Po hudih mukah P2P oziroma naročniškega modela, je Wildstar skočil na F2P oziroma brezplačen model, sedaj hiti pa še na platformo Steam.
Pregled: Overfall
Razvojna ekipa: Pera Games (Turčija)
Založnik: Pera Games (Turčija)
Spletna stran: https://overfallthegame.com/
Steam: https://store.steampowered.com/app/402310/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=ReHqcnjWGGY
Operacijski sistemi: Windows 7, 8, 8.1, 10
Datum izida: 17.5.2016
Cena: 14.99€
Zvrst: Realno-časovna/potezna Strategija
Video Pregled
Opis
Overfall je zaradi živih barv in unikatne estetike ena izmed iger, ki takoj pade v oči. Zaradi nadpovprečno velikih glav karakterjev sem kaj hitro pomislil na igro Braid, ki je imela podobno estetiko. Se pa podobnost tu tudi konča. Overfall namreč združuje realno-časovne in potezne mehanike (premikanje po zemljevidu poteka realno-časovno, medtem, ko so bitke potezne), prisotnih pa je tudi kar nekaj “roguelike” mehanik, saj med igranjem odkrivate nove klase, kompanjone in pripomočke, do katerih lahko nato dostopate ob novem poskusu. Smrt obeh glavnih karakterjev namreč pomeni konec dogodivščine in spet je potrebno začeti z ničle.
Vas mučijo vesoljski Vikingi?
Pri zgodbi ne gre za še eno stereotipično avanturo. Po končani vojni z orki, vas kralj pošlje skozi portal v drugo dimenzijo ukrasti starodavni disk. Po uspešno opravljeni nalogi se vaša zgodba komaj prične. Čarodej, ki vas pričaka, vam pove, da je od vašega odhoda minilo 300 let in vsi znanci so že davno postali hrana za črve. Prav tako vam coprnik naloži tudi nalogo vitalnega pomena. Kmalu po vašem prihodu bodo namreč iz portala pričeli lesti vesoljski Vikingi, ki bodo klali in posiljevali (bolj figurativno) vse pred seboj. Na vas je, da pred njimi odkrijete lokacijo zdavnaj pozabljene citadele, za ta namen pa morate najprej aktivirati dva svetilnika, ki vam bosta pokazala pot. Pri tem boste morali pohiteti, saj je osvajalcev vedno več in ste tako tudi časovno omejeni.
Takoj na začetku se srečate z izdelavo karakterjev. Sprva ste pri tem bolj omejeni, na izbiro imate le dve klasi s po enim orožjem, pa tudi artefaktov je le nekaj. Ko zberete dovolj slave, lahko najdete ali najamete še dva kompanjona, ki vas bosta spremljala na avanturi. Kot začetni karakterji tudi ti delujejo podobno, s to razliko, da ob smrti ostanejo mrtvi. Glavna karakterja lahko namreč ob obisku otoka z oltarjem privedete nazaj med žive (brez želje po hranjenju z možgani), a to ni zastonj.
Tropski raj
Svet ni opustel. Čeprav je v vse smeri le brezkončno morje, so vmes na gosto poseljeni otočki, ki jih naseljujejo prebivalci različnih ras. Ti osvajalcem še dodatno olajšajo nalogo s konstantnim pričkanjem, saj se na primer škratje in vilini med seboj sovražijo (saj se v vsaki igri), to pa jih naredi nezaupljive do tujcev. Zaradi tega morate najprej pridobiti njihovo zaupanje, saj vam bodo le tako razkrili informacije, ki vas bodo privedle do lokacije svetilnikov. Prebivalci otočkov vam tako ob zasidranju naložijo različne naloge, ki se ne končajo vedno s spopadom.
Med pogovorom je navadno na voljo kar nekaj opcij, določene klase pa občasno omogočijo še dodatne opcije, označene z rumeno barvo. Navadno se boste želeli izogniti spopadom, čeprav to vedno ni mogoče. Manj kot 50% srečanj vodi v spopad, je pa to odvisno tudi od tega, kaj blebetate in kako se znajdete v dani situaciji. Včasih stiki vodijo tudi v stranske naloge, ki potrebujejo obisk dodatnih otokov in več nekaj časa. Veliko srečanj vsebuje ogromno humorja ter referenc na igre ter filme in ob branju sem se nemalokrat nasmejal.
Čeprav je raznolikih srečanj precej, se sčasoma začnejo ponavljati. Sam sem v tretjem preigravanju (to navadno ne traja dolgo) večkrat podoživljal iste scene, kar je vzelo stran od občutka odkritja in začetnega neznanja. Resda je razvijalcem praktično nemogoče poskrbeti za neskončno število srečanj in je ponavljanje zagotovljeno, sem pa med vsakim preigravanjem naletel na jamskega človeka, ki sem ga vedno znova naučil zakuriti ogenj, za nagrado pa mi je dal nekaj hrane.
Imaš kaj prahu?
Ob svojem pohajkovanju namreč zbirate tudi različne dobrine. Fragmenti služijo kot osnovna valuta, prah je zasvojiva substanca, ki jo obožujejo predvsem goblini, uporabite pa jo lahko tudi za pospešek ladje ali nadgraditev sposobnosti, rune so zelo redke in služijo za najemanje kompanjonov in oživljanje, medtem ko je hrana dokaj pogosta in služi skorajda ekskluzivno za povrnitev življenjskih točk. Pametno je imeti zadostno število hrane, saj je to ena izmed redkih oblik zdravljenja. Ob neprevidnosti se lahko kar hitro znajdete v predčasnem grobu, saj se zdravje ne obnavlja in tako je pametno vedno imeti poln želodec.
Bojni sistem temelji na različnih pozitivnih in negativnih učinkih, katerih je res ogromno. Vključujejo vse, kar bi pričakovali in še več, povzročene pa so preko različnih sposobnosti. Samo bojevanje poteka potezno, razdeljeno pa je na tri faze. Sprva poteka premikanje, nato lahko uporabljate defenzivne in ofenzivne sposobnosti (ki ne povzročajo škode), nazadnje pa bojne sposobnosti. Vsak izmed precejšnega števila karakterjev ima vnaprej določeno vlogo, vseeno pa lahko tudi zdravitelj povzroči kar precejšno škodo in ima tudi kakšno ofenzivno sposobnost.
Če vam to še ni dovolj, pridobijo karakterji sčasoma še različne osebne značilnosti, ki so lahko stalne ali začasne ter pozitivne ali negativne. Nekatere so bolj osnovne in prizadenejo le statistike, medtem, ko imajo druge ogromen vpliv na samo taktiko in stil igranja. Tako na primer ena izmed sposobnosti povzroči, da na začetku vaše runde vsi bližnji osebki pobegnejo od prizadetega karakterja, kot da bi imel kugo ali pa se že par let ne bi umil.
Vizualno je igra naravnost izjemna, a kljub temu deluje tudi na malce starejših sistemih. Je povsem igrana tudi na novejših Intel integriranih grafičnih karticah ob polni resoluciji, a morem kljub temu omeniti, da predvsem ob smrti kogarkoli med bitko slika za drobec sekunde zamrzne, kot da bi žalovala za padlo osebo. To se zgodi tudi na bolj zmogljivih sistemih, tako da gre za problem optimizacije, a hkrati je to res dlakocepljenje, saj je komajda opazno in ne povzroča frustracij. Za glasbeno podlago so se razvijalci odločili za umirjeno in počasno glasbo in z njihovo odločitvijo se strinjam, čeprav me ni odpihnila iz stola in mi ni ostala zapisana v spomin.
Zaključek
Overfall je ena izmed iger, ki so le za kratek čas okusile zgodnji dostop na platformi Steam. Po malo več kot dveh mesecih je namreč zapustila ta zakoten kraj in se pridružila izdanim sotrpinom. Zaradi ogromno vsebine in odklepanja vedno novih dobrot ne postane dolgočasna in nudi precejšno število ur zabave, tudi podroben bojni sistem pa ne postane nadležen in obdrži izziv, kar mnogo takšnih iger pozabi. Ponekod namreč po par uricah postanete skorajda Bog in zlahka pokosite vse pred seboj. To ne drži za Overfall, saj vas nepremišljeno igranje hitro postavi pred okno za izbiro karakterjev, kar pa spet vodi v novo dogodivščino. Morda boste tokrat izbrali dva zdravitelja? Opcij je malo morje.
Dust 2 z wallhack-i?!
Ste si od nekdaj želeli preizkusiti, kako je biti goljuf brez preganjanja iz strani Valve-a?
Opis: The Witcher 3: Wild Hunt – Blood and Wine
Čeprav je The Witcher 3: Wild Hunt izšel že pred enim letom, ga igram redno že vse od takrat. Kako za vraga me lahko toliko časa drži pred ekranom RPG igra, ki ni postavljena v MMO svet?
Video Opis
Preprosto, krivec je razvijalec CD Projekt RED, ki nas redno vrača v škornje junaka Geralta. Vedno nova vsebina nas drži vseskozi prisotne v svetu ki mu vladata vojna in kaos. Dodatek Blood and Wine je druga razširitev za igro The Witcher 3. Medtem, ko je prvi dodatek Hearts of Stone predvsem bolj kot ne razširil osnovno igro, nas tale postavi v povsem novo pokrajino imenovano Tussaint.
Ta dežela je kotiček ozemlja, ki se ga ni dotaknila vojna, ki kruto razsaja po vseh ostalih pokrajinah. Spet igramo Geralta, možakarja, ki se vedno znajde v srcu političnih spletk pa čeprav se jim želi na vse pretege izogniti.
Tako nas v službo pokliče vojvodina Tussointa, ki ima v svoji deželici težave. Namreč nedolžne prebivalce in vojščake pobija kruta zver, ki za sabo ne pušča nobenih sledi. Med našim detektivskim raziskovanjem se prebijamo skozi vse bolj zapleteno glavno zgodbo, ki nam prikaže, da se v idilični deželici ne pretakata samo med in mleko ampak tudi kri. Štekate, Blood and Wine?
Prva stvar, ki jo opazimo v razširitvi, je predvsem drugačna atmosfera. Geralt se je preselil iz zamorjenih, krvavih in močvirnatih predelov v novo, neporušeno okolje. Nebo je svetlo modro in trupla vas ne čakajo na vsakem koraku. A brihtni ustvarjalci in oblikovalci so nedolžen okoliš s tem naredili na nek način še bolj groznega. Za vsako idilično hišico znate naleteti na krvavo razmesarjeno truplo. Srečni prebivalci za svojimi nasmeški skrivajo kopico nožev, ki samo čakajo stik s tvojim hrbtom. Geralt ima raje sovražnike in pošasti za katere ve, da to dejansko so.
Nekaj novosti se skriva v nadgrajevanju našega karakterja. Tu so nove mutacije, za katere bodo hvaležni vsi, ki ste že višjih stopenj in bi svoje izkustvene točke radi vložili še kam drugam. Mimogrede, za igranja Blood and Wine se priporoča stopnja 40. Uvozite lahko svoj karakter ali pa naredite novega, ki bo prav te stopnje, vseboval pa bo tudi nekaj opreme, da boste razširitev lažje preživeli.
Igranje je podobno originalni izkušnji, sledimo glavni zgodbi, zraven se malo pogovarjamo in predvsem veliko tepemo. Že skoraj takoj na začetku nas napade ogromna količina postranskih nalog, a brez skrbi, te so tako slastne kot v originalni izkušnji. Včasih so te postranske naloge tako zanimive, da že presežejo glavno zgodbo!
Seveda ne sme manjkati tudi nova oprema, Geralt sedaj dobi možnost kovačenja še bolj izpopolnjene witcher opreme, ki je sedaj stopnje Grandmaster. Za ustvaritev te, je potrebno kar nekaj truda vendar se ta, vsaj po statistikah ne izplača. Grandmaster oprema je samo rahlo boljša od prejšnje, je pa super, da je izgled unikaten. Aja pa oklepe lahko sedaj pobarvamo z različnimi barvami kar je kul za modne navdušence.
Tu je seveda nekaj novih sovražnikov ter nekaj novih šefov. Vsi so zadovoljivi in ponujajo izziv, z njimi pa se spopadamo v boju, ki ni pridobil nekih novih razsežnosti. A pustimo boj, tu je Gwent! Povsem nova stranska naloga nam omogoča pridobitev povsem novega skupka kart imenovanega Skellige. Tako se podamo na turnir za uveljavitev nove razširitve kart a seveda ne gre vse po načrtih. Boste videli.
Razvijalci so se tudi potrudili in rahlo izboljšali uporabniški vmesnik. Inventorij je sedaj bolj logično razporejen, mapa bolj pregledna in prilagodljiva, najbolj pa me je navdušilo, da lahko ob tem ko poberemo knjigo ali zapisek to tudi instantno preberemo. Nič več zamudnega stikanja po inventoriju, juhu!
Zelo blizu začetka se dokopljemo tudi do povsem svojega kotička ozemlja. Zaradi naše pomoči pridobimo povsem svoj vinograd, ki je na začetku rahlo v razsulu. Dobimo osebnega svetovalca in ob nadgrajevanju (ter ustrezni denarni podpori) bo naš zaselek spet zasijal v polnem sijaju. Spet nič kaj preveč prelomnega a očitno je kar nekaj igralcev želelo to funkcijo in razvijalec jim je ustregel.
Grafično je igra rahlo nadgrajena od izvirnika, čuti pa se tudi boljša optimizacija. Čeprav je naslov star eno leto si ne moreš kaj da ne bi občudoval okolja. Od prvega pogleda na Tussoint, kjer se v daljini riše ogromen grad pa samo do pohajkovanja po divjini, The Witcher 3: Wild Hunt – Blood and Wine je preprosto še vedno poslastica za oči.
Seveda je nekaj minusov. Geralt je ob premikanju še vedno nekoliko okorn, njegov konj Roach pa se še vedno zatika v ovire. Stranske naloge se še vedno preveč močno zanašajo na njegov t.i. “Witcher Sense”, ko samo sledimo rdečim sledem. Prav pasala bi ena naloga, kjer bi nam nalogo-dajalec samo povedal kam moramo iti in bi se za rešitev naloge morali zanašati na dnevnik ter našo lastno iznajdljivost.
Tako je The Witcher 3: Wild Hunt – Blood and Wine še ena superiorna razširitev in služi kot dostojen zaključek Geraltovih pustolovščin. Če se v igro fino potopimo nas bo držala pred ekranom tudi do 30 ur, kar je dolžina, ki jo doseže marsikatera samostojna RPG igra. Nalijte si vina in se s solzico v očeh poslovite od Geralta v digitalni obliki. Lepo je bilo.
Roguelike in Roguelite… V čem je razlika?
Žanr roguelike je tako rekoč pričela igra Rogue leta 1980 (Rogue-like, kapirate?). Čeprav korenine žanra tako segajo v prejšnje stoletje, je le pred kratkim pridobil pozornost širših množic. Zasluga temu gre skoraj ekskluzivno priljubljenosti neodvisnih iger. Najverjetneje ste igrali ali pa vsaj slišali za FTL in Binding of Isaac? Gre za dve od mnogih iger, ki se niso držale strogih tirnic starošolskega žanra in tako raje “ustanovile” svojega – “roguelite”. A kaj je sploh razlika?
Starošolske “roguelike” igre sestavljajo trije aspekti: Eno življenje, naključno generirane stopnje in potezni boj. Neobstoj več življenj pomeni, da je ob smrti igre konec – spet je potrebno začeti od začetka, kot da se je igra ponastavila in pozabila ves vaš napredek. Naključno generiranje stopenj omogočijo, da je ob vsakem preigravanju zemljevid drugačen, kar naredi vsak poskus unikaten. In potezni boj? Ta se zgleduje na JRPG-je in omogoči načrtovanje naslednje poteze – tako se ne rabite zanesti le na reakcije.
Čeprav so morali biti izpolnjeni vsi ti pogoji, preden se je lahko igra oklicala za “roguelike”, je šlo po gobe, ko so neodvisni razvijalci pričeli z izdelavo iger tipa Binding of Isaac in Spelunky. Odločitev se je izkazala za dobro naložbo, saj je veliko število takšnih iger postalo instantnih hitov. Ampak, kot vam lahko pove vsak oboževalec, ne gre za “prave” roguelike igre, saj izpolnjujejo le del pogojev. To so priznali tudi razvijalci iger Rogue Legacy, ki si mu nadeli oznako “roguelite”, ki se je prijela in pričele so jo uporabljati tudi druge igre. Čeprav imajo te igre pri načrtovanju mehanik več svobode, pa se jih vseeno drži par podobnih značilnosti.
Obstojnost
Nihče noče v trenutku izgubiti več ur napredka. Tega so se pričeli zavedati tudi razvijalci in sklenili kompromis. Čeprav vas tako smrt v teh igrah navadno še vedno postavi na začetek, vaši dosežki ostanejo in omogočajo odklepanje novih dobrin. V primeru FTL odklepate nove ladje, v Binding of Isaac nove karakterje, medtem ko vam Rougue Legacy omogoči nadgradnje, ki jih lahko uporabite pri naslednjem poskusu. Čeprav se ti bonusi navadno odklepajo bolj počasi, vam dajo občutek, kot da ste kljub smrti nekaj dosegli. In ko že govorimo o doseganju ciljev…
Cilj
Tradicionalne “roguelike” igre so imele navadno neskončno število stopenj. Tako je bil vaš cilj ekskluzivno priti čim dlje. Velikemu številu igralcem pa to ni všeč. Imeti hočejo dosegljiv in zadovoljiv cilj. Tako ima veliko “roguelite” iger vsaj delno vključeno zgodbo ali cilj, ki vas poglobi v svet in vas podžge, da ob smrti poskusite znova. V primeru FTL večino igre bežite pred številčno armado, s katero se ob koncu soočite. Tudi, če preminete v zadnjem šefovskem spopadu, vas to podžge, da poskusite znova. Ob premaganem zadnjem šefu doživite občutek zadovoljstva, ki upraviči vse tiste ure, ki ste jih zapravili ob igranju.
Igranost
Saj ne, da bi bilo kaj narobe z poteznim bojnim sistemom, a kaj, ko širši publiki ni preveč všeč. Veliko “roguelite” iger ima dosti hitrejši tempo, ki potrebuje hitre prste in promptne odločitve. Rogue Legacy se igra podobno kot Castlevania, Binding of Isaac je Twin-Stick streljačina, isto velja tudi za Enter the Gungeon. Vsak novi “roguelike” navadno vnese kakšno novost, ki naredi igranje primerno širšim množicam, kar poveča število nakupov, to pa poveča tudi dobiček.
Vsi žanri, vključno z manj znanimi, se konstantno razvijajo in spreminjajo. A še vedno je na polici prostor za prave starošolske igre, ki se niso spremenile tekom let. Žal bo sprememba sčasoma dosegla tudi njih. Prišel bo čas, ko bo igra Rogue le še meglen spomin in nihče ne bo vedel, da se beseda “Rogue” v “roguelike” nanaša prav na njo. A tega ne moremo vedeti. Zagotovo lahko vemo le eno stvar. S popularnostjo neodvisnih iger kot so Binding of Isaac in Enter the Gungeon, neodvisnim “roguelite” igram ne bo kaj kmalu konec.
Grozljivka Allison Road preklicana
Allison Road je ena tistih iger, ki naj bi nam v letu 2016 pognala strah v kosti.
Opis: Homefront: The Revolution
Razvojna ekipa: Dambuster Studios (UK)
Založnik: Deep Silver
Spletna stran: https://www.homefront-game.com/
Steam: https://store.steampowered.com/app/223100/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=mJgtdf-Kd_Y
Operacijski sistemi: Windows 7-10
Datum izida: 20.5.2016
Cena: 59.99€
Zvrst: Prvoosebna streljanka
Video Opis
Opis
Kavbojec ChickChock pokonča še zadnjega Korejca preden se odpravi na hladno pivo in hamburger. Ljubo doma, kdor ga ima.
Homefront: the Revolution je obljubljala ogromno, morda celo preveč. Zapleti s samo igro so se pojavili že zgodaj v njenem razvoju, saj si je naslov med seboj podajalo več razvijalskih hiš. Bila je že izjemno blizu preklica, vendar so se najhujšemu uspeli izogniti. Pa je razvijalcem uspelo? So dostavili igro vredno igranja? Težko, bi odgovoril na kratko.
Postavljen si v vlogo ameriškega partizana Ethan Brady-a, upornika, ki se bori za ponovno obuditev svobode v ZDA, saj je čudoma Severni Koreji uspelo skozi leta okupirati tvojo domovino. Tako te namesto Coca-Cole vsako jutro, v od urina zaudarjajočem stanovanju, pričaka korejska scalnica, ob tem pa te prisilijo, da opustiš hranjenje z HotDog-i in podobno navlako?! Nikakor, to je zadnja stvar, ki jo lahko odvzameš kavboju. Za Hot-dog se je vredno boriti. To ugotovi par mozoljastih posameznikov, ki se iztrgate iz vajeti in poizkušate sprožiti revolucijo.
Torej, v skupini pobov in dečev je ponovno zaživela ideja o svobodi in neodvisnosti. Namenite se na osvobodilni boj, na katerega bi bil ponosen tudi sam Josip Broz. Ampak, da ne bo preprosto poskrbijo tehnološko superiorni Korejci, medtem ko boste uporniki životarili z že pred leti zastarelimi orožji, ki bi se jih sramovala tudi Slovenska vojska. Slednjega boš lahko nabavil na marketu ali v različnih, po zemljevidu raztresenih, štacunah. Zanj bodo trgovci zahtevali $ ali posebne točke, ki jih pridobiš z izvajanjem revolucijskih dejanj (predvsem osvobajanjem pomembnih točk po zemljevidu).
Na tem mestu bi pohvalil modeliranje orožij. Za razliko do ostalih iger lahko s sabo nosiš samo dve različni orožji (kasneje se doda še dodatno), pištolo in poljubno orožje po izbiri (lok, puška, pumparica, mitraljez). Za vse je možno kupiti modifikacije, ki lok spremenijo v ognje strel, brzostrelko v minomet in tako dalje. Vse, kar je potrebno za slednje storiti, je z tipko X odpreti vmesnik, kjer se za posamezno orožje nahajata po dve modifikaciji.
Ob tem lahko na orožja dodaš dušilec zvoka, stabilizator, lupo za ostrostrelska orožja ipd, ki jih je potrebno predhodno kupiti. Izbire je ogromno in v tem segmentu igri uspe. Ampak žal vsako dobro stvar pokvari z več napakami. Za uboj Korejca boš nemalokrat moral porabiti ducat streliva, kajti tudi strel v glavo jih začuda večkolikokrat ne pokonča. Slednje nekoliko odvzame od vzdušja in zna privesti do frustracij. Modifikacije orožja (razen neslišnega) tako mnogokrat sploh ne pridejo do izraza, saj je dosti lažje kot Rambo, igrati kot Sam Fisher (Splinter Cell). Če azijski kolega zasliši strele ali te opazi bo kaj hitro sprožil alarm, ti pa boš prisiljen bežati po mestu medtem ko se za tabo podi celotna armada umsko mrtvih poševno-očesnežev. Žal pa je kot po naročilu tudi tiholazništvo bolj slabo narejeno. Nemalokrat se ti bo pripetilo, da te sovražniki ne bodo opazili, čeprav bi te morali – pa tudi obratno.
Umetna inteligenca nasprotnikov je izjemno slaba, v bistvu težko rečem, da obstaja. Sicer se znajo skriti v kritje, ampak najpogosteje bodo proti tebi jurišali v ravnih vrstah. Znajo pa biti tudi hudičevo dobri strelci in kar pogosto bodo redno delili zadetke iz težkih položajev.
Zgodba s sabo ne prinese nič posebnega, tipična ameriška domoljubna igra, kjer si postavljen v vlogo junaka, ki bo Američane odrešil pred zlobnimi Korejci. Ni slaba, je pa predvidljiva in ne postreže z nobenimi dobrotami. Trudi se z vpeljavo stranskih misij, ki pa so izjemno ponavljajoče in popolnoma ne navdahnjene (tipične pojdi tja, prinesi to, očisti in zasedi tisto).
Ena izmed redkih zanimivih novitet je novačenje soborcev v tvojo enoto, kje so lahko hkrati pristoni do štirje vojščaki. Vendar to, kot je za to igro značilno, pokvari tudi to idejo, saj znajo biti pomočniki v veliko primerih večja nadlega od sovražnikov. V boju kljub vsemu pridejo prav (khm…khm… za razliko od Battlefield: Hardline).
Igra je drugače odprtega tipa. Zemljevid je razdeljen v več okolišev po katerih se lahko, bolj kot ne, prosto sprehajaš. Delijo se v rumene, zelene in rdeče. V rdečih divjajo spopadi med KLA in uporniki. V teh conah civilistov ne boš našel. Povsod boš lahko videl ruševine, ki so posledica spopadov (dejanskega uničevanja objektov nisem zasledil). V zameno se boš lahko naokoli podil z motorjem. Slednjega najbrž ne boš kaj prida uporabljal, saj je zaradi slabe optimizacije in nadzora vožnja precej mukotrpna. V rumenih področjih je vzdušje nekoliko bolj umirjeno. Najlažje bi jih opisal kot geto, saj se v njih nahajajo tudi civiliste. Zaradi tega bo v spopadih potrebno deliti dobro odmerjene strele, saj si lahko drugače nakoplješ gnev ljudstva. Mogoča bodo tudi postranska opravila v obliki pomoči meščanom. Dolgoročno bo tvoj cilj pridobiti njihovo zaupanje in jih pridružiti uporu. V zeleni coni pa se nahaja elitni del mesta, ki pa je dobro utrjen in zavarovan. V njem so nakopičeni izdajalci skupaj s samimi okupatorji.
Vendar najbolj pereči problem, na katerega sem naleteli, ni vezan na same mehanike. To je naravnost obupna optimizacija, saj igra niti na mojem sistemu –i5, r9 390, 8GB, ni bila sposobna delovati na 60 FPS, kar sam štejem za standard normalnega igranja na osebnih računalnikih. Še več, tudi ko sem vse nastavitve nastavil zgolj na minimum, z izjemo resolucije, igra ni bila sposobna zagotoviti tekoče izkušnje. Sličice večino časa nihajo med 30 in 60, ne glede na nastavitve, ogromno je tudi zatikanja, to pa je za strelsko igro nesprejemljivo. Odvzame skoraj ves užitek, je pa res tudi, da bi bila igra tudi z brezhibno optimizacijo daleč od idealne.
Če nekako strnem v celotno igra ni slaba. Kot ste lahko že zgoraj prebrali, imam hudo zamero do njene neizpiljenost, saj, da občutek zgodnjega dostopa oz. pozne beta verzije. Nakupa v trenutnem stanju za polno ceno ne morem priporočiti, razen če jo ujamete na kakšni razprodaji po 10-15€ (v kolikor izboljšajo delovanje, kar se bo najbrž zgodilo po nekaj popravkih). Priznam, da sem se zaključka igre veselil bolj kot Olimpija svojega prvega naslova v državnem prvenstvu.
Ubisoftova degradacija iger
Kar nekaj založnikov je znanih po temu, da njihove igre v napovednikih izgledajo veliko bolje kot pa končni produkt.
Rainbow Six Siege Starter Edition sedaj na voljo
Če se vam je zdela igra Rainbow Six Siege zanimiva a za preizkus niste želeli plačati polne cene, potem je tu dobra novica za vas.
Overwatch presegel 7 milijonov igralcev
Blizzardova najnovejša igra Overwatch je med kritiki požela hurosko odobravanje, očitno pa je všeč tudi samim igralcem.
Ubisoft dela na filmu The Division
Ubisoft kot vedno, znova in znova preseneča z novimi stvarmi. Tokrat so nam pripravili nov film.
Nekdo je naredil pravega Half Life letečega robotka
Vam je kdaj prišlo na pamet realiziranje predmetov iz video iger? Nek posebnež je tako idejo speljal od samo zamisli do končnega izdelka.
Serious Sam 4 bo prikazan na letošnjem E3-ju
Založnik Digital Revolver ter naši južni sosedje, razvijalec Croteam sta napovedala nov del v Serious Sam franšizi.
Pregled: Sengoku Jidai – Shadow of the Shogun
Razvojna ekipa: Byzantine Games (ZDA)
Založnik: Slitherine Ltd.
Steam: https://store.steampowered.com/app/397190/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=X_lUZQN4AhA
Operacijski sistemi: Windows XP, Vista, 7, 8, 8.1, 10
Datum izida: 19.5.2016
Cena: 27.99€
Zvrst: Potezna Strategija
Video Pregled
Opis
Dobro, saj vem… Ime ni ravno privlačno. Nanaša se na obdobje Japonske civilne vojne – Sengoku Jidai, v katerem so se Japonski klani združili… na krvav način. Gre za naslednika igre Pike & Shot, igri pa sta po mehanikah skoraj identični. Glavna razlika je, da se bodo namesto Evropskih mušketirjev tu med seboj pobijali samuraji in ronini. Postavljena je namreč na območje Japonske med 16. in 17. stoletjem.
Gre za, vsaj za Evropske razmere, dokaj neznano obdobje, najbližji igri pa sta najverjetneje Shogun: Total War ena in dve. Tudi na prvi pogled Sengoku Jidai spominja na Shogun, čeprav se dejansko zelo razlikujeta. Bitke se tu ne odvijajo v realnem času, ampak potekajo potezno, fokus pa je predvsem na samem bojevanju in ne na grajenju in razvoju novih tehnologij. Tako je tempo počasnejši, kampanje pa so krajše.
Samuraji in nindže
Kot sem že dejal in kot najverjetneje veste, če ste oboževalec Japonske zgodovine, je igra postavljena v obdobje Sengoku. Takrat je več Japonskih klanov zašlo v civilno vojno za prevlado nad celotno Japonsko. Najbolj poznani vodja je bil Oda Nobunaga, ki je mnogokrat omenjen v zgodovinskih strategijah, tudi v Total War: Shogun 2. Po nasilni “združitvi” njegov naslednik Hashiba Hideyoshi ni bil zadovoljen le z združeno Japonsko, ampak je v tako imenovani Imjin vojni napadel še Korejo. S pomočjo Kitajske so jih ti uspeli potisniti nazaj in tako je invazija Azije ultimativno neuspela. Sčasoma je isto stvar poskusil še drugič, kar pa je prineslo še manj uspeha in kmalu za tem je Hashiba preminil.
Če ste prejšnji stavek le na hitro preleteli, igra najverjetneje ni za vas. Njen največji adut je namreč natančna zgodovinska predstavitev, bitke so poimenovane po resničnih spopadih in skupine vojakov imajo avtentična imena. Kot v dejanskih bojih na takratnem ozemlju Azije večino vojsk predstavljajo konjenica, suličarji in mečevalci, vmes pa se pogosto vrinejo tudi strelske enote. Tako je osnovni princip vsakemu ljubitelju strategij (in srednjeveškega bojevanja) že poznan, prav tako pa ni kaj preveč odklona od dejanskih zgodovinskih dejstev.
Veliko fokusa je na postavitvi in formaciji enot. Postavitev je tako vitalnega pomena in nasprotnika je najpametneje napasti z boka ali hrbta. Ko se dve skupini vojakov udarita, boja ni možno prekiniti. Tako bo potekal, dokler se ena skupina ne preda oziroma umakne. V primeru predaje se bo zmagovalec nespametno zagnal za poraženci in tako kar pogosto oslabil formacijo. Posamezni spopad med dvema skupinama lahko, če sta skupini enako močni, traja skoraj v nedogled, saj bosta obe povzročali približno enako škodo in morala ne bo prizadeta. Zato je vaša prioriteta skrb za to, da gre vsaka posamezna bitka v vašo korist in da vaša vojska obdrži enotno formacijo.
Moralna vzpodbuda
Višinska prednost, morala, kritje, prisotnost generala in vrste enot je le nekaj dodatnih stvari, na katere boste morali ves čas paziti. Enote imajo določene prednosti in slabosti, konjenica premaga večino pehote, jo pa kar hitro ustavi dobro postavljena skupina suličarjev. Slednji imajo bonus v prvi rundi spopada, kasneje pa so šibkejši, mečevalci pa so na splošno šibkejši v prvi rundi spopada, ampak to nadoknadijo kasneje.
Pogrešal sem večjo variacijo med enotami, saj so si med seboj enote kljub kar precejšnem številu zelo podobne, pasivnih sposobnosti pa skorajda ni. Resda so razvijalci ciljali predvsem na zgodovinsko natančnost, bi pa vseeno lahko kako povečali variacijo, saj zdaj na primer vse različice suličarjev delujejo zelo podobno in se razlikujejo le v ceni in moči. Prisotne so tudi lokostrelske ter strelske enote (samuraji s puškami) in topništvo. Te sicer ne povzročajo kaj preveč škode in ne morejo streljati na enote, ki se trenutno borijo, imajo pa zato večji vpliv na moralo.
Tudi generali igrajo ogromno vlogo, v vsaki bitki jih je prisotnih več, njihova prisotnost pa bližnjim enotam viša moralo. Paziti morate, da ne padejo v boju, saj bo v primeru morala enot kar hitro padla in kar hitro se bodo vaše čete začele brezglavo umikati. V velikih spopadih veliko časa vzame že premikanje enot. Ker boste morali vsako premakniti posamezno, bo tako minilo kar par minut, preden se sploh srečate s sovražnikom. Tudi po tem bo tempo dokaj počasen, šlo pa bo za nekakšno partijo šaha, kjer je vsak gib premišljen, le da je prisotne tudi kar nekaj sreče.
Tudi uporabniški vmesnik vam lahko zagreni življenje, sploh v večjih spopadih, saj ni vidno, katere enote so se že premaknile (dobro, obstaja opcija, da se premaknete na enoto, ki se še ni premaknila), prav tako pa mi na začetku ni bilo jasno, zakaj ena izmed mojih enot ne more napasti bližnjega sovražnika. Nato sem ugotovil, da je to zaradi “prioritete grožnje” – tako je potrebno najprej napasti sovražnika pred sabo. To bi lahko bilo malo bolje označeno, saj sem to opazil le, ko sem enoto že premaknil in tako je bila poteza brezpredmetna.
Kampanja ne nudi kaj preveč
To nas privede do kampanj. Te so za moje pojme dosti preveč skope, vsebujejo le zemljevid, na katerem lahko premikate skupine enot kot pri Medieval: Total War 1. Zemljevid je namreč razdeljen na province. Vsaka od njih na koncu sezone prispeva k skupni blagajni, iz katere nato plačate obstoječe enote in dokupite nove.
Te vojske nato uporabite za zavzemanje novih provinc in za boj z nasprotnikom, motilo pa me je tudi, da ni možno videti, katere enote se nahajajo v kateri skupini. Vidite lahko le, koliko pešakov in konjenikov vsebuje in približno skupno moč. Prav tako tudi variacija med enotami ni ravno najboljša, dostop do vseh imate že na začetku in prav tako gradnje in odkrivanja novih tehnologij sploh ni. Zaradi tega je kampanja le zelo osnovna in ne doda kaj dosti.
Seveda so osnove razložene v vodiču. Ta je kar obširen in vsaka mehanika in zanimivost je vedno znova razložena, dokler ga ne izklopite. Zaradi kompleksnosti vam za prvih par spopadov priporočam, da podrobno preberete, vse, kaj vam izpiše, saj so mehanike dokaj kompleksne, dokler jih ne obvladate. Ob izbiri enote so informacije bolj skope, lahko za podrobnejše informacije nanjo kliknete med držanjem tipke ctrl.
Grafična kartica ni obvezna
Grafična podoba je bolj “meh”, je pa res, da fokus igre zagotovo ni lep izgled. Za takšne igre izgled sploh ni ne vem kako pomemben, saj so lahko tako nižje tudi sistemske zahteve. Tako Sengoku Jidai brez problema deluje tudi na integriranih grafičnih karticah (testirano na Intel HD 4000 – 60 FPS), kljub temu pa sploh ne zgleda slabo. Všečen mi je bil tudi uporabniški vmesnik, sploh sličice vojščakov, ki so podane v Azijskem stilu. Res da animacij sploh ni, oziroma so te zelo enostavne, to ne odvzame od igranja, saj bo vsakega, ki ne da kaj preveč na grafično podobo, igra že na prvi pogled odvrnila.
Pohvaliti je potrebno tudi zvočno podlago, ki izvira iz Japonske, njen počasen tempo pa se dobro poda k tempu igre.
Zaključek
Kljub zelo osnovni kampanji Sengoku Jidai – Shadow of the Shogun ni za v smeti. Izkaže se, kjer je to najbolj pomembno, saj je bojni sistem zanimiv in globok, težavnost ravno pravšnja, hroščev pa sploh nisem opazil. Ni najbolj primerna za vsakogar, sploh če ne marate zgodovine. Če se pa želite naučiti kaj novega in vam angleščina ni tuja, lahko kupite Deluxe Edition, ki doda par kampanj in najpomembneje, dve e-knjigi, ki govorita o zgodovini Japonske. Sam sem se ob igranju kljub par kletvicam zabaval in upam, da se boste tudi vi.
Oznanjen AMD Radeon RX480
Medtem, ko si igričarska skupnost hrepeneče ogleduje najnovejšo grafično kartico podjetja Nvidia in sicer GTX1080, je AMD napovedal svoje novo grafično vezje.
