Po vseh zaprtjih večjih in manjših studiev znotraj igričarske industrije je prava skrivnost, kako se je razvijalec Running With Scissors pri življenju obdržal 30 let in še kar izdaja nove naslove, čeprav v svoji zgodovini niso izdali niti enega naslova, ki bi si res zaslužil visoke ocene.
Ta razvijalec je znan predvsem po franšizi Postal, ki je prvi del dobila leta 1997 in je takrat zaradi svoje visoke stopnje nasilja šokirala svet, a ta brutalnost in nagnusnost sta v bistvu tudi njeni edini prednosti, saj so bili sami strelski igralni elementi zanič in se niso pretirano popravili niti v nadaljevanjih.
Očitno pa nekdo kupuje te igre in Running With Scissors nam jih z veseljem še naprej dostavlja, saj so nedavno napovedali nov projekt Flesh & Wire, ki ima sicer drugačno ime, a se vseeno odvija znotraj Postal univerzuma.
Razlika je v tem, da tokrat ne nastopamo v vlogi psihopata iz ostalih iger, ki ga poznamo pod vzdevkom Postal Dude, ampak bomo prevzeli nadzor nad dekletom Angel, ki je bila ena od njegovih žrtev iz prve igre. Angel se poda na pot maščevanja, ki jo bo peljala skozi horde takšnih in drugačnih sovražnikov, ki jih bomo pod zemljo spravljali s prvoosebnim streljanjem.
Flesh & Wire naj bi bila psihološka grozljivka, ki se bo spopadala s temami zlorabe in posledicami travm iz preteklosti, a res dvomim, da je Running With Scissors takšen studio, ki bi nam znal dostaviti neko globoko zgodbo. So pa vsaj animacije v napovedniku videti precej bolj napredne kot tiste iz preteklih iger tega razvijalca in kdo ve – morda nas na koncu presenetijo ter dostavijo nekaj, kar bi bilo vredno igranja.
Flesh & Wire izide enkrat prihodnje leto, na Steamu pa jo že lahko dodamo na seznam želja.
Igra Tainted Grail: The Fall of Avalon je eden tistih RPG-jev, ki sprva ni bil videti nič kaj preveč posebnega, saj smo iger o kralju Arthurju dobili že veliko, bolj malo pa jih je bilo res kvalitetnih. A razvijalec Questline je presenetil in dostavil res bogato izkušnjo, ki bo vzbudila željo po igranju vsem oboževalcem iger Elder Scrolls, nakar je izkušnja postala samo še boljša preko posodobitev in prvega DLC-ja.
Questline je eden tistih studiev, ki rad posluša želje igralcev, zato so že nekaj časa nazaj napovedali novo večjo posodobitev, ki bi se poskušala lotiti največjih zamer kampanje. Najbolj glasna pritožba se je tikala 3. poglavja igre, ki je imelo precej manj vsebine od prejšnjih, zato je šlo veliko napora v smer posodobitve tega dela igre. Po novem je zdaj 3. poglavje težje, saj je razvijalec uravnotežil nekatera orožja, za raziskovanje pa je na voljo nova jama, dva mini šefa, in dobili smo tudi možnost, da si kupimo svojo lastno hiško, ki jo lahko nato opremimo.
Potem so tu razne izboljšave na področju optimizacije: zvočna izkušnja bo zdaj boljša in igra lahko zdaj na konzolah teče tudi v posebnem načinu, ki omogoči 40 sličic na sekundo.
Posodobitev 1.20 je že na voljo za igranje, Questline pa še ni končal s pretipkavanjem kode, saj so že napovedali dodatne posodobitve tudi v prihodnosti. Te bo ob koncu tega meseca pospremil še povsem brezplačen DLC, a kaj bo ta vseboval, zaenkrat ostaja skrivnost.
Založnik in razvijalec Ubisoft je dandanes vsekakor dokaj zmedeno podjetje in nedavna organizacija na različne oddelke, ki nadzorujejo vsak svoje franšize, vsekakor sproža nekaj praskanja po glavi, odpuščanja in ukinjanje projektov pa so ravno tako stvari, ki si upravičeno zaslužijo negativne kritike. A vseeno je treba založnika pohvaliti, da se vsake toliko povsem naključno spomni na eno od svojih starejših iger in te nato preko popravka pripravi na boljše delovanje znotraj ekosistema aktualnih konzol.
Posodobitev je tokrat nepričakovano doletela igro Assassin’s Creed Unity, ki nam je leta 2014 pričarala detajlno poustvarjen svet iz časov francoske revolucije in ta naslov že od svojega rojstva nosi negativen sloves. Igra je bila sicer ob izidu videti čudovito, saj nam je dostavila res ogromen in živ svet, ki je obenem omogočal prikaz stotin NPC-jev hkrati, a strojna oprema takrat preprosto ni bila pripravljena za kaj takšnega. Tako da se je zadeva zatikala tudi na močnejših PC-jih in k vtisu niso pripomogli niti hrošči in mapa, ki je bila preprosto preveč prenatrpana s stranskimi opravki.
Vendar si je igra pridobila zvesto bazo oboževalcev in ti so skladno s časom samo narasli, saj je strojna oprema postala zmožna poganjati ta detajlni svet, ki je v sebi držal tudi eno od zadnjih starošolskih Assassin’s Creed izkušenj, preden se je franšiza preko igre Origins preusmerila v akcijski naslov z RPG mehanikami.
Skratka, Assassin’s Creed Unity je zdaj med igralci dobil novo priložnost za popravek svojega slovesa, saj je Ubisoft na konzolah PlayStation 5 in Xbox Series X omogočil uradno nadgradnjo na ločljivost 4K in dvignil mejo sličic na sekundo na številko 60. Ta naslov je zdaj precej bolj zabavno igrati na konzolah, a še vedno je za preigravanje najbolj primerna PC-verzija, ki ne samo da vse te stvari podpira že od izida, ampak vsebuje tudi boljše teksture in tehnologijo glajenja nazobčanih robov.
A če računalnika nimate, potem je tudi konzolna različica zdaj več kot primerna za udobno igranje. Verjetno tudi ni naključje, da je Ubisoft trenutno ceno na PlayStation 5 znižal na vsega 4,49 €, ne pozabite pa si tudi aktivirati brezplačnega DLC-ja Dead Kings.
Švedskega razvijalca Tarsier Studios izjemno spoštujem, saj je potrebno imeti veliko poguma, da v industriji videoiger preko večjega računa spočneš nek poseben igralni žanr in ti pri tem tudi uspe. Ta razvijalec nam je tako leta 2017 predstavil igro Little Nightmares, ki bi jo takrat težko uvrstili v nek samosvoj žanr: bila je to kot nekakšna platformščina, a ni vsebovala kakšnih resnih platformskih izzivov. Vseeno pa je preprosto nisi mogel nehati igrati, saj je igro krasila vrhunska atmosferičnost, neverjetni dizajni sovražnikov in dobre uganke, ki sicer niso zahtevale veliko tuhtanja, a so vseeno ponudile nekaj razmišljanja.
Razvijalec je prvi del leta 2021 nasledil z nadaljevanjem, nakar so založniku Bandai Namco pokazali sredinca in zavrnili razvoj tretjega dela, ampak so šli raje po svoji poti in svojo zvestobo prisegli založniku THQ Nordic. Po takšnem odhodu bi človek pričakoval, da nam bo razvijalec dostavil nekaj povsem novega, saj je bil morda razlog za ločitev teženje bivšega založnika, da dela na enih in istih igrah, ki preverjeno beležijo dobro prodajo.
Nakar je Tarsier Studios najavil projekt Reanimal, ki je videti praktično identično igram Little Nightmares. V bistvu jim je tako podoben, da ga od njih brez res dobro treniranega očesa sploh ne moreš ločiti, in žal se zdi, da je Tarsier malce ujet v preteklosti in da se od nje boji ločiti. Reanimal namreč ne dostavi ničesar zares novega in je v nekaterih pogledih še slabši od skoraj desetletje starega originala, kar iz njega naredi moje prvo večje razočaranje tega leta.
Reanimal se začne tako kot Tarsierjeve prejšnje igre: na začetku ti sploh ni jasno, kaj se dogaja in kaj počneš, in tako ostane praktično skozi vso kampanjo. Na začetku lahko izbereš svojega glavnega junaka in to je lahko fantič ali pa punca, ki se na palubi čolna pripeljeta do obale in nato se v tipični maniri spravita skozi serijo različno obarvanih stopenj.
No, različno obarvanih lahko tule pišemo z narekovaji, saj celotno igro preveva temno modra barva, z redkimi odtenki bolj živih podob. Atmosfera je namreč temačna in depresivna, a ta melanholičnost barv igri dejansko naredi nekaj škode. Igro sem preigraval na konzoli PlayStation 5, tako da sem bil od televizorja oddaljen par metrov in to mi je povzročalo težave, saj sem včasih ekstremno težko razločil, kateri lik je trenutno pod mojim nadzorom, kar je pripeljalo do nekaj hudo nerodnih situacij, še posebej ko je skozi stopnje vandralo več miniaturnih figuric.
Akcijski vložki velikokrat vsebujejo bežanje in takrat niso redki trenutki, ko sploh ne veste kateri lik trenutno nadzorujete.
V Reanimalu je namreč naša glavna naloga, da rešujemo druge ujetnike tega sveta, vsak od teh pa na glavi nosi neko posebno čelado v obliki vsakdanjih predmetov. Tako si lahko tudi sami na glavo navesimo prometni stožec, pisker, umrlo ribo, zajčjo masko ali pa pleteno vrečo. Te maske malce pomagajo pri lažji orientaciji, koga trenutno nadzorujete, a igra je na trenutke tako temna, da preprosto ne vidiš, kaj se dogaja, nakar se zmeda še dodatno poglobi med akcijskimi vložki.
V tej igri boste večino časa preživeli med bolj počasnim raziskovanjem stopenj, a kakšnega resnega detektivskega dela ne pričakujte. Reanimal sicer ni povsem linearen in ponuja nekaj stranskih poti, a te ne vsebujejo praktično ničesar koristnega, kot so dodatne maske in mali plakati za odklepanje konceptnih risb. Tako boste večino časa samo iskali pot naprej, za napredovanje pa vam ne bo treba reševati kakšnih naprednih ugank in tudi sodelovanje dveh protagonistov ni povsem izkoriščeno.
Trenutki oddiha so redki in čeprav so umirjeni, se ob njih vseeno počutiš nelagodno.
Za razliko od prejšnjih iger Reanimal ponuja tudi sodelovalno igranje med dvema igralcema, ki sem ga tokrat izkoristil v družbi enega prijatelja. To funkcijo moram pohvaliti, saj je podprto tudi igranje preko različnih platform in za igranje potrebujete samo eno kopijo igre, nakar sodelujočega v kampanjo povabite preko posebne prepustnice Friends Pass. A žal kakšne resne sodelovalne akcije nisva doživela: obstajajo sicer segmenti, kjer sva morala malce sodelovati, a vse to bi lahko zlahka opravil tudi z enim samim protagonistom, zato se mi zdi funkcija sodelovalnega igranja vrinjena nekam na silo.
Torej, od raziskovanja veliko ne boste odnesli, a k sreči igra vsebuje tudi nekaj akcijskih vložkov, ki razbijejo to monotonost. Pri teh segmentih se boste redko kaj pretirano bojevali, saj vam je največkrat edino orožje beg pred napadajočimi kreaturami ali pa skrivanje pred njimi in nič od tega spet ni nekaj, kar že nismo videli, in že sem omenil zmedenost glede trenutno nadzorovanega lika, ki postane še toliko večja, ko se za vami podi nekaj velikega in takrat prostora za napake ni veliko.
Šefi so sicer v redu, ampak lahko bi jih bilo več.
Tarsier se je tudi tokrat izkazal na področju dizajna in nekaj njegovih kreatur je resnično videti kot nekaj iz nočnih mor. A teh bitij je preprosto premalo za moj okus in z enim in istim šefom se boste med igranjem srečali večkrat, tako da bi lahko v tem segmentu dobili malce več raznolikosti. Tudi stopnje so včasih videti neverjetne, a nato ob hoji skozi njih vidiš neizkoriščen potencial, ki nima veliko smisla. En del vas denimo posadi znotraj velikega bunkerja z velikim topom. Eden od igralcev nato obrača top, drugi pa gleda skozi daljnogled, a sprva opaziš, da ne vidiš ničesar. Sprva sem pomislil, da sem naletel na hrošča, a nato sem opazil, da nisem dvignil rolete. Nato izstrelimo granato proti nekemu ogromnemu bitju, to potone in to je to. Te ogromne kreature sploh nisem nikoli videl od blizu in ni igrala nobenega pomembnega elementa v zgodbi, zato se je ta celoten igralni vložek zdel kot samo neka stvar, ki bi razpotegnila čas igranja.
Igra vsebuje sicer nekaj trenutkov sodelovalnega igranja, a ti segmenti niso nič res posebnega.
In ta je že tako izjemno kratek. Celotna kampanja traja nekje 5 ur, za kakšno ponovno preigravanje pa se bo odločil redko kdo. Reanimal zase zahteva 40 € in to za samo nekaj ur dolgo igralno izkušnjo ni ravno majhen znesek, a ga lahko delno upravičite, če se v igranje spravite s prijateljem, ki potem igra zastonj.
Skratka, do Reanimala sem gojil večja pričakovanja in res mi je žal, da teh tokrat razvijalcu Tarsier ni uspelo uresničiti. Upam, da bo prodaja kljub temu dobra in da bo ta studio v svoji prihodnosti zopet zbral pogum za serviranje neke nove igralne formule, ki se ne bo povsem zanašala na svoj sloves iz preteklosti.
Razvijalec Mundfish nam je tri leta nazaj predstavil svoj prvi projekt Atomic Heart, za katerega se je pred izidom sumilo, da sploh ne obstaja. Namreč studio nam je dolgo serviral samo kratke igralne posnetke z grafično podobo, ki je bila videti predobra, da bi bila resnična in da bi ta prišla iz smeri razvijalca, ki pred tem ni izdal še nobene igre.
Vendar se je nato izkazalo, da je bil Atomic Heart čisto pravi projekt, ki ga je bilo tudi v redu igrati. Stvar sicer ni bila nič kaj preveč posebnega in je veliko svojega navdiha črpala iz franšize BioShock, le da je bilo tu vse postavljeno v bizarno alternativno zgodovino, v kateri so Sovjeti vodili razvoj tehnologije realističnih robotov. Kot rečeno, Atomic Heart ni bil napačen, a je razvijalec zamočil v dveh kategorijah: dialogih, ki so bili velikokrat katastrofalni, in odprtem svetu, ki ni imel nobenega smisla in je v bistvu bil samo predmet frustracij.
Navkljub temu je Mundfish še naprej delal na novi vsebini in do sedaj smo dobili že tri DLC-je, zdaj pa se izidu približuje še četrti, ki bo hkrati tudi zadnji za to igro.
Imenuje se Blood on Crystal in ta s sabo prinaša nov del kompleksa Facility 3826, v katerem se bomo borili proti šefu CHAR-lesu in novim nasprotnikom Polymorphom. Glede na napovednik bo akcija konkretna in celoten DLC bo zaključil zgodbo prve igre in njenega protagonista P-3 ter nas pripravil na nadaljevanje, ki je bilo napovedano že lani, a bo za igranje na voljo šele čez nekaj let.
Do sedaj je bil vsak DLC za Atomic Heart ločena zgodba, do katere niste prišli znotraj glavne kampanje, ampak ste ga izbrali znotraj začetnega menija. To bo veljalo tudi za Blood on Crystal, ki izide 16. aprila in bo verjetno nosil isto ceno kot prejšnji dodatki, ki znaša 10 €. Na ta isti dan bo moč kupiti tudi novo posebno izdajo igre Ultimate Edition, ki bo vsebovala glavno kampanjo in vse izdane DLC-je.
Kakšna točno je Microsoftova strategija za ekosistem konzole Xbox, verjetno ni jasno niti samemu založniku, saj se načrti pri njih stalno spreminjajo. Pot te konzole so najprej začeli na standardni način preko ekskluziv, a so nato začeli svojo pozornost posvečati tudi PC-trgu, dokler niso prišli do točke, kjer so svoje igre začeli izdajati tudi na konzoli PlayStation 5. Era aktualnih konzol se zdaj počasi približuje h koncu in nastopil je čas za napoved nove generacije, Microsoft pa ima za to prav posebne načrte.
In ti po dolgem času ne bodo vključevali šefa Xbox divizije Phila Spencerja, ki je nedolgo nazaj najavil svojo upokojitev, njegovo mesto pa bo zavzela novinka Sarah Bond. Ta se je Microsoftu pridružila samo dve leti nazaj in to na čelu njihovega segmenta z umetno inteligenco, tako da nekih bajnih izkušenj z igrami nima. Ravno zaradi tega se je začelo ugibati, ali ni Sarah prispela na to mesto samo zato, da bi napovedala slovo celotne Xbox znamke, zaradi česar bi se Microsoft spremenil v založnika videoiger, namesto da bi delal tudi na samostojni konzoli.
Great start to the morning with Team Xbox, where we talked about our commitment to the return of Xbox including Project Helix, the code name for our next generation console.
Project Helix will lead in performance and play your Xbox and PC games. Looking forward to chatting about… pic.twitter.com/Xx5rpVnAZI
A morda ima Sarah malce drugačne načrte. Ženska je že od začetka napovedala, da želi na prvo mesto postavljati konzolo Xbox, in skladno s tem je včeraj imela prvi sestanek z Xbox ekipo, ki naj bi bil po njenih besedah odličen. Na X-u je nato tudi prvič z uradnim imenom omenila naslednjo generacijo Xbox konzole, ki jo bomo zaenkrat klicali Project Helix.
Pri tej najavi pa je ven udarila še ena podrobnost, saj je Microsoft zdaj prvič tudi uradno napovedal, da bo Project Helix zmožen poganjanja PC-iger, kar je bila prej samo govorica. Američani so očitno prišli do spoznanja, da je bila bitka s Sonyjem izgubljena do te mere, da se jim preprosto ne splača delati še ene konzole z ekskluzivami, zato bo naslednja konzola povsem odprta. To verjetno pomeni tudi to, da bomo lahko na Project Helix namestili PC-trgovine, kot sta Steam in Epic Games, kar v bistvu iz zadeve naredi računalnik, ki pa bo znal poganjati tudi Xbox igre iz starejših generacij. Na kratko: to je računalnik z emulatorjem za Xbox igre.
Zdaj Sonyjeva odločitev, da preneha izdajati svoje ekskluzive na PC-ju, dobi več smisla, saj preprosto nimajo radi ideje, da bi PlayStation igre tekle na Xbox konzoli.
Kako točno bo zadeva funkcionirala, bomo videli na sejmu GDC, ki se bo odvil 9. marca.
Tretji del moderne Doom sage z naslovom Doom: The Dark Ages med igralci ni požel tako visokega odobravanja kot pretekla dela, čeprav nam je bil všeč in smo ga uvrstili na seznam najbolj kakovostnih naslovov lanskega leta. Igralcem ni bilo všeč dejstvo, da je bila akcija zdaj nekoliko počasnejša kot v Eternalu in da so igranje prekinjale vmesne sekvence, zaradi česar je na račun razvijalca id Software prišlo kar nekaj negativnih kritik.
To pa se ni poznalo na prodaji, saj je Doom: The Dark Ages postal najbolj dobičkonosen naslov v zgodovini tega razvijalca. Zato niti ni preveč presenetljivo, da id Software zdaj dela tudi na prvem večjem dodatku, ki ne bo neka manjša zadeva.
Režiser igre Hugo Martin se je o dodatku razgovoril nedavno med prenosom v živo, kjer je igral ravno The Dark Ages, in se med streljanjem demonov opravičil vsem igralcem, ki že precej dolgo čakajo na svežo vsebino za to igro. Njihovo potrpljenje bo poplačano, saj bo dodatek tako velik, da bo praktično že nova igra, v spremstvu tega pa bomo dobili tudi večjo posodobitev igralnih mehanik. Kaj točno to pomeni, Hugo ni želel natančno povedati, je pa razkril, da bo naš heroj dobil novo orožje v obliki sulice, ki bi lahko precej vplivala na tempo igranja.
Kdaj točno bomo dodatek dobili v roke, še ni znano, saj nismo dobili niti potrjenega datuma za dražilnik, a če bi ugibali, bi rekli, da bo zadeva verjetno nared enkrat v drugi polovici tega leta.
Kitajskemu podjetju Lenovo res ne moremo oporekati domiselnosti, saj se ves čas poigrava z ustaljenimi koncepti naprav, kot so prenosniki, prenosni PC-ji in tablice, ter jih poskuša združiti v unikaten izdelek, ki bi na trgu našel svoje posebno mesto. Zdaj so jim postali zanimivi tudi upogljivi zasloni in na sejmu MWC so predstavili izjemno zanimiv izdelek, ki ga lahko zaradi njegove prilagodljivosti uporabljate na vrsto različnih načinov.
Lenovo Legion Go Fold je primarno igričarska naprava, ki jo lahko privzeto uporabljate podobno kot njihovi prej izdani prenosni napravi Lenovo Legion Go Fold in Lenovo Legion Go 2. Pred sabo imate napravo z večjim zaslonom, ki ima na vsaki strani pripet en kontroler, vidna površina dogajanja pa je tu precej večja, saj gledamo v tablico z diagonalo 11,6 palca.
To je za nekatere morda celo preveč zaslona, a brez skrbi, saj je ta OLED-upogljiv. Če ga zložite, se pred vami znajde precej bolj obvladljiva velikost, ki znaša 7,7 palca. Oba kontrolerja lahko odpnemo od naprave, to pa lahko nato zasukamo tudi v vertikalni položaj ali pa kontrolerja pripnemo na ločeno držalo v slogu Nintendovih Joy-Conov ter zaslon postavimo na mizo, sami pa se udobno zleknemo na kavč. Desni kontroler je zdaj dobil tudi poseben mini prikazovalnik, ki lahko prikazuje različne informacije, denimo trenutno uro, uporabimo pa ga lahko tudi kot sledilno ploščico, kar pride prav pri igrah, ki nimajo vdelane podpore za kontrolerje.
Morda vam trenutno ni do igranja in bi raje opravili nekaj dela za službo ali šolo. Tablica ima na spodnjem delu magnetni priklop za brezžično tipkovnico in skupaj s stojalom se lahko zadeva v trenutku spremeni v prenosnik, ki celo vključuje sledilno ploščico.
Gre za zares unikaten izdelek, ki dejansko dobro izrabi svoj upogljivi zaslon za vrsto različnih nalog. Vprašanje zdaj ostaja le še, ali namerava Lenovo ta izdelek spraviti v množično proizvodnjo in koliko bo zanj treba odšteti. Prav cena bi pri tej odločitvi znala biti odločilni dejavnik, saj je trenutno stanje v svetu strojne komponente takšnih izdelkov naredilo izjemno drage in podjetja morajo danes dvakrat premisliti, preden na trg pošljejo takšen prototipni izdelek.
Večigralska igra Highguard se je znašla v težavah praktično od trenutka, ko je bila najavljena. Prvi napovednik smo dobili ob zaključku podelitve nagrad The Game Awards in vodja te prireditve je zaradi nekega razloga dobil idejo, da bi ta del, ki je bil v preteklosti vedno rezerviran za največja presenečenja, rezerviral ravno za Highguard.
Gledalci so nato močno zavili z očmi, ko so ugledali še eno večigralsko streljačino s heroji, in skoraj isto sekundo je bil Highguard označen za nadaljevanje igre Concord – katastrofalne večigralske streljačine, ki jo je Sony ugasnil po samo mesecu obratovanja. In ko enkrat dobiš takšen sloves s strani večjih YouTuberjev, potem rešitve zate praktično ni, a Highguard je imel vseeno spodbudljiv začetek, saj je v prvih dneh zabeležil skoraj 100k istočasnih igralcev.
A stvar ni bila dovolj kvalitetna, da bi igralce obdržala pri igranju, in številke so nato začele močno upadati. Razvijalec Wildlight je samo 16 dni po lansiranju svojega prvega izdelka odpustil lep del zaposlenih, nakar jim je za nekaj časa še odpovedala uradna stran in vsem je bilo jasno, da smrt ni več daleč stran.
In zdaj smo prišli do točke, ko je novico o ugašanju strežnikov potrdil tudi sam studio. V izjavi za javnost so zapisali, da so veseli vseh podpornikov in da se je od odprtja strežnikov v igro prijavilo več kot 2 milijona igralcev, a da zaradi upadanja igralne baze preprosto ne morejo več obratovati naprej. Pred zadnjim slovesom so ustvarili še zadnjo posodobitev, ki doda dejansko veliko stvari: razvojna drevesa, novo orožje in celo novega heroja. A v teh stvareh se ne boste mogli dolgo zabavati, saj se bodo strežniki ugasnili že 12. marca.
Pred kratkim se je odvil sejem MWC in kot ponavadi smo na njem lahko opazili tudi izdelke, ki morda niso ravno pripravljeni za masovno proizvodnjo, a so vzbudili dovolj pozornosti obiskovalcev, da bi samo zaradi tega lahko skočili izven svoje prototipne faze.
Eno do takšnih podjetij je Oukitel, ki je na sejmu predstavil svoj novi telefon WP63. Ta pametni telefon se ne ozira na moderne trende in tudi ni namenjen vsem tistim, ki jim je pomembna lahkost telefona in da je ta čim tanjši. Gre namreč za mobilnik, ki je namenjen avanturistom in tistim, ki imajo bolj zahtevne službe, to pa zahteva vzdržljiv in na udarce odporen telefon.
WP63 tako v debelino meri 27 mm, vsebuje odporno ohišje in ogromno baterijo s kapaciteto 20.000 mAh. Baterija je v bistvu tako velika, da vsebuje svoj lastni USB-C kabel, ki vam omogoča polnjenje drugih telefonov. Dodatno je tu še zvočnik, ki lahko preko glasnega oddajanja poskrbi za dobro zabavo ali pa v nuji prestraši kakega medveda v divjini, in če se znajdete tam, vam bo pri tem telefonu prišla prav še ena stvar.
Na zgornjem delu namreč lahko najdete prav poseben vžigalnik, ki skoči ven iz naprave in je v bistvu podoben električni tuljavi, ki jo najdemo tudi v avtomobilih. Preko tega vžigalnika lahko vžgemo kakšen kos papirja, ki nam omogoči, da zakurimo ogenj, ta pripomoček pa bi izjemno prav lahko prišel tudi vsem tistim, ki se še vedno držijo navade klasičnega kajenja.
WP63 ne bo ostal v prototipni fazi, saj Oukitel namerava telefon spraviti tudi v masovno proizvodnjo, zanj pa bomo v Evropi odšteli nekje 700 €.
V jeseni leta 2024 smo se razveselili novice, da se franšiza Scary Movie, pri nas poznana pod imenom Film, da te kap, znova vrača v naša življenja. Naše veseljačenje se medtem ni umirilo, saj bi nam v teh časih presneto prav prišla kakšna dobra komedija, zaradi katere bi malce pozabili na trenutno dogajanje po svetu. Zdaj imamo pred sabo tudi prvi napovednik, ki pokaže, da izvirna ustvarjalca, brata Marlon in Shawn Wayans, nista izgubila občutka za komedijo ter da bo pred nami znova parodija, ki se bo norčevala iz aktualnih dogodkov in trenutno priljubljenih filmov.
Novi Scary Movie, ki nima številke v naslovu, bo v osrednjo vlogo ponovno postavil Ghostfacea iz filmov Krik, in to si je izbral popoln trenutek. Tudi ta franšiza je namreč dolgo počivala, a je bila v zadnjih letih obujena, film Krik 7 pa prav zdaj straši po kinih in služi bajne denarje. Tako dobimo občutek, kot da sta bili obe franšizi 20 let v pokoju, zdaj pa sta znova skočili v ring. Njuna priljubljenost medtem očitno ni usahnila in je pripravljena na novo generacijo gledalcev.
Poleg Kriku v napovedniku vidimo tudi reference na filme Terrifier, Noč čarovnic, Ura izginotja, Substanca in M3GAN. V napovedniku se pojavijo tudi znani obrazi iz prvih dveh delov, med njimi Marlona in Shawna Wayansa ter igralki Anno Faris in Regino Hall, ki bosta znova nastopili v vlogah Cindy in Brende.
O predelavi legendarnih iger Fallout 3 in Fallout: New Vegas se sanja že nekaj let in čeprav oba projekta dobivata obnove v obliki modov, uradna predelava še ni bila najavljena. Upanja, da bodo te stvari dejansko izšle, so vzklila lani, ko je Bethesda čez noč izdala predelavo igre The Elder Scrolls IV: Oblivion Remastered in bila nato presenečena nad njeno dobro prodajo. Logično je bilo, da bomo na takšen način, kjer je igrina podoba predelana v Unreal Engine 5, pod površjem pa še vedno deluje stari pogon, dobili obnove tudi nekaterih drugih iger, in včeraj smo dobili morda največji namig doslej, da je takšen projekt dejansko v izdelavi.
Vir teh informacij je razvijalec Iron Galaxy Studios, ki je na družbenih omrežjih objavil sliko s pripisom, da je čas za sestanek osebja, na katerem se bodo osredotočili na trenutne načrte in na to, kaj vse tega razvijalca še čaka v prihodnosti. A ta objava ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled, saj oči pritegne slika, na kateri vidimo znani začetni zaslon iz igre Fallout: New Vegas.
Today’s our February company meeting. It’s time to catch up with what the company’s been up to and what’s coming up next for IG.
Seveda to ni neposredna potrditev, da je zdaj prav ta razvijalec tisti, ki dela na predelavah starejših naslovov Fallout, in čisto mogoče je, da je nekdo pripravil predstavitev v PowerPointu ter za uvodno stran izbral sliko, ki udeležence prosi za potrpljenje, preden se sestanek začne.
Po drugi strani pa je to presneto veliko naključje, še posebej zdaj, ko vsi čakajo, da Bethesda uradno najavi takšno predelavo. Razvijalec je moral vedeti, da bo takšna slika na družbenih omrežjih sprožila precej ugibanj glede njihovega dela, in res bi bilo čudno, če bi bila izbrana povsem po naključju.
Prej omenjeno predelavo Obliviona je sicer pripravil razvijalec Virtuos, a tudi Iron Galaxy ima kar nekaj izkušenj na področju predelav in zgodovino sodelovanja z Bethesdo. Pripravili so denimo VR-predelavi iger Fallout 4 in Skyrim ter pomagali pri prenosu igre Fallout 76 na različne sisteme. Zdaj so si morda priborili svojo največjo pogodbo doslej – njihov zadnji projekt je bila predelava iger Tony Hawk’s Pro Skater 3 + 4.
Zanimanje za projekte Fallout je zdaj višje kot kadar koli prej, saj je televizijska serija nedavno zaključila svojo drugo sezono, igralci pa bi z veseljem znova obiskali svoje priljubljene postapokaliptične peskovnike. Zato je logično, da bi Microsoft želel takšne projekte na trg poslati čim prej, saj bi zagotovo zabeležil visoko prodajo.
Enajst let stara igra Bloodborne nosi kultni status, a ne samo zaradi svoje visoke kakovosti, temveč tudi zaradi bizarnega dogajanja okoli te licence. Originalno igro je spočel priznani razvijalec FromSoftware, ki smo ga sprva spoznali po seriji iger Dark Souls, največjo prepoznavnost pa so zabeležili z igro Elden Ring. Kljub impresivnemu katalogu je mnogo igralcev še vedno mnenja, da je Bloodborne njihov najboljši izdelek doslej.
Zato je toliko bolj čudno, da ta igra nikoli ni doživela prenosa z originalne konzole PlayStation 4, na katero je ujeta še danes, igralci pa morajo zaradi tega trpeti nizko število sličic na sekundo, slabo ločljivost in dolge čase nalaganja stopenj. Predelava bi bila logična, znamko pa si lasti sam Sony, zaradi česar je še toliko bolj nenavadno, da stvar nikoli ni dobila prav nobene nadgradnje.
NEW: Last year, Bluepoint Games pitched a Bloodborne remake. Sony didn't turn it down… but FromSoftware did.
Inside the tragic closure of Bluepoint, what they've been doing for the last five years, and why the studio was shut down: www.bloomberg.com/news/newslet…
Sprva se je sumilo, da se je licenca na nek način zamerila Sonyju, a nedavno poročilo Bloomberga pravi, da stvari stojijo nekoliko drugače. Nesrečni studio Bluepoint, ki ga je Sony nedavno zaprl in je bil znan po svojih kakovostnih predelavah, je lani zaradi preklica svoje večigralske igre ostal brez projekta. Pogumni razvijalec se je nato odločil Sonyju predstaviti idejo za predelavo igre Bloodborne in ta je bila tako dobra, da jo je bil Sony pripravljen odobriti. A na nesrečo vseh se je vmes vmešal originalni razvijalec FromSoftware, ki je ob tem izrazil nezadovoljstvo, zaradi česar je bila zadeva preklicana, Bluepoint pa je moral zapreti svoje pisarne.
Morda bi se ob tem kdo vprašal, zakaj bi Sony pri obravnavi svojih licenc poslušal nek zunanji studio. Razlog je preprost: založnik se ne želi zameriti temu prepoznavnemu razvijalcu, s katerim že dolgo goji dobre odnose. Na to namiguje tudi poročilo, v katerem je omenjen intervju z bivšim Sonyjevim izvršnim direktorjem, ki je povedal, da tudi FromSoftware želi obnoviti Bloodborne, saj jim je to izjemno pomembna licenca, a to želijo narediti sami. Težava je v tem, da je ta razvijalec trenutno preveč zaposlen z drugimi projekti, tako da za obnovljeni Bloodborne preprosto ni časa.
Skratka, uradne predelave očitno še dolgo ne bo na vidiku, v tolažbo pa vam je lahko emulator konzole PlayStation 4 shadPS4, ki je napredoval do takšne točke, da lahko na PC-ju zdaj uživate v mini predelavi te igre z višjo ločljivostjo, boljšo osvetlitvijo in hitrejšim številom sličic na sekundo.
No, ne bomo je igrali, kot da je mrtva oziroma nekakšen zombie, saj naj bi bil to preddel znotraj nordijskih delov Kratosovih avantur. Vsaj tako pravijo nove govorice, ki so se v bistvu začele z objavo nekdanjega zaposlenega v studiu Santa Monica, ki je v svojem življenjepisu na LinkedInu zapisal, da je pomagal pri oblikovanju nove franšize znotraj univerzuma God of War.
Na forumu ResetEra se je nato oglasil novinar Jason Schreier, ki je zapisal, da je že enkrat prej omenil, da Santa Monica dela na nečem, kar ni nova franšiza, a se tako čuti.
Največ o novi igri pa je zapisal dobro znani leaker NateTheHate, ki je na X-u potrdil, da bo to nov del serije God of War, a morda ne na način, ki smo ga pričakovali. To bo namreč nekaj povsem novega in v tej igri ne bomo nastopali kot dobro znani protagonist Kratos, ampak bomo prevzeli vlogo njegove žene Faye. Ta je sicer pomemben del nordijske sage, a že takoj na začetku prvega dela izvemo, da je umrla, naša glavna naloga pa je, da njen pepel odnesemo na vrh gore, in to ob spremstvu našega sina Atreusa.
Here's what I have heard:
Yes, the game is set within the God of War universe & the lead character will be Faye. Gameplay is said to differ from the Norse God of War games with more of a focus on action.
Current plan: Reveal this year/release first half 2027 – barring any delay https://t.co/LGm9hsppNN
Nate pravi, da bo to bolj akcijsko usmerjen naslov v slogu iger Devil May Cry in da namerava Sony igro razkriti še letos, izid pa naj bi bil nato načrtovan za prvo polovico naslednjega leta.
Novica je pri igralcih naletela na mešane odzive. Nekateri so veseli, da serija God of War končno dobiva neko svežo, visokoproračunsko igro, drugi pa se sprašujejo, ali je to res prava smer za to franšizo, saj nihče ni zares izrazil želje, da bi nastopal v vlogi Faye – nekaterim gre v nos tudi dejstvo, da njeno usodo že vemo, kar zgodbo naredi malce manj privlačno.
Upanje vzbuja dejstvo, da na tej igri dela Cory Barlog, ki je stal za obema novejšima igrama God of War, in da je ta za zdaj skrivnostni naslov v razvoju že vrsto let, tako da znamo na koncu dobiti nekaj res posebnega.
O franšizi God of War se te dni veliko govori, saj je Amazon začel najemati igralce za televizijsko serijo, pred kratkim pa smo dobili manjši naslov Sons of Sparta, napovedana pa je bila tudi predelava originalnih iger.
Modderji so resnično talentirana skupina ljudi, ki me vedno znova presenetijo in skupaj spravijo projekte, ki se sprva marsikomu zdijo nemogoči. Nekateri gredo tako daleč, da v obstoječih igrah spočnejo ogromne dodatne kampanje, spet drugi pa v povsem enoigralskih naslovih omogočijo tudi možnost večigralstva.
Nekaj časa nazaj smo pisali o podobnem projektu za igro The Witcher 3: Wild Hunt, a tisti bo potreboval še nekaj časa, da dovolj dozori, saj zaenkrat igralcem še ne omogoča skupnega opravljanja nalog ali pretepanja zveri. Projekt NV: MP pa je po drugi strani precej bolj napreden, saj je prva različica izšla že pred 11 leti, vmes pa je pridobil toliko posodobitev in funkcij, da lahko zdaj v igri Fallout: New Vegas ustvarite strežnike, na katerih se lahko hkrati zabava do 128 igralcev.
Seveda lahko ustvarite povsem svoj svet in vanj povabite prijatelje, s katerimi nato skočite v preigravanje zgodbenih nalog. V tem sodelovalnem načinu se lahko naenkrat zabava do 10 igralcev in sredi puščave povzroči pravi kaos. Ob tem lahko uporabljate tudi druge mode, saj je zadeva tehnično združljiva celo z obsežnimi projekti, kot je A Tale of Two Wastelands, ki v eno izkušnjo združi kampanji iz Fallout 3 in Fallout: New Vegas.
Gre za neverjeten podvig modderjev, ki pa ima seveda tudi svoje minuse. Napredek skozi kampanjo se shranjuje samo pri gostitelju strežnika, zato je le en glavni igralec, ki hkrati sprejema vse odločitve pri NPC-jih, medtem ko so ostali v vlogi nekakšnih pomagačev. Hkrati je namestitev dokaj zahtevna, zato priporočam ogled vodiča, ki ga najdete tule.
Ta večigralski mod zna biti odlična popestritev za vse, ki vas je Fallout 76 razočaral in bi radi eno svojih najljubših iger ponovno obiskali v družbi prijateljev. Medtem se nadaljuje čakanje na Fallout 5, ki je nekje še daleč v prihodnosti, a to luknjo naj bi kmalu zapolnila predelava igre Fallout 3, ki naj bi bila že sredi globokega razvoja.
Ena večjih privlačnosti Facebooka je bila od vedno tudi možnost pogovor z vsemi prijatelji, ki ste jih pridobili na tem družbenem omrežju. Ta funkcija je sčasoma postala tako popularna, da si je marsikdo zaželel imeti samo pogovorni program in to brez, da bi moral ustvarjati Facebook profil in podjetje Meta je tem željam ustregla že leta nazaj.
Medtem se je čvekanje iz računalnikov preselilo na mobilne naprave, a tudi danes obstaja veliko ljudi, ki radi za vse funkcije interakcij z bližnjimi uporabljajo samo računalnike. Tako je nekdaj obstajala prav posebna namizna aplikacija za Messenger, ki jo je Meta lani ugasnila, zdaj pa bo upokojila tudi posebno spletno stran, ki je bila namenjena samo za Messenger.
Da ta obstaja dejansko sploh nisem vedel in verjetno pri temu nisem edini in ravno zato bo Meta onemogočila pogovarjanje preko nje. Obiskovalci spletne strani bodo preusmerjeni na “facebook.com/messages” za katero sem v bistvu dolgo mislil, da je edini način za uporabo Messengerja na PC-ju. Uporabniki bodo lahko na prej zapisani povezavi obnovili tudi celotno zgodovino pogovora iz Messengerja, a bodo za to najprej morali vtipkati svoj začetni PIN – če si tega morda niste zapomnili ga boste lahko tudi ponastavili.
Messenger stran bo bila ugasnjena 15. aprila in čeprav bodo uporabniki še naprej lahko uporabljali storitev na drugi strani, vse ne bo čisto po starem, saj bodo za to primorani v ustvarjanje Facebook računa. Alternativno lahko ti uporabniki svoje pogovore preselijo na mobilno aplikacijo, kjer bo Messenger še naprej obratoval brez potrebe po Facebook računu.
Za preigravanje igre High on Life sem si vzel kar nekaj časa in zadevo sem v bistvu preigral šele mesece po njenem originalnem izidu. Razlog za to je bil dokaj preprost: takrat si namreč nisem ogledal še nobene epizode risane serije Rick & Morty, tisto, kar pa sem videl, pa me ni pritegnilo k takojšnjemu gledanju. Pri obeh zadevah je odločilno vlogo igral ustvarjalec Justin Roiland, ki je spočel tako risano serijo kot tudi pomagal pri ustvarjanju videoigre, zato se mi je zdelo prav, da najprej pregledam celotno serijo in se šele nato spravim v preigravanje videoigre.
In glej ga zlomka: z vztrajanjem mi je Rick & Morty postal presneto všeč, nato pa sem se z veseljem spravil v igranje High on Life in tudi tam sem se imel fajn. In ravno ko so mi vse te stvari prirasle k srcu, je Roiland bil izgnan iz Hollywooda, kar pomeni, da se je od njega ločil tudi Squanch Games – studio, ki je spočel prvi High on Life. Tako kot risana serija je razvijalec bil mnenja, da Roilanda ne potrebuje, zato je pogumno napovedal nadaljevanje igre, ki sem ga zdaj lahko stestiral že takoj ob izidu.
In ob preigravanju kampanje lahko rečem, da Squanch Games definitivno vsebuje talent za izdelovanje komičnih prvoosebnih streljank, a moram hkrati priznati, da se Roilandova odsotnost definitivno pozna. Komedija je tokrat še vedno prisotna, a ji manjka tista Rick & Morty zabavnost, razvijalec pa bi lahko malce bolj tudi nadgradil igralne mehanike, ki v svoji srži ostajajo enake kot v originalu – le da moramo zdaj ob njih utrpeti tudi kakšnega dodatnega hrošča.
Razvojna ekipa: Squanch Games Založnik: Squanch Games Platforme: PC, PS5, XSX Steam stran:Povezava Datum izida: 13. februar 2026 Cena: 58,99 €
NAPOVEDNIK
Zgodba je neposredno nadaljevanje prvega dela in čeprav poznavanje dogodkov iz tega ni res nujno, boste od kampanje odnesli veliko več, če ste prvi del že preigrali. Kot najemnik iz prve igre smo porazili zlobni G3 kartel in zaradi tega smo postali ekstremno slavni, do te mere, da naše najemniške odprave in tarče niso več predstavljale pravega izziva. Stvari se nekega dne pošteno zasukajo v drugo smer, saj se odpravimo pomagat svoji sestri, ki je sama postala nekakšna upornica, in ta je postala tarča zlobne organizacije, ki se bavi z zdravili. Po spletu naključij med našo reševalno misijo ubijemo nekega drugega najemnika, kar je velik greh v tem poslu, zaradi česar postanemo izobčenec in ne ostane nam drugega, kot da se pridružimo sestri in njenim upornikom ter zopet poskušamo rešiti vesolje pred zlobnimi vesoljci.
Tako smo po uvodu nekako spet na stari poti iz originala, kjer imamo sovražnike na vsakem vogalu in se lahko zanesemo samo nase in na našo govorečo orožarno spremljevalcev. Govoreča orožja so bila največja privlačnost originala in vračajo se tudi v drugem delu, med njimi pa boste naleteli na nekaj starih prijateljev in tudi novincev, kot je poročen par, ki ima težave v zakonu, in bivšega najemniškega morilca, ki ga preko sekanja glave spremenite v prav posebno puško.
Kot prednaročnik si prislužite prav posebne kapice za vsa vaša orožja.
A manjka Kenny, in njegovo navzočnost sem pogrešal že v dodatku prvega dela. Kennyja je namreč uglasil Roiland in to je bil nekako glavni lik originalne kampanje, ki je ogromno dodal k humorju in dialogu. Zato je bizarno, da se je Squanch Games od tega lika povsem oddaljil – ni ga zamenjal s kakšnim drugim glasovnim igralcem, ampak ga je povsem izključil iz igre. V drugem delu je samo vsake toliko bežno omenjen in morda je njegov manjek eden od glavnih razlogov, da se mi drugi del ni tako priljubil kot prvi, čeprav je to tehnično bolj dovršen izdelek.
A hkrati igra ni dovolj dodelana. Glavna poanta igre je še vedno prvoosebna strelska akcija, ki pa že v prvem delu ni bila nič posebnega, a je ta minus nadomestila Rick & Morty-jevska komedija. V drugem delu se stvari niso preveč spremenile in čeprav imamo tudi tukaj veliko humorja, ta ni tako poseben kot v originalu. Akcija je sestavljena iz streljanja, izmikanja izstrelkom in izrabe sekundarnih strelov, ki so za vsako pištolo posebni in nam pomagajo tudi pri prečkanju stopenj. Streljanje je sicer zadovoljivo, a ne pričakujte kakšne res napredne akcije v slogu Doom iger in tudi takšnega zadovoljivega povratnega učinka med pokanjem sovragov ne boste dobili.
Vmesnih sekvenc ne manjka in so dobro zrežirane.
Je pa igra zdaj veliko bolj razgibana kot v prvem delu, k čemur veliko prispeva rolka. To dobite kmalu na začetku in vam pomaga pri hitrejšem premikanju po stopnjah, hkrati pa lahko z njo izvajate razne trike, kot je denimo drsanje po ograjah, in jo lahko izrabite tudi za spopade s šefi. Kot takšna je lepa popestritev pri vašem raziskovanju sveta, ki ga nadgradijo tudi vaše govoreče pištole. Te tokrat malce manj čvekajo kot v originalu, a ponujajo več unikatnih interakcij z okolico – če se s kakšno od njih sprehodite pod curkom nagnusne vode, bo pištola to izpljunila in ponudila zabaven komentar, nakar lahko odzive s to isto vodo preizkusite preko celotne orožarne in se ob tem smejite različnim odzivom.
V bistvu celotna igra skladno z napredovanjem kampanje postaja čedalje bolj zabavna in čeprav sem po prvi uri igranja na stvar gledal malce skeptično, se mi je zaradi zabavne orožarne in domišljavih nalog stvar veliko bolj prikupila, kot sem pričakoval. Kot rečeno, zaradi Roilandove odsotnosti je humor zdaj drugačen in malce manj unikaten, a to še vedno ne pomeni, da se kdaj med igranjem ne boste od srca nasmejali, in navsezadnje je komičnih iger dandanes zelo malo, zato je takšen naslov več kot dobrodošel.
Strelska akcija se v primerjavi s prvim delom ni preveč spremenila, kar je škoda, saj se je že v prvem delu zdela nekam pomankljiva.
Grafično je igra za odtenek boljša kot original in ohrani pisani dizajn vesoljcev. Ti so skupaj z vašo orožarno res poustvarjeni, kot bi gledal preslikavo modelov iz neke risane serije, a zatakne se pri navadnih ljudeh, ki so že v originalu bili videti bizarno – enak problem je tudi v drugem delu. Še posebej čudno izpadejo obrazi, kar opazite že pri svoji sestri, ki je videti kot poskus začetnega oblikovalca, ki je poskušal v Unreal Enginu ustvariti svoj prvi človeški obraz, a mu je to uspelo samo na pol.
Na žalost vtis pokvari optimiziranost, za katero je pri razvijalcu očitno zmanjkalo časa. Med igranjem sem naletel na kar nekaj hroščev, kot so recimo trenutki, v katerih sem potonil pod tla, ali pa sem preprosto izgubil možnost preklapljanja med orožji. V takšni nori igri kot je High on Life 2 nikoli nisi zares prepričan, ali si naletel na neko meta šalo ali pa dejansko igra ne deluje tako, kot bi morala. K sreči sem vse te stvari lahko popravil s preprostim ponovnim nalaganjem shranjenega položaja, a to ne pomeni, da te neprilike sčasoma ne postanejo hudo tečne.
Polega zabavne orožarne so pri drugem delu hvale vredne tudi unikatne misije.
Ob igranju High on Life 2 sem se tako precej bolj zabaval, kot sem pričakoval po prvi uri igranja, ki me ni navdušila. Zabavna orožarna in zanimive misije so bile dovolj, da sem vztrajal do konca kampanje, čeprav sem ob tem malce pogrešal originalni humor in predvsem Kennyja. Ocena bi bila še višja, če bi streljanje ponudilo malce več naprednosti in če bi Squanch Games tokrat poskrbel za boljšo optimizacijo, vendar jim očitno to tudi tokrat ni predstavljalo najvišje prioritete.
Vse skupaj je dovolj zanimivo, da sem zainteresiran tudi za tretji del, a res upam, da se tam pojavi tudi Kenny, ki je zame osebno predstavljal dušo prvega dela.
Tablice dandanes morda niso tako popularne, kot so bile včasih, saj se je večina ljudi navadila na velikost svojih telefonov, tisti, ki pa res želijo večji zaslon, pa posežejo po kakšnem mobilniku z dvojnim zaslonom, ki se lahko transformira v tablico.
Vendar pa imajo tablice še vedno svojo zvesto publiko in jih imajo radi predvsem kitajski igričarji. Ti imajo namreč malce drugačne navade kot zahodni igralci, saj so jim izjemno zanimivi mobilni telefoni. Stanovanja tam so ponavadi premajhna, da bi dragoceni prostor lahko žrtvovali za konzolni kotiček ali pa celo PC-postajo, zato so tablice za njih kot naročene in morda je tudi zato podjetje Lenovo svoj izdelek Lenovo Legion Y700 splavilo samo na kitajskem trgu.
Prodaja je bila očitno dovolj dobra, da so nedavno najavili tudi naslednika tega modela, in sicer bo to Lenovo Legion Y700 Gen 5, ki bo na voljo v črni ali beli barvi in bo na zadnji strani vseboval estetski RGB-krogec, ki vam bo dal vedeti, da je tole igričarska naprava.
Kakšnih drugih uradnih specifikacij Lenovo ni neposredno potrdil, a nič ne de, saj je dobro podprti vir Digital Chat Station predčasno razkril impresivne karakteristike te naprave. Po njegovih besedah naj bi bila to prva tablica z najnovejšim čipovjem Snapdragon 8 Elite Gen 5, zaslon pa bo isti kot v prejšnji inačici – to je zaslon tipa LCD, ki v premer meri 8,8 palca in lahko dostavi ločljivost 3K pri 165 Hz osveževanju zaslona. Na zadnji strani nas bo pričakala 50-MP kamera, baterija pa bo zmogla 9.000 mAh.
Lenovo je dodatno razkril, da bo tablica vsebovala dve pomembni novosti, ki ju bo napajala umetna inteligenca. Te novosti so sestavni del njihove AI-platforme Tianxi in ena od teh bo bolj učinkovito razporejanje strojnih sredstev, kar pomeni, da bo umetna inteligenca zaznala, kdaj igrate kakšno bolj obremenjujočo igro, in bo takrat več sredstev namenila tej aplikaciji, zaradi česar naj bi se sličice na sekundo povišale za dobrih 25 %. Druga novost se tiče zvoka preko funkcije Voiceprint Hunter 2.0, ki naj bi izboljšala podrobnosti zvoka, kot je denimo odmev korakov nasprotujočega igralca v večigralskih naslovih.
Lenovo se ni izjasnil, ali bo prenovljeni Legion Y700 izšel tudi izven Kitajske, uradno razkritje pa naj bi se zgodilo že enkrat v marcu.
Razvijalca Don’t Nod poznamo predvsem po dvojcu iger Life is Strange, ki sta bili presneto čustveni avanturi z močno karakterizacijo nastopajočih, a z bolj malo resnimi igralnimi elementi. Studio je v tem žanru nato spočel še nekaj naslovov, vmes pa je poskušal dostaviti tudi nekaj drugačnih izkušenj. Leta 2018 smo denimo dobili tretjeosebno akcijado Vampyr, leta 2024 pa še zanimiv naslov Banishers: Ghosts of New Eden.
Problem pri teh alternativnih naslovih je bil predvsem v tem, da je razvijalcu pri njihovem ustvarjanju zmanjkalo izkušenj, kako dostaviti resnično dobro igralnost, zaradi česar je trpela tudi prodaja, Don’t Nod pa je bil zato primoran v odpuščanja. A ta francoski studio ne namerava kar vreči puške v koruzo, zato zdaj delajo na povsem sveži igri Aphelion, ki bo poskušala dostaviti nekakšno zmes iger Uncharted in Alien: Isolation.
Razvijalec je pred kratkim izdal nov igralni napovednik, v katerem vidimo glavna protagonista, Thomasa in Ariane, ki se znajdeta na ledenem planetu Persephone in na njem skušata preživeti. Thomas bo bolj usmerjen v nabiranje surovin, medtem ko bo Ariane bolj akcijsko usmerjena in bo morala skakati med prepadi, plezati po stenah in se izogibati zlobnim vesoljskim črnim bitjem, ki so videti kot neke mutantske črne tvorbe.
Žal je napovednik videti nekam nedodelan. Že v tej predstavitvi trpijo sličice na sekundo in pri takšnem naslovu, kjer je veliko usmerjenega v raziskovanje in plezanje, nedodelane animacije toliko bolj izstopajo. Morda pa najbolj zmoti sama narava igranja, saj smo vse videno videli že ničkolikokrat v prej izdanih naslovih, zato Aphelion izpade nekoliko prežvečeno.
A kdo ve, morda bo končni izdelek bolj atmosferičen. Sam sem vedno oboževalec zapletov, kjer mora nekdo raziskovati zapuščen planet in baze ter se počutiti ujetega v neizhodni situaciji.
Aphelion izide enkrat spomladi 2026, na Steamu pa si igro lahko že dodate na seznam želja.
Serija Yakuza je zanimiv primer franšize, ki je globalni preboj doživela šele potem, ko je bil velik del njene zgodbe že povedan. Čeprav se je začela že sredi 2000-ih, je zunaj Japonske dolgo ostajala nišna. Šele z izidom igre Yakuza 0 je Zahod resneje zagrabil za kriminalno sago o Kazumi Kiryuju, ki ga je nato razvijalec RGG uporabil še v celem kupu nadaljevanj in ločenih naslovov. Uspeh predzgodbe je odprl vrata tudi sistematičnim predelavam starejših delov, s katerimi je Ryu Ga Gotoku Studio moderniziral začetke serije: najprej z Yakuza Kiwami, nato z Yakuza Kiwami 2, zdaj pa še z ambicioznim paketom Yakuza Kiwami 3 & Dark Ties.
Gre za predelavo igre Yakuza 3, ki je med oboževalci že dolgo veljala za enega bolj čustvenih, a tudi bolj nerodnih delov serije. Tretji del je bil vedno nekoliko razpet med toplino zgodbe in okornostjo igranja. Nova različica poskuša oboje nasloviti: zgodbo ohraniti skoraj nedotaknjeno, igranje pa osvežiti, da bo bližje sodobnim standardom. A problem je tokrat v temu, da RGG, za razliko od prejšnjih poglavij, svoje naloge ni opravil tako dobro, saj je izrezal malce preveč že znane vsebine in poskušal noter na silo stlačiti elemente novejših poglavij, ki preprosto notri ne pašejo.
Razvojna ekipa: Ryu Ga Gotoku Studio Založnik: SEGA Platforme: PS5,PC, XSX Steam stran:Povezava Datum izida: 11. februar 2026 Cena: 59,99 €
NAPOVEDNIK
Zgodba v središče dogajanja znova postavi Kazumo Kiryuja, bivšega japonskega mafijsa z zlatim srcem, ki je po številnih krvavih obračunih končno poskušal obrniti hrbet kriminalnemu podzemlju. V Okinavi vodi sirotišnico Morning Glory, kjer skrbi za skupino otrok in prvič v življenju resno razmišlja o tem, kaj pomeni živeti mirno življenje. Prav ta premik v fokusu – od obračunov v neonskem Tokiu do vsakodnevnih skrbi ob morju – daje tretjemu delu poseben čar. Kiryu ni več zgolj legenda iz Kamurocha, temveč skrbnik, mentor in očetovska figura.
Seveda mir ne traja dolgo. Sirotišnica stoji na mamljivi obmorski lokaciji, kar hitro pritegne pozornost politikov in kriminalnih interesov, ki želijo zemljišče izkoristiti za lastne projekte. Kiryu se tako znova znajde med dvema ognjema: lokalnimi oblastmi in jakuza frakcijami, ki v ozadju vlečejo niti. In takšne zaplete v teh igrah vedno rešujemo z gibčnim sukanjem pesti in nog.
Zgodba je še vedno ena najbolj emotivnih znotraj te serije.
Zgodba Yakuze 3 je bila že v izvirniku presenetljivo ganljiva. Namesto nenehnega stopnjevanja napetosti si je vzela čas za tihe trenutke: pogovore z otroki, razmislek o prihodnosti, iskanje smisla po življenju, preživetem v nasilju. Prav zaradi tega jo mnogi vidijo kot nekakšen zaključek trilogije o Kiryuju, četudi vemo, da se je njegova pot nadaljevala še skozi igre Yakuza 6: The Song of Life, Yakuza: Like a Dragon, Like a Dragon Gaiden: The Man Who Erased His Name in nazadnje Like a Dragon: Infinite Wealth. Če odmislimo kasnejše zaplete, tretji del deluje kot intimna refleksija človeka, ki se sprašuje, ali si sploh zasluži srečo.
Predelava Kiwami 3 ohranja to srce zgodbe, a ga obdaja z dodatki, ki so včasih dobrodošli, drugič pa delujejo nekoliko vsiljeno. Ena glavnih kritik leti na pretirano navezovanje na poznejše dogodke v seriji. Dialogi, stranske naloge in celo določeni zapleti so prilagojeni tako, da namigujejo na prihodnost, ki je leta 2009 sploh še ni bilo. V svetu, kjer je večina igralcev serijo izkusila po svoje in pogosto izven kronološkega reda, je takšna fleksibilnost razumljiva. A tu in tam se zdi, kot da igra preveč sili v povezave, ki niso nujno potrebne.
Mini igre vas tokrat postavijo tudi na čelo motoristične tolpe.
Veliko več pohval si zasluži prenovljeni bojni sistem. Izvirni Yakuza 3 je bil znan po nasprotnikih, ki so nenehno blokirali napade, kar je pogosto zožilo nabor učinkovitih kombinacij na minimum. Kiwami 3 to popravi z bolj tekočim tempom, boljšimi animacijami in večjo odzivnostjo. Kiryujevi udarci znova delujejo težko in mesnato; izmikanje, pariranje in uporaba okolja so prijetno uravnoteženi. Dodan je celo nov slog “Ryukyu”, ki črpa navdih iz tradicionalnega okinavskega orožja. Čeprav je njegova pojavitev mestoma skoraj magična, je igralsko izredno zabaven in daje občutek svežine.
Miniigre so že tradicionalno pomemben del serije in Kiwami 3 tu ne skopari. Nekatere so povsem nove, druge predelane. Posebej izstopa sistem grajenja odnosa z otroki v sirotišnici, kjer Kiryu z organizacijo večerij in opravljanjem vsakdanjih nalog krepi svojo vlogo očeta. Kuhanje, zbiranje sestavin in drobne interakcije so preproste, a prisrčne. Manj prepričljive so kompleksnejše mini igre, kot je sodelovanje z žensko motoristično tolpo v spopadu za teritorij. Sicer ambiciozno mešajo več mehanik iz prejšnjih delov, a zaradi tega delujejo nekoliko prenasičeno in pri teh mini igrah je vedno pomembno, da so hitro priučljive in ne preveč zakomplicirane, a vseeno ponujajo nekaj kompleksnosti, medtem ko te tule napade preveč sistemov, kar zna igralcu biti odbijajoče.
Ne sprašujte…
Okinava kot prizorišče ponuja drugačno energijo kot gosto pozidani Kamurocho. Sonce, morje in sproščeno mestno jedro ustvarjajo kontrast Kiryujevi burni preteklosti. A hkrati se pokaže omejenost zemljevida, ki v primerjavi z novejšimi lokacijami, kot je Honolulu iz Infinite Wealth, deluje manj razgiban. Nekateri dodatki – denimo prototip osebnega prevoznega sredstva ali sodobnejši družbeni elementi – izpadejo nekoliko stisnjeni v prostor, ki za njih originalno ni bil ustvarjen. Ob tem sem se spomnil na kakšne mode iz igre Fallout 3, ki so nam omogočili razna prevozna sredstva, nakar si ob vožnji hitro odkril, da je počasno prečkanje sveta v originalu bilo namerno, saj se ob hitri vožnji celoten svet zdi veliko manjši kot pa ti je to povedal spomin.
Posebnost paketa je dodatna kampanja Dark Ties, ki postavi igralca v vlogo antagonista Yoshitakeja Mineja. Ta stranska zgodba, dolga približno šest do osem ur, poteka vzporedno z glavno pripovedjo in ponuja vpogled v motivacijo enega ključnih zlikovcev. Minejev bojni slog je bolj akrobatski in agresiven, kar prijetno kontrastira Kiryujevi surovi moči. Kljub temu kampanja deluje bolj kot dodatek kot pa nujni del celote. Njena vsebina razširi določene odnose, a obenem nekoliko razvodeni tiste glavne trenutke osrednje zgodbe.
Pretepanje se mi je v predelavi zdelo bolj elegantno kot pa v originalu.
Vizualno je igra na sodobnih platformah primerljiva z novejšimi deli serije. Obrazi likov, teksture oblek in osvetlitev so na visoki ravni, čeprav se tu in tam pojavijo daljši časi nalaganja. Glasovno igranje je zdaj na voljo tudi v angleškem jeziku in tu so nastopajoči zopet dobro opravili svoje delo. Vem, da je za nekatere velik greh te igre poganjati v angleščini, a vedno je dobro imeti neko izbiro in to drži tudi v temu primeru.
Yakuza Kiwami 3 & Dark Ties tako ostaja nekoliko neenakomeren paket. Po eni strani ponuja eno najbolj toplih in osebnih zgodb v seriji ter občutno izboljšano igranje. Po drugi strani pa v želji po povezovanju s sodobno podobo franšize včasih izgubi del izvirne surovosti. Kljub temu je vrnitev v Okinavo vredna obiska in to predvsem zaradi Kiryuja, ki med pretepanjem kriminalcev in kuhanjem večerje otrokom znova dokazuje, zakaj ostaja eno najbolj ikoničnih imen v svetu videoiger. Na koncu bo največ odvisno od samega igralca: veterani originala boste zelo verjetno nad spremembami razočarani, medtem ko novinci sploh ne boste vedeli, kaj je drugače in če je treba biti zaradi sprememb razočaran. Ti bodo veseli dolge kampanje, ki ponuja obilo stranskih dejavnosti, čeprav zna biti cena 60 € tudi za te malce pretirana za takšno predelavo, ki v svojih sistemih še vedno nosi nekaj nerodnih ostankov preteklosti.
