Lenovo nadaljuje širitev svoje ponudbe prenosnikov, ki temeljijo na arhitekturi ARM. Potem ko je bil model IdeaPad Slim 5x 15Q8Y11 sprva na voljo le v Severni Ameriki, je zdaj končno prispel tudi na evropski trg. S tem je podjetje dopolnilo svojo ponudbo, saj je bila v Evropi že nekaj časa na voljo manjša različica 13Q8Y11, ki predstavlja kompaktnejšo alternativo obstoječemu modelu IdeaPad Slim 5 14Q8X9.
Novi 15,3-palčni prenosnik poganja Qualcommov procesor Snapdragon X2 Plus X2P-42-100, ki obljublja dobro razmerje med zmogljivostjo in energijsko učinkovitostjo. Lenovo ga kombinira z hitrim pomnilnikom LPDDR5X, kupcem pa omogoča tudi izbiro zmogljivejše baterije s kapaciteto 70 Wh. Kar zadeva zaslon, sta na voljo dve možnosti: osnovni IPS z ločljivostjo 1200p in frekvenco osveževanja 120 Hz ter naprednejši OLED z ločljivostjo 1600p, ki ponuja še bolj tekočo sliko s 165 Hz.
Cenovna politika se med regijami nekoliko razlikuje. V Združenem kraljestvu je konfiguracija z 32 GB delovnega pomnilnika in 1 TB prostora za shranjevanje ocenjena na 1.440 funtov. Nadgradnja na OLED-zaslon zahteva razmeroma majhno doplačilo, medtem ko je večja baterija vključena brez dodatnih stroškov. V državah Evrope se začetne cene gibljejo med 1.199 in 1.259 evri, medtem ko morajo kupci v Avstraliji za osnovni model odšteti najmanj 2.449 avstralskih dolarjev. Zanimivo je, da je tam prenosnik na voljo izključno z OLED-zaslonom.
Z razširitvijo dostopnosti modela IdeaPad Slim 5x 15Q8Y11 Lenovo jasno kaže, da resno računa na prihodnost ARM-prenosnikov. Ti postajajo vse bolj privlačna alternativa klasičnim rešitvam, saj združujejo dolgo avtonomijo baterije, tiho delovanje in zadostno zmogljivost za vsakodnevna opravila. Na žalost dotični prenosnik v slovenskih trgovinah še ni na voljo, saj lahko trenutno pri nas najdemo samo samo IdeaPad Slim 5x prejšnje generacije v 14-palčni izvedbi.
Ljubitelji pretepačin boste letos redno obiskovali kinodvorane. Samo še nekaj tednov nas loči od drugega dela filmske pretepačine Mortal Kombat 2, nakar nas bo jeseni pričakala še ekranizacija priljubljene franšize Street Fighter, ki je včeraj izdala svoj prvi napovednik, ta pa je videti zares noro, a hkrati zvest svojim koreninam.
Za razliko od Mortal Kombata se očitno Street Fighter jemlje nekoliko manj resno. Tako kot pri svojem bolj brutalnem konkurentu se bo tudi tukaj vse vrtelo okoli nekega turnirja, le da bo ta za odtenek manj fantazijski, saj se ne bodo mlatili neki bogovi, boste pa vseeno videli kar nekaj nadnaravnih borilnih potez v slogu metanja ognjenih krogel.
V glavnih vlogah bosta nastopala stara znanca Ryu in Ken, oba pa imata za sabo nekaj težkih let, saj sta sprva videti povsem opuščena in sta se vdala pritiskom življenja. Ponoven smisel jima vdahne Chun-Li, ki ju povabi k sodelovanju na turnirju, vihtenje pesti pa ju zbudi iz depresije. Med svojimi pretepaškimi podvigi bosta naletela na cel kup znanih imen iz franšize Street Fighter.
Akcija je videti povsem odpuljeno in ob vsem tem dogajanju marsikdo morda sploh ne bo opazil, da je nekdo predelal skladbo raperja 2Pac z naslovom Ambitionz az a Ridah, kjer so AI-algoritmi besedo “Ridah” spremenili v “Fighta”. Poznavalci iger boste v napovedniku prepoznali cel kup pretepačev, kot so M. Bison, ki ga bo upodobil David Dastmalchian, in Blanka, ki ga bo odigral Jason Momoa. Tu je tudi Guile s svojo nabrito frizuro, ki ga bo odigral znani WWE-rokoborec Cody Rhodes, prostor pa se je našel celo za Balroga, ki ga bo upodobil nihče drug kot 50 Cent.
Street Fighter je videti kot film, kjer so se vsi med snemanjem presneto zabavali, v kinih pa si ga bo mogoče ogledati od 16. oktobra dalje.
Sony je na svojem blogu najavil novo vrsto naslovov, ki jih bodo prejeli vsi naročniki servisa PlayStation Plus. Tokrat bodo te dobrote romale na račun vseh tistih, ki si lastijo dostop do dražjih naročnin Extra in Premium, njihova knjižnica pa se bo razširila za 8 novih iger.
Najbolj pomemben novinec v tokratni ponudbi je igra Horizon Zero Dawn Remastered. To predelavo odličnega originala smo dobili leta 2024 in si je pri nas prislužila visoko oceno že na račun tega, da je prvi del še vedno povsem igralen in hkrati čudovit za ogled. Nadgradnja podobo dvigne na novo raven, izboljša obrazne animacije in ima v sebi že vgrajen dodatek The Frozen Wilds, hkrati pa je plošček PlayStation 5 DualSense bolje podprt in omogoča napredne vibracije.
Zanimiv vam zna biti tudi naslov The Crew Motorfest. Dirkačin na konzolah ni nikoli preveč in čeprav naslednja velika zadeva Forza Horizon 6 izide že naslednji mesec, je na konzoli PS5 ob izidu ne boste videli, zato vam bo dobra tolažba tale Ubisoftov naslov, ki je izšel pred 3 leti in je vmes dobil kar nekaj sezonskih posodobitev.
Ostali naslovi so po proračunu manjši, a še vedno dokaj kakovostni. Tu je The Casting of Frank Stone, ki je enoigralska kampanja v svetu večigralskega naslova Dead by Daylight, igra s kartami Monster Train in smešna indie zadevščina Squirrel With a Gun, ki ponuja ravno to, kar bi lahko sklepali iz naslova. Za navdušence nad nogometom je tu Football Manager 26, privrženci roguelite žanra pa se boste zabavali v igri Warriors: Abyss. Naročniki stopnje Premium boste tokrat deležni samo ene retro igre, in sicer je to Wild Arms 4.
Vse naštete igre bodo na voljo od 21. aprila, vmes pa ne pozabite še prevzeti aprilske ponudbe iger iz Essential stopnje ponudbe.
Razvijalec 4A Games nas je nekaj dni nazaj začel dražiti z govoricami o novi igri znotraj franšize Metro, ki je zadnje večje poglavje dobila leta 2019. Te govorice so se nato izkazale za resnične, saj je založnik Plaion obstoj nove igre potrdil, zdaj pa smo zanjo dobili prvi napovednik in tudi okvirni datum izida.
Igra Metro 2039 bo zgodbo peljala naprej od zadnjega dela Exodusa, tokrat pa naj bi bila zgodba najbolj temačna doslej. Tuneli pod Moskvo so se spremenili, saj so bile vse frakcije združene pod eno novo zastavo gibanja Novoreich, tega pa vodi naš bivši prijatelj in legendarni Špartanec z imenom Hunter. Ta ima za svoje sledilce veliko obljub, a v resnici se stvari niso preveč spremenile, saj je Novoreich postal tiranski režim, pod katerim je še vedno veliko trpljenja nedolžnih civilistov.
Za razliko od prejšnjih delov tokrat ne bomo nastopali v vlogi Artyoma, ampak nekega samotarja, ki ga poznamo pod imenom The Stranger. Ta je očitno izjemno navezan na dolge verige in več kot očitno tudi njega mučijo nekakšni ostanki preteklosti, ki so povezani s podzemnimi ruskimi tuneli. Prisegel je, da se vanje ne bo več vrnil, a to obljubo bo moral prelomiti, tako da se lahko zopet pripravite na počasno raziskovanje temnih tunelov, ki jih ne poseljujejo samo sovražni vojaki, ampak tudi mutanti in nadnaravni pojavi. The Stranger ne bo ves čas nem, tako kot je bil Artyom, ampak bo aktivno sodeloval v pogovorih z NPC-ji, kar zna močno spremeniti dinamiko pripovedovanja zgodbe, in zanimivo bo videti, kakšen bo končni rezultat takšnega protagonista. Upamo samo, da med našim samotarskim raziskovanjem ne bo ves čas spuščal enovrstičnic, kar je past, v katero se ujame veliko razvijalcev.
4A Games je sicer večino predstavitve rezerviral za razlago njihove filozofije glede razvoja iger in tudi Metro 2039 bo spočet znotraj njihovega lastnega pogona, ki je bil tudi eden prvih, ki je izkoristil ray tracing osvetljevanje. Ta tehnologija bo pomembna tudi pri razvoju njihovega novega naslova, za prikaz njegovih zmogljivosti pa smo dobili zelo kratek vpogled v igranje, kjer je grafika vsekakor videti čudovito. Že iz tega kratkega izseka je razvidno, da se bo tudi Metro 2039 držal počasnega, metodičnega raziskovanja, ki ga odlikuje odlična, čeprav moreča atmosferičnost.
Metro 2039 točnega datuma še ni dobil – vemo zgolj to, da je izid planiran za letos pozimi.
Igralca Ben Stiller in Robert De Niro sta slabih 30 let nazaj združila moči za komedijo Njeni tastari in preko nje dodobra nasmejala ljudi po vsem svetu. Ta film je izšel leta 2000, nakar smo leta 2004 dobili še drugi del, trilogijo pa zaključili leta 2010. Zadeva ima očitno v sebi še nekaj življenja, saj je Universal že leta 2024 najavil delo na četrtem delu, včeraj pa smo za film Focker-In-Law dobili tudi prvi uradni napovednik.
Od norčij prvega dela je preteklo že mnogo let in situacija v Fockerjevi družini je zdaj povsem drugačna. Gregov sin je zdaj že odrasel možakar, ki je domov pripeljal svojo izvoljenko Olivio, ta pa se takoj priljubi Jacku Byrnesu, ki je potreboval veliko več let in potrpežljivosti, preden je dal Gregu enako priložnost. A Greg sumi, da Olivia, ki jo bo odigrala Ariana Grande, ni vse tisto, kar se zdi na prvi pogled, zato je do nje precej sumničav, in vse skupaj na koncu izpade tako, da je Greg v bistvu zasedel Jackove škornje iz prvega filma, ki je skozi cel film mučil Grega zaradi podobnih razlogov.
Napovednik pokaže kar nekaj komedije, a je po drugi strani malce šokantno, kako so se vsi igralci že postarali in kako čas beži. De Niro je star že 82 let in to se mu tudi vidi, a tudi Ben Stiller je daleč od mladeniča iz prvega dela, saj je lani dopolnil že svoje 60. leto. Komedija je vseeno videti dobro, čeprav osebno še vedno nisem povsem prepričan v komične sposobnosti pevke Ariane.
Kaj narediti v primeru, ko bi bil nekdo zelo rad slaven streamer, a nima prav nobenega talenta, ki bi bil zanimiv splošni publiki, niti ni dovolj lep ali šarmanten, da bi lahko pozornost pritegnil zgolj na račun svojega videza? Ravno iz te ideje se je rodila nova kasta streamerjev, ki si oglede na platformah prislužijo tako, da so enostavno zelo nadležni splošni javnosti, nekaterim pa je takšna vsebina očitno zelo zanimiva za spremljanje.
Ena najbolj znanih streamerskih tečnob je Johnny Somali, ki je svojo spletno kariero začel leta 2023 in je že od začetka vedel, da bo postal popularen le, če bo videti čim bolj nadležen in kontroverzen. Odločil se je potovati po svetu in nadlegovati ljudi v različnih državah, kar mu je hitro prislužilo odstranitev s popularnih platform, kot sta YouTube in Twitch, nogo pa mu je dal celo Kick. Zaradi svoje vsebine se je kmalu oblikoval zanimiv trend: gledalci so izvedeli, v katero državo potuje, nakar so ga domačini locirali in ga velikokrat brutalno napadli. Tako se je Johnny v zadnjih letih že večkrat najedel asfalta, a je bila želja po slavi prevelika, da s svojim početjem ne bi nadaljeval.
Za svojo najbolj svežo destinacijo si je izbral Južno Korejo, a si je tam na svoj krožnik naložil prevelik obrok. Johnny je zganjal iste bedarije kot drugod in je bil do prebivalcev večkrat rasističen, največje težave pa mu je prineslo obnašanje do kipov, ki jih najdemo po Južni Koreji. Ti kipi prikazujejo ženske, ki sedijo, in predstavljajo referenco na spolne sužnje iz časa druge svetovne vojne, ki so morale služiti japonskim vojakom. Gre za zelo občutljivo točko korejske zgodovine, ki pa Johnnyju ni pomenila veliko, saj se je posnel, kako ob teh kipih pleše in jih poljublja, kar v Južni Koreji ni sprožilo le ogorčenja, temveč tudi kazenski pregon.
Johnny, čigar pravo ime je Ismael Ramsey Khalid, je bil zaradi teh obtožb priveden pred sodnika že konec leta 2024, od takrat pa ni smel zapustiti države. Ta je zdaj glasno udarila po mizi, saj je sodni postopek zaključen in Ismael bo moral zaradi svojega obnašanja za južnokorejskimi zapahi preživeti pol leta. Sodba bi bila lahko še hujša, saj je tožilstvo predlagalo tri leta zapora, vendar se je sodnik odločil za milejšo kazen, ker zaradi streamerjevega obnašanja nihče ni utrpel hujših fizičnih ali duševnih poškodb.
Bethesdina igra Starfield je vsekakor eden tistih naslovov, ki je vzbudil veliko spletnega prepiranja. Gre za povsem novo franšizo, ki jo je po dolgih letih ustvaril razvijalec Bethesda, in igra je že samo zaradi svoje narave naletela na mešane odzive. Na eni strani so igralci, ki so pošteno siti čakanja na novo poglavje franšiz The Elder Scrolls in Fallout, in se jim je zdel ta projekt samo zapravljanje časa, na drugi pa so bili tisti, ki so bili veseli nečesa povsem originalnega.
A oboji so bili na koncu razočarani nad igro, ki so jo dobili, saj je Starfield v svojih napovednikih obljubljal veliko, nakar je kruta realnost pokazala, da je ta razvijalec še vedno nekako ujet v preteklosti, in to ne samo na področju oblikovanja same igre, ampak tudi glede samega pogona igre.
Kakšno juho so nam skuhali pri Bethesdi, smo že popisali v našem opisu za PC, zato pri predelavi za konzolo PlayStation 5 ni treba zopet izumljati tople vode, saj originalna recenzija iz leta 2023 še vedno drži vodo. A po drugi strani je Bethesda v tej novi izdaji popravila kar nekaj zamer iz originalne oblike, zato se jih splača opisati in na koncu razsoditi, ali je zdaj igra vseeno boljša od tiste izkušnje izpred treh let in ali je zdaj upravičena do denarja tudi s strani tistih, ki sami po sebi niso največji oboževalci Bethesdinih iger.
Razvojna ekipa: Bethesda Založnik: Microsoft Platforme: PS5 PlayStation stran:Povezava Datum izida: 7. april 2026 Cena: 49,99 €
VIDEO NAPOVEDNIK
Predelava za novo konzolo v sebi združuje vse posodobitve, ki jih je razvijalec izdelal vmes, poleg tega pa najdemo tudi največji popravek, imenovan Free Lanes. Ta nam zdaj omogoča bolj prosto potovanje znotraj galaksij, kar je bila ena največjih pritožb vesoljskih raziskovalcev. Stvar v praksi deluje tako, da boste lahko zdaj vzleteli s planeta in se nato podali na pot skozi vesoljsko črnino, vmes pa boste lahko aktivno upravljali z vašo izbrano ladjo, namesto da bi samo gledali nalagalni zaslon. Vesoljsko plovilo lahko med tem časom prestavite v samodejno potovanje in vmes zapustite komandirski stol ter malce poklepetate s posadko ali pa se lotite kakšnega kovačenja novih predmetov. Ta relativno majhna sprememba naredi ogromno na področju zatopljenosti v svet, saj se zdaj počutite, kot da je vesolje resnični prostor in da lahko po njem dejansko potujete. Vmes boste naleteli tudi na kakšna srečanja z drugimi, tako da zunaj ne bo vladal čisti dolgčas. Na žalost vizija vesoljskega kapetana ni izpeljana povsem do konca, saj boste za pristanek na planetu še vedno morali gledati v zaslon nalaganja stopnje.
Starfield resda vsebuje veliko zamer, a po drugi strani takšnega odprtega igranja v sci-fi svetu ponuja zelo malo naslovov.
Druga posebnost posodobitve je nova surovina, imenovana X-Tech. Ta vam zdaj omogoča nadgradnjo vaših orožij na novo stopnjo, preko novega menija pa lahko “sejalce smrti” prilagodite specifično vašim željam. X-Tech ni rezerviran za konec igre, ampak ga boste začeli odkrivati že na začetku, kar je odlična novica za vse raziskovalce, ki so prej že pogledali v vse kotičke kampanje ali pa se jim je raziskovanje zdelo nesmiselno. Tule pomaga tudi nadgradnja naključnih baz in drugih stranskih aktivnosti, ki se v tej igri imenujejo POI oziroma Points of Interest. Prej so bile te baze presneto identične, saj so bile naključno generirane s strani računalniških algoritmov, in zgodilo se mi je, da sem na dveh ločenih planetih naletel na povsem identični bazi, kar hitro zamori igralno izkušnjo in te potegne iz zaverovanosti v virtualni svet. Po novem je generiranje teh baz močno bolj raznoliko in veselo lahko povem, da med mojim testiranjem nisem naletel niti na eno takšno podvojeno bazo, ki sem jih zabeležil v preteklosti.
Surovina X-Tech bo navdušila predvsem tiste, ki si želijo orožja povsem prilagoditi svojim željam.
Selitev igre na novo konzolo je s sabo prinesla tudi nekaj dodatne plačljive vsebine. Prvi dodatek Shattered Space poznamo že od prej, nova pa je razširitev Terran Armada, ki v vesolje Starfielda pripelje novo sovražno frakcijo, ki se bori predvsem z roboti. S tem boste v svojo partijo lahko privabili tudi novega robotskega kompanjona, ki ga boste nato lahko vzeli na svoje nadaljnje odprave. Terran Armada predstavi povsem novo zgodbo in nekaj novih map, a to ni dodatek, ki bi povsem spremenil kampanjo. V bistvu to velja tudi za posodobitev Free Lanes, tako da je treba malce umiriti pričakovanja, če ste mislili, da je Starfield zdaj nenadoma doživel preporod v obliki igre Cyberpunk 2077. Igra je zdaj resda boljša in nekaj preteklih zamer je bilo odpravljenih ali pa izboljšanih, a srž igre se ni spremenila, tako da boste še vedno spremljali nekam revno spisano glavno zgodbo in veliko nalagalnih zaslonov.
Na mojo veliko žalost pa je Bethesda znova zamočila na področju optimizacije. Na voljo je kar nekaj grafičnih načinov, a niti “Performance” ni bil zmožen držati povsem stabilnih 60 sličic na sekundo v vsaki situaciji. To se sicer še nekako da preživeti, a veliko večja težava so rušenja igre, ki sem jih sam med igranjem doživel nekajkrat. Stvar sicer ni bila tako grozna, da bi mi onemogočila igranje, saj sem se zabaval na konzoli PlayStation 5 Pro, a bojda imajo igralci na navadni konzoli PS5 veliko večje probleme – nekaterim se igra neprestano ruši in so prišli že do točke, ko je postala enostavno neigralna. Bethesda je že obljubila posodobitve, ki naj bi izšle že ta teden, a to je bolj slaba tolažba za tiste, ki so že odšteli denarce in morajo zdaj čakati, da bo stvar postala dejansko igralna.
Dodatek Terran Armada s sabo prinaša tudi novega robotskega spremljevalca.
Starfield je tako na PlayStation 5 dokaj mešana izkušnja. Priznati moram, da sem se med igranjem zabaval veliko bolj kot tri leta nazaj, in lepo je videti, da je dodatek Terran Armada v bistvu brezplačen za vse tiste, ki so leta nazaj kupili Premium verzijo igre, pa čeprav jim je bil takrat obljubljen samo en dodatek, Shattered Space. Škoda le glede vseh teh težav z optimizacijo in rušenjem igre. Čeprav ne dvomim, da bodo stvari sčasoma popravljene, je to vseeno neroden spodrsljaj razvijalca, ki se zdaj že nekaj let, vse od časov igre Fallout 76, bori z negativnimi kritikami s strani igralcev in bi se jim lahko z dobro optimiziranim naslovom vsaj malce odkupil, a je to priložnost žal zamudil.
Morda bi se komu zdelo čudno, da je Hades 2 izšel šele včeraj, saj nam je razvijalec Supergiant Games svojo odlično roguelite igro predstavil že lani. Takrat igra ni izšla samo na PC-ju, ampak tudi na konzolah, vendar je bila ta konzola le Nintendo Switch. Včeraj pa je naslov doživel tudi svojo premiero na platformah PlayStation 5 in Xbox Series X. Ker je to pri takšnih nekoliko poznejših izdajah že postalo v navadi, smo vzporedno dobili tudi večjo posodobitev, od katere bodo veliko odnesli tudi lastniki igre na PC-ju in Switchu.
Roguelite iger se igralci oklepajo predvsem zaradi nalezljive igralnosti in čeprav serija Hades to vsekakor ponuja, ima v rokavu skrit še en adut – stranske like. Te srečate po vsaki smrti nazaj v domači bazi in v bistvu igrajo pomembno vlogo, saj vam znajo vsakič ponuditi nekaj novega dialoga. Z njimi pa sčasoma razvijete pravo prijateljstvo in nemara celo romanco. Vse to služi kot lepa tolažilna nagrada za vse vaše borbe, ki bodo zaradi neprestanega umiranja zelo pogoste, in namesto da bi bil igralec po vsaki smrti na robu živčnega zloma, mu ti NPC-ji odpravijo tegobe ter ga pripravijo na naslednjo odpravo.
Ta večja posodobitev za Hades 2 je namenjena predvsem nadgradnji vaših spremljevalcev, ki bodo po novem imeli več dialoga, njihove osebne zgodbe pa bodo zdaj dobile tudi svoj zaključek. Dodatno so v igro prišli novi predmeti za opremljanje vaše domače baze, alternativni izgledi za živalske kompanjone in povsem nove animacije za heroje, kot sta Odysseus in Arachne.
Nekaj sprememb je doletelo tudi igralno plat. Božje moči so bile uravnotežene, tako da je Aresov Sword Ring zdaj močnejši, Pozejdonov Tidal Ring pa bo zdaj zmožen zadeti več nasprotnikov naenkrat in to bolj zanesljivo kot doslej.
Hades 2 na konzoli PlayStation 5 stane 30 €, na voljo pa je tudi preko servisa Game Pass.
Sonyjeva kultna licenca Bloodborne je končno tudi uradno pokazala znake življenja. Seveda to ni najava uradne predelave igre za PC ali pa še kaj bolj norega, kot je recimo Bloodborne 2, a vseeno je osvežujoče videti nekaj, kar ni samo predmet govoric.
Spletna stran Variety namreč poroča, da je predsednik filmske divizije Sonyja, Sanford Panitch, na festivalu CinemaCon uradno najavil delo na animiranem filmu Bloodborne, pri tem pa bo za del produkcije poskrbel znani YouTuber JackSepticEye.
Kako točno je ta povezan z licenco Bloodborne, mi ni jasno, saj sem za tega YouTuberja sicer slišal, a mi nikoli ni deloval kot tip, ki je res navdušen nad to licenco in da bi naredil vse, da lahko sodeluje pri nekem novem projektu znotraj tega izjemno zanimivega in globokega sveta. A to samo kaže mojo ignoranco, saj je JackSepticEye, čigar pravo ime je Seán William McLoughlin, Bloodborne označil za svojo najljubšo videoigro sploh. Njegov sprehod skozi igro pa si je prislužil več kot 5 milijonov ogledov, kar je dovolj, da je pritegnilo tudi pozornost Sonyja.
Glede tega, kaj ta animirani film sploh bo, zaenkrat nimamo prav nobenih informacij. Uradna najava pravi zgolj to, da bo tudi animiranka enako brutalna kot igra, a še ni jasno, ali govorimo o prenosu originalne zgodbe v svet animacije ali pa bomo gledali neko povsem novo štorijo. Prav tako nimamo pojma, ali bo ta stvar izšla v kinih ali pa bo na voljo samo prek kakšnega pretočnega servisa.
To ni edini takšen animiran izdelek, ki ga bodo posneli po igrah razvijalca FromSoftware. Še letos bo igra Sekiro: Shadows Die Twice dobila svojo animirano serijo Sekiro: No Defeat za servis Crunchyroll. Snemanje pa se je pričelo tudi za filmsko adaptacijo igre Elden Ring, le da bomo v tem primeru na zaslonu gledali žive igralce.
Grozljivke z zombiji v glavnem delimo na dva žanra in oba imata svoje čare. Serije, kot so Živi mrtveci, so nam predstavile klasične, počasne nemrtve, kjer ti v bistvu niti niso največja nevarnost ljudem, ampak je človek drug drugemu največji sovražnik. Nakar imamo zombije iz filma 28 dni pozneje, ki so izjemno hitri in krvoločni, in tam je akcija neprestana ter ti ne da dihati.
Film Train to Busan iz leta 2016, ki ga je režiral Yeon Sang-ho, je oboje združil v en izdelek, za povrh pa je celotna izkušnja zatopljena v občutek atmosferične izoliranosti, ki ga je res težko izpeljati. Zgodba se vrti okoli potnikov, ki so ujeti na vlaku, vagoni pa so polni zombijev, zato se morajo zanesti na svojo iznajdljivost, preden jim uspe pobegniti ven, a tudi zunaj situacija ni nič kaj bolj rožnata.
Yeon se zombijev kar ne more naveličati, zato bodo ti glavno vlogo igrali tudi v njegovem prihajajočem filmu Colony. Razlika je tokrat v mestu dogajanja, saj bomo spremljali rojstvo zombija znotraj nekega znanstvenega inštituta, in čeprav bodo zombiji sprva videti praktično enaki kot v Train to Busan, se bodo skozi film evolucijsko razvili. Tudi v zgornjem napovedniku vidimo, da bodo sčasoma znali oponašati svoje neprostovoljne žive sostanovalce.
Colony je videti nekako enako akcijski kot Train to Busan, za katerega veliko ljudi verjetno ne ve, da je leta 2020 dobil nadaljevanje Peninsula, a to ni bilo tako kakovostno kot original, čeprav ga je režiral Yeon Sang-ho. Morda si bo zdaj ta prek novega filma popravil ugled, to pa bomo videli 28. avgusta, ko bo Colony začel strašiti po kinematografih.
World of Warcraft je resda star več kot 20 let, a še vedno ta Blizzardov masovni večigralski projekt goji ogromno skupnost, ki ji ni odveč plačevati mesečne naročnine in so v igro skozi leta prelili dobesedno tisoče ur. Obstajajo pa tudi igralci, ki so bili sicer privrženci originalnih razširitev, a jim nato ni bila všeč smer razvoja igre, v katero jo je popeljal razvijalec. Nekaterim drugim je bila igra všeč, a jim je bilo odveč plačevanje mesečne naročnine, zato so ti igralci našli izhod iz situacije v obliki zasebnih strežnikov.
Ti so na sceni že več kot desetletje in prihajajo v različnih oblikah. Največ je takšnih, ki se osredotočajo na razširitev Wrath of the Lich King, medtem ko nekateri drugi poskušajo dostaviti originalno izkušnjo igre brez vseh dodatkov. Strežnik Turtle WoW je bil od konkurence malce drugačen, saj se je osredotočil samo na originalno kampanjo, ki pa so jo nato razširili s svojimi lastnimi dodatki, ti pa so še dodatno razširili prvoten svet Azerotha.
Seveda Blizzardu te stvari niso bile všeč, saj so jim takšni strežniki odtujevali igralce. Zato so že večkrat v zgodovini sprožili tožbe in povzročili zapiranje večjih projektov, a se je Turtle WoW tem težavam dolgo izogibal, saj je bil sprva namenjen manjši skupnosti. Nato pa je začel pridno pridobivati množico novih igralcev, s tem pa se je povišal tudi njegov dobiček – igra je bila za igranje sicer brezplačna, a je ponujala mikrotransakcije, zaradi česar se je strežnik znašel v nevarnem teritoriju.
In zdaj jih je ujela roka zakona, saj je Blizzard nedavno zmagal na sodišču, ki je lastnikom strežnika zapovedalo ugašanje vseh operacij. Skratka, sodišče pravi, da je Turtle WoW zaključil svojo zgodbo, dokumente iz sojenja pa si lahko preberete sami. Iz njih je razvidno tudi, da so lastniki strežnika in Blizzard dosegli dogovor, vendar podrobnosti tega javno niso bile razkrite.
Zanimivo bo videti, kakšen bo nadaljnji razplet te zgodbe, saj naj bi strežnik nehal obratovati junija, Turtle WoW pa svoji skupnosti še ni sporočil nobenih informacij o tem, kakšna prihodnost čaka njihove virtualne heroje, v katere so nekateri vložili ogromno ur. Turtle WoW je bil tudi tisti strežnik, ki se je domislil ideje, da bi celotno igro predelali v modernejši pogon Unreal Engine 5, a je bil ta projekt nato preklican – mnogi ugibajo, da jim je to že takrat zapovedal Blizzard.
Sodba pravi, da bo Turtle WoW zaustavil svoje operacije v naslednjih 60 dneh – če tega ne izpolni bodo lastnike strežnika doletele masovne tožbe. To sicer ne pomeni veliko, če se ta nahaja nekje v Rusiji, a evropski strežniki bi bili vseeno ugasnjeni, sodišče pa bi lahko od večjih ponudnikov plačevanja kot sta Mastercard in Visa prepovedal nakazovanje sredstev za donacije strežnika. Ta bi lahko nato teoretično skočil v sistem kripto donacij, a vprašanje je, koliko igralcev bi bilo pripravljeno na takšen sistem plačevanja, zagotovo pa bi vse skupaj negativno vplivalo na splošno populacijo strežnika.
Razvijalec 4A Games je v svoji zgodovini vse svoje napore vložil v oblikovanje iger z naslovom Metro, a so si za to vzeli kar konkretno število let. Prva igra Metro 2033 je izšla leta 2010, nadaljevanje smo nato dobili leta 2013, tretji del Exodus pa smo dočakali šele leta 2019. Vse od takrat franšiza počiva – razvijalec je sicer pred dvema letoma izdal VR-naslov Awakening, a vsi čakamo na tisto pravo nadaljevanje, ki ga je studio potrdil že pred časom, vendar o njem še vedno ne vemo nič.
Nove govorice pravijo, da bi se znala ta suša prekiniti že ta teden. Novinar Jez Corden je na omrežju X zapisal, da naj bi se novo poglavje imenovalo Metro 2039 in da bo najavljeno zelo kmalu. Jez sicer pri svojih predvidevanjih v preteklosti ni bil vedno povsem zanesljiv, a tokrat očitno o zadevi ve malce več, saj je zapisal celo naslov igre, najava pa bi se lahko zgodila že čez nekaj dni.
Govorice so se namreč pojavile tudi o novi PlayStation konferenci, ki naj bi jo Sony pripravil 16. aprila, Metro 2039 pa bi bil za kaj takšnega popolna predstavitev. Sicer tudi Sony te konference še ni potrdil, tako da zaenkrat govorimo o dveh vzporednih čenčah, a v njima lahko vidimo nekaj logike.
Serija iger Metro nas po globalni apokalipsi preseli globoko pod zemljo, v podzemne železnice Rusije, kjer ljudje poskušajo preživeti, a jim težave povzročajo mutanti in nadnaravni pojavi. Človeštvo pa si ne more pomagati, da v takšnih situacijah ne bi na plano prišla tudi nacizem in komunizem. Igre temeljijo na uspešni seriji knjig pisatelja Dmitryja Glukhovskega, ki je zadnjo knjigo napisal davnega leta 2015.
Družbeni mediji so postali sestavni del naših življenj, kar je sicer problematično, a odrasli ljudje lahko te stvari še nekako nadzorujemo, saj imamo določen nivo samokontrole. Problem je veliko večji pri najstnikih, ki lahko hitro padejo v pasti nenehnega pregledovanja posnetkov na Instagramu in TikToku, kar ni zdravo ne za njihovo telo ne za um.
Seveda se lahko veliko pri tem naredi z vzgojo, a čedalje več držav po svetu uporablja bolj direkten pristop k temu problemu, kjer preprosto z zakonom prepovejo uporabo družbenih medijev vsakomur, ki je pod določeno starostno mejo.
Nedolgo nazaj smo pisali, da je takšen zakon že stopil v veljavo v Avstraliji, nakar so o njem začeli razmišljati v Združenem kraljestvu in Španiji, predlog za takšen zakon pa bo vložen tudi pri naši sosedi Avstriji.
Zdaj se temu naboru držav pridružuje tudi Grčija, ki ne le da razmišlja o takem zakonu, ampak bo tudi prva v EU, kjer bo stopil v veljavo, in to enkrat naslednje leto. Najavo je sporočil grški premier Kyriakos Mitsotakis kar prek TikToka, ki jo je začel s šaljivim memom “6 in 7”, nato pa je sporočilo dobilo bolj resen ton. Mitsotakis je namreč zaskrbljen zaradi zasvojenosti z družbenimi mediji med mladimi, kar pri njih privede do nespečnosti in občutka tesnobe, rešitev pa vidi v prepovedi uporabe družbenih platform za vse, mlajše od 14 let.
Načrt je torej vzpostavljen, a še ni jasno, kako bo deloval v praksi. Mitsotakis pravi, da bodo morali vsi ponudniki družbenih medijev izvesti verifikacijo mladoletnih uporabnikov, sicer jih bo čakala visoka denarna kazen. Starši otrok bodo morali na svoj telefon naložiti posebno aplikacijo Kids Wallet, ki bo nato povezana z otrokovim telefonom, to pa bi jim omogočilo blokiranje dostopa do platform, kot so Facebook, Instagram in TikTok.
Mitsotakis je še dodal, da bodo sicer prvi v Evropi uvedli takšno prepoved, a ne dvomi, da bodo njihovemu vzgledu sledili tudi drugi ter da bo Grčija aktivno poskušala v podobno smer nadzora dostopa do družbenih medijev prepričati tudi ostale članice Evropske unije.
Igra Mouse: P.I. For Hire je eden tistih naslovov, ki je verjetno najprej nastal zgolj kot ideja v glavi nekega ustvarjalca, nato pa je ta z majhno ekipo ustvaril konceptno stopnjo, jo prek napovednika predstavil širši skupnosti in s tem dobil toliko dobrega odziva, da je iz tega nastala polna igra. O tej igri izpod indie razvijalca Fumi Games smo nazadnje pisali pred tremi leti, zdaj pa je razvoj prišel do točke, ko smo že tik pred njenim izidom.
Mouse: P.I. For Hire je v tem času ohranil izvirno idejo, ki pravi, da bomo pred seboj imeli črno-beli svet z animacijami risank iz leta 1930. V oblikovanje takšnega vizualnega sveta je treba vložiti ogromno napora, a kakor je pokazala igra Cuphead, ki si deli podobno estetiko, je končni rezultat lahko neverjeten, Mouse: P.I. For Hire pa je v svojem zadnjem napovedniku vsekakor videti zelo obetavno.
Nastopali bomo v vlogi detektiva Jacka Pepperja, ki nekega dne dobi novo nalogo iskanja izginule osebe, nakar ta misterij preraste v veliko večjo zadevo, kot je bilo videti na prvi pogled. Raziskovati bo treba mesto Mouseberg, ki je polno korupcije, na poti pa vam bo stalo ogromno sovražnih tolp, ki jih bodo včasih podpirali tudi podkupljeni policisti.
Kampanjo bomo podoživeli skozi prvoosebni pogled, v svojem bistvu pa gre za streljanko, ki bo vsebovala lep nabor unikatnih orožij. Animacije so videti naravnost fantastične, in ko že ne bomo streljali, bomo lahko iz konzerve pojedli nekaj špinače ter z nasprotniki obračunali z golimi pestmi. Glede na videno nas čaka tudi nekaj ugank.
Mouse: P.I. For Hire je zdaj že tik pred izidom, saj bo igra na PC, PlayStation 5, Xbox Series X in Nintendo Switch 2 prispela že 16. aprila.
Microsoftov servis Game Pass ima že toliko iger in to tudi takšnih pomembnih naslovov, da si je res že počasi težko zapomniti, katere igre so gor na voljo za občasno preigravanje in katere so bile umaknjene. Če si morda za povrh še lastite naročnino PlayStation Plus Ekstra, potem morate ves čas pregledovati, kaj je na voljo na katerem servisu, saj se lahko drugače hitro zgodi, da kakšen naslov kupite, a je v bistvu že bil na voljo “zastonj” preko naročnine, ki jo že plačujete.
Game Pass bo tudi aprila dobil nekaj pomembnih novih naslovov. Microsoft lepo dopolnjuje svojo knjižnico iger založnika Square Enix, ki je zdaj za igranje omogočil Final Fantasy IV. Po novem se zdaj lahko podate tudi v preživetveni svet igre DayZ in se zabavate v upravljalcu zabaviščnega parka Planet Coaster 2.
Včeraj je na voljo postal tudi manjši indie naslov Tiny Bookshop, 14. aprila pa se lahko veselite popularne roguelite akcijade Hades 2, ki bo ta isti dan prejela večjo posodobitev in izid na konzolah Xbox Series X. Ta isti dan na servis prihaja akcijska platformščina Replaced in potezni RPG The Thaumaturge, ki ga je skupaj spravil studio Fool’s Theory – ta isti zdaj dela na predelavi igre The Witcher 1.
17. aprila bo na Game Pass prispela tudi igra Call of Duty: Modern Warfare za katero bi lahko prisegel, da je že bila gor, a sem se motil – na voljo sta bila samo drugi in tretji del, tako da zdaj lahko v bistvu preigrate celotno novejšo trilogijo te serije iger. 21. aprila nato prihaja še igra Vampire Crawlers, ki je manjši bratec popularnega Vampire Survivorsa, 23. aprila pa bomo prejeli še Kiln – večigralska igra z vazami izpod rok razvijalca Double Fine.
Game Pass bo ta mesec tudi izgubil nekaj naslovov. To se bo zgodilo 15. aprila, ko se iz platforme poslavljajo igre GTA 5, Ashen, Eiyuden Chronicle: Hundred Heroes, My Little Pony: A Zephyr Heights Mystery in Terra Invicta.
Medtem ko lastniki konzol PlayStation 5 Pro še vedno čakajo, da razvijalec CD Projekt RED vendarle najavi nadgradnjo igre Cyberpunk 2077 za bolj zmogljivo različico konzole PS5, ki bi morda omogočila tudi ray tracing osvetljevanje, se PC-jaši lahko v tako napredni tehnologiji zabavajo že dolgo časa, in to ob precej višjih ločljivostih. Nakar so se igre lotili tudi modderji, ki so se lotili še dodatnega olepševanja, pridna pa je tudi skupnost orodja ReShade, ki lahko igri doda bolj žive ali pa bolj umirjene barve.
A ReShade se da uporabiti tudi za kaj drugega kot pa za golo spreminjanje barvne palete. Modder Tuliz je najavil nadgradnjo za svoj projekt TapePunk, ki celotno sliko kampanje igre spremeni v estetiko starih kamer, ki so svoj film snemale na videokasete. Takšne posnetke si je moč ugledati tudi danes in vsi med njimi si delijo prav poseben videz, ki barve naredi malce bolj blede, teksture so videti malček zamazane in posnetki nosijo malce šuma, vse skupaj pa je instantno prepoznavno vsakemu starejšemu gledalcu, ki je takšne zadeve včasih gledal na domačem katodnem televizorju.
In zdaj lahko v takšnem videzu podoživite tudi celo kampanjo igre Cyberpunk 2077. Estetika je res dovršena in v bistvu nam sproži nostalgijo na VHS posnetke, hkrati pa se med sprehajanjem znotraj mesta Night City rodijo spomini na stare znanstvenofantastične filme iz osemdesetih.
Mod si lahko prenesete tukaj, za popolno imerzijo pa je verjetno najbolj priporočljivo igrati v razmerju slike 4:3, kjer na širših monitorjih dobite tiste značilne črne robove, tako da imate pred sabo res čisto kvadratno sliko starih televizorjev.
Marketing igre Crimson Desert in njen sprejem med igralci in kritiki me je močno spominjal na dogajanje ob igri Black Myth: Wukong. Oba naslova sta namreč imela močno marketinško kampanjo in sta padla pod okrilje skupnosti igralcev, ki se jim zdijo novodobne igre preveč “woke” in se želijo vrniti v stare čase videoiger, kjer so po ekranu hodile razgaljene ženske, ampak samo v vmesnih sekvencah, v glavnih vlogah pa so nastopali moški junaki, ki so se znali pretepati in so vedno imeli pripravljeno neko kulsko enovrstičnico.
Iz tega je nato prišlo do zanimivega fenomena, kjer sta obe igri dobili tudi goreče privržence, ki nočejo o nobeni od teh iger slišati nobene negativne kritike, istega mnenja pa si seveda ne delijo vsi. Na spletnih forumih in Redditu se je tako vnela prava vojna različnih mnenj, a kot je velikokrat v teh primerih, je prava resnica nekje v sredini. Zdaj lahko po mojem testiranju igro Crimson Desert označim za nekaj res posebnega, a te unikatnosti ne boste našli na začetku. Če želite iz tega naslova res potegniti največ, boste morali vanj vložiti ducate ur igranja, kar ni majhna zahteva, a boste ob tem spoznali, da se je začelo vaše mnenje spreminjati na bolj pozitivno in v nekaterih primerih lahko celo pridete do točke, ko od igre postanete povsem odvisni, in čeprav je tole presneto dolga kampanja, boste ob koncu še žalostni, da je stvar zaključena.
Razvojna ekipa: Pearl Abyss Založnik: Pearl Abyss Platforme: PS5, PC, XSX Steam stran:Povezava Datum izida: 19. marec 2026 Cena: 69,99 €
NAPOVEDNIK
Ampak, kot rečeno, da res pridete do vseh mehanik te igre, boste potrebovali kar nekaj potrpežljivosti in težko je človeka prepričati v igranje, če je začetek tako zmeden kot v igri Crimson Desert. Zgodba nas že v prvem kadru porine nekam sredi dogajanja, kjer naš protagonist Kliff skupaj z druščino najemnikov Greymane žaluje za padlimi soborci, nakar igra skoraj takoj pritisne na sklopko in kar naenkrat se znajdete sredi ogromne bitke proti nasprotujoči si frakciji Black Bears, nakar se spopadete s šefom in ta boj skriptirano izgubite. Igra tu spet naredi hiter preskok in neka reka vas naplavi v majhno vasico, kjer vam nek NPC naroči, da mu sledite na konju, nakar se morate zaposliti z vrsto manjših podnalog, ki bi jih lahko kak bolj zloben jezik označil za dolgočasne.
Kampanja se sicer nato vrti okoli iskanja bivših pripadnikov najemniške vojske Greymane, vendar je ta zgodba do konca zmedena in vmesne sekvence vas res mečejo iz enega trenutka v drugega, ne da bi vmes dobili kakšno resno pojasnilo, kaj presneto se dogaja, ali pa da bi se Kliff malce usedel in se spravil skupaj. Dober primer je že začetek, kjer se spopadete z armado Black Bears in igra vam takrat namigne, kot da je celotna dežela Pywel pod njihovo grožnjo. A nato v naslednji vasici o njih ni ne duha ne sluha, zato se res zdi, kot da je kampanjo skupaj kovalo več ustvarjalcev in je imel vsak svoje ideje, ki so jih nato na koncu na silo povezali v neko celoto.
Igra ves čas rada meša fantazijo in znanstveno fantastiko.
Pri dodatni zmedi na začetku ne pomagajo niti kontrole, ki so del razsežnosti igre Crimson Desert. Ta namreč poskuša v eno kampanjo dostaviti igralne mehanike iz drugih iger in teh je toliko, da si v bistvu začuden, da stvar sploh deluje. Stvari se vam k sreči odklepajo postopoma, saj bi bili drugače že na začetku preobremenjeni z vsemi temi sistemi, ki se jih morate učiti preko kompliciranih kontrol. Igra vam najprej predstavi boj, ki vsebuje lahke in težke napade, blokiranje, sprožanje posebnih napadov, izmikanje ter pravočasno blokiranje za protinapade. Od boja sicer ne pričakujte tako tehničnega pristopa kot v kakšnem Elden Ringu, saj je vse bolj akcijsko in včasih se stvari dogajajo tako hitro, da v bistvu sploh ne veš, kaj se dogaja. Iz tega pogleda me je igra malce spomnila na Assassin’s Creed: Valhalla, saj je boj nekako enako neroden, a se Crimson Desert odkupi vsaj s tem, da vanj sčasoma vpeljuje dodatne mehanike, medtem ko Creed do konca kampanje ostane isti.
Kliff ni edini protagonist nad katerim prevzamete kontrolo, saj lahko nadzirate tudi Damiane in Oongka.
A s tem smo pokrili samo boj, saj je naš Kliff zmožen še veliko drugih stvari. Lahko se denimo okoli vihti preko posebnega energetskega kavlja, pleza po navpičnih stenah, precizno skače med platformami, rešuje uganke, nabira surovine po svetu, opremlja hišo, se spravlja v polaganje rok, krade in ubija iz zasede ter nadgrajuje domačo bazo. Za vse to je treba ves čas preklapljati med različnimi kombinacijami gumbov in ta stvar sčasoma postane res utrujajoča, saj se včasih počutiš, kot da moraš memorizirati kombinacije udarcev iz Mortal Kombata. Jasno mi je, da je to nekako nujno zlo, saj igra ponuja toliko različnih sistemov in do teh moraš nekako dostopati, a po drugi strani mora obstajati neka druga rešitev, kot pa da moraš za preprost pogovor z NPC-jem najprej vanj nameriti z eno tipko in nato sprožiti dialog z drugo.
To so sicer velike zamere in morda bi kdo zaradi tega mislil, da si Crimson Desert zasluži nizko oceno, a nato pridemo do resnično ogromnega sveta, ki je resnično gonilo tega naslova, in takrat vsi ti sistemi končno začnejo delovati v sožitju, kar ti dostavi resnično zabavno igralno izkušnjo.
Mapa je naravnost gromozanska in to je bilo tudi pričakovano od razvijalca Pearl Abyss, ki je pred tem skoval masovni MMO Black Desert, tako da ima izkušnje z ustvarjanjem ogromnih pokrajin, v katerih je vedno kaj za početi. Tak odprti svet v enoigralskih naslovih redno odtehta nekatere večje minuse in igro prikupi igralcu – Kingdoms of Amalur: Reckoning je recimo tak podoben naslov, ki je imel velike probleme, a se ga igralci še danes radi spomnijo zaradi ogromnega sveta, ki ti lahko ponudi več kot 100 ur raziskovanja.
Raznih kosov opreme je ogromno in sestavite lahko res slaboriten nabor opreme.
Tako je tudi v primeru igre Crimson Desert, le da je tu raziskovanje sveta res zanimivo. Odpraviš se lahko kamorkoli in vedno boš naletel na nekaj, kar ti bo ukradlo pozornost. Bodisi te nekam pošlje kakšna stranska naloga tvojih spremljevalcev, ki so včasih bolj simpatične od tistih, ki jih prejmeš v glavni zgodbi. Morda med iskanjem bližnjice do cilja naletiš na neko jamo, ki v sebi skriva lepe zaklade, skupaj z zahtevnim šefom, ki ti navrže nov kos oklepa ali pa kako novo orožje. Nabiranje surovin sem že omenil, a igra gre v tako velike detajle, da si včasih prav osupel nad njenimi sistemi. Lahko se denimo zapleteš v boj z nekimi vojaki, enega od teh brcneš z vrha opazovalnega stolpa, nakar je ta udarec tako silovit, da se cela lesena zgradba zruši, vojaki popadajo drug za drugim, ostali pa panično zbežijo stran. Ob sprehajanju po ulici se lahko denimo tudi zaletiš v mimoidočega NPC-ja, ki povsem nedolžno prenaša košaro jabolk, in ta se ob udarcu fizično raztresejo iz košare, tako da jih lahko pobereš s tal in jih pohrustaš ali pa si ustvariš lasten posel preprodajanja jabolk. Sistemi so ti ves čas na voljo za igranje in to njihovo odkrivanje ter zabavanje ob njih je tisto glavno gonilo igre, ki te zna sčasoma povsem zasvojiti.
Zgodba je resda za odmet, a te stvari odtehtajo druge pritikline igre kot so denimo mestoma naravnost fantastične lokacije.
Omeniti je treba tudi lepo grafično podobo, ki pa me glede na napovednike ni tako očarala, kot sem pričakoval. Igral sem na konzoli PlayStation 5 Pro, kjer sem lahko izbiral med tremi različnimi grafičnimi nastavitvami, a za res dobro igranje je edina prava izbira tista, ki vam zagotovi čim več sličic na sekundo, saj drugače trpite zaradi prevelikega zamika kontrol. Izrisana pokrajina je res čudovita in ni manjkalo trenutkov, ko sem preprosto stal na vrhu neke pečine in se divil razgledu. A po drugi strani so obrazne animacije presenetljivo slabe in ko nek NPC nekaj govori, se njegove ustnice komajda premikajo, animacije telesa pa ravno tako niso tako dovršene, kot sem od njih pričakoval.
Crimson Desert je tako naslov, ki bo še dolgo sprožal žolčne debate, in povsem so mi jasna mnenja tistih, ki igro zaničujejo in pravijo, da ni vredna svojih 70 €, obenem pa se strinjam s tistimi, ki jo obožujejo in je preprosto ne morejo nehati igrati. To je ena tistih redkih izkušenj, ki je ne samo treba preizkusiti, ampak je vanjo treba vložiti veliko časa, preden ti pokaže, česa je zmožna, zaradi česar jo je težko priporočiti vsem. Če vam denar ne predstavlja ovire in vam je pri igrah najbolj pomembno to, da iz nje potegnete čim več vsebine, čeprav ta ni vsa na visokem nivoju, potem vam za odšteti denar ne bo žal. Vsem dvomljivcem pa bi svetoval, da še malce počakajo: Pearl Abyss se je že zavezal, da bo za igro izdal več posodobitev, in kasneje znate dobiti bolj izpopolnjeno igralno izkušnjo, ki bo hkrati cenejša za nakup.
Nikoli si nisem mislil, da bom v svojem preostalem času do srečanja Harona dočakal nadaljevanje Titan Questa. Studio Iron Lore je v 2006 spustil med ljudi ARPG, ki se je z grško mitologijo in gladko igralno zanko zapisal v srca mnogih. Mednje sodim tudi sam. Gre za kultno igro mojega otroštva, in še dandanes lastim njeno fizično izdajo. Titan Quest je bil ena tistih iger, ki so ti zlezle pod kožo in ti zapolnile popoldneve po prihodu iz šole (ali službe). Ko so eni zapravljali denar, popivali in žurirali, smo drugi klali mitološke pošasti. Smo v tem uživali bolj od njih? Vprašljivo. Nas je pa zagotovo prišlo ceneje.
Žal je razvojni studio Iron Lore par let po izidu tega bisera zaprl svoja vrata in Titan Quest je ostal zapuščen, a ne pozabljen. Navdušenci so se resda lahko namastili z Grim Dawn, ki je služil kot neuradni dedič in terapija za vse, ki so si zaželeli še enkrat mešati klase in nabirati legendarno opremo. Sam sem preizkusil mnogo alternativ in sčasoma pristal na Path of Exile (in nedavno Path of Exile II). A vseeno je nekaj manjkalo. Po obisku takega zapomnljivega sveta ga je hudičevo težko zapustiti za sabo.
Zdaj je Grimlore Games, studio za SpellForce 3, skoraj dve desetletji kasneje nastopil v vlogi Zevsa z defibrilatorjem in zakričal: “Frankenstein, vstani!” Titan Quest je nazaj, in to ne zgolj kot dodatek ali neuradna izpeljava, temveč kot polnopravno nadaljevanje.
Razvojna ekipa: Grimlore Games Založnik: THQ Nordic Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S Steam:Povezava Datum izida: 1. avgust 2025 Cena: 29,99 €
Zvrst: Izometričen akcijski RPG
NAPOVEDNIK
Pričetek nečesa posebnega
Vsakemu naslednjemu ARPG-ju je bila usojena primerjava s Titan Quest. In dolgo je trajalo, da ga je katera prekosila. Dokazal je, da grška mitologija nosi izjemno priljubljenost in da se ne rabiš podati v ekstravagantne fantazijske svetove (khm, Diablo) za epske dogodivščine.
Titan Quest 2 je trenutno v zgodnjem dostopu. Njen življenjski cikel je še v času otroštva, s približno 10 – 15 urami vsebine, ki pokriva prvo večjo cono na zemljevidu. Na izbiro so štiri bojne veščine, z obljubo dodatnih tekom zgodnjega dostopa. Vsebine, kot so kovaštvo, napredni ustvarjalec likov in nadaljnja poglavja zgodbe, pa se še vedno nahajajo zgolj v zapiskih na mizah razvijalcev.
Grimlore sicer obljublja reden ritem posodobitev. Večje bi naj izšle vsake tri mesece, manjše pa vsakih šest tednov. To se na papirju sliši super, a realno pomeni, da bo igra nekaj časa še precej luknjasta. Igralec se torej znajde v vlogi prostovoljnega testerja, ki ga namesto plačila nagradi občutek nostalgije in nekaj novih hroščev. A v kolikor si pripravljen to sprejeti, Titan Quest 2 že zdaj kaže dovolj obetavnih zametkov, da še Lilith začenja dvomiti, kdo je pravi gospodar na vasi. Vprašljivo je zgolj, če bo interes obdržala dovolj dolgo za zapustitev šolske klopi.
Ob potopu v igro hitro ugotoviš, da je jedro ostalo nedotaknjeno. Klasična formula “ubijaj, pleni, ubijaj bolje” se vrača v vsem svojem sijaju. Gre za občutek, ko ti vsaka nova sekira, meč ali gorjača izpostavi fetiš do čarobnih predmetov. Kdor lahko pozabi naval adrenalina, ko med pobijanjem hord grdavž odvrže legendarno ogrlico. In to je v Titan Quest 2 že zdaj izjemno zadovoljivo. Vizualna podoba je nadgrajena, okolja dih jemajoča in mitološke pošasti ravno prav zastrašujoče, da se ti občasno zazdi, da si se znašel na stranicah mitološke knjige.
Meso, kosti in legendarne gorjače
Svojo izkušnjo v igri sem doživljal na dokaj klasičen način. Izdelal sem človeškega bojevnika z dvoročno gorjačo, ki je s speštanimi trupli veselo risal krvave freske po zidovih. Kasneje sem dodal še sposobnost nadziranja ognja in ustvaril jeznoriteža, ki lahko sovražniku razbije obraz od blizu, v kolikor se mu zahoče, pa ga iz varne razdalje zasuje z gorečimi izstrelki. Trenutno še manjka nekaj globine iz prve igre, a občutek sestavljanja svojevrstnega klavca mitoloških pošasti je prisoten.
Največja sprememba, ki Titan Quest 2 loči od predhodnika, so veščine. Vsaka aktivna sposobnost ima zdaj svoj nabor mutacij, ki jih lahko kombiniraš. Tvoj klasičen bojevniški zamah v krogu? Lahko krade življenje, upočasnjuje nasprotnike, jih ošibi ali pa vse to naenkrat. Sistem mutatorjev spremeni staro formulo v pravo igralnico možnosti. Če te v Titan Quest ni prepričala raznolikost, bo tuširanje sovražnikov z različnimi efektivnimi ošibitvami verjetno popravilo vtis.
Dodali so tudi novo valuto – Divinity Points. Omogoča ti napredovanje v stilu. Brez nje si ujet kot smrtnik na Olimpu. Poleg tega so prenovili sistem atributov. Namesto stare sheme imamo zdaj štiri glavne lastnosti (moč, znanje, spretnost, energija), ki vplivajo na tri sekundarne (zvitost, volja, pripravljenost). Na papirju zveni kot matematični pekel, v praksi pa je precej pregledno in spodbuja premišljeno gradnjo lika.
Za oboževalce prvinca bo potrebna nadgradnja strojne opreme
Seveda so težave neizogibne. Nenazadnje gre za igro v zgodnjem dostopu in čisto možno je, da se bo do objave tega članka že marsikaj spremenilo. Trenutno je razlika med bojevniki in čarovniki precej očitna. Predstavljaj si primerjavo med Herkulom in Filozofom z artritisom. Nekatere sposobnosti so premočne, druge pa so raj za mazohiste. Vse to je pričakovano in verjetno popravljivo skozi popravke.
Kar se tiče delovanja, je moja uboga RTX 3070 sopihala kot maratonec z astmo. Na 1440p je bilo ohranjanje 60 sličic na sekundo pri mešanici visokih in srednjih nastavitev skoraj tako težko kot razložiti partnerki, zakaj sem imel na drugem zaslonu odprto sliko Zeusa brez hlač. Po drugi strani pa moram priznati, da so okolja dovolj lepa, da nekako opravičijo zahteve. Grimlore je zadel vizualni vidik, hroščev pa sem srečal manj, kot bi jih pričakoval – tako dejanskih, kot tudi nezaželenih. V svetu zgodnjega dostopa je to že mali čudež.
Razsodba
(+) Nostalgična vrnitev v mitološki svet (+) Svež sistem veščin prinese ogromno raznolikosti (+) Lepo zasnovana okolja in močna vizualna podoba (+) Osnovna igralna zanka ostaja zabavna in zasvajajoča (+/-) Trenutno manjka vsebine, a obljubljen je redni tempo posodobitev (-) Težave z optimizacijo, tudi na močnejši strojni opremi (-) Neuravnoteženost med razredi in sposobnostmi v zgodnjem dostopu
Najbolj svež del serije Borderlands je v bistvu star manj kot eno leto, a nekako se zdi, da je bilo četrto poglavje hitro pozabljeno. Čeprav je razvijalec Gearbox za igro izdal nekaj posodobitev in tudi en dodatek, to ni preveč pomagalo dati tej seriji svežega vetra v njena jadra. Kar je za Gearbox velik problem, saj je Borderlands njegova najpomembnejša franšiza, njegov lastnik Take-Two pa zagotovo ne bo ignoriral slabih finančnih rezultatov.
Morda je ravno zaradi tega franšiza Borderlands včeraj presenetljivo naredila skok na telefone. Ne govorimo o neki predelavi že obstoječih iger, ampak o povsem novi igri Borderlands Mobile, ki jo je razvijalec Zynga že od temeljev zasnoval za mobilne platforme, za igranje pa je na voljo popolnoma brezplačno.
Nova igra je še vedno prvoosebna streljačina, ki pa je zaradi kontrol na dotik malce drugačna izkušnja, kot smo je vajeni v teh igrah. Še vedno bo sicer vaša naloga nabiranje čim bolj dragocenih kosov opreme, le da boste tokrat morali samo nameriti v nasprotnika, streljanje pa se bo nato sprožilo samodejno. Ostajajo tudi misije, vmesne sekvence in humor, ki je iz igralnih posnetkov videti kot tipični Borderlands humor, kar je logična posledica tega, da je Gearbox podelil Zyngi nekaj nasvetov glede oblikovanja sveta. Tudi grafični slog ostaja isti, čeprav bi lahko bile teksture morda malce bolj ostre, a to na zaslonu telefona verjetno ne izstopa tako kot ob gledanju posnetka na YouTubu.
Na žalost to še ni čisto dokončna različica igre, ampak nekakšen javni test, ki je trenutno na voljo samo na Applovih telefonih, kasneje pa bo igra prispela tudi na Android.
Testiranje je trenutno na voljo preko App Store trgovine, a na žalost zadeva očitno ne deluje v Sloveniji. Morda se to kmalu spremeni, takrat pa boste za igranje na telefonu potrebovali slabih 3 GB prostora.
Serija iger Castlevania je med nami že celo večnost, saj je prvi del izšel davnega leta 1986, nakar smo dobili še cel kup nadaljevanj in praktično ni minilo eno leto, ne da bi na trg dobili nov del te franšize. Stvari so se nato upočasnile dobrih 10 let nazaj, ko se je založnik Konami za nekaj časa umaknil s trga videoiger, a se zdaj postopoma vrača na stara pota. Obudil je svoje dolgo speče franšize, kot sta Metal Gear Solid in Silent Hill, zdaj pa bomo po več kot desetletju dobili tudi povsem frišen del serije Castlevania.
Igra Castlevania: Belmont’s Curse je bila sprva najavljena na Sonyevi februarski konferenci, zdaj pa smo zanjo dobili kratek igralni napovednik. Ta je videti naravnost fantastično, in to tako z grafičnega kot tudi z igralnega vidika. Za razvojem stoji razvijalec Evil Empire, ki je pred tem ustvaril igro The Rogue Prince of Persia in je delal tudi na dodatku za igro Dead Cells, imenovanem Return to Castlevania.
Studio ima tako že nekaj izkušenj s to franšizo, za ta projekt pa so očitno dobili veliko več proračuna, kar se jasno vidi. Grafično je zadeva videti res impresivno, igranje pa ostaja zvesto predhodnikom, kar pomeni 2D akcijado s platformskimi elementi, kjer bo naše glavno orožje bič. Z njim bomo pretepali nasprotnike in ga uporabljali za prečkanje platformskih izzivov, Evil Empire pa obljublja ogromno raziskovanja in skrivnosti, ki jih bodo našli samo tisti najbolj radovedni.
Dogajanje bo postavljeno globoko v preteklost serije Castlevania, in sicer se bo zgodba odvila leta 1499, kar je 23 let po dogodkih iz igre Dracula’s Curse, ki je izšla davnega leta 1989.
Castlevania: Belmont’s Curse izide enkrat v letu 2026, prednaročila fizičnih različic igre pa kažejo na ceno 40 €.
