenjena tistim, ki imajo bolj občutljive želodce, in tudi jaz ne bi imel nič proti, če bi bilo včasih malce manj bruhanja, a na splošno so bili vsi izdani filmi tako zabavni, da sem se ob njih nekajkrat nasmejal, letos pa bomo od te ekipe norcev dobili še zadnji film.
Zaključno poglavje bi moral biti že prejšnji film Jackass Forever iz leta 2022, vendar ima očitno Knoxville z ekipo v rezervoarju še nekaj rezerve, zato so zdaj napovedali še zadnji film Jackass: Best and Last. Napovednik je mešanica starih prizorov iz prejšnjih filmov in novejših kaskaderskih podvigov, v katerih nastopajo stari znanci Johnny Knoxville, Steve-O, Chris Pontius in Wee Man, vidimo pa lahko tudi nekaj scen z Bamom Margero. Slednji je namreč manjkal v filmu Jackass Forever, saj se v času snemanja preprosto ni mogel ločiti od alkohola, nakar je med njim in drugimi člani ekipe javno nastalo nekaj napetosti. Bam se je od takrat streznil in očitno so zdaj te zamere pozabljene, tako da bi znalo biti, da se je tudi on udeležil snemanja zadnjega filma.
Norčije, ki jih bomo videli v Best and Last, so zopet videti originalne in boleče. Seveda ne bo manjkalo veliko udarcev v testise, obudili bodo vsaj eno finto iz preteklosti, ki se tiče boksarske rokavice v steni, najbolj nor kader pa je zagotovo tisti, kjer je eden od članov privezan na električni stol.
Jackass: Best and Last v kina prihaja 26. junija, tako kot vse filme pa bo tudi tega režiral Jeff Tremaine.
Kar 12 let mineva, odkar nam je razvijalec Creative Assembly, znan predvsem po svoji seriji strategij Total War, dostavil eno najboljših igričarskih izkušenj znotraj franšize Osmi potnik – v podobi igre Alien: Isolation. Čeprav se je ta dobro odrezala pri igralcih in kritikih, pa grozljivka ni izpolnila pričakovanj glede prodaje, zaradi česar so upanja na nadaljevanje hitro izginila.
A po več kot desetletju se je založnik Sega odločil igri ponuditi še eno priložnost. Creative Assembly nam je oktobra 2024 sporočil, da dela na uradnem nadaljevanju, včeraj pa se je znova zbudil njihov YouTube kanal, ki nam je pokazal prvi dražilnik za to težko pričakovano igro.
Video je dolg manj kot pol minute in v njem vidimo tisto telefonsko govorilnico, ki smo jo v prvem delu uporabljali za shranjevanje napredka v kampanji. Vseeno pa je zadeva zanimiva, saj kasneje vidimo ogromna vrata, ki se zaprejo sredi deževnega dne, medtem ko zunaj dežuje. Ta prizor močno spominja na film Osmi potnik 2, natančneje na kolonijo na planetu LV-426, ki jo obiščejo marinci – tudi tam v eni od prvih scen dežuje.
Sega dodatnih informacij ni razkrila, a dražilnik obstaja z razlogom in najbrž gre za pripravo na večji napovednik. Igra je verjetno še daleč od izida: če se je razvoj začel šele pred slabima dvema letoma, bomo nanjo najbrž čakali vsaj do okoli leta 2028. Creative Assembly je nato na svoji strani objavil oglas za zaposlitev, v katerem iščejo izkušenega vodjo razvoja, kar pomeni, da je projekt še v zgodnji fazi. Zanimivo pa je, da je v oglasu omenjen Unreal Engine 5, kar pomeni, da igra ne bo razvita v pogonu Cathode Engine, ki je poganjal prvi del.
Če morda originala še niste igrali, ga trenutno Steam prodaja po znižani ceni (-80 %), tako da ga lahko dobite za samo 7,99 €.
