Aplikacijo Spotify milijoni po svetu dnevno uporabljajo za predvajanje glasbe, a podjetje se že dolgo trudi, da bi razširilo njen način uporabe tudi na druge aktivnosti vsakodnevnega življenja navadnega uporabnika. Tako že dolgo nudijo poslušanje podkastov in zvočnic, obenem pa so se povezali z ameriškim podjetjem Bookshop.org, kar je uporabnikom omogočalo nakup fizičnih knjig. Hkrati so napredek pri zvočnih knjigah povezali z branjem strani prave fizične knjige, kar omogoča enostaven preskok med obema svetovoma. Spotify je dolgo aktiven tudi v svetu fitnesa, saj prave vadbe brez spodbudne glasbene spremljave ni lahko izvajati.
Podjetje zdaj dela korak naprej, saj je stopilo v partnerstvo s priljubljeno fitnes firmo Peloton. Preko tega se je v aplikaciji pojavilo več kot 1.400 vadb, ki jih lahko spremljate tako v video kot tudi v avdio obliki, aplikacija pa med obema oblikama omogoča sinhronizacijo. To pomeni, da lahko nekaj časa spremljate trenerja na televizorju, nato pa vadbo brez težav nadaljujete na poti – denimo, če se odpravite v naravo.
Vse te učne ure so zaenkrat na voljo predvsem v angleščini, obstaja pa tudi nekaj primerov v španščini, francoščini in drugih jezikih, med katerimi slovenščine za zdaj še ni. Do nove funkcionalnosti dostopate preprosto tako, da v iskalnik znotraj aplikacije vtipkate “telesna vadba” in pred vami se odpre seznam različnih vadb, ki so pregledno razdeljene v kategorije.
Capcom se že desetletja trudi, da bi serijo grozljivk Resident Evil iz igričarskih krogov preselil v filmski svet, in ti poskusi so se mu bolj redko obrestovali. Največ uspeha so mu prinesli filmi, v katerih je v glavni vlogi nastopala Milla Jovovich, in čeprav so ti filmi zaslužili veliko denarja, je bil edini zares kakovosten del tisti čisto prvi, nakar so kasneje stvari ušle izpod nadzora in so imele bore malo veze s to franšizo.
Kasnejši poskusi so bili bolj ali manj obupni, a to gre na račun dejstva, da je Capcom ves čas želel preseliti igričarsko zgodbo in njene like na veliki ekran, čeprav je jasno, da ti tam enostavno niso tako privlačni, kot če nad njimi izvajamo igričarski nadzor. Zato se je založnik odločil spremeniti taktiko in je priložnost režiranja novega filma ponudil Zachu Creggerju, ki je s svojimi svežimi in kakovostnimi filmi Barbarian in Weapons postal prepoznavno ime znotraj sveta grozljivk.
Zach je imel pri oblikovanju novega filma povsem proste roke in to je tudi izkoristil, saj prvi dražilnik za Resident Evil ne kaže praktično nobene podobnosti z videoigrami. To pomeni, da ne gledamo Leona in da nam težav ne bodo delali Lickerji, za vsem skupaj pa morda enkrat za spremembo ne bo stala zlobna korporacija Umbrella. Namesto tega vidimo navadnega dostavljavca, ki ima nekega dne to nesrečo, da mora dostaviti paket znotraj mesta Raccoon City. Zgodba je torej originalna, a bo še vedno imela povezavo z ustaljenim svetom Resident Evila, le da bo tu očitno veliko večji poudarek na grozljivosti.
Dražilnik je res videti zanimiv, saj nam bo očitno predstavil tudi nekaj novih pošasti. Sicer v enem kadru naš junak pade v kanalizacijo, kjer sreča res debelega možakarja, ki me je takoj spomnil na tistega trgovca iz igre Resident Evil Village, bo pa tista pošast z mnogimi rokami, ki spleza skozi vrata hiše, nekaj povsem novega. Res upam, da bo Cregger tudi na drugih področjih ponudil nekaj izvirnosti, ki jo filmski Resident Evil zares potrebuje.
Moram reči, da je v zadnjih letih Capcom postal eden mojih najljubših založnikov v svetu videoiger. Gre namreč za enega od redkih založnikov, ki se je izognil masovnim odpuščanjem, to pa mu je uspelo na račun izdajanj preprosto zabavnih iger na katere nam ni bilo treba čakati celo večnost.
Mogoče bi se kdo spotaknil ob dejstvo, da je razlog za njihovo finančno uspešnost preveliko zanašanje na pretekli katalog že izdanih iger, a osebno se enostavno ne morem naveličati predelav iger Resident Evil, vsake toliko pa nam ponudijo še povsem frišno poglavje kot je Requiem, ki me je zopet tako navdušilo, da je tole trenutno moja najljubša igra leta 2026.
Z novoizdano igro Pragmata pa je založnik dokazal, da se ne boji stopiti tudi v malce drugačen žanr in malce eksperimentirati, ta pogum pa se jim je obrestoval, saj je tudi Pragmata presneto zabavna igra, ki obenem dostavi zanimivo zgodbo in bi znal ob njej kdo potočiti tudi kakšno solzico.
Razvojna ekipa: Capcom Založnik: Capcom Platforme: NS2, PC, XSX, PS5 Steam stran:Povezava Datum izida: 17. april 2026 Cena: 59,99 €
Pragmata nas postavi v prihodnost, ko človeštvo že zna delno kolonizirati tuje planete in njihove lune. V bistvu si zgodba na začetku ne da preveliko opravka z razlaganjem zgodovine, saj smo zgolj porinjeni na neko luno, ki ima bazo postavljeno zahvaljujoč ogromnim 3D-tiskalnikom in umetni inteligenci. Sprva v bistvu niti ne prepoznamo, kdo je glavni junak, saj se v bazi zadržuje četica astronavtov, ki so vsi po vrsti oblečeni v identične skafandre. Ekipa kmalu spozna, da je nekaj narobe, saj jih ni prišel pozdravit nihče iz baze. Zgodi se potres in takrat naš junak Hugh, ki pred tem v dialogu zatrdi, da ne mara otrok, pade v luknjo in tam spozna koga drugega kot pa majhno punčko, ki je v bistvu bila v marketingu tega naslova najbolj prepoznavna stvar.
O Pragmati v bistvu pred igranjem nisem vedel ničesar, razen da bo v njej nastopala mala deklica, ki nam bo ves čas visela za vratom. Ob promocijskih slikah sem se malce spomnil na BioShock, kjer so ravno tako Big Daddyji skrbeli za majhne pomagačice, in zaradi tega sem sklepal, da bomo tudi v tej igri mi nastopali v vlogi večjega nemega robota, ki mu bo med potovanjem pomagala spremljevalka, a situacija je ravno obratna. Hugh je namreč tisti, ki je človek, medtem ko je mlada deklica v bistvu humanoidni android, ki ji na začetku nataknemo ime Diana, in ne traja več kot 5 minut, da se nam pritlikavka priljubi in bi bili zanjo pripravljeni narediti vse.
Tale vesoljska postaja bo predstavljala glavno lokacijo vaših pustolovščin.
Igra ne izgublja časa, preden nam predstavi svoje osnovne mehanike igranja. Najprej se naučimo skoka in lebdenja v zraku preko raketnega nahrbtnika, nakar nase navesimo Diano in se spravimo v prvi primer bojevanja. Tega bomo tukaj izvajali iz tretjeosebnega pogleda in, čeprav zadeva sprva spomni na Resident Evil, se od tega tudi močno razlikuje. Naša orožja so namreč proti ponorelim robotom, ki bodo naš glavni nasprotnik znotraj te igre, dokaj šibka, zato mora vse te skupke pleha najprej omehčati Diana, ki jih sheka. To pa naredi preko hitre mini igre, v kateri preko gumbov na kontrolerju usmerjamo črto, dokler ta ne najde tarče. Uspešno hekanje sovražnika malce ustavi, kar nam da dovolj časa, da ga preko izbranega orožja usekamo po njegovi šibki točki, ob tem pa bo treba biti malce taktičen. Vsa orožja namreč zahtevajo nekaj časa, da po izstreljenem naboju izstreliš naslednji metek, zato bo treba vmes mnogokrat preklopiti na alternativno pokalico, te pa so s strelivom močno omejene.
Prikupna Diana vam bo hitro prirasla k srcu.
Sliši se v bistvu dokaj preprosto, a stvari se hitro zakomplicirajo že, ko vas napadeta dva ločena nasprotnika, saj je treba vsakega od njiju shekati, in medtem ko se ukvarjaš z enim, drugi ne bo kar čakal ob strani. Tako je treba za napade izbrati prave trenutke, Hugh pa lahko v boju tudi skoči in se hitro izmakne napadom. Igra lepo uvaja nove izzive, saj postopoma imate pred sabo celo sobo nasprotnikov, in tudi hekanje sčasoma postane bolj napredno. Skratka, igra je sprva videti lahka, a hitro postane kar zahtevna, zdravljenje pa je na začetku omejeno na samo eno kapsulo. K sreči boste med stopnjami odkrili bližnjice, preko katerih lahko instantno skočite v domačo bazo in si s tem obnovite zdravje, a pozor, saj ob tem nastopi tudi soulslike mehanika, kjer zaradi tega vsi nasprotniki spet oživijo.
Vsakega nasprotnika bo treba najprej shekati, drugače se bodo vaši naboji samo odbijali od njegovega oklepa.
Domača baza vam bo služila kot priročen kotiček, kjer se lahko odpočijete od raziskovanja vesoljske postaje in si vzamete nekaj trenutkov za nadgradnjo vaših sposobnosti in opreme. A za razliko od Resident Evila v njej ne boste sami, saj se bo ob vami vedno nahajala Diana, ki je presneto prikupno bitje. Čeprav je v osnovi robot, v sebi nosi tisto otroško nedolžnost, ki se ti močno prikupi. Diana se med vajinimi avanturami uči, kaj pomeni biti človek, vsake toliko pa ji lahko date kakšno darilce, ki jo še bolj očara, in res je neverjetno, kako sproti postaja čedalje bolj človeška – prav naglas sem se nasmejal njenemu izrazu, ko ji Hugh po prvi bitki s šefom stisne petko in je nad to potezo povsem osupla.
Raznovrstnost nasprotnikov bi bila lahko večja in to hibo nadomestijo impresivni šefi.
Grafično je zadeva impresivna in me je tokrat presenetila, saj sem prvič kakšno igro poganjal na konzoli Nintendo Switch 2, ki ni bila lastna Nintendova igra. Pogon RE Engine je naravnost neverjeten in včasih sem še vedno presenečen, da lahko tako grafično impresiven naslov poganjam na prenosni konzoli, ki je za povrh še dobro optimizirana.
O kakšnih resnih minusih v bistvu niti nimam govoriti. Morda bi bila lahko raznovrstnost nasprotnikov malce boljša in naš protagonist Hugh ni nekdo, ki ga ne bi že mnogokrat našli v igrah. Tudi zgodba sama na splošno ni tista, ki vas bo vlekla do konca te približno 15-urne izkušnje, saj je bolj pomembna dinamika obeh nastopajočih. Se pa štorija dobro zaključi in stavim, da se bo kakšnemu starejšemu igralcu, ki je za povrh še oče, ob koncu orosilo oko.
Serija Ted Lasso je bila eno najlepših presenečenj v času koronavirusa, ko smo vsi potrebovali nekaj pozitivnih vibracij. Ustvaril jo je Bill Lawrence, znan po svojih komičnih serijah, kot je Scrubs (Mladi zdravniki). Tokrat je obudil zgodbo o ameriškem trenerju Tedu, ki pride v Evropo trenirat nogometno moštvo, o tem športu pa ne ve skoraj ničesar. A prav ta neizkušenost mu dejansko pomaga, saj lahko k nogometu pristopi na drugačen način, njegova pozitivna naravnanost pa je nalezljiva – ne le za moštvo, temveč tudi za vse, ki jih sreča pri svojem delu.
Ted Lasso je hitro dosegel globalno prepoznavnost, Apple pa je imel v rokah pravo uspešnico za svoj pretočni servis Apple TV. Seriji niso želeli pokvariti ugleda, zato so ustvarjalcem dali proste roke pri oblikovanju zgodbe. Na koncu so se vsi strinjali, da so tri sezone povsem dovolj za zaključek.
A to razmišljanje je nastalo v drugačnih časih. Zaradi zaostrenih gospodarskih razmer po svetu je Apple spoznal, da si ne more privoščiti, da bi projekt preprosto pustil počivati, še posebej ker je Apple TV+ začel beležiti upad gledanosti. Zato so si premislili in se odločili za četrto sezono, ki je včeraj prejela svoj prvi dražilnik.
Vrača se praktično celotna igralska zasedba: Jason Sudeikis, Brendan Hunt, Hannah Waddingham, Juno Temple, Brett Goldstein in Jeremy Swift. Ker so od zaključka tretje sezone minila le tri leta, bo prehod v novo sezono relativno naraven. Ted se bo znova vrnil v Richmond, a tokrat z nekoliko drugačno nalogo – treniral bo žensko ekipo iz angleške druge lige.
Četrta sezona serije Ted Lasso bo premiero doživela 5. avgusta, tako kot prej pa jo bo mogoče spremljati izključno prek pretočne platforme Apple TV, ki pri nas stane 9,99 € na mesec.
Igra MindsEye bi si zaslužila vsaj en dokumentarec o svojem razvoju, saj gre za eno bolj bizarnih zgodb znotraj igričarske industrije, ki kar noče biti konec. Leta nazaj je Leslie Benzies, ki si je pred tem slavo ustvaril z Rockstar Games, saj je bil eden od vodilnih mož pri praktično vsakem poglavju serije Grand Theft Auto, šel na svoje in ustanovil studio Build a Rocket Boy. Njegov prvi projekt je bila nekakšna platforma Everywhere, ki naj bi igralcem omogočala, da na preprost način ustvarijo povsem svoje igre, te pa bi se lahko po grafiki kosale s tistimi največjimi naslovi, ki bi sicer za svojo izdelavo potrebovali stotine milijonov dolarjev.
Kot dokaz, da Everywhere res deluje, je Build a Rocket Boy izdelal igro MindsEye, ki so jo nato začeli prodajati po polni ceni. Za ta naslov je Benzies obljubljal ogromno – dobiti bi morali konkurenta seriji Grand Theft Auto, ki pa se dogaja v bližnji prihodnosti. Na žalost je že pred izidom začelo kazati, da se je naslov znašel v velikih težavah, in ko je ta končno izšel, mu je mnogo ljudi podelilo nelaskavo krono najslabše igre leta 2025. Igra je imela cel kup težav z optimizacijo in hrošči, medtem ko so se igralne mehanike zdele zastarele, odprti svet pa je deloval povsem mrtvo.
Torej, to bi moral biti samo še en primer, kjer razvijalec ni dosegel svojih ciljev in bi stvar kmalu utonila v pozabo, a Benzies očitno ni tak tip človeka. Po kritikah igralcev in novinarjev je vse skupaj začel označevati za lažno propagando, češ da je igra v resnici dobra. Nato je začel širiti teorije zarote – po njegovih besedah naj bi bili nekateri vplivneži podplačani, da o igri govorijo negativno, v samem studiu pa naj bi bili celo vohuni, ki naj bi načrtno spodkopavali uspeh igre.
Vmes je Build a Rocket Boy utrpel množična odpuščanja, a nekaj zaposlenih je ostalo in tem je nedavno uspelo ustvariti DLC Blacklisted. Zakaj ta sploh obstaja, ni povsem jasno, saj ima osnovna kampanja še vedno ogromno težav, ki bi potrebovale popravke. Kljub temu je Benzies vztrajal pri dodatku, ki naj bi razkril teorijo zarote, ki je uničila finančni uspeh igre MindsEye.
Žal Blacklisted ne ponudi pravih razkritij. Gre za kratek dodatek, dolg približno eno uro, ki očitno vključuje veliko vsebine, ustvarjene z umetno inteligenco. V njem prevzamete vlogo nove agentke Julie Black, ki ima sprva nalogo umoriti dve tarči, nato pa odkrije večji misterij, povezan s teorijo zarote. Med drugim morate ugrabiti vplivneža, ki močno spominja na resnično osebo Cyberboi, omenjena pa je tudi agencija Ritual Network, ki jo je Build a Rocket Boy javno obtožil podkupovanja vplivnežev.
Skratka, celotna zgodba je izjemno bizarna. Ne bi bilo presenetljivo, če bi DLC sprožil kakšno tožbo – pravne bitke pa so zadnja stvar, ki jo Build a Rocket Boy v trenutnem finančnem stanju potrebuje. K sreči je dodatek na voljo brezplačno, saj je del večje posodobitve 7.1.
Francoski razvijalec Spiders je med nami skoraj že dve desetletji in ta studio je bil vedno na meji tega, da dostavi res zapomnljivo igro. Njihova prva dva večja prepoznavna naslova, Mars War Logs in The Technomancer, sta sicer kazala potencial, a sta dobila bolj majhno bazo igralcev, razvijalec pa je prvo večjo prepoznavnost zabeležil šele leta 2019, ko so izdali zanimivo igro GreedFall. To smo opisali tudi mi in čeprav nas zadeva ni pustila odprtih ust, se je med igranjem čutil vpliv legendarnega studia BioWare in že takrat smo slutili, da bi znal Spiders kmalu dostaviti nekaj res čudovitega, če bi le imel več časa in proračuna.
Tri leta kasneje je Spiders znova presenetil z igro Steelrising, ki nas je postavila v obdobje francoske revolucije, le da se je ta tokrat odvila v alternativni zgodovini, kjer so naokoli romale ponorele lutke, vlogo ene od njih pa smo prevzeli tudi mi. Spet se je pri igranju čutila talentiranost razvijalca, vendar še vedno nismo bili na točki, kjer bi Spiders resnično postal ime, ki bi že v napovednikih garantiralo kvaliteto njihovega naslednjega naslova.
Na žalost ta studio nikoli ni naredil tistega presežka, ki smo ga od njih čakali vsa ta leta. Na njihovo naslednjo igro GreedFall 2: The Dying World smo morali čakati vse do leta 2026, razvijalec pa se je zaradi nekega razloga odločil povsem opustiti bojevalni način iz prvega dela in se odločil ustvariti nekaj, kar bi spominjalo na Dragon Age: Origins. Vmes se mu je zapletlo med razvojem, škripati pa je začelo tudi pri njegovem lastniku in založniku Naconu. Še pred izidom igre so se pojavile govorice, da ta niti približno ni primerna za vstop na trg Early Access naslovov, in igra je ob izidu res vsebovala veliko hroščev. Zadeva je kasneje zapustila Early Access, a to pri prodaji ni pomagalo in začelo je dišati po množičnih odpuščanjih.
Zdaj je razvijalčeve zgodbe konec. Francoska spletna stran Origami namreč poroča, da je Nacon v velikih težavah in da je poskušal luknjo v blagajni zakrpati s prodajo razvijalca Spiders, a da se nobenemu od drugih založnikov ni zdelo vredno ponuditi omembe vredne ponudbe. Naconu tako ni ostalo drugega, kot da zapre razvijalca, likvidacija pa naj bi bila na sodišču vložena že danes in naj bi bila na tej stopnji samo še formalnost. Člani Spidersa naj bi bili namreč že dolgo seznanjeni s svojo usodo in so zadnjih nekaj dni pisali svoje življenjepise ter se bodo na zasebnem srečanju še zadnjič poklonili svoji 18-letni zgodovini.
Razvijalec Rebel Wolves, ki ga sestavljajo nekateri bivši člani studia CD Projekt RED, nas zdaj že nekaj časa draži s svojim prvim naslovom Blood of the Dawnwalker. Ta je pozornost vzbudil že ob svojem prvem igralnem napovedniku, saj po obliki igranja močno spominja na igro The Witcher 3, ki je danes stara že več kot desetletje, in v vsem tem času kakšnega res podobnega naslova nismo dobili od nikoder.
Igralci so tako res izstradani takšne tretjeosebne RPG-izkušnje in Blood of the Dawnwalker jim bo dostavil nekaj ravno takšnega, čeprav tokrat v glavni vlogi ne bo nastopal Geralt, ampak vampir Coen, ki je v bistvu nekakšna mešanica med navadnim človekom in vampirjem. Coen je iz obeh svojih korenin potegnil prednosti in slabosti, vse to pa mu bo prišlo prav med raziskovanjem srednjeveškega sveta, ki ima cel kup težav: od banditov in kuge do napadalnih vampirjev.
Rebel Wolves nam je včeraj pokazal nove primere igranja, v katerih lahko vidimo nekaj raziskovanja, pogovarjanja z NPC-ji in bojevanja, ki je sicer resda močno podobno tretjemu Veščecu, a vsebuje tudi nekaj svojih posebnosti. Coen bo namreč zmožen navadnega vojaka razparati samo s svojimi ostrimi kremplji, obenem pa bo vmes lahko sprožil posebno sposobnost, kjer razširi čeljust in se z zobmi zapiči v vrat nasprotnika. Boj je videti akcijski, a je morda tudi največji minus tega naslova, saj se igralci v komentarjih že zdaj pritožujejo nad nekoliko nerodnimi animacijami, zaradi česar bi znalo bojevanje na koncu izpasti kot hitro pritiskanje gumbov na slepo, namesto da bi šlo za bolj taktičen boj.
Blood of the Dawnwalker izide 3. septembra za PC, PlayStation 5 in Xbox Series X, zanj pa bo treba plačati kar visokih 69,99 €.
Valve je že nekaj časa nazaj najavil prihod povsem novih fizičnih izdelkov, ki zaobjemajo PC, imenovan Steam Machine, VR napravo Steam Frame in kontroler Steam Controller, za nobeno od teh stvari pa nismo dobili datuma izida ali konkretne napovedi cen. Na žalost se je kmalu po napovedi teh izdelkov po celem svetu sprožila dirka za strojnimi komponentami in pomnilnik je postal izjemno iskana surovina, zaradi česar je moral tudi Valve zamakniti datume izidov teh svojih izdelkov in jim bo moral zelo verjetno zvišati prvotno načrtovane cene.
Zdaj na trg vendarle prihaja Steam Controller. Najprej so se širom spleta pojavile recenzije tega izdelka in te so vse po vrsti napovedale soliden izdelek. Sicer boste našli bolj malo strani, ki bi za ta kontroler pravile, da je to trenutno najboljša ponudba na trgu. Ena večjih pritožb denimo se tiče samega delovanja tega kontrolerja, ki bo deloval samo na Steam platformi, saj samo ta vsebuje posebne gonilnike, ki znajo do konca izkoristiti njegove posebne funkcije. Steam Controller namreč na prvi pogled resda zgleda kot navadni kontroler, a na sebi nosi dve sledilni ploščici in preko teh lahko zadevo izkoristite kot nekakšen nadomestek miške in tipkovnice. Tega konkurenca ne ponuja, a hkrati pomeni, da kontroler ne bo deloval na kakšni trgovini tipa Epic Games Store ali GOG – razen če ne boste najprej .exe datoteke pognali skozi Steamovo platformo.
Recenzije pravijo tudi, da ima sicer kontroler dobre vibracije, a te niso na ravni kakšnega DualSense ploščka za PlayStation 5. Manjka tudi upor pri sprožilnikih, je pa baterija menda dovolj dobra in ergonomija udobna. Na splošno je ta kontroler bolj namenjen tistim, ki se preprosto ne morejo navaditi samo na paličici pri navadnih ploščkih in vsake toliko radi igrajo tudi starejše igre – veliko teh na PC-ju namreč nima podpore za kontrolerje. Takrat nastopita sledilni ploščici, ki simulirata miško, in tako lahko udobno sedeč na fotelju pred televizorjem igrate tudi strategije tipa Warcraft III ali Company of Heroes.
Ta posebnost je njegova največja prednost, a za njo bo treba odšteti kar nekaj evrov. Steam Controller bo namreč zahteval 99 €, kar je skoraj še enkrat več kot ustaljeni PC kontroler Xbox Series X controller in tudi za nekaj desetakov več od omenjenega DualSense. Zadeva v prodajo stopi 4. maja in kljub njegovi visoki ceni pričakujemo, da bodo začetne zaloge hitro skopnele.
Nekaj mesecev nazaj sem se iz čistega dolgčasa odločil znova pogledati filme Jackass in presenečen sem bil, kako sem se ob njih zabaval. Ti filmi, ki jih je Johnny Knoxville začel 26 let nazaj, namreč vsebujejo preprosto idejo naravnost norih kaskaderskih podvigov, kjer se ljudje poškodujejo na raznorazne načine, in to je presneto nalezljivo za gledanje. Morda stvar res ni namenjena tistim, ki imajo bolj občutljive želodce, in tudi jaz ne bi imel nič proti, če bi bilo včasih malce manj bruhanja, a na splošno so bili vsi izdani filmi tako zabavni, da sem se ob njih nekajkrat nasmejal, letos pa bomo od te ekipe norcev dobili še zadnji film.
Zaključno poglavje bi moral biti že prejšnji film Jackass Forever iz leta 2022, vendar ima očitno Knoxville z ekipo v rezervoarju še nekaj rezerve, zato so zdaj napovedali še zadnji film Jackass: Best and Last. Napovednik je mešanica starih prizorov iz prejšnjih filmov in novejših kaskaderskih podvigov, v katerih nastopajo stari znanci Johnny Knoxville, Steve-O, Chris Pontius in Wee Man, vidimo pa lahko tudi nekaj scen z Bamom Margero. Slednji je namreč manjkal v filmu Jackass Forever, saj se v času snemanja preprosto ni mogel ločiti od alkohola, nakar je med njim in drugimi člani ekipe javno nastalo nekaj napetosti. Bam se je od takrat streznil in očitno so zdaj te zamere pozabljene, tako da bi znalo biti, da se je tudi on udeležil snemanja zadnjega filma.
Norčije, ki jih bomo videli v Best and Last, so zopet videti originalne in boleče. Seveda ne bo manjkalo veliko udarcev v testise, obudili bodo vsaj eno finto iz preteklosti, ki se tiče boksarske rokavice v steni, najbolj nor kader pa je zagotovo tisti, kjer je eden od članov privezan na električni stol.
Jackass: Best and Last v kina prihaja 26. junija, tako kot vse filme pa bo tudi tega režiral Jeff Tremaine.
Kar 12 let mineva, odkar nam je razvijalec Creative Assembly, znan predvsem po svoji seriji strategij Total War, dostavil eno najboljših igričarskih izkušenj znotraj franšize Osmi potnik – v podobi igre Alien: Isolation. Čeprav se je ta dobro odrezala pri igralcih in kritikih, pa grozljivka ni izpolnila pričakovanj glede prodaje, zaradi česar so upanja na nadaljevanje hitro izginila.
A po več kot desetletju se je založnik Sega odločil igri ponuditi še eno priložnost. Creative Assembly nam je oktobra 2024 sporočil, da dela na uradnem nadaljevanju, včeraj pa se je znova zbudil njihov YouTube kanal, ki nam je pokazal prvi dražilnik za to težko pričakovano igro.
Video je dolg manj kot pol minute in v njem vidimo tisto telefonsko govorilnico, ki smo jo v prvem delu uporabljali za shranjevanje napredka v kampanji. Vseeno pa je zadeva zanimiva, saj kasneje vidimo ogromna vrata, ki se zaprejo sredi deževnega dne, medtem ko zunaj dežuje. Ta prizor močno spominja na film Osmi potnik 2, natančneje na kolonijo na planetu LV-426, ki jo obiščejo marinci – tudi tam v eni od prvih scen dežuje.
Sega dodatnih informacij ni razkrila, a dražilnik obstaja z razlogom in najbrž gre za pripravo na večji napovednik. Igra je verjetno še daleč od izida: če se je razvoj začel šele pred slabima dvema letoma, bomo nanjo najbrž čakali vsaj do okoli leta 2028. Creative Assembly je nato na svoji strani objavil oglas za zaposlitev, v katerem iščejo izkušenega vodjo razvoja, kar pomeni, da je projekt še v zgodnji fazi. Zanimivo pa je, da je v oglasu omenjen Unreal Engine 5, kar pomeni, da igra ne bo razvita v pogonu Cathode Engine, ki je poganjal prvi del.
Če morda originala še niste igrali, ga trenutno Steam prodaja po znižani ceni (-80 %), tako da ga lahko dobite za samo 7,99 €.
Igra Vampire: The Masquerade – Bloodlines 2 upravičeno nosi naslov legendarnega RPG-ja, saj je zdaj že davno zaprtemu razvijalcu Troika Games pred več kot dvajsetimi leti uspelo izdelati res ambiciozen naslov, ki je svoje prave lepote razkril šele po letih pridnega dela modderjev, ki jim je uspelo odpraviti največje hrošče v igri. Skozi čas se je okoli te igre razvil pravi kultni status in izdelava nadaljevanja, ki bi zadostila visokim pričakovanjem igralcev, bi bila vedno izjemno zahtevna naloga. Čeprav razvijalec The Chinese Room ni dostavil prave katastrofe od sekvela, hkrati ni niti približno izpolnil pričakovanj igralcev.
Prodaja tako ni zadovoljila založnika Paradoxa, a ta je kmalu po izidu igre izjavil, da nad njo ne namerava obupati in da bomo za Bloodlines 2 dobivali posodobitve ter tudi novo vsebino. Teh obljub se za zdaj drži, saj bomo danes za igro dobili prvi dodatek, imenovan Loose Cannon.
DLC nas bo postavil v povsem novo vlogo, tako da ne bomo več nastopali kot Phyre, ampak kot novi vampir Benny, ki smo ga srečali tekom glavne kampanje in je bil tam bolj stranski lik. Benny je prav tako vampir in pripada klanu Brujah, v svetu ljudi pa je imel vlogo šerifa, dokler nekega dne ni izginil. Dodatek nam bo zdaj ponudil večji vpogled v njegovo zgodbo in v to, kaj je pripeljalo do njegovega izginotja, nadejamo pa se lahko tudi igranja na novih lokacijah s predelanimi igralnimi mehanikami.
Benny ima sicer svoje specifične vampirske moči, a morda največja sprememba zadeva boj, saj lahko poljubno vihti hladno orožje za boj od blizu in strelno orožje za tiste trenutke, ko bi sovražnike rad držal na razdalji. Sicer je bilo to mogoče tudi v osnovni kampanji, a so bila tam ta orožja le začasna, saj si večino boja opravil z vihtenjem pesti in uporabo posebnih sposobnosti, kar je bila tudi ena večjih pritožb igralcev.
DLC Loose Cannon izide danes, 27. aprila, nekje ob 14.00, cena pa za zdaj še ostaja skrivnost.
Vsi tisti, ki ste morda v zadnjih mesecih dobili željo po ponovnem preigravanju kontroverzne igre Dark Souls 2, a ste si nato ogledali napovednik za igro in vas je ta želja minila, imate zdaj nov razlog, da vendarle skočite v igranje. Za Dark Souls 2 je namreč že dolgo na voljo mod DS2LightingEngine, ki pri igri popravi eno njenih največjih zamer, in sicer osvetlitev, ki je bila originalno zamišljena povsem drugače, kot pa smo jo na koncu dobili. Razvijalec se je namreč ustrašil, da je igra preveč temna in da igralci dejansko ne bodo našli poti skozi stopnje, zato je moral FromSoftware v zadnjih trenutkih sliko narediti precej svetlejšo, kar je povsem uničilo originalno vizijo igre.
Mod DS2LightingEngine je nedavno začel dražiti z novo nadgradnjo, ki bi v igro vpeljala še izboljšano osvetlitev, in to prek modernega ray tracinga. Zdaj so modderji prišli do točke, ko so takšen nadgrajeni mod lahko ponudili v beta testiranje vsem igralcem, rezultati pa so zaenkrat videti fantastični.
Zgornja primerjava lepo nakaže, kako velik preskok v grafični podobi ponudi ta mod. Razlika v primerjavi z originalno igro in pravzaprav tudi s prejšnjo verzijo tega moda je resnično neverjetna, Dark Souls 2 pa se prek te modifikacije spremeni v izkušnjo, kjer moraš resnično paziti na vsak korak in imeti pri sebi vedno nek vir svetlobe. Modder je iz igre odstranil vse “lažne” luči, tako da je nujno pri sebi vedno imeti baklo, saj drugače v bolj temnih delih dejansko ne boš našel poti naprej.
Mod je na voljo samo za verzijo igre Scholar of the First Sin, ki se na Steamu prodaja po ceni 20 €, in ga lahko prenesete iz uradnega Discorda. Igralci na kontrolerjih ne pozabite aktivirati še tega dodatnega moda, ki naredi premikanje bolj natančno in omogoča obračanje lika v polnem 360-stopinjskem krogu, tako kot je bilo to v originalnem Dark Soulsu.
Razvijalec Remedy Entertainment trenutno dela na dveh večjih projektih. Igralci smo presneto žejni novih informacij glede predelav iger Max Payne 1 in Max Payne 2: The Fall of Max Payne, o katerih zaenkrat vemo zgolj to, da obstajajo. Drugi njihov naslov v nastajanju pa je nadaljevanje igre Control, ki smo jo lahko prvič igrali leta 2019.
Za Control 2 (delovno znan tudi kot Control Resonant) smo dobili dva napovednika, ki sta pokazala tudi nekaj več igranja, Remedy Entertainment pa nas želi med čakanjem opomniti, da je prvi del še vedno povsem zabavna zadeva tudi v letu 2026. Igra je nedavno dobila večjo optimizacijo za konzoli PlayStation 5 in Xbox Series X, zdaj pa se je celotna kampanja preselila tudi na Appleovi napravi iPhone in iPad.
Gre za ultimativno edicijo igre, tako da ta v sebi vsebuje tudi naknadno izdane dodatke. Remedy Entertainment je za novo platformo moral spremeniti način nadzora, ga nekoliko poenostaviti in hkrati prilagoditi upravljanju na dotik. Glede na prve posnetke igranja se zadeva povsem dobro igra in podpira celo napredno ray tracing osvetljevanje, zaradi česar bi znala to biti ena najlepših iger na telefonu. Na Appleovih napravah ji sicer konkurenco dela Capcom s svojimi predelavami Resident Evil iger.
Za igranje boste potrebovali vsaj iPhone 15 Pro, podprti pa sta tudi standardni različici iPhone 16 in iPhone 17. Pri tablicah iPad boste potrebovali vsaj 11-palčni model 3. generacije, ki vsebuje čipovje A17 Pro.
Zadnjih nekaj tednov se poskušam malce bolje osredotočiti na igranje indie naslovov, saj je tam dandanes največ igričarske radovednosti. Te dni mi je pozornost vzbudil naslov Replaced, ki bi ga ob gledanju slik označil za samo še en indie naslov, ki poskuša s starošolsko grafiko potrkati na nostalgične note starejših igralcev, obenem pa mu preprosta podoba omogoča manjše stroške za razvoj, k čemur izdatno pripomore 2D perspektiva od strani gledanega igranja.
A stvari se pošteno spremenijo, ko zadevo dejansko začneš igrati, saj je v gibanju stvar videti naravnost čudovito in priznati moram, da me je med prvih nekaj urami skorajda prepričala, da v rokah držim mojstrovino, ki se bo pri meni morda celo potegovala za naslov najboljše igre leta. Žal pa je razvijalcu Sad Cat Studios na koncu zmanjkalo idej in kondicije, da bi dostavil nekaj zares zapomljivega, zato bo Replaced v moj spomin šel kot igra, ki je segla visoko, a ni izpolnila vseh svojih ambicij.
Razvojna ekipa: Sad Cat Studios Založnik: Thunderful Publishing Platforme: PC, XSX Steam stran:Povezava Datum izida: 14. april 2026 Cena: 19,99 €
VIDEO NAPOVEDNIK
Zgodba nas postavi v alternativno kiberpank preteklost, ki pravi, da je nuklearna detonacija pobrisala lep del človeške civilizacije, preostali preživeli pa so padli pod oblast ogromne korporacije Phoenix. Ta ima v lasti napredno umetno inteligenco R.E.A.C.H., ki se nekega dne začne kregati s svojim kreatorjem Warrenom Marshom. Zgodi se eksplozija, in to ravno v trenutku, ko je Warren povezan z umetno inteligenco, ta pa posledično prevzame nadzor nad njegovim telesom. A Reach ni neka zlobna inteligenca in se želi vrniti nazaj na strežnike, žal pa ravno takrat uleti policija in našega junaka pošlje v beg na nasprotno stran zidu, ki loči zavržence od bogatega sloja ljudi. Pridružimo se kasti upornikov in naše naloge nas redno pošiljajo onkraj prej omenjenega zidu, naša želja pa je vedno vrniti se nazaj in Warrenu povrniti njegovo telo.
Med glavnimi misijami boste čas preživljali v domači bazi, kjer lahko opravite kako stransko misijo in poiščete kakšno nadgradnjo za Reacha.
Začetek igre je vzpodbuden, saj se znajdemo v sicer že velikokrat videni kiberpank okolici, kjer vladajo zlobne korporacije in se ljudje poskušajo nekako prebiti skozi svoj vsakdan. Ulice so zamazane, napredna tehnologija pa je izza zidu bolj redka in ljudje se zato raje družijo po ulicah in bleščijo v en sam katodni televizor. Štorija nam postopoma razkriva stranske like, ki so zopet precej klišejski, a ti vseeno prirastejo k srcu. Začetna misija pa nas pošlje razbiti lokalno mrežo tolovajev in takrat se kar kopamo v odlično zamišljeni atmosferičnosti. K temu občutku pripomore umazana okolica ter vreme, ki nam rado pošlje dež nad glavo, odlična pa je tudi zvočna podlaga. Glasovnega podajanja sicer ni, ampak to te ne bo motilo preveč, naravnost perfektne animacije pa nadomestijo tudi pikslasto grafiko. Samih podob res ne morem prehvaliti in v bistvu tako naprednih in realističnih animacij, ki znajo pokazati tudi subtilnosti tipa “ravnokar sem nekoga premlatil na smrt in sem si zdaj otresel kri iz prstov”, že dolgo nisem videl. Družbo temu delajo nekatere zares fantastično zamišljene scene in stopnje, ki ti ponudijo razglede, idealne za ozadje namizja, in res že dolgo nisem ugledal tako unikatno izgledajočega naslova.
Največ časa med igranjem boste pokurili znotraj platformskih izzivov, a obstaja tudi boj, ki je bil meni osebno bolj zabaven.
Na žalost Replaced vse te svoje adute pokaže že zelo zgodaj, nakar stvari ne zna nadgraditi, ampak začne samo polzeti navzdol. Igra vsebuje 10 poglavij in ponuja nekje ducat ur igranja, tega igralnega časa pa ne zna upravičiti. Prej odlično zamišljene stopnje sredi ulic trajajo nekje samo pol kampanje, nakar nas igra nenehno tlači v laboratorije, kjer se premikamo med grdimi, sivimi hodniki, tam pa je treba opravljati praktično vedno enake platformske izzive. In ta igra ni lahka, saj včasih zahteva res precizne skoke, kontrole pa včasih enostavno odpovedo, tako da nenamerno zgrmiš v kak prepad, nakar se vrneš na zadnjo shranjeno točko, ki so mestoma nerodno razporejene po stopnjah.
Replaced ni samo platformščina, saj je v velik del igranja vključen tudi boj. Ta je v bistvu dokaj zanimiv, saj ponuja pretepanje, primerljivo z Batman igrami, tako da boste veliko vihteli pesti, izvajali protiudarce in občasno, ko se vam napolni merilnik, ustrelili s svojo pištolo. Nasprotniki vsebujejo različne napadalne vzorce, ki jih je treba upoštevati, in tudi tu prostora za napake ni veliko, a na splošno boj ni tako zahteven, da bi moral udarjati z glavo ob steno, preden bi premagal neko grupo nasprotnikov. Problem pri boju izvira predvsem iz raznovrstnosti nasproti stoječih grdinov, saj je teh zelo malo, igra pa na vas rada pošilja valove nasprotnikov. V praksi je to videti, da se naenkrat meriš s petimi nasprotniki, ostali pa stojijo zadaj na rezervni klopi in čakajo, da vskočijo noter. A zaradi 2D narave igre včasih težko razločiš, kdo je trenutno dejansko znotraj borilne arene in kdo ne, kar velikokrat pripelje do občutka zmede in nepošteno prejetih udarcev. Vsake toliko dobimo kakega šefa, a ti niso pretežki in k sreči ne vsebujejo tiste nadležne mehanike, kjer bi ves čas nad vas pošiljali svoje vojake.
Replaced je najboljši v zgodnjih poglavjih preden se dogajanje preseli v zoprne laboratorije.
Zgodba sama je sicer dobro zamišljena, a nerodno razporejena. Stranske osebe boste v glavnem spoznavali med hojo po domači bazi, medtem ko ste na odpravah pogosto povsem sami. In ravno ta naša sprehajanja skozi stopnje sestavljajo levji delež kampanje, tako da prostora za rast stranskih oseb v bistvu ni. Nakar nam začne kampanja dostavljati neke pomembne osebe v zadnjih poglavjih, za te osebe pa mi je bilo dobesedno vseeno, ker jih v bistvu prej nisem sploh še srečal – najbolj smešno je razkritje nekega velikega šefa, ki ponosno zakoraka na sceno ob impozantni glasbi, jaz pa sem ga takrat dobesedno videl prvič in ga nato pospravil kot za šalo.
Replaced se na žalost na koncu izkaže za veliko manj kakovosten naslov, kot pa me je s svojimi igralnimi mehanikami dražil na začetku. V bistvu bi bilo bolje, če bi razvijalec celotno zadevo malce skrajšal, saj se zgodba zdi proti koncu razvlečena povsem po nepotrebnem – stranske naloge postanejo zapravljivke časa, kot je iskanje dokumentov po celi mapi ali pa oseb, kar je dober dokaz, da je studiu proti koncu bodisi zmanjkalo časa ali pa idej, kako zadevo pripeljati do konca. Tudi zaključek sicer ni neka katastrofa, a namiguje na že stokrat videno misel, da je lahko umetna inteligenca veliko bolj človeška od ljudi iz mesa in krvi.
Največji adut igre je njena podoba, saj je ta naravnost fantastična.
Skratka, tole je naslov, ki na koncu bolj navduši zaradi svojega izpiljenega tehničnega vidika, a za dobro dostavljeno igralnost in spisano zgodbo bo moral razvijalec Sad Cat Studios pojesti še nekaj žgancev.
Da igra Atomic Heart dobiva še svoj četrti in hkrati zadnji DLC, smo že zapisali, zdaj pa smo prišli do datuma, ko je zadeva že na voljo za igranje. Dobili smo tudi nov napovednik, ki malce bolj pokaže, kakšne dogodivščine nas čakajo v tej še zadnji avanturi sovjetskega vojaka prihodnosti P-3.
Blood on Crystal nas bo popeljal še globlje v inštitut Facility 3826, tam pa se bomo spopadli s CHAR-lesom, ki ga bo podpirala horda novih nasprotnikov. Tu nam bodo v pomoč priskočile povsem nove veščine in tudi bolj napredna orožja, boj pa bo bolj divji kot kadarkoli prej. Srečali bomo nekatere stare obraze, tiste seksi robotkinje pa se bodo zopet smukale okoli našega boka. V napovedniku vidimo kar nekaj platformskih izzivov in enega šefa, ki bo nad nas pošiljal zapletene vzorce napadov, ki že malce spominjajo na igro Returnal, le da bomo tu vse te preizkušnje morali opraviti znotraj prvoosebnega pogleda.
DLC-ji za igro Atomic Heart so pri igralcih pustili mešane odzive, saj so bili nekateri dobri, nekateri pa podpovprečni. Ta zadnji, ki na Steamu stane 10 €, se je očitno dobro odrezal, saj zaenkrat drži zelo visoko oceno.
Atomic Heart trenutno drži znižano ceno in ga lahko na Steamu kupite za 14,99 €, za sezonsko prepustnico pa boste odšteli dodatnih 27,95 €.
Razvijalec Mundfish trenutno dela na polnem nadaljevanju, a zaenkrat ni nobenih informacij, kdaj bo to prispelo na trg.
Finska igra pomembno vlogo v igričarstvu, saj od tam že dolgo spremljamo naslove razvijalca Remedy Entertainment, a ni edini studio znotraj sveta visokoproračunskih iger. Tam se namreč nahaja tudi razvijalec Housemarque, ki je sprva delal manjše indie projekte, dokler ga ni najel Sony, za katerega je nato v letu 2021 ustvaril odlični naslov Returnal. Ta nam je dokazal, da lahko roguelite formula deluje tudi izven indie kulture, in to je bil tako kvaliteten naslov, da sem ga do konca preigral tudi jaz, pa čeprav sam nisem nek velik navdušenec nad tem žanrom.
Po petih letih se Housemarque zopet vrača na sceno, in to z igro Saros. Ta živi v povsem drugem vesolju kot Returnal, a se igra zelo podobno – nova franšiza je v bistvu tu bolj zato, da so imeli Finci večjo svobodo pri oblikovanju zgodbe. Saros se tako igra skoraj identično kot njegov predhodnik, kar ni negativna kritika, saj je imela originalna izkušnja tako močne temelje, da se da na njena pleča brez problema naložiti še en poln naslov. Saros pa hkrati nekaj malega stvari spremeni in dostavi igralno izkušnjo, ki je tokrat ne boste preigravali samo zaradi močnih igralnih mehanik, ampak tudi zaradi boljše zgodbe in dejstva, da se v sovražnem vesolju ne boste več počutili tako sami.
Razvojna ekipa: Housemarque Založnik: Sony Platforme: PS5 PlayStation stran:Povezava Datum izida: 30. april 2026 Cena: 79,99 €
VIDEO NAPOVEDNIK
Nastopamo v vlogi vojaka Arjuna, ki skupaj s svojo posadko pride na tuji svet Carcose, kjer je po naročilu svojega šefa – titanske korporacije Soltari – zadolžen, da iz planeta pridobi dragoceno rudo, imenovano Lucenite. Soltari je pred nami na planet poslal več izvidniških skupin in vzpostavil celo kolonijo, a nenadoma so vsi ti ljudje prekinili komunikacijo, zato je naša naloga, da razkrijemo, kaj točno se dogaja.
Tipičen zaplet znanstvenofantastičnih filmov torej, a tu deluje, saj nam že na začetku jasno začrta našo nalogo, ki se je bomo lotili na podoben način kot v Returnal. V svojem bistvu je torej to še vedno roguelite, ki nas na začetku postavi v domačo bazo, nato pa bomo preko odprav oziroma »runov« poskušali čim bolj efektivno prečkati stopnjo, na koncu poraziti šefa, vmes pa bomo veliko umirali in preko nabranih surovin nadgrajevali svoje veščine.
Grafika vas ne bo razočarala, a morda še bolj ob taki podobi navduši vrhunska optimizacija.
Razlika je tu v tem, da smo v Returnal vse to počeli povsem izolirani in največkrat je bila naša edina družba sovražna bitja ter naša prejšnja trupla, ki jih je občasno popestril kakšen privid. V Sarosu ima naša domača baza tudi ostale člane ekspedicije Echelon IV, ki z nami vsake toliko spregovorijo kakšno besedo in naredijo svet te igre nekoliko večji in bolj izpopolnjen. Jasno je, da si je igra ta vidik sposodila iz iger, kot je Hades, in čeprav liki v Sarosu niso tako fantastični ter so bolj realne osebe, so vseeno dobrodošla nadgradnja Returnalove formule. Smrti zdaj niso več tako nadležne, ko veš, da se boš ob vrnitvi v bazo lahko malce podružil z bitji, ki te nočejo ubiti, kar služi tudi kot kratek počitek pred naslednjo odpravo v neznano.
Tako kot prej so stopnje naključno generirane, a ne povsem, saj si nekatere odprave delijo določene vidike stopenj znotraj posameznega “bioma”. Vseeno je to daleč od linearne kampanje, tako da je treba biti vedno pripravljen na srečanje z nasprotniki v različnih napetih bojevalnih sekvencah. Tako kot v Returnal so nasprotniki opremljeni z različnimi napadalnimi vzorci, ki spominjajo na tiste iz arkadnih avtomatov, in v tretjeosebni akciji boste morali pogosto žonglirati z različnimi mehanikami ter ob tem poskušati ohraniti mirne živce.
Že prvi šef vas bo dodobra namučil in predstavlja velik skok v težavnosti – morda je ta celo malce prestrma in ne bi bil presenečen, če ne bi razvijalec v prihajajoči posodobitvi malce znižal težavnost tega spopada.
Arjun je k sreči dobro izurjen vojak. Zna skakati, se hitro izmikati v različne smeri, prav pa mu pride tudi proženje hitrega ščita, ki lahko odbije določene sovražnikove napade ali pa napolni naš ščit. Vse to boste morali redno uporabljati med boji, in če je morda stvar na začetku videti preprosta, se hitro zakomplicira, ko se na bojišču znajde več zapletenih sovražnikovih vzorcev, vi pa morate ob pravem trenutku sprožiti primeren protiudarec.
Medtem boste seveda morali ves čas streljati, saj je sicer ves drug napor nesmiseln. Med igranjem boste zopet naleteli na različna orožja, ki imajo primarni in sekundarni izstrelek, tega pa lahko podkrepite še s posebnim uničujočim napadom, ki je omejen na zalogo energije. Tudi tokrat boste naleteli na robote, ki so zaščiteni z rdečim ščitom, tega pa bo treba najprej odstraniti s fizičnim udarcem od blizu, preden mu lahko bolj konkretno razrahljate vijake v notranjosti. Novost je zanimiv sistem polnjenja orožij, kjer morate sprožilec pritisniti v pravem trenutku, kar vam takoj znova napolni nabojnik, hkrati pa boste nasprotniku zadali več škode. Sistem malce spominja na polnjenje orožja v igrah Gears of War in vam med igranjem doda še en mehanizem, ki ga morate stalno spremljati s kotičkom očesa.
Za razliko od Returnal tokrat ne boste v nevarni svet šli sami, ampak vas bodo v domači bazi pridno čakali različni NPC-ji.
Orožja boste ves čas menjavali, saj se delijo na različne stopnje, ob raziskovanju nivojev pa boste odklepali tudi razne začasne nadgradnje. Prostora za te imate na sebi ogromno, tako da boste na začetku pobirali vse, kar vidite, a stvari se spremenijo, ko pridete na sredino stopnje, kjer nastopi sončni mrk. Ta vse sovražnike okrepi, nadgradnje, ki jih najdete po različnih kotičkih mape, pa sicer še vedno ponujajo izboljšave, a obenem zahtevajo določena žrtvovanja. Na splošno boste med igranjem pazili na vzdrževanje treh statistik: zdravja, ščita in posebnega merilnika, ki povečuje količino nabranega Lucenita iz padlih nasprotnikov.
Nabrana ruda k sreči med vašimi »runi« ne gre v nič, ampak jo prenesete v domačo bazo. Če pri sebi nosite veliko bogastva in nato umrete, boste Lucenite sicer lahko izkoristili, a boste zaradi padca v boju izgubili 50 % tovora. Kljub temu sem tudi ob smrtih domov prinesel dovolj zalog, da sem lahko preko nadgradenj pridno izpopolnjeval veščine razvojnega drevesa. Če boste dovolj vztrajni, boste lahko sčasoma tudi zmanjšali omenjeni odstotek izgube ob smrti. V praksi so te nadgradnje namenjene temu, da z izboljševanjem lika postajate čedalje močnejši in na koncu tudi dovolj sposobni, da premagate končnega šefa.
Ena večjih sprememb v primerjavi z Returnal je sončni mrk, ki bojišče naredi presneto bolj težavno – k sreči igra omogoča tudi odklepanje bližnjic, ki vam malce poenostavi pot do šefa.
Te nadgradnje so sicer omejene na določene dele razvojnega drevesa. Nadgradite lahko veliko statistik, a vas igra na neki točki ustavi in onemogoči nadaljnje vlaganje, dokler ne premagate glavnega šefa stopnje. To je sicer pošten sistem, a igra zaradi vseh teh nadgradenj še zdaleč ni lahka. Osebno sem Arjuna nadgradil do konca, pa sem bil pri prvem šefu še vedno v velikih težavah, saj ta predstavlja velik preskok v težavnosti in vsebuje kar tri faze, ki postajajo vse zahtevnejše.
Returnal te je na tem mestu pustil, da trpiš in se z vajo prebiješ skozi oviro, Saros pa se stvari loti nekoliko drugače. Housemarque je že pred izidom igre poudaril, da želi igralcem ponuditi več možnosti za napredovanje, ne da bi se zanašal na preprosto nižanje težavnosti. Saros vam tako omogoča odklepanje bližnjic, ki zmanjšajo potrebo po ponavljajočem raziskovanju, v domači bazi pa lahko odklenete tudi prilagajanje težavnosti Carcose. Na voljo imate več opcij, s katerimi lahko prilagodite izkušnjo: povečate škodo, ki jo povzročate, povečate količino prejetega Lucenita ali zmanjšate prejeto škodo. Možnosti je veliko in se postopoma odklepajo, a so tudi omejene, da ne bi postali nepremagljivi. Ta sprememba je bila zame dobrodošla, saj sem lahko končno premagal prvega šefa. Čeprav sem to storil s pomočjo teh prilagoditev, boj vseeno ni bil lahek in proti koncu mi je že pošteno šlo za nohte. Sistem prilagajanja težavnosti je izveden elegantno, tako da nisem imel občutka, da mi je igra zmago podarila, temveč da sem si jo še vedno prislužil.
Po vsaki smrti lahko v domači nadgrajujete svoje veščine, tako da bo vaša naslednja odprava lažja. Te nadgradnje so presenetljivo močne, a se na neki točki zaustavijo dokler ne porazite glavnega šefa stopnje.
Grafično je igra čudovita, kar pri tem razvijalcu ni presenečenje, saj je tudi Returnal še danes videti odlično. Optimizacija je vrhunska – na PlayStation 5 Pro sem ves čas ohranjal stabilno število sličic na sekundo. Nadzor nad Arjunom je še boljši kot v njihovi prejšnji igri, in to je res naslov, kjer lahko za vsako smrt okrivite le sebe, ne pa igre. Odlična je tudi podpora za plošček DualSense, saj ponuja napredne vibracije in izkorišča funkcijo prilagodljivih sprožilcev.
Saros je tako izpolnil vsa moja pričakovanja. Ob njem sem sicer ugotovil, da sem v petih letih od Returnala izgubil nekaj refleksov, a je zato toliko bolj dobrodošla kampanja, ki ohrani vse prednosti predhodnika in jih ponekod še nadgradi. Hkrati ponudi bolj osebno izkušnjo zaradi spremljevalcev ter ohrani izziv, obenem pa nam omogoča, da si težavnost elegantno prilagodimo lastnim željam.
Po mesecih ugibanja, govoric in nato na koncu tudi uradne potrditve s strani založnika Ubisofta, da projekt zares obstaja, smo včeraj končno dobili prvi uradni napovednik za predelavo igre Assassin’s Creed IV: Black Flag. Prenovljeni naslov nosi ime Assassin’s Creed Black Flag Resynced in v bistvu od izida ni več tako daleč, saj bo med nas prispel že 9. julija, kar je ravno prav za poletne karibske avanture.
Resynced se bo zvesto držal izvirne kampanje, tako da lahko v bistvu pričakujete enako zgodbo, ki pa bo vizualno videti še bolj privlačno kot prej. Predelava bo spočeta v Ubisoftovem pogonu Anvil, ki stoji tudi za najnovejšim poglavjem Assassin’s Creed Shadows, in treba je reči, da je novi Black Flag videti še bolj grafično impresiven. Sicer je tudi izvirnik še danes videti lep, pa čeprav je star že 12 let, Resynced pa vse skupaj dvigne na novo stopnjo, tako da bodo pomorske avanture videti kot prava paša za oči.
Vse pa ne bo samo v grafiki, saj Ubisoft pravi, da je določene spremembe naredil tudi znotraj igralnih mehanik. To bo sicer še vedno akcijski naslov, tako da ne pričakujte kakšnih RPG-mehanik, kot smo jih dobili v novejših poglavjih Origins, Odyssey, Valhalla in Shadows. Bodo pa prejšnje mehanike bolj izpiljene, tako da naj bi bil boj boljši, skrivanje nadgrajeno, pomorske bitke z ladjami pa še globlje kot prej. Dodano bo tudi nekaj povsem nove vsebine: naš junak Edward Kenway bo na svojo ladjo Jackdaw privabil tri nove pomagače, vsak od njih pa bo imel svojo osebno nalogo, in če jo uspešno opravite, boste za ladjo dobili posebno nadgradnjo. Ubisoft nam je v ločenem napovedniku predstavil tudi povsem novo misijo Blackbeard’s Treasure, ki nas bo očitno poslala v lov za zakladom legendarnega gusarja Blackbearda.
Predstavitev se sliši super in morda nam bo Ubisoft končno dostavil novo kakovostno pomorsko avanturo, ki bo popravila okus po nesrečnem projektu Skull & Bones.
Assassin’s Creed Black Flag Resynced bo na voljo za PC, PlayStation 5 in Xbox Series X, zadevo pa lahko že prednaročite po ceni 60 €.
Preživetvena igra Conan Exiles se je med nami pojavila leta 2018 in čeprav na začetku nad njo niso bili vsi navdušeni, je razvijalec Funcom vseeno dokazal, da zadeva vsebuje še kar nekaj neizkoriščenega potenciala, zato je v igro vlagal dodatna sredstva za razvoj in se zdaj pripravlja na igrino konkretno nadgradnjo. Funcom je namreč včeraj povsem nepričakovano napovedal predelavo igre, in sicer znotraj pogona Unreal Engine 5, največja privlačnost tega projekta pa je dejstvo, da bo nadgradnja za obstoječe igralce popolnoma brezplačna.
Prvi napovednik obeta res konkretno nadgradnjo vizualnih elementov in v bistvu je v primerjavah zanimivo videti, da je izvirnik še danes videti grafično impresiven. V bistvu ni ravno videti, da bi teksture dobile kakšne resne spremembe, in so večidel videti identične izvirniku, največ razlik pa vidimo v drugih stvareh, kot je denimo osvetlitev scen, nova slika pa je videti bolj živobarvna kot tista v izvirniku.
Pohvaliti je treba tudi bolj napredno vegetacijo, voda pa se zdaj obnaša bolj realistično in vsebuje dejanske valove. Funcom pa se ni ustavil samo pri grafiki, saj bo igra namesto 120 GB zdaj zavzemala le 40 GB vašega diska, tehnična naprednost novega pogona pa nam bo prvič omogočala prehajanje med glavno kampanjo in dodatkom Isle of Siptah, medtem ko smo prej za kaj takšnega morali ustvariti nov lik. Poleg tega boste lahko zdaj na enem računu hkrati imeli tri različne junake, medtem ko smo bili prej omejeni na enega.
Vse skupaj je videti kot lepa, brezplačna nadgradnja izvirne igre in res upamo, da razvijalcu ob izidu ne bodo ponagajali kakšni grdi hrošči glede optimizacije. Skok v pogon Unreal Engine 5 je že zelo blizu, saj ga bomo opravili 5. maja – upamo, da takrat dobimo tudi kakšno znižanje igre, ki na Steamu trenutno stane 39,99 €.
Založnik Warner Bros. počasi izpopolnjuje svojo prenovljeno vizijo vesolja DC Universe in po novem bodo vsi filmi in serije iz tega sveta stripov, z redkimi izjemami, med seboj povezani. Ta univerzum nadzoruje James Gunn, ki nam je zaenkrat dostavil risano serijo Creature Commandos, 2. sezono serije Peacemaker in film Superman, zdaj pa je prišel na vrsto antiheroj Clayface, ki je včeraj dobil prvi napovednik za prihajajoči celovečerec.
Spremljali bomo življenje igralca Matt Hagena, ki ima velike ambicije za življenje in svojo kariero, a nekega dne doživi nesrečo, ko naleti na zlikovca, ki mu povsem uniči obraz. Matt nato v povojih veliko časa preživi v bolnišnici in se za pomoč zateče k zdravnici Caitlyn Corr, ki ga vključi v eksperimentalno zdravljenje, a to na njem pusti grozne posledice.
Kaj je torej posebna moč Clayfacea razen tega, da je njegov obraz občasno videti kot vosek iz stopljene sveče? V bistvu vem toliko kot vi, saj stripov nikoli nisem bral in lahko svoje sklepe potegnem samo iz zgornjega napovednika, ki pa ne pove veliko. Clayface se očitno poda na pot maščevanja in zagotovo mu njegova glinasta transformacija nekako pomaga, a tega v tem napovedniku ne boste videli. Govori se, da ima Clayface večjo povezavo z Batmanom, a tudi tega v napovedniku ni videti nikjer, tako da je povsem možno, da bo tokrat pozornost zgolj na glinenem obrazu in ničemer drugem, kar je sicer logično, saj bo Batman prejel svoj lastni film.
Clayface v kina prihaja 23. oktobra, kasneje pa bo na voljo prek pretočnega servisa HBO Max.
Razvijalec IO Interactive nas že desetletja oskrbuje z novimi naslovi iz svoje Hitman franšize in čeprav ni dvoma, da bi oboževalci še kako radi Agent 47 popeljali v kako novo avanturo, se je moral tudi ta razvijalec malce odpočiti od teh iger. Odlično priložnost mu je ponudil založnik Amazon, ki mu je omogočil izdelavo povsem nove James Bond avanture, ki so jo že nekaj časa nazaj razkrili pod imenom 007 First Light.
Prvi napovednik za to igro me sicer ni odpihnil, saj tudi na splošno nisem nek velik navdušenec nad franšizo James Bond. First Light je bil sprva videti zgolj kot nekakšna bleda kopija Hitmana. A novi napovednik, ki v obsegu traja slabih 5 minut, je videti precej bolj prepričljiv. Če ne drugega, je razvijalcu vsaj uspelo popraviti optimizacijo, ki je nekako skazila prvo predstavitev te igre.
V 007 First Light bomo igrali mladega Bonda, ki pa bo že takoj od začetka moral opravljati nevarne misije po vsem svetu. Bond je sicer vešč orožja, a ima še raje, da se na različne lokacije pritihotapi neopažen, in tu ima IO Interactive največ izkušenj. Tako bomo tudi v tej igri imeli veliko pristopov do različnih situacij, tako da se bo Bond lahko preoblekel v razne uniforme, na pomoč pa mu bo priskočil cel kup tehnoloških pripomočkov. Tu so Q Watch, ki lahko od daleč sproži različne naprave in zamoti nasprotnika, Laser Strap, ki omogoča, da lažje onesposobimo nasprotnika, ali pa Smoke Pod, ki začasno omeji pogled sovražnikov in nam omogoča kratkotrajno nevidnost.
A za razliko od Hitmana bomo tu naleteli tudi na akcijske, skriptirane vložke, kjer se bo treba pretepati, streljati in celo pilotirati letala. Tu se najbolj vidi, da 007 First Light dejansko ni Hitman, ampak samosvoja igra, ki bo vsebovala tudi zanimiv igralni način Tactical Simulation. Tu boste opravljali misije in za njih dobivali ocene, prek svojega nastopa pa boste svoje dosežke lahko primerjali na globalni lestvici in hkrati prek prisluženih točk nadgrajevali svojo opremo.
007 First Light je videti kot zanimiv naslov in v njegovo kakovost se bomo lahko prepričali ob izidu, ki se bo zgodil 27. maja za PC, PS5 in XSX.
