Z igro Back 4 Blood iz leta 2021 ni bilo nič preveč narobe, saj je bila to zabavna večigralska streljačina, ki ji je uspelo predstaviti igralno formulo igre Left 4 Dead za moderno občinstvo. Je pa bil naslov nekam pozabljiv in priznati moram, da se nanj spomnim samo takrat, ko mi ga omeni kdo drug.
Od svojega izida je ta naslov prejel tri plačljive razširitve, razvijalec Turtle Rock pa je je lani februarja izjavil, da za ta naslov ne nameravajo več izdajati nove vsebine, saj so zdaj povsem fokusirani na svojo prihajajočo igro, kaj pa ta točno je takrat niso želeli izdati.
Zdaj pa so se začeli pojavljati znaki, da bi njihov nov naslov znal biti nič drugega kot pa Back 4 Blood 2. Internetni detektivi so namreč na strani SteamDB v podatkovni bazi zabeležili nov zapis Gobi. To se zdi dokaj nedolžen zapis, a če nato skočimo na stran kaskaderja in igralca z imenom Jesse Hutch, potem lahko v njegovem življenjepisu vidimo tudi delo na naslovu Gobi 2, ki ima zraven zapisanega razvijalca Turtle Rock. Jesse je svoje talente gibanja posodil tudi v igri Back 4 Blood, tako da je dokaj varna stava, da je zdaj to ponovil tudi v nadaljevanju.
Domena back4blood2.com je bila prav tako registrirana enkrat lani, kar je še en pokazatelj, da je Back 4 Blood 2 resničen projekt, ki bi ga znal Turtle Rock najaviti kaj kmalu – se bo morda to zgodilo na prireditvi The Game Awards?
Umetna inteligenca zna zdaj narediti veliko več kot pa samo odgovarjati na vaša vprašanja znotraj aplikacije ChatGPT. Zdaj zna skupaj spraviti tudi cele videoposnetke in čeprav so to še zgodnji dnevi, je tehnologija impresivna in samo vprašanje časa je bilo, da jo bodo začela izrabljati večja podjetja.
Takšna tehnologija še ni dorasla za ustvarjanje čisto pravih filmov, a za krajše oglase je več kot pripravna. To je pri nas dokazala že trgovina Spar, zdaj pa je za vajeti umetno-inteligentnih reklam poprijelo tudi podjetje Coca-Cola. Žal pa si je s tem nakopala ogromno jeze in ogorčenja iz strani splošne publike, ki bi pri nekaterih stvareh še vedno raje imela plod izpod človeških rok.
In ena od teh stvari je zdaj že njihova tradicionalna božična reklama, ki je znana tudi nam Slovencem. Vsaj jaz se spomnim, da sem v svoji rani mladosti z veseljem gledal v oglas, kjer se skozi snežno pokrajino zapelje rdeč tovornjak z napisom Coca-Cola, nakar Božiček nekomu podari steklenico te sladke pijače. Ti spomini so zdaj že malce megleni in zdaj sem v svojih srednjih letih poln cinizma glede takšnega oglaševanja, vendar imam kljub temu me na tisti rdeči tovornjak vlečejo tople misli in ob njem takoj pomislim na zasneženo domačo vasico, kjer sem se grel na vrhu krušne peči.
Ending with the slogan “Real Magic” right after showing the fakest crap is wild
Verjetno pri temu nisem edini in je zaradi tega ta reklama, ki jo je tokrat ustvarila umetna inteligenca, pri ljudeh na X-u in pod YouTube komentarji sprožila tako buren odziv. Umetna pamet je bila že večkrat obsojena kraje legitimnih služb in to za takšen oglas vsekakor drži, saj bi zanj potreboval ogromno človeških rok, ki bi na njem delala mesece, medtem ko je umetna inteligenca vse to naredila veliko hitreje in to za veliko manjši proračun. Oglas sicer ni katastrofalen, saj ne vidimo kakšnih večjih napak, kot je denimo pravopisna napaka na sloganu ali pa odvečnih prstov Božička. Vseeno pa so zdaj takšnih videoposnetki izpod umetne pameti postali takoj razširjeni, da jih lahko pozoren gledalec hitro prepozna: hitri kadri, kjer se kamera vedno premika v nekako isto smer in nasmejani obrazi ljudi, ki ne obstajajo in držijo mrtve oči.
Coca-Cola se javno na kritike še ni odzvala, a po drugi strani oglasa tudi ni umaknila, tako da lahko verjetno enako potezo pričakujemo tudi za naslednje leto.
Agatha All Along je fantazijska komedija, ki na platformi Disney+ spremlja čarovnico Agatho Harkness. Lik, ki smo ga prvič spoznali v seriji Wandavision, tokrat dobiva več pozornosti, saj gledalci spoznavamo njeno preteklost in kompleksnost njene osebnosti. Zgodba nas popelje na “Čarovniško cesto,” kjer Agatha poskuša ponovno najti svojo moč in identiteto, hkrati pa se sooča z izzivi in skrivnostnimi liki, ki vplivajo na njeno osebnost in razne moralne odločitve.
Serija ne stremi k temu, da bi postala presežek kinematografije in to je treba sprejeti že ob začetku gledanja. Ni projekt, ki bi navduševal do te mere, da bi nestrpno čakal na nove epizode in vstajal ob treh zjutraj za premierni ogled. Vendar pa uspešno zapolni slabo uro tedenskega dolgčasa, kar ji daje določen šarm. Kljub temu sem bil skozi celotno serijo zmeden, komu je pravzaprav namenjena. Brez poznavanja zgodbe iz Wandavision in širšega Marvelovega vesolja serija nima posebnega konteksta, zaradi česar težko priporočam njen ogled komurkoli zunaj že obstoječe baze Marvelovih oboževalcev.
Največjo prednost serije predstavljajo igralci. Kathryn Hahn v vlogi Agathe Harkness ponovno blesti s svojo karizmatično in večplastno igro, ki liku dodaja humor, ranljivost in nekaj zloveščega šarma. Aubrey Plaza kot njena bivša ljubimka prinaša zanimivo dinamiko, medtem ko Joe Locke kot skrivnostni najstnik poskrbi za napetost in dvome o pravih motivih njegovega lika. Ti elementi dodajo seriji nekaj zanimivosti, ki pa je včasih zasenčena z vizualnimi težavami, predvsem pretemnimi prizori. Sekvence na “Čarovniški cesti” so pogosto tako slabo osvetljene, da dogajanje na ekranu postane težko spremljati, kar zmoti gledalsko izkušnjo.
Kljub zanimivim idejam se zgodba večinoma drži ustaljenega vzorca, kjer vsaka epizoda predstavlja nov izziv za Agatho in njene spremljevalce. Serija poskuša vključiti presenetljive preobrate, kot je razrešitev teorije, da bi skrivnostni najstnik lahko bil Agathin sin, a ti zasuki niso dovolj, da bi pustili trajen vtis. Namesto tega pogosto delujejo kot obvezen del širše Marvelove zgodbe, ki želi povezati preteklost z naslednjimi filmi in serijami.
Na IMDb ima serija oceno 7,3, na Rotten Tomatoes pa 83 % pri kritikih in 82 % pri občinstvu. Te ocene se mi zdijo nekoliko previsoke glede na to, kar serija dejansko ponuja. Čeprav ima nekaj dobrih trenutkov in solidno igralsko zasedbo, ji manjka globina, jasna ciljna publika in resnično navdušenje, ki bi jo povzdignilo nad povprečnost.
Agatha All Along je serija, ki jo je najbolje jemati kot lahkotno zabavo. Je prijeten dodatek k Marvelovemu vesolju, vendar mislim da ne prinaša ničesar bistvenega, kar bi jo naredilo nujno za ogled. Če iščete način za krajšanje dolgčasa ali ste zvesti Marvelovi oboževalci, ki želite poznati vsako referenco, potem je serija vredna pogleda. V nasprotnem primeru pa lahko brez slabe vesti preskočite.
Emulator shadPS4 je v zadnjih nekaj mesecih postal znan kot način, ki omogoča igranje igre Bloodborne tudi na PC-ju. Pri tem je bil hudo uspešen, saj tega naslova Sony trmasto noče predelati na računalnike, PC igralci pa po njem kličejo že leta, saj je to eden od dveh naslovov zdaj slavnega razvijalca FromSoftware, ki ga na PC-ju še nismo videli (Demon’s Souls), zato so avtorji emulatorja vanj vložili tudi največ truda.
Vendar zna shadPS4 poganjati tudi druge igre, ki ne nosijo imena Bloodborne, saj je to v svoji srži emulator celotnega kataloga konzole PlayStation 4 in ne samo enega specifičnega naslova. Seznam Sonyjevih ekskluziv se sicer krajša, saj založnik zdaj s polno paro dela na PC obdelavah, ki na Steamu prinesejo nekaj dodatnega denarja, a čisto vse stvari niso bile predelane in morda tudi nikoli ne bodo. To ne velja samo za kakšne manjše naslove ampak tudi tiste večje: dvomimo, da bomo kdaj dobili računalniško verzijo prvih treh Uncharted iger, še bolj slabo pa se piše igri The Last Guardian.
The Last Guardian v bistvu niti ni tako star, saj je ta naslov na konzoli PlayStation 4 izšel leta 2016, a je do takrat za sabo nabral leta in leta razvoja. Igra je nastala izpod rok razvijalcev Japan Studio in GenDesign – slednji je imel pri razvoju največjo roko, saj je ta studio včasih delal pod imenom Team ICO in je v preteklosti razvil slavna naslova ICO ter kasneje Shadow of the Colossus.
The Last Guardian je akcijska avantura, ki vsebuje tudi uganke, te pa vam pomaga reševati ogromna žival Trico, ki se sčasoma naveže na vašega junaka in iz tega dobimo emotivno potovanje, ki sicer ni postalo tako popularno kot Shadow of the Colossus, zaradi česar je Sony na licenco tudi kratkomalo pozabil.
A zdaj je bila ta ponovno obujena preko emulatorja shadPS4, vendar pa je zaenkrat stvar daleč od igralne. Impresivno je sicer že dejstvo, da je ta samo nekaj mesecev star emulator uspešno sploh zagnal tale grafično izjemno zahteven naslov, vendar ima razvoja ekipa pred sabo še ogromno dela, saj je stvar trenutno polna nedelujočih tekstur in drugih grafičnih napak. A spomnimo se, da tudi Bloodborne na začetku ni mogel niti naložiti stopnje, zdaj pa ga nekateri na PC-ju preigravajo od začetka do konca.
Emulator shadPS4 si lahko snamete preko sledeče povezave, do iger pa se boste morali seveda dokopati lastnoročno.
Obstajajo vrste ljudi, ki v videoigrah nimajo problemov s pokolom celega bataljona ljudi in jim trganje uda iz naključnega zombija ne predstavlja neke dileme, a obenem ne prenesejo nasilja nad živalmi. Na žalost med te ljudi spadam tudi jaz, čeprav me v preteklosti takšne stvari niso tako motile.
Dober primer tega je denimo igra Stalker: Shadow of Chernobyl iz leta 2007, ki sem se je lotil nedavno znova preigravati in tam že dokaj zgodaj naletimo na trope divjih psov, ki vas radi obkolijo in vam tako občutno zmanjšajo možnost za preživetje. Nadležne štirinožneže sem pridno odpravil s puško in se med tem nisem preveč sekiral, nakar sem v uvodnih urah igre Stalker 2 naletel na podoben obračun in tule me je že malce stisnilo pri duši.
Razlika je verjetno v grafični podobi, saj so v prejšnji igri bili psi sicer še vedno prepoznavni, a moji možgani so jasno vedeli, da je tole samo neka tekstura, ki je nalepljena čez nek model, medtem ko Stalker 2 vsebuje tako podrobno poustvarjene pse, da jim iz smrčka lahko razberemo vse dlake in čeprav nas napadajo divji, mutirani psi, ti še zmeraj zacvilijo in realistične animacije vam znajo poslati neprijeten srh po telesu.
Stalker 2 vam da sicer že na začetku vedeti, da tole ne bo igra za občutljive ljudi. V eni od zgodnjih vmesnih sekvenc vam gleženj grize nek cucek, ki ga brcnete iz sebe, ubožca pa nato posesa anomalija in ga realistično razgradi v prafaktorje. Nakar stopite v odprti svet in vam psi radi postavljajo zasede, nakar vam NPC-ji zastavljajo stranske misije, kjer je treba na določenih območjih narediti pravo deratizacijo mutiranih kosmatincev.
Tako da je opozorilo iz naslova tega članka na mestu, saj je ob čedalje bolj realistični grafiki obenem čedalje težje pobijati te hišne ljubljenčke, ki si ga marsikdo lasti doma. To je dobro dokazala denimo igra The Last of Us Part 2 in tudi začetni del igre God of War Ragnarok je imel žalostno sceno, kjer je sicer v glavni vlogi nastopal volk. Sam sem tak strahopetec, da kot velik oboževalec filma The Blair Witch niti približno ne nameravam preizkusiti istoimenske igre, saj nam v tej grozljivki zvesto sledi nemški ovčar in ni ti treba biti jasnoviden, da ti je že ob tem jasno, da bo ta pes slej ali prej naletel na neko trpljenje.
Dobra novica je vsaj to, da je Stalker 2 na PC-ju že začel dobivati mode in kdo ve, morda bo sčasoma nekdo pse zamenjal s kakšnim drugim modelom pošasti. V tem primeru dejansko zavidam tistim, ki v igrah ne trpijo pajkov in jim razvijalci ustrežejo s posebnim igralnim načinom arahnofobija, kjer pajkasti 3D modeli izginejo in so zamenjani z nečim drugim in tudi ljubitelji psov bi si morda zaslužili svojo lastno takšno obdelavo vsebine.
Torej ste pred kratkim kupili sveže izdano konzolo PlayStation 5 Pro in zdaj iščete neke nove naslove, ki preko uradne podpore znajo izkoristiti večje strojne mišice pol-naslednika konzole iz 2020? Kaj pravite na povprečno grozljivko iz leta 2022, ki ji krvi ne manjka, a zaradi tega šepa na vseh drugih področjih?
Govorimo o igri The Callisto Protocol, ki jo je dve leti nazaj spočel razvijalec Striking Distance Studios, projekt pa je vodil Glen Schofield, ki je bil njega dni odgovoren za rojstvo serije Dead Space in je zdaj preko te igre poskušal uresničiti vse neizpolnjene ambicije od prej. Založnik Krafton je njegovi viziji verjel, a žal je bila ta draga kot žafran, igralno in štorijalno pa The Callisto Protocol preprosto ni bil nekaj, kar bi si bilo vredno zapomniti in za to plačati polno ceno.
Posledično je bila prodaja pod pričakovanji, studio je odpustil 32 zaposlenih, Schofield pa je zapustil razvijalca in šel nekam drugam. Krafton medtem nad znamko ni povsem obupal in igri je ponudil uradno podporo za konzolo PlayStation 5 Pro, ki med drugim omogoča igranje na 8K ločljivosti.
Kako se tam obnese nimamo pojma, saj si takšnega TV sprejemnika ne moremo privoščiti in slišimo, da se zdi naložba v tak prikazovalnik trapasta tudi večjim kanalom tipa Digital Foundry. Za oglaševanje pa je vsekakor zanimiva novica, da določen naslov podpira igranje pri takšni ločljivosti, pa čeprav se bo medtem treba zadovoljiti s samo 30 sličicami na sekundo.
Če so vam pri srcu bolj normalni televizorji, potem ima Krafton tudi za vas dobro novico. The Callisto Protocol namreč na konzoli PS5 Pro zdaj omogoča igranje pri 4K ločljivosti in to pri 60 sličicah na sekundo, ob tem pa boste uživali tudi polno podporo osvetljevanja ray tracing. Tudi to je impresiven dosežek, saj je imela ta igra ob izidu kar nekaj težav tudi na najmočnejših PC konfiguracijah, zdaj pa so bile te dovolj zloščene, da lahko tudi konzole igro poganjajo pri maksimalni grafični lepoti.
Dodatna dobra novica je tudi to, da je bila igra zdaj v PlayStation trgovini znižana za -70 % na 20,99 €, a ta cena se izteče jutri, 23. novembra, nakar se vrne na polnih 70 €.
Če se zgodbe in zgodovine igre The Callisto Protocol kar ne morete naveličati, potem se vam splača pogledati v smer naslova Redacted, ki ga je taisti razvijalec izdal samo leto nazaj. V njem se boste zopet vrnili v zaporniško kolonijo Black Iron Prison – bodite le pozorni na dejstvo, da se igralno Redacted in The Callisto Protocol razlikujeta kot noč in dan, s tem da je tudi Redacted dva dni nazaj prejel podporo za PS5 Pro.
Dobro znana serija Simpsonovi je zdaj nastopila že v 36. sezoni in čeprav se pisana četa rumenih likov nikoli ne postara, to ne velja za njihovo zasedbo glasovnih igralcev, ki so že praktično polovico svojega življenja preživeli za mikrofoni ob igranju novih epizod.
Nekje je pri temu treba narediti konec, saj se ti glasilke enkrat preprosto utrudijo in to se je zgodilo igralki Pamali Hayden, ki je v seriji posodila glas slavnemu očalarju Milhouseu. Fox je včeraj najavil, da se Pamela po 35 letih, v katerih se je podpisala pod skoraj 700 epizod, naposled poslavlja od te serije in za njeno delo so pripravili poseben video, ki je obeležil vse njeno delo. Pamela je poleg Milhousea odigrala tudi nekatere druge vloge: njen glas sta denimo nosila Jimbo Jones in Ron Flanders.
Pamela je v seriji sodelovala od samih začetkov, saj se je Milhouse pojavil že takrat, ko Simpsonovi sploh še niso bili prava serija, ampak zgolj kratki risani filmčki, ki so se pojavili znotraj oddaje The Tracey Ullman Show. Priljubljeni lik sicer iz serije ne bo izginil, saj je Fox že izjavil, da bo kmalu začel iskati alternativnega glasovnega igralca, izpod Pamele pa se bo Milhouse zadnjič oglasil v prihajajoči epizodi “Treehouse of Horror Presents: Simpsons Wicked This Way Comes”.
Zna se zgoditi, da bomo po Pameli, ki jih danes šteje 70, slišali o odhodu tudi nekaterih drugih večjih imen, ki nas spremljajo že več kot tri desetletja. Dan Castellaneta, ki igra Homerja, je danes star že 67 let, enako številko svečk na torti pa nosi tudi Nancy Cartwright, ki igra Barta. Marge, ki jo igra Julie Kavner, pa je morda najbolj pripraven kandidat za odhod, saj je igralka stara že 74 let, kar se je začelo že poznati tudi v njenem glasovnem igranju.
Franšiza Alien – pri nas poznana pod imenom Osmi potnik – je dandanes bolj živa kot kadarkoli prej, saj kar naenkrat na nas dežujejo novi filmi, pripravlja se nova serija, zanimivo pa je tudi znotraj igričarskih voda. Stvar bo kmalu doživela tudi svoj prvi prehod v televizijski format, saj na seriji Alien: Earth že dolgo dela Noah Hawley, ki ga poznamo predvsem po odličnih sezonah serije Fargo.
O Alien: Earth se dolgo že govori in to ne samo na račun tega, da bo tole prva serija v Alien svetu, ampak ker bo tole preddel, ki se bo odvijal celo pred originalnim Osmim potnikom, ki nam ga je leta 1979 dostavil Ridley Scott. To je že od začetka presenetljiva novica, saj je dolgo veljalo dejstvo, da se je v tem filmu posadka ladje Nostromo prvič srečala z nevarnim bitjem Xenomorphom, zaradi česar je bila nanj tudi povsem nepripravljena, nova serija pa tako želi zgraditi svojo zgodovino, čeprav bo še vedno zvesta nadaljevanjem in bo ignorirala samo filma Prometheus in Covenant.
Serija se bo tako odvijala na Zemlji, kamor je leta 2120 strmoglavilo neznano plovilo in stvar se odpravi raziskati ekipa, ki znotraj vesoljske ladje naleti na neprijetno presenečenje. Kaj točno se tam zgodi nam kratek dražilnik seveda ne želi razkriti, a tale posadka bo nosila pomembno nalogo, ki je bila očitno uspešna, saj bi drugače že v prvem Osmem potniku celotna Zemlja bila podvržena sovražnemu bitju in njegovim potomcem.
Vsekakor ima Alien: Earth veliko priložnosti za razvoj svojih štorijalnih vej. Med drugim bomo zagotovo spet videli zlobno korporacijo Weyland-Yutani, čisto možno pa je, da bomo videli tudi izstrelitev ladje Nostromo, saj je ta štorijalno zapustila Zemljo samo dve leti po dogodkih znotraj te serije.
Alien: Earth bomo lahko gledali na pretočnem servisu Disney+ in sicer enkrat poleti 2025.
Okrajšava S.T.A.L.K.E.R. je sinonim za post-apokaliptično norost, polno radiacije, mutiranih stvorov in filozofskih vprašanj tipa: Kako dolgo lahko človek zdrži, preden si pošlje metek v glavo? Ukrajinska serija, ki je v preteklih letih postala kultna, te ne bo razočarala – če seveda uživaš v konstantni napetosti, nenehnem pomanjkanju nabojev in smrti, ki se približuje z enako gotovostjo kot obisk davčnega inšpektorja. Po 15 letih čakanja (in modifikacij, kot so Misery, ki je vse prejšnje tri igre združila in začinila z dodatnimi preživetvenimi mehanikami, ki so zame serijo dvignile na popolnoma novo stopnjo), je tu S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl. Nadaljevanje, ki obljublja vse: več smrti, več brezupa in, presenetljivo, manj stabilnosti kot doslej.
Kljub vsemu sem si neizmerno želel spet vzeti Geigerjev števec na potovanje, ki diši kot festival odpovedi organov. Neizmeren občutek zadovoljstva sem našel v neizprosnem svetu, kjer vsak naboj šteje – ne samo zato, ker jih je malo, temveč ker nikoli ne veš, ali bo naslednji strel pokončal nasprotnika ali tvojo lastno puško. V Zoni se z veliko znoja iz grozne ročne pištole počasi prebiješ do malo boljše pokalice, ki še vedno potrebuje obilico sreče, da te ne razočara ravno takrat, ko se bo trop divjih psov odločil za obisk tvojega jugularnega sistema.
Razvojna ekipa: GSC Game World Založnik: GSC Game World Platforme: PC, Xbox Series X/S Steam:Povezava Datum izida: 20. november 2024 Cena: 59,99 €
Zvrst: Akcijsko igranje vlog
NAPOVEDNIK
Dobrodošel v Zoni: kjer je edina stalnica tvoja smrt
Še preden sem se podal v Zono, me je skrbelo, da bo najnovejši vnos nekoliko zmanjšal neizprosnost in težavnost ter se osredotočil na arkadno akcijo v prizadevanju, da bi pritegnil mainstream množico – navsezadnje je tiho postal eden največjih prihajajočih naslovov Xbox Series X v letu 2024. Te skrbi so se k sreči izkazale za neutemeljene.
Kako veš, da se nahajaš v igri, kjer je smrt stalnica? Ker te ob vsakem pokolu pričaka števec trenutnih smrti! Zona je natančno taka, kot jo pomnim. Preživetje ni samo opcija – je bitka. Če ti uspe preživeti mutante, te čakajo razbojniki. Če te ti pustijo pri miru, te za vogalom čaka anomalija. Če se izogneš vsemu naštetemu, boš verjetno padel v smrt, ker si pozabil, da je tvoj inventar pretežak za skok čez 2-metrski prepad. To je lepota S.T.A.L.K.E.R.-ja: nič ti ni podarjeno. Preživetje ni samoumevno. Je prisluženo.
V nekem trenutku sem preživel napeto streljanje s tremi razbojniki, a sem umrl, ko nisem mogel pravočasno previti krvaveče rane. Kasneje se je poskus lova na skupino razbojnikov izjalovil, ko je zvok streljanja pritegnil trop divjih psov, ki so se odločili, da sem v skupini videti najokusnejši – verjetno ni pomagalo, da sem v žepih tovoril par kilogramov suhe salame – in me raztrgali na koščke. Tako kot Zona, je tudi ST.A.L.K.E.R. 2 zelo neprizanesljiv – toda prav zato mislim, da bo vpeljal povsem novo generacijo zalezovalcev.
Praktičnost ali moralnost?
Če te skrbi, da bi skočil v avanturo, ne da bi preigral originalno trilogijo, ni razloga za paniko. Razen omembe nekaterih imen iz prejšnjih iger predznanje ni nujno. Je pa dobrodošlo.
Vse skupaj se začne z nočnim vdorom v Zono, kjer novi protagonist Skif išče dovolj močno anomalijo za napolnitev skrivnostnega artefakta – predmeta, ki ga je skoraj nadnaravna energija Zone že spremenila. Uvod je precej prizanesljiv in preprost: dobiš veliko medicinskih zalog, sovražnikov skoraj ni, tvoja naloga – skeniranje serije anomalij – pa je jasna in linearna. Predvidljivo pa se vse sfiži, ko te preseneti in skoraj ubije izdajalec z veliko večjo puško.
Tak uvod je učinkovit, saj ti pusti, da preizkusiš naprednejše mehanike, preden ti znova vzame voljo do življen… *khm* mislim reči vso opremo in te pahne v neznano. Glavna zgodba je odlična motivacija, vendar te igra nikakor ne sili, da jo upoštevaš. Težko je opisati, kako velik je svet, dokler prvič ne odpreš zemljevida. Veliko večji, kot v prejšnjih igrah, morda celo večji od združenega zemljevida originalne trilogije. Prav tako je ročno izdelan in se ne zanaša na naključno generacijo, kar se pozna.
Vendar trpi za simptomom, ki mu sam pravim arkadna prenasičenost. Tako ti bo recimo nekdo dal nalogo, da obiščeš stavbo in pobereš odvrženo torbo, vse to pa bo dobro minuto hoje stran od dajalca naloge. Večina misij ima podobne simptome, kar je sicer prijazno do igralca, a rahlo arkadno za serijo, ki se ponosno spogleduje z realizmom.
Prva naloga, ki jo dobim pri natakarju: Pojdi po cesti in premlati stalkerja, ki dolguje denar. Zveni preprosto, mar ne?
Žal so me prehiteli banditi, ki so dolžnika ujeli in obkolili v skladišču. Prisilijo me, da postanem pogajalec, dolžnik pa mi pove, da ima dragocenosti skrite na vrhu bližnjega vodnega stolpa. Seveda je meni naloženo, da se odpravim ponje. Na njihovo smolo pa je med dragocenostmi tudi puška z optiko. Njen lastnik mi po radijski zvezi namigne, da banditi verjetno nimajo lepih planov zame, a da imam trenutno odlično pozicijo za obračun z njimi. In ja, njihov pokol je bil enako izpolnjujoč, kot da bi našel 50 evrov v stari jakni.
Preizkus refleksov in potrpežljivosti
Streljanje je, kot vedno, kulinarična mešanica realizma in adrenalina. S.T.A.L.K.E.R. 2 ohranja intenzivno in surovo izkušnjo strelskega nasilja, ki je zaznamovala predhodnike. Ljudje padejo po dobro odmerjenem strelu v glavo, vendar je težko natančno meriti, saj te sovražne krogle iščejo z enako smrtonosnostjo. Če se predolgo zadržuješ na enem mestu, postaneš lahka tarča, sploh za granate, ki jih nepridipravi mečejo naokoli kot gnile paradižnike.
Žal pa boj z mutanti ni tako zabaven. Njihovi dizajni so sicer impresivni – Bloodsuckerji s svojimi lovkami so kot nekaj izpod rok Lovecrafta, da ne pozabimo še na njihovo sposobnost nevidnosti! Vendar so v praksi le gobica za krogle. Isto velja tudi za druge mutante, kot so podvajajoče se mačke, psihiatri na steroidih z možnostjo povzročanja emocionalne škode ter osnovnejši mutirani prašiči ter psi.
Upal sem na več strateškega pristopa, a ga tu ni, še huje pa je, da bitke z mutanti stanejo dragocene dobrine, koristi pa praktično ni. Z velikim veseljem bi jih oropal telesnih delov in le te prodal prvemu perverznežu, a to ni možno.
Anomalije so enako zahrbtne kot vedno, a prava vizualna poslastica. Lahko vržeš zarjaveli vijak v migetajoč zrak okoli anomalije, da jo začasno nevtraliziraš, vendar to ne traja dolgo. Ko me nekdo prosi, da rešim truplo njegovega brata iz grape, polne gravitacijskih anomalij, se najprej trudim opraviti nalogo, a iz radovednosti preverim njegove žepe, dejanje, ki mi ga je nalogodajalec striktno prepovedal. V žepu med drobnarijami najdem tudi dragocen artefakt. Igra te ne kaznuje, če preprosto obrneš pištolo proti “naročniku” in od njega vzameš vse, kar ima. Moralni kompas? Pustil sem ga pri vhodu v Zono.
To je kruto, a tudi bistvo igre. Vedno je prisoten močan pritisk, da preživiš, bodisi s trgovanjem orožja za strelivo ali sprejemanjem občasnih nalog za nekaj gotovine, da popraviš del razpadajoče opreme. Prav ta občutek nujnosti naredi igro tako privlačno. Večino časa sem preživel v raziskovanju bujne zelene zapuščenosti, vendar sta stalno pomanjkanje zalog in prazna denarnica pogosto določala, ali se bom spustil v jamo, polno mutantov, ali bom to preložil, dokler ne najdem več medicinskih pripomočkov.
Tehnični glavoboli in umetna inteligenca
Kljub temu pa obstaja velika stvar, ki bi te lahko odvrnila od igre: tehnična nestabilnost. Pred-izidna verzija se je sesuvala povprečno na vsakih 10 minut, kar je povsem v skladu z dolgoletno tradicijo serije. A če to zaenkrat ignoriramo, je iz tehničnega in vizualnega vidika S.T.A.L.K.E.R. 2 velik napredek. Ljubitelje realizma bo veselilo tudi, da si lahko uporabniški vmesnik po mili volji prilagodiš in izklopiš različne elemente za dodatni realizem.
Originalni naslovi so sloveli po A-Life, umetni inteligenci, kjer je vsak obiskovalec Zone imel lastne potrebe, želje in motivacije. Tako so lahko recimo v zasedi umrli po tem, ko so ti zadali posebno nalogo, ti pa si ostal praznih rok. Oporišča so menjavala lastnike, stalkerji so se sami podajali v lov za artefakti, banditi so ropali in napadali oporišča in tako dalje. Sistem je bil sicer v končni različici le okleščena različica originalne zamisli, a vseeno je bil nadvse impresiven.
Resda A-Life tudi v novem delu še vedno ni bil realiziran do polne mere, a vseeno je svet poln življenja. A ne le to, je tudi prekrasen. Od vremenskih pojavov, ki segajo od pripekajočega sonca do orkanskih neviht in izbruhov radiacije. Kamorkoli se obrneš, je poln rastlinja, propadajočih zgradb in trupel prepočasnih obiskovalcev. Tehnična plat je prav tako prejela veliko izboljšav, od izboljšanih animacij ter interakcij z osebami pa do nadgrajevanja orožja. Tudi angleški prevod je za razliko od prej tokrat brezhiben, bi pa omenil, da je govorno podajanje mukotrpno povprečno.
Seveda pa to vse skupaj prinese precejšnjo sistemsko zahtevnost, omeniti pa moramo tudi slona v sobi. Močno sem bil razočaran nad nestabilnostjo, saj se je igra sesuvala kot študent v gostilni po drugi uri zjutraj. Seveda pa je to bil zgolj začetek problemov. Naletel sem na manjkajoče zvočne učinke, grafične anomalije, “zataknjene” NPC-je ter občasno butasto umetno inteligenco. A kljub temu sem ob igranju presenetljivo užival in mislim, da je to tisto, kar je najpomembnejše. Upam pa, da bodo po izidu uspeli odpraviti te pomanjkljivosti, saj so edino, kar v mojih mislih igro loči od popolnosti. Seveda pa k visoki oceni šteje tudi vgrajena podpora za obširne modifikacije.
Razsodba
(+) Ohranja tesnobno, radikalno atmosfero originalnih iger (+) Velik svet in neskončne možnosti za raziskovanje (+) Težavnost, ki te prisili, da vsak korak dobro premisliš (+) Živ in lep svet, poln nevarnosti (+) Brutalno in surovo streljanje (+) Brutalno in surovo streljanje (+/-) A-Life še vedno ni prišel na svoj račun (+/-) Zgolj povprečna umetna inteligenca (-) Pogosto sesuvanje ter druge tehnične pomanjkljivosti
Zdaj je že jasno, da Ubisoftov poskus ustvarjanje igre v odprtem svetu znotraj franšize Vojna zvezd ni obrodil tako bogatih sadov, kot pa je založnik upal. Prodaja sicer ni bila katastrofalna, vendar spet ni bila takšna kot jo je zahtevala tako draga licenca in kritike so bile dovolj glasne, da so Francozi zamaknili izid igre Assassin’s Creed Shadows, saj želijo to izdati tako dodelano, da jo bo že ob izidu veselje igrati.
Za Star Wars Outlaws pa so kmalu po izidu začeli napovedovati večje posodobitve in izdajanje dodatnih DLC-jev. Te posodobitve ne bodo samo popravki hroščev, ampak se bodo lotili tudi večjih sprememb igralnih mehanik, kar v svetu enoigralskih naslovov ne vidimo ravno pogosto in v bistvu smo še vedno skeptični, da bo razvijalec lahko samo v nekaj mesecih popravil stvari, ki jih je pred tem kodiral leta.
Popravek 1.4 se bo lotil obdelave boja, ki bo deležen večjih sprememb. Nasprotniki bodo zdaj bolj odzivni na naše streljanje in bodo držali šibke točke, ki jim bo naš laserski izstrelek lahko prizadel uničujoče posledice. Streljanje v glavo bo zdaj obrodilo večje sadove, sovražniki pa bodo zdaj ob umiranju kazali nove animacije. Naša junakinja Kay bo zdaj lahko orožja, ki jih po tleh odvržejo padli nasprotniki, obdržala za dlje, tako da se ji ne bo treba samo zanašati na svoj priročni blaster, vsem orožjem pa so bile obdelane statistike in so jim bili dodani tudi novi grafični in zvočni učinki, zaradi česar se čutijo bolj unikatno.
Predelan bo tudi sistem streljanja izza zaklona, prav tako bomo lahko zdaj preklapljali pogled, tako da bomo akcijo lahko spremljali iz desnega ali pa levega ramena. Dodatno je bila predelana umetna inteligenca nasprotnikov, misije pa nam bodo zdaj puščale več svobode, tako da se bomo lahko vsakega segmenta lotili akcijsko, skrivalno ali pa uporabili mešanico obeh teh pristopov.
Skladno s posodobitvijo 1.4 bomo dobili tudi prvi DLC, ki je del sezone prepustnice. Imenuje se Wild Cards in ta se bo vrtel okoli starega znanca Landota, ki bo poskušal razkriti skrivnosti visokoprofilnega Sabacc turnirja.
Posodobitev 1.4 izide že jutri, 21. novembra, na ta datum pa bo Ubisoft igro pripeljal tudi na trgovino Steam, kjer pa cena zaenkrat še ni znana.
Medtem ko čakamo, da razvijalec Valve uradno predstavi naslednika prenosnega onegaja Steam Deck, bo razvijalec morda kmalu za nas pripravil presenečenje v obliki novega kontrolerja. Vsaj tako trdi Brad Lynch, ki si je za kariero izbral brskanje po izdani programski kodi tega razvijalca, iz ločenih virov pa je izvedel za skrivnostni projekt Ibex, ki naj ne bi bil nič drugega kot pa Steam Controller 2.
Valve je leta 2015 izdal originalni kontroler Steam Controller, ki je imel kar nekaj privlačnih lastnosti, ki jih je nato razvijalec izrabil za snovanje konzole Steam Deck. Ena od glavnih značilnosti se je znašla na desni strani, kjer smo namesto paličice naleteli na odzivno sledilno ploščico v obliki kroga, preko te pa smo v igrah lahko nadzorovali premikanje miške. Steam Controller je tako postal idealni sopotnik za naslove (predvsem starejše), ki kontrolerjev niso posedovali in je bil tako pripraven tudi za igranje strategij – se je pa bilo ob tem treba navaditi na shemo nadzora.
Codename for Steam Controller 2 is “Ibex”
Separate product from Deckard’s “Roy” controller(s)
Both are being tooled for a mass production goal in their factories right now. That’s why I know they’re in later stages of productization
Steam Controller kakšnih večjih kritik ni bil deležen, a prodaja očitno ni stekla tako dobro kot je Valve od nje pričakoval. Podpora je sčasoma usahnila in proti koncu se je ta stvar prodajala po res nizki ceni, saj se je Valve čim prej želel znebiti odvečnih zalog.
Zdaj pa je morda napočil čas za novo priložnost in Brad pravi, da naj bi se Ibex pripravljalo za masovno proizvodnjo. Ni pa to edini novi izdelek na obzorju, saj je Brad med datotekami naletel tudi referenca na kontroler Roy, ki bi ga v uporabljali v navezi z napravo Deckard – slednja je predmet govoric že leta in naj bi bila naslednik VR očal Index, le da bi bila možna tudi povsem samostojna uporaba, brez PC-ja.
There might be more inputs than just these, but that info is still limited to me
Most of the physical buttons also have capacitive touch features which should aid in creating the skeleton for a hand pose
Tudi Roy naj bi bil že pripravljen za masovno proizvodnjo, za razliko od ostalih VR kontrolerjev pa naj bi ta na sebi nosil dovolj gumbov, da bi bil pripraven za uporabo tudi izven VR iger. Valve bi lahko tako na en mah v en kontroler združil dva različna svetova, kar je vsekakor zanimiva in pogumna ideja…
Če je ta seveda sploh resnična. Valve nima navade predčasnega razkrivanja svojih fizičnih izdelkov, saj te raje razkrije, ko so ti že blizu izida in jih je možno že prednaročiti. Kdaj se bo to zgodilo je trenutno nemogoče napovedati, je pa očitno Steam Deck spodbudil podjetje, da bolj pogumno zagrabi za vajeti ustvarjanja fizičnih izdelkov.
Približuje se konec novembra, kar pomeni, da se bo na odru kmalu spet pojavil Geoff Keighley, ki ima za nas pripravljeno novo izdajo glasovanja znotraj festivala The Game Awards.
Glasovanje se je že odprlo, tako da lahko zdaj skočite na uradno stran, se v njo prijavite preko svojega uporabniškega računa in podprete svoje najljubše naslove, ki se za nagrade potegujejo v 29 različnih kategorijah.
Letošnji seznam dobrih iger je pester, vse oči pa so seveda uprte v glavno kategorijo, ki nosi naslov Najboljše igre leta 2024 oziroma Game of the Year. Tokrat se za to krono potegujejo igre Astro Bot, Final Fantasy 7 Rebirth, Metaphor: ReFantazio, Black Myth: Wukong in presenetljiva izbora Balatro ter Elden Ring Shadow of the Erdtree.
Predvsem zadnji je sprožil kar nekaj pomislekov glede njegove vključitve, saj je osnovna igra Elden Ring izšla leta 2022 in je takrat osvojila ta naslov, letos pa je izšel samo njen dodatek Shadow of the Erdtree, a ta se očitno ravno tako lahko poteguje za ta prestižni naslov.
Največ nominacij sta sicer letos prejeli igri Final Fantasy 7 Rebirth in Astro Bot, ki se za nagrade potegujeta v sedmih kategorijah, medtem ko se Metaphor: ReFantazio za svoje kipce bori v šestih nominacijah. Dobro se je odrezal tudi Silent Hill 2, ki ima možnost osvojiti pet nagrad, enako število možnosti pa ima tudi igra Balatro – to roguelike kartanje je tako popularno, da lahko med drugim osvoji tudi titulo najboljše indie igre.
Vsaj za eno kategorijo lahko že zdaj napovemo zmagovalca, saj bo titula najbolj pričakovane igre zagotovo odšla v roke GTA 6.
Svoje glasove lahko oddate vse do 11. decembra, nakar se bo podelitev nagrad iz Los Angelesa odvila dan kasneje.
Založniki videoiger bodo s svojimi nakupi konkurenčnih hiš očitno nadaljevali tudi naslednje leto. Tokrat naj bi o večji kupčiji razmišljal Sony, ki se v preteklih letih sicer ni lotil tako gromozanskega zapravljanja kot Microsoft, ki je v relativnem kratkem času pogoltnil tako založnika Bethesdo, kot tudi Activision-Blizzard, a je vseeno pod svojo streho spravil priznanega razvijalca Bungie.
Zdaj naj bi enak tretma doživel japonski založnik Kadokawa, ki ima pod sabo veliko licenc iz sveta animeja in tudi videoiger. Morda njihova najbolj pomembna lastnina je razvijalec FromSoftware, ki ga poznamo po fenomenalnih naslovih Dark Souls, Bloodborne, Sekiro: Shadows Die Twice in Elden Ring. Zdaj bi se znalo vse to preseliti pod Sonyjev dežnik, saj spletna stran Reuters poroča, da naj bi bila Sony in Kadokawa sredi dogovora, a noben od njiju ni želel govorice uradno komentirati.
Sony bi s tem nakupom pošteno zamajal stolček Microsoftu, saj bi tako njihova konzola PlayStation pridobila še enega večjega ekskluzivnega razvijalca, ki je med igralci močno popularen. FromSoftware je namreč z vsakim naslovom pridobil večjo slavo – njihova zadnja igra Elden Ring je skočila v žanr odprtega sveta in je daleč najbolj popularen naslov izpod tega razvijalca in ni dvoma, da bo njihov naslednji projekt ravno tako zažigal blagajne. Nakup Kadokawe bi Sonyu še dodatno razširil njihov nadzor nad animeji, saj si že zdaj lastijo popularno platformo Crunchyroll in bi s tem samo še dodatno razširili katalog.
Sony si sicer že zdaj lasti 2 % delež Kadokawe in 14 % delež razvijalca FromSoftware. Z nakupom Kadokawe bi pridobili še 70 % tega razvijalca, kar bi pomenilo 84 % last, medtem ko si ostalih 16 % lasti kitajski založnik Tencent.
Assassin’s Creed Syndicate iz leta 2015 velja za zadnjo igro te franšize, ki se je zanašala na staro formulo teh iger. To pomeni, da je bil v njej še vedno poudarek na prikritem odstranjevanju tarč in da svet ni bil tako velik, da si samo za prečesavanje zemljevida porabil celo večnost, kaj šele da bi na njem opravil vse glavne in stranske naloge. Prav tako tole ni bil RPG, a je imel svoje traparije kot je denimo neroden boj in ponavljajoča se opravila.
Vendar je Syndicate predstavil kar nekaj zanimivih igralni novitet, saj smo lahko poljubno preklapljali nadzor nad junakoma Evie in Jacob in če se vam kolca po raziskovanju ulic starodavnega Londona potem je tole še vedno najboljša priložnost za takšne atmosferične avanture, ki mnogokrat spomnijo tudi na serijo Peaky Blinders.
Založnik in razvijalec Ubisoft je včeraj presenetil igralce, saj je igri ponudil nekaj nepričakovane ljubezni in jo optimiziral za sodobne konzole kot so PlayStation 5 ter Xbox Series X in S. Nova posodobitev na teh konzolah omogoči preigravanje pri 60 sličicah na sekundo in to pri ločljivosti 4K, kar je lepa novica za imetnike teh platform, kjer je bilo Syndicate sicer možno igrati, a pri nižji ločljivosti in zaklenjenih 30 sličicah na sekundo.
Ubisoft je imel za sabo težko leto, saj se njegovi projekti tipa Star Wars Outlaws na blagajnah niso obnesli kot bi se morali. Zato je svoj fokus preusmeril v franšizo Assassin’s Creed, ki je do sedaj vedno prinesla dobiček in del tega je tudi obnova takšnega starejšega naslova, ki se bo zgodila danes, 19. novembra. Naslednje poglavje Shadows je ob svoji najavi sprožil nekaj internetnega prerekanja, Ubisoft pa je nato igro prestavil na 14. februar 2025.
MMO Star Wars: The Old Republic je bil nekdaj znan kot ubijalec World of Warcrafta in založnik EA je 12 let nazaj v ta naslov prelil ogromne količine denarja, z upanjem, da bo takrat spoštovani razvijalec BioWare svoj talent ustvarjanja privlačnih enoigralskih naslovov preselil tudi v večigralski svet. Žal te želje niso bile izpolnjene, ni pa bila igra Star Wars: The Old Republic popoln polom, saj je zaslužil dovolj cekina, da je BioWare naslov podpiral vse do leta 2023, nakar je ta naloga prešla na ločenega razvijalca Broadsword Online.
Z menjavo razvijalca smo dobili tudi vtis, da bo šla ta večigralska izkušnja kmalu v pokoj, a Broadsword Online ima očitno za igro še nekaj načrtov. Najavili so namreč novo posodobitev 7.6, ki bo po vseh teh letih s sabo prinesla tudi prenovo same grafike.
Tale lepotna operacija sicer ne bo tako izrazita, da bi lahko posodobitev označili za predelavo igre, vendar pa bo vseeno zdaj igra videti bolj prijazna očem. Teksture so zdaj videti bolj podrobne, razna drevesa in travniki so bolj realistični in planeti so pridobili novo razsvetljavo – slednje zna biti stvar polemik, saj morda nad to spremembo ne bodo navdušeni veterani. Tudi razni NPC-ji so dobili nadgradnje, čeprav njihovi obrazi niso dobili tako izrazitih sprememb in včasih se v primerjavi zdi, kot da je nekdo samo malce zvišal svetlost zaslona.
Grafika pa ni edina stvar, ki prihaja v SWtOR, saj bodo igralci zagotovo veseli tudi nove štorijalne vsebine. Ta se bo tule imenovala Galactic Threads in kratek dražilnik za njo najdete na uradni strani. Zgodba nam bo zastavila nalogo lovljenja zlobnega Dartha Malgusa, ki ima zopet za bregom neke načrte in te lahko preprečimo samo mi. Odkrito povedano se mi niti ne sanja, kaj se trenutno dogaja v tej zgodbi, saj sem njega dni preigral samo osnovno kampanjo in nato izpustil vse dodatke. Se pa Malgusa vsekakor spomnim, saj je igral pomembno vlogo pri promociji originalne igre.
Posodobitev 7.6 prihaja v začetku decembra, Star Wars: The Old Republic pa lahko brezplačno prevzamete tudi preko Steama.
Od izida igre Half-Life 2 je zdaj preteklo 20 let in tale prvoosebna streljačina izpod razvijalca Valve upravičeno nosi naslov ene od najbolj pomembnih iger znotraj igričarske zgodovine. Ne samo, da je bila kampanja odlična, ampak je ta predstavila tudi kupček novih idej, ki jih v igrah prej nismo videli kot so realistične animacije obrazov in igranje z verno fiziko. Poleg tega je Valve ta naslov izkoristil za lansiranje svoje digitalne trgovine Steam in čeprav bi ta bila verjetno še vedno hudo uspešna tudi brez tega naslova, je vseeno bil ravno Half-Life 2 tista igra, ki je na platformo privlekla prve kupce.
Valve ima do te franšize veliko spoštovanja, kar so izkazali tudi ob tej obletnici. Spočeli so pravi dokumentarec, kjer se bivši člani ekipe spominjajo svojega pomembnega dela, nekaj besed pa spregovori tudi šef Gabe Newell. In ta je končno povedal tudi nekaj uradnega o tretji epizodi igre, ki je bila sicer napovedana, a nato nikoli izdana, vseeno pa je razvijalec nikoli ni uradno preklical.
Igra Half-Life 2 je namreč po izidu prejela dve epizodi, ki bi ju lahko označili za dodatka oziroma večja DLC-ja. Valve je preko teh nameraval bolj redno dostavljati vsebino, vendar pa se je nato v razvoju zapletel v težave: začelo se je namreč delo na večigralskem projektu Left 4 Dead, zaradi česar je bila tretja epizoda najprej začasno, nato pa za stalno opuščena.
Gabe priznava, da je krivda za to njegova, saj nikakor ni dobil ideje, kako bi tretja epizoda premaknila mejnike naprej. Po njegovem mnenju bi se z izdelovanjem dodatka samo zaradi tega, da bi dobili nova poglavja zgodbe, izneverili igralcem, nakar je preprosto preteklo preveč časa od izida osnovne igre, da bi še naprej delali na dodatni vsebini. To je verjetno res, saj smo 2. epizodo dobili leta 2007, tako da so igralci na njo čakali kar tri leta, nakar bi tretja izšla še kasneje. Po drugi strani pa tudi prvi dve epizodi nista ravno premikali igralnih meja in so ju igralci še vedno imeli radi, tako da bi enak topel sprejem dobila tudi eventualna zaključna epizoda.
Check out never before seen footage of Half-Life 2 Episode 3!
In ta je vsebovala nekaj zanimivih idej. V dokumentarcu lahko vidimo posnetke iz igranja prototipne verzije igre in navduši nov tip orožja, ki bi sovražnika lahko zamrznil ali pa preko grajenja ledenih slapov odpiral nove poti naprej, kar malce spomni na igro Prey. Tu je tudi povsem nov sovražnik, ki je videti kot ogromna sluzasta packa in je znala vase vsrkati druge naše nasprotnike in predmete – to tehnologijo je Valve nato izkoristil pri ustvarjanju igre Portal 2.
Če niste za to slavno franšizo še nikoli poprijeli, potem lahko zdaj to naredite brezplačno. Half-Life 2 je namreč prejel kar nekaj posodobitev in zdaj v sebi vključuje obe epizodi, vse to pa lahko brezplačno dobite preko Steama – akcija se izteče danes, 18. novembra ob 19.00. Modderji medtem delajo na neuradni izdaji 3. epizode, ki je pred kratkim dobila manjši demo.
Pretekli vikend je minil v duhu praznovanja franšize Half-Life, a veliko ljudi ne ve, da je praktično na isti dan kot Half-Life 2 izšla tudi igra Vampire The Masquerade: Bloodlines. Morda je bil tudi to razlog, da ta naslov ni nikoli spočel zaslužene prodaje, zaradi česar je pod rušo šel talentirani razvijalec Troika Games. Na nadaljevanje tega naslova še vedno čakamo, medtem pa je bil original zopet zasenčen iz strani igre Half-Life 2, saj o Vampire The Masquerade: Bloodlines skozi vikend nismo slišali ničesar, Valve pa je po drugi strani za svoj epski naslov izdal cel dokumentarec.
To je velika škoda, saj je Bloodlines po dveh desetletjih še vedno ena najboljših vampirskih izkušenj in k sreči na njo niso pozabili vsaj modderji. Eden od njih se imenuje “Safemilk” in ta se je preko orodja RTX Remix spravil v igro pripeljati prelestno ray tracing osvetljavo, ki jo zdaj lahko podoživimo preko zgodnje alfa verzije moda in to na naslednji povezavi.
Avtor že na začetku opozarja, da je verzija 0.0.1 še daleč od dokončane in da v njej ne dela veliko stvari, ki jih bo moral ročno obdelati. Vendar pa je mod tudi v tej res zgodnji fazi videti presneto impresiven, kar gre na račun same vizualne plati igre. Vampire The Masquerade: Bloodlines namreč vsebuje veliko stopenj, kjer se sprehajamo ponoči sredi ulic, ki jih krasijo neonski napisi in to je perfektna mapa za razkazovanje ray tracing učinkov. Kot lahko vidimo v zgornjem igralnem posnetku je sicer nekaj scen zdaj pretemnih, tako da v njih skoraj ne vidimo sogovornika, a te neprilike odtehta že samo dejstvo, da se lahko sprehajamo po bolj atmosferično obarvanemu mestu, zaradi česar ima tale zadeva še ogromno potenciala.
Kot rečeno, na nadaljevanje še vedno čakamo, saj se je to zapletlo v velike težave sredi razvoja, a ta zdaj očitno poteka normalno naprej. Dva tedna nazaj smo tako dobili svež napovednik, igra pa naj bi izšla v prvi polovici leta 2025.
Zgodil se je čudež in Red Dead Redemption je končno prispel na PC, kar je bila včasih prava fantazija, primerljiva s predelavo igre Bloodborne in prvim napovednikom za Half-Life 3. Razvijalec Rockstar si je za selitev svoje epske kavbojske pripovedi vsekakor vzel svoj sladki čas: preden je igro spravil na PC je najprej nanj preselil nadaljevanje Red Dead Redemption 2, nakar je originalno igro predelal za konzoli PlayStation 4 in Nintendo Switch in šele nato dovolil svojim programerjem kodo preseliti tudi na računalnike.
To so naredili premeteno, saj so verjetno vedeli, da bo PC verzija najboljša in da bi ob njeni zgodnji izdaji utrpela prodaja na ostalih platformah. Po dobrem tednu igranja lahko to tezo potrdim in Red Dead Redemption 1 na računalnikih označim za ultimativno izkušnjo tega naslova, ki bo v prihodnosti preko modov samo še pridobila na svojih prednostih.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Rockstar Games Založnik: Take-Two Interactive Platforme: PC, PS4, NS Nakup: Steam Datum izida: 29. oktober 2024 Igrano na: PC
O sami zgodbi in igralnih mehanikah, ki jih ponuja Red Dead Redemption v tej recenziji ne bi izgubljal besed – za to si lahko preberete moj opis, ki je bil spočet za konzolo Nintendo Switch in štorijalno ali igralno se stvari niso preveč spremenile. Osredotočimo se zato raje na tehnično plat in kakšen je sam občutek, ko lahko to kavbojščino z junakom Johnom Marstonom končno legitimno lahko zaženemo tudi na PC-ju.
Podoba igre je po vseh teh letih še vedno impresivna.
Čeprav je tole računalniška verzija igre in ta že v osnovi podpira navezo miške in tipkovnice, vseeno priporočam igranje s kontrolerjem. Nadzorna shema je sicer čisto povsem v redu tudi na tipkovnici in če vam kakšna tipka ne ustreza, jo lahko preprosto premestite na kak drug položaj. Miška prav tako ponuja svoje prednosti, saj je preko nje merjenje precej lažje in Red Dead Redemption niti v svojem drugem delu ni znal izdelati kakšnega res zadovoljujočega boja. Tako je treba biti ob merjenju dokaj natančen, če hočeš rafale natančno pošiljati sovražniku v glavo in na kontrolerju zna biti to kar malce zamudno – še posebej to velja ob igralnih delih, kjer moramo naenkrat voziti kočijo in zraven še streljati na hitro izmikajoče se bandite. V teh primerih miška pride hudo prav, a tudi kontroler opravi svojo nalogo, če pametno izkoriščate upočasnjevanje časa.
Kampanja je zanimiva in vsebuje kar nekaj razburljivih igralnih segmentov.
Kontroler priporočam bolj iz tega razloga, ker je Red Dead Redemption lepa podoživitev ameriškega divjega zahoda in ob dolgih ježah s konjem se je najboljše zlekniti v nek udoben naslonjač in uživati v flori ter favni. Osebno sem svoj PC povezal s televizorjem in tako užival na fotelju, zraven pa sem vključil še opcijo prikazovanja HDR, ki je tule dejansko dobro izkoriščen za prikazovanje naravnost čarobnih sončnih zahodov.
Red Dead Redemption na računalnikih podpira tudi cel kup takšnih in drugačnih ločljivosti, ki jih lahko sparimo s tehnikami preračunavanja slike DLSS ali FSR, čeprav slednje niti ni potrebno. Zadeva je namreč odlično optimizirana in teče celo bolje kot Rockstarjeva prejšnja predelava iger GTA The Trilogy – Definitive Edition. To gre seveda na račun igrine starosti, a moram priznati, da je pravi užitek po vsem tem času zagnati igro in uživati v čisti 4K ločljivosti pri visokem številu sličic na sekundo, brez da bi se moral ob tem zanašati na DLSS in njegovih občasnih artefaktih. Pri enoigralskih igrah mi osebno zadostuje 60 sličic na sekundo, a opcija za DLSS ali FSR je še vedno tu, če vam preprosto ni živeti brez 144 sličic na sekundo – FSR še posebej pride prav na Steam Decku, kjer igra ravno tako deluje brez kakršnihkoli zatikanj.
Stranske misije sicer niso res unikatne, a vsake toliko naletiš na kakšno, ki se ti zapiše v spomin.
Seveda ne bi imel nič proti, če bi Rockstar še malce bolj nadgradil grafično izkušnjo. Teksture kakšnih sprememb ali nadgradenj niso doživele in čeprav je igra še vedno videti lepo, je ob vmesnih sekvencah jasno, da gledamo v zadevo, ki je izšla več kot 10 let nazaj. Ob tem je treba biti tudi pozoren na dejstvo, da je tale predelava izgubila večigralski del, ki je bil sestavni del originalne igre, a smo po drugi strani pridobili razširitev Undead Nightmare, ki se je včasih prodajala ločeno.
Nekaj pomislekov sproži tudi cena, saj Rockstar za tole zadevščino zahteva 50 € in čeprav je kampanja še vedno zanimiva in vam bo vzela kar nekaj ur življenja, bi vseeno preferiral ceno, ki bi bila za desetaka nižja.
Predelava za PC je vrata na široko odprla tudi modderski skupnosti.
In to je v bistvu tudi vse kar imam za povedati o tem naslovu. Rockstar je s predelavo na PC dostavil tisto, kar smo od njega pričakovali in čeprav bi vsekakor bili navdušeni z dodatkom kakšnih prenovljenih tekstur ali nove štorijalne vsebine, smo v bistvu veseli že tega, da je stvar končno prispela tudi na računalnike, tako da lahko PC-jaši v celoti izkusijo sago Johna Marstona in njegove tolpe. Čakamo na mode (nekaj obetanih je že tu) in na nekega pogumneža, ki bo preko neke črne magije napovedal predelavo kampanje v bolj izpopolnjen pogon igre Red Dead Redemption 2.
O modu Project Borealis smo pisali že septembra, saj se je ta projekt po letih zatišja znova prebudil in pokazal prvi dražilnik. Gre za mod, ki poskuša na svojo roko poustvariti 3. epizodo igre Half-Life 2, ki jo je originalni razvijalec Valve enkrat napovedal, a nato nikoli izdal, nakar smo leta kasneje dobili Half-Life: Alyx, ki pa jo je moč izkusiti zgolj preko VR naprav.
Igralci so medtem lačni novih avantur Gordona Freemana in med temi leti se je čakanja naveličal tudi Marc Laidlaw, ki je pri Valvu spisal zgodbo franšize Half-Life, a je imel nato dovolj brezdelja in se je odpravil novim izzivom naproti. Vendar pa je očitno scenarij za 3. epizodo že spisal in jo je nato izdal pod imenom Epistile 3, vsem nastopajočim pa je zamenjal spole, saj se je tako želel izogniti morebitni slabi volji ali celo tožbi iz strani razvijalca Valve.
Ta scenarij zdaj poskuša uresničiti mod Project Borealis, ki se po letih zatišja ni samo prebudil, ampak je na Steamu nedavno izdal tudi demo, ki vam omogoči preigravanje uvoda. Ta v sebi skriva zgolj za nekje 10 minut igranja, ki ga boste doživeli znotraj na novo zasneženega mesta Ravenholm, razvijalec pa je želel preko tega kratkega dema igralcem vsaj malce predstaviti idejo modifikacije in obenem stestirati, kako ta deluje na raznoraznih PC konfiguracijah.
Project Borealis se od raznih Half-Life modov razlikuje po temu, da je bil zgrajen v povsem novem pogonu Unreal Engine 5, medtem ko so sorodne modifikacije navadno kodirane znotraj Valvovega pogona Source. Razvojna ekipa je tako veliko časa porabila za kreiranje avtentične izkušnje, kjer igralec sploh ne bi opazil menjave pogona, a bi vseeno lahko užival v izboljšani grafični podobi in učinkih fizike. Glede na ta kratki demo lahko zapišemo, da jim je ta podvig vsekakor uspel: gravitacijska puška je sicer še vedno videti nekam čudno, a vse ostalo se zdi, kot da je nekakšna izrezana vsebina igre Half-Life 2.
Project Borealis: Prologue lahko zdaj tudi sami izkusite preko Steama – mod je sicer brezplačen, a za boste za igranje vseeno potrebovali licenčno kopijo igre Half-Life 2. Datum končnega izida zaenkrat še ni znan, lahko pa razvoj spremljate na uradnem YouTube kanalu.
Ko je razvijalec Rockstar leta 2021 izdal prenovo iger GTA 3, Vice City in San Andreas in vse te združil v paket imenovan Grand Theft Auto: The Trilogy – The Definitive Edition so bili igralci sprva navdušeni. No, vsaj dokler zadeve niso prejeli v roke in jih preizkusili, saj jih je ob tem hitro doletelo spoznanje, da v te obnove ni šlo ravno veliko truda in proračuna. Razvoj je bil zaupan v roke maloznane skupine Groove Street Games, ki je trojico iger preselila v pogon Unreal Engine in se ob tem zajetno posluževala umetne inteligence, kar je pripeljalo do katastrofalnih rezultatov: teksture včasih niso imele smisla, hroščev pa je bilo toliko, da so lezli na igralce izza vsakega ovinka vseh treh iger.
Rockstar je vmes poprijel za vajeti in izdal vrsto popravkov, tako da je trilogija iger danes videti precej drugače kot pa ob izidu. Ko je bila zadeva v dovolj funkcionalnem stanju so svoje napore preusmerili v druge stvari, nakar so nenadoma izdali novo posodobitev, ki je dejansko dokaj konkretna in je vredna pisanja samostojne novice.
I can't believe I'm saying this but with the new Classic Lightning and the GTA Trilogy DE Patch
Največja novost posodobitve 1.112 je dodatek originalne osvetlitve, ki je vsaki igri dodala njen značilni videz. Ta je bila sprva dodana lani v posebni ediciji mobilne igre, ki jo lahko dobijo samo naročniki Netflixa, zdaj pa se je ta funkcija preselila tudi na PC. GTA 3 je zdaj lahko turobno moder, Vice City se je zavil v žive barve Miamija, San Andreas pa ima zdaj tisti svoj značilni rumeni filter, ki nam je pričaral avtentično izkušnjo geto sosesk.
Vendar pa je Rockstar dodal še kopico drugih popravkov, ki jih je na omrežju X razkril uporabnik Besk. Po novem lahko zdaj streljamo z orožji tudi med tekom, animacije so bile popravljene, med vmesnimi sekvencami pa zdaj lahko igro zapavziramo. Na račun pravilno delujočih senc je zdaj lahko posamična igra videti naravnost čudovito, Rockstar pa je popravil tudi cel kup drugih napak na arhitekturi, čeprav stvari še vedno niso popolne in vsake toliko na površje priplava kakšen spregledan hrošč.
Je pa nov popravek pripeljal tudi en večji minus, saj je zbirka iger prenehala delovati na prenosni napravi Steam Deck. Za to bomo zagotovo prejeli še neko naknadno posodobitev, medtem pa lahko zagato rešite tako, da pod opcijo “Launch Options” dodate vrstico -dx12.
