Potezne strategije in namizne igre so vedno veljale za naravno kombinacijo. Nič čudnega, glede na to, da se oboje odvija v potezah in da namizne igre za pretvorbo v računalniško igro navadno potrebujejo manj dela, saj je osnova, kot so liki, generalni izgled in pravila, že znana. Prav tako je dosti manj potrebe po animacijah, saj so figurice navadno stacionarne in pomanjkanje tu nikogar ne moti. Kljub naravni združljivosti pa se vse namizne igre ne lotijo poteznih … amm … potez, in ena teh je tudi delo studia Plywood Project. Tako so naredili strategijo, ki sicer izgleda kot standardna potezna namizna igra, a se namesto tega igra realno-časovno. Vsekakor tega ne vidimo pogosto, vsaj sam kombinacije še nisem zasledil in zanimivo je videti rezultate.
Zgodba igre Wartile se prične 2016 s Kickstarterjevo kampanjo. A niti približno ji ni uspelo doseči zadane vrednosti, in od ciljnih 55.000 funtov jim je uspelo zbrati približno polovico te vrednosti. Za večino bi to pomenilo konec, a kot Fable Fortune predlani je tudi Wartile uspel zagotoviti finance in spraviti projekt v zagon. Tako je leto pozneje, v marcu 2017, dodal svoje ime v kolekcijo iger v zgodnjem dostopu in skorajda leto za tem smo januarja letos dočakali še dokončano verzijo.
Razvojna ekipa: Plywood Project (Danska)
Založnik: Deck13, Whisper Games
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 8. 2. 2018
Cena: 19.99 €
Zvrst: Realno-časovna strategija
Slabi prvi vtisi
Sprva sem naletel sicer na razočaranje. Prva stvar, ki sem jo opazil ob obisku Steam strani, je zanimiv vizualni stil, s katerim Wartile skuša pritegniti igralca *khm* bolje rečeno kupca *khm*. Vse izgleda zelo barvito in živahno, vsaka izmed map pa je samosvoja ploščad, ki takoj spravi na plan spomine na DnD seanse. A ko sem igro prvič zagnal, je začetna očarljivost nemudoma izginila. Takoj sem opazil znake pomanjkanja detajlov in sprva so bile to majhne stvari. Tekst ne sodi k celostnemu stilu, okna prav tako enostavno butajo vate ter se odpirajo brez načičkanih animacij in glavni meni je, blago rečeno, katastrofa.
Na žalost tudi ob pričetku igranja ni kazalo nič bolje in ob obisku prve plošče sem imel občutek, da je grafični stil rahlo drugačen kot oglaševano – bolje rečeno manj izrazit in podroben. Vse je nekako zbledelo, brez ostrih linij in visoko kvalitetnih tekstur. Tako sem hitro skočil na nastavitve preverit, ali sem slučajno kaj spregledal. Ampak ne, vse je še vedno nastavljeno na najvišje in ničesar drugega ni, da bi nahranil željo po obljubljeni sapo jemajoči grafični perfektnosti. Na srečo sem po prvih par zemljevidih pričel opažati vedno lepša okolja in vsekakor moram priznati, da so zemljevidi raznoliki, stil pa mi je kljub začetnemu godrnjanju prirasel k srcu. A, glej ga, zlomka. Na večjih, sploh bolj temačnih zemljevidih sličice brez pravega razloga padejo iz poprej svileno gladkih 60 na konzolnih 30, in to ne spremeni niti nižanje nastavitev. Glede na AMD Nano in i7 7700k procesor bi vsekakor pričakoval več.
Ne preveč epska avantura
Tako vizualno morda ne gre za enega najbolj šarmantnih neodvisnih špilov, a stil je unikaten in niti približno slab. Tudi zvočna plat je res bolj enostavna, vendar je glasbeno ozadje dovolj raznoliko in tematsko primerno, da opravi svojo nalogo. Vseeno me stalno muči občutek, da vse nekako ne sodi skupaj in da bi bilo vse ob uspešnem Kickstarterju na dosti višji ravni. A nič ne de, bom že prebavil. Kako pa kaže na ostalih področjih?
Kot omenjeno, v osnovi gre za realno-časovno strategijo, ki po igranju spominja na namizno igro, čeprav istoimenska namiznica dejansko ne obstaja. Namesto potez se figurice poslužujejo časovnih pavz, ki veljajo tako za premikanje kot tudi bojevanje in uporabljanje sposobnosti, predstavljenih preko kart. Tako zbiraš figurine, jih opremljaš in nadgrajuješ ter ponosno razkazuješ sovragom, dokler jih ne razbiješ na tisoče koscev. Zakaj bi šel skozi ves ta trud? Za slavo Vikingov, seveda.
Zgodba je precej enostavna in ne obsega drugega kot skupaj zbranih posameznih misij s tremi težavnostnimi stopnjami brez repa in glave. Sprva moraš najti kozo in jo žrtvovati, nato se spopadaš z mrtvimi bojevniki, misijo pozneje že rešuješ vikinškega poglavarja, vmes pride še kakšna obramba baze pred banditi … Ne bi se čudil niti, če bi naletel na del, ko bi moral vsemogočnega Odina kresniti s kladivom. Vsekakor ne morem zanikati raznolikosti, kar se misij tiče, a par besed predstavitve na začetku in koncu nima poante in da občutek, kot da bi nekdo sitnega mulca pošiljal po opravkih, da se ga znebi za pet minut. Zgodba očitno pač ni fokus, se zgodi.
Dva dela celote
Zadnji čas, da preidemo na akcijo. Večina te se odvija v prej omenjenih bojnih ploščah, kjer iz ptičje perspektive premikaš figure. Ko je sovražnik v rangu, ga tvoji fantiči (in dekline) samodejno napadajo, dokler ne pade oziroma se razbije na tisoče koscev. Da vse ne postane prehitro dolgočasno, imaš na voljo bojne točke za aktivacijo posebnih kart, predhodno izbranih iz precejšnega kupčka.
Sprva si omejen na manjšo število figuric, in tako se vse odvija počasi in brez potrebe po posebno dobrih taktičnih sposobnostih. Klik tu, klik tam in gledaš v končni zaslon z nekaj nove opreme, kakim novim likom in še pomembneje, runami in zlatniki. A kmalu se odpre več opcij in pričeti moraš razmišljati, katere klase vzeti s sabo na posamezno misijo in kako bi misijo opravil s čim višjo oceno. Tudi opreme je vedno več in artefakti ter rune znajo še dodatno pripomoči k prilagoditvi figur in ustvaritvi ultimativne ekipe, ki navadno vsebuje tank, povzročila škode, hibridnega bojevnika in kakšnega čarodeja (pardon, šamana) – a to niti približno ni nujno. Z ogromno prilagoditve lahko sam izbiraš, kakšno taktiko želiš ubrati in ta namen ima središče, kjer je na voljo vse to in še več.
Sicer sovražniki niso ravno neumni, čeprav se navadno spravijo nad prvo enoto, ki jo zagledajo in ne spremenijo fokusa niti, če jim naknadno pod nos pošlješ lokostrelca. A z izjemo tega imajo nadvse radi brhke delilce škode iz daljave in v kolikor jim med večjo bitko par sekund ne posvečaš pozornosti, slabotnejše člane kar hitro izgubiš. Dobra generalna ideja je tudi (v stilu Obi-Wana Kenobija) izkoristiti višinsko prednost, saj prinaša tako dodaten napad kot tudi obrambo. V glavnem je cilj ostati mobilen in izkoristiti vsako prednost, vsake toliko časa počiti dol kakšno coprnijo in slabiče držati stran od trdovratnih grdavžev. V kolikor se tega držiš, bi moral brez težav uspeti.
Koncept v veliki večini primerov deluje dobro, čeprav sem glede uravnovešanja našel par problemov. Eden najbolj očitnih so suličarji, s katerimi se lahko igraš igro mačke z mišjo, saj napadajo z razdalje. Ker imajo tvoji vojščaki nižji čas ohladitve (cooldown) za premikanje od nasprotnikov, je izmikanje enostavno, dokler imaš vsaj par možganskih celic in ne zaideš v kot. Tudi drugače je potrebe po taktičnosti manj, kot bi bilo pričakovano. Večinoma imaš dovolj bojnih točk za čaranje sposobnosti, da tudi po več kot petih urah igranja nisem niti enkrat izgubil, čeprav sem bil že tudi v situaciji, ko sem po lastni neumnosti branil zastavo s samotnim suličarjem proti več kot dvajsetimi nasprotniki. Strup tu, zmešanost tam, malo pametnega izmikanja vse naokrog in uspel sem priti do zmage, mnogo preden so točke pošle. Problem glede prevelike težavnosti se zna pojaviti le, če predhodno skušaš opraviti težjo stopnjo posamezne misije, a v tem primeru si čisto sam kriv. Raje zaposli prste, napreduj še kakšno stopnjo in ne bodi požrešen.
Zaključek
Pozitivno:
+ Svoboda prilagajanja
+ Širok spekter objektivov
+ Kljub težavam izgled ni od muh
+ Nestandardna kombinacija RTS in namiznih iger dobro izpade
Negativno:
– Izgleda slabše, kot je oglaševano
– Občasno zatikanje
– Vizualna celota ne gre skupaj
– Večinoma ne nudi izziva
