Razvojna ekipa: Piranha Bytes
Založnik: THQ
Spletna stran: http://elexgame.com
Steam: http://store.steampowered.com/app/411300/ELEX
Platforme: PC, XBOX One, PlayStation 4
Operacijski sistemi: Windows 7 (64)+
Datum izida: 17. 10. 2017
Cena: 49.99 €

Zvrst: RPG

Oh, ta Piranha Bytes. Razvijalec, ki izvira iz Nemčije in kjer je po zadnjih informacijah zaposlenih okoli 30 ljudi, je svojo igričarsko pot začel močno, a so ga nato doleteli težki časi.

Če ste pristaš RPG-ja, ste zagotovo že slišali za Gothic. Ta legendarna igra je svoj porod doživela leta 2001 in doživela uspeh predvsem na rodni grudi. A počasi in vztrajno se je vest o odlični RPG-jevki razširila tudi v preostali del sveta. Sledilo je nadaljevanje, ki se je marsikomu zasidralo v srce kot najboljše igranje namišljenih vlog nasploh. Piranha Bytes so se opogumili in trojko zastavili ambiciozno … A žal kanček preveč ambiciozno. Gothic 3 je bil sicer večji od predhodnikov, vendar so izkušnjo zagrenili hrošči in nedodelane mehanike. Razvijalec je nato preklopil na novo serijo Risen, kjer smo se ukvarjali predvsem s pirati, a tudi te igre niso doživele velikega uspeha.

Nemara se sprašujete, čemu opisovanje zgodovine razvijalca, a ne se bati, saj sledi razjasnitev. Dotični razvijalec namreč že vse od izida Gothica II lovi staro formulo. Ta, ki je njihove izdelke ter tudi samega izdajatelja zapisala v zgodovino. Vsi njihovi špili si tako delijo praktično iste igralne mehanike, ampak vedno nekaj manjka. So blizu, a še vedno ne čisto tam. Tako je tudi pri njihovi najnovejši igri Elex.

Tu smo pahnjeni v svet Magalana. Ta je bil nekoč napreden, z bogato tehnologijo, kjer je prebivalo na milijone prebivalcev. A glej ga, zlomka, planet zadane meteorit, ki je povsem opustošil deželo in nekoč bujno pokrajino spremenil v postapokaliptično okolje. Toda meteor je s sabo prinesel Elex, energijo, ki lahko napaja tehnologijo ter omogoča celo ukvarjanje z magijo.

Takšen močan vir moči seveda s sabo potegne človeško pogoltnost, kjer to dragocenost želijo nadzirati različne frakcije. Te so vam seveda lahko poznane iz prejšnjih Piranjinih iger, saj je ta formula prisotna že vse od Gothic I dalje. Tudi tu se lahko pridružimo trem različnim taborom, vsak od njih ima pa svoje prednosti ter pomanjkljivosti. Sprva naletimo na “Berserkerje”, bojevnike, ki se ravnajo striktno po svojih zakonih. Za njih je tehnologijo hudičevo seme, zato se želijo vrniti v bolj starodavne načine, kjer prevladujejo meči in loki. Štrene jim meša frakcija, imenovana “Outlaws”, ki verjamejo v svobodo gibanja in kjer vsak skrbi zase, kakor ve in zna. Nazadnje so tu še “Clerici”, ki so usmerjeni predvsem bolj versko, a želijo med svoje vrste sprejeti vsakega, ki se pokori njihovim načelom. Skupno vsem trem je sovraštvo do “Albov”, dežurnih negativcev, ki preprosto samo želijo ves Elex zase, in gorje tistemu, ki se jim postavi na poti.

Tu nastopimo mi, v škornjih nečimrnega protagonista, z imenom Jax. Naš junaček je bil sicer nekoč Alb, a kmalu mu nekdanji kolegi zapičijo nož v hrbet, zato jim takoj na začetku že pomaha v slovo. Med preletavanjem Magalana nas sestrelijo, ukradejo nam opremo in tako začnemo goloroki in bosonogi, željni maščevanja.

Igra vam že takoj iz početka da vedeti, da tole ne bo lahek špil. Svet Magalana je neoprostljiv, kjer sta dovolj dva dobro namerjena udarca za odhod v večna lovišča. Elex ni opustošil samo okolja, ampak so se zaradi korupcije pojavili tudi mutanti, ki so presneto težak zalogaj. K praktično vsakemu nasprotniku je potrebno pristopiti taktično in predvsem z zvrhano merico potrpežljivosti, za njihovo odpravitev v večna lovišča pa lahko po njih udarimo z mečem ali strelnim orožjem. Bojevalne mehanike upoštevajo previdno umikanje, čakanje na pravi trenutek zamaha ter na kontrolo samega bojišča proti več nasprotnikom. Upoštevati je trebno tudi našo vzdržljivost oz. »stamino«, ki je ključen faktor pri boju. Naš protagonist namreč zamahuje z lahkimi ali težkimi udarci (Dark Souls stil), a seveda to pogoltne ustrezno merico vzdržljivosti. Ko te zmanjka, smo ga ponavadi nasrkali, saj nimamo niti opcije za hiter umik, ki pride v obliki prevalov. Pretepanje je tako zanimivo in adrenalinsko, a včasih zagode čudno zaznavanje udarca ter predvsem animacije, ki so milo rečeno nedodelane. K sreči nam med tepežem lahko na pomoč pristopi spremljevalec, ki je vsaj od začetka odličen tank, hkrati pa ga odlikuje kar močan napad. Če med bojem podleže, samo pade v nezavest in se znova pobere ob koncu spopada. Ti pomočniki so precej raznovrstni, vsak ima tudi svojo nalogo, pri njih lahko ob ustreznem ravnanju pridobimo spoštovanje, če pa smo debil, pa nas lahko celo zapustijo.

Med našim pohajkovanjem po širni deželi pa se seveda ne bomo samo bojevali. Vsak tabor nam naloži bogato paleto različnih nalog, ki nas pošiljajo širom kontinenta. Te segajo od pobijanja določenih tarč, iskanja predmetov do bolj domiselnih, kot so raziskovanje umora. Prisoten je presneto globok sistem posledic naših dejanj, saj so “kvesti” rešljivi na več načinov, a vsaka razrešitev s sabo prinese različne posledice. Če je vaša želja pridružiti se določeni gildi, je bolje, da opravke rešujete na način, ki bo vašemu taboru v prid. A vseeno, te odločitve niso tako jasno predoločene in zna se zgoditi, da bodo vaše odločitve ravno v nasprotju od tistega, kar hočete. Zgodilo se mi je, da sem se želel pridružiti “Berserkerjem”, a sem vmes razrešil par nalog za boljši profit. Ko sem povprašal vrhovnega vladarja za možnosti mojega sprejema, mi je tipček točno naštel vse moje kikse in tako sem pridobil prepoved trgovanja v mestu ter grožnjo z izgonom.

Poleg izpolnjevanja “kvestov” bomo širom sveta naleteli na tipične lastnosti Piranha Bytes iger. Pobiranje surovin, kjer imamo neomejen inventar? Kljukica. Naokoli razpostavljeni pošastki, ki nimajo statične stopnje in nas lahko takoj od začetka ob nespametnem naletu na njih pogoltnejo v enem šusu? Seveda. Bogat svet, kjer lahko takoj od začetka krenemo v poljubno smer in odkrijemo vrsto zanimivosti in dobrih predmetov, za katere ponavadi nimamo dovolj razvitih veščin? Tako je. Največja novost je prisotnost raketnega nahrbtnika, ki odpre raziskovanje na povsem nov način. Pretikanje skritih kotičkov se je sedaj preselilo tudi v vertikalo in treba je reči, da je preletavanje po zraku presneto zabavno. Moč ga je uporabiti celo v boju, kot poseben napad ali pa za hiter umik od premočnega grdavža.

Ker je to RPG, so seveda prisotne stopnje našega lika. Največ izkušenj pridobimo preko izpolnjevanja nalog, medtem ko nam nekaj prinesejo tudi uspešno pobiti nasprotniki. Za vsak level pridobimo 10 točk, ki jih lahko vložimo v tipične atribute: moč, inteligenco, prebrisanost in tako dalje. Nadalje, ob prehodu na naslednji izkustveni nivo pridobimo tudi točko znanja, ki jo lahko porabimo samo pri določenih učiteljih. Ti nas lahko poučijo o vlamljanju v skrinje, razkosavanju trupel, odpornosti na elemente ali pa nam omogočijo večji nivo škode ob mečevanju. Spet, te veščine spadajo v različna drevesa, kot so “survival” ali “crafting”. Več točk kot vložimo v določene veščine, več jih dobimo tudi v skupnih točkah tega drevesa, kar je pomembno v dialogih z okoliškimi prebivalci. Ti so presenetljivo obsežni in okoličane je moč povprašati po marsikateri zanimivosti, včasih pa se nam ponudi tudi opcija odgovora, kjer moramo za njegovo izbiro imeti dovolj točk v prej omenjenih drevesih. Pogovarjanja je precej več kot v prejšnjih razvijalčevih igrah, a kvaliteta govorcev ni ravno na najvišji ravni. Zamori predvsem naš protagonist, ki je naravnost katastrofalen; popolnoma neemotiven in za stopnjo slabši od ostalih. Zakaj so izbrali ravno njega za glavno pregovarjanje, je misterij, saj bi se bolje odrezal praktično vsak od nastopajočih.

Grafično je igra spodobna, a ne pričakujte nekaj res fantastičnega. Okolica je sicer lepo zmodelirana, a malce zmotijo teksture naokoli razpostavljenih zapuščenih avtomobilov. Obrazna mimika bi lahko bila boljša, vendar so veliko večja težava animacije. Te ne najedajo samo v boju, ampak tudi med samim pretikavanjem okolice, saj ob padcu protagonista ta prileti na tla s povsem iztegnjenimi nogami, kot da bi animacija preprosto manjkala.

Kot veleva tradicija nemških razvijalcev, so tu seveda hrošči, a ti niso tako katastrofalni, da bi nam povsem pokvarili izkušnjo, treba pa je pohvaliti optimiziranost, saj Elex “laufa kot šus” tudi na manj zmogljivih strojih, poleg tega pa smo ob naši smrti deležni hitrih nalagalnih časov.

Potrebno je izpostaviti še en minus, in to je uporabniški vmesnik. Ta je na prvi pogled lep in čist, a hitro ugotovimo, da je zadeva močno nepregledna. Težko razpoznavne ikone nas prisilijo, da samo za iskanje pobranega predmeta pokurimo čisto preveč časa, prav tako so nekateri razdelki UI-ja razporejeni povsem nelogično.

Kako oceniti Elex? Že ob samem preigravanju sem vedel, da bo dotičnica ena težjih iger za ocenitev. Preprosto rečeno, igra je vredna svojega denarja, saj te povleče noter, da kazalec na uri hitro naredi par ciklov brez našega zavedanja. Mešanica fantazije ter znanstvene fantastike izpade presenetljivo dobro in vsi vemo, da predstavnic mešanega žanra boleče manjka. Vseeno pa so tu spet določene pomanjkljivosti, ki znajo igro priskutiti predvsem novoprišlekom, ki do sedaj še niso preigrali nobenega Piranha Bytes naslova.

Zaključek