Razvijalec Nine Dots Studio nam je leta 2019 dostavil zanimivo RPG-izkušnjo Outward, ki je na prvi pogled malce spominjala na franšizo Gothic, le da je bilo igro mogoče igrati v družbi še enega igralca, hkrati pa je bilo treba paziti na preživetvene mehanike. Splošno gledano je bil to naslov, ki se je prikupil manjši publiki igralcev, ti pa so postali njegovi goreči zagovorniki in so bili presneto veseli najave, da Nine Dots dela na nadaljevanju.
To se bo preprosto imenovalo Outward 2 in je včeraj dobilo svež igralni napovednik, ki pokaže nekaj sodelovalne akcije med dvema herojema, ki se podata v raziskovanje zasnežene dežele Aurai. Tako kot original bo tudi nadaljevanje na vseh platformah podpiralo igranje na razdeljenem zaslonu, zopet pa bo veliko poudarka na preživetju, saj za razliko od sorodnih RPG-jev ne boste mogli kar tekati v nedogled: sneg in zmrzal bosta lahko vaša največja nasprotnika, zato se bo treba ogreti, prespati, se najesti in v šotor spraviti nabrani zaklad.
Boja tudi tokrat ne bo manjkalo, saj je svet igre Outward 2 krut, življenje pa vam lahko vzame tudi šibkejši nasprotnik, ki ima še vedno našiljene zobe in ostre kremplje. Poleg hladnih orožij in magije vam bodo prav prišle tudi pasti, ki bodo velikokrat nujne za poraz kakšnega nevarnejšega nasprotnika.
Outward 2 je za zdaj videti kot bolj prečiščena igralna formula prvega dela, ki zna k sebi privabiti več igralcev, igra pa bo izšla enkrat poleti 2026. To je še precej daleč, a razvijalec obenem že zdaj ponuja registracije za testiranja, na katera se lahko prijavite tule.
Založnik EA oziroma Electronic Arts je že leta tarča posmehov in zbadljivk s strani igričarjev, saj si je v svojih zgodnjih letih pridobil sloves založniške hiše, ki kupuje manjše studie in jih nato enega za drugim spravlja v onostranstvo. Njihov vpliv se čuti pri razvoju vseh njihovih iger, saj želijo iz njih iztisniti maksimalen dobiček. EA si je sicer ugled v zadnjih letih malce popravil, saj je skupaj spravil nekaj kakovostnih enoigralskih naslovov: tu je denimo dvojec vojnozvezdnih iger Jedi: Fallen Order in Survivor, tudi predelava igre Dead Space je bila izjemno kakovostna, po nekem čudežu pa še vedno niso ugasnili studia BioWare, ki že dolgo dostavlja tržne neuspehe.
Mržnja do tega založnika pa se zna kmalu še poglobiti, saj spletna stran Wall Street Journal poroča, da naj bi bil založnik zdaj blizu dogovora, kjer bi celotno podjetje prešlo v last zasebnih vlagateljev. Med njimi naj bi veliko vlogo imela arabska organizacija PIF, ki je v preteklosti že vložila milijarde v tega založnika in še enega velikana, Take-Two. Princ Mohammed bin Salman pa želi prek tega igre narediti v svoji državi tako pomembne kot filme in šport, hkrati pa so te investicije del načrta, kjer Arabci ne bi vseh svojih jajc polagali samo v košaro naftnih derivatov.
Poleg Arabcev bi lastništvo prešlo tudi v roke podjetij Silver Lake Partners in Affinity Partners – slednjo si lasti Jared Kushner, zet ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
Kupčija naj bi bila vredna okoli 50 milijard dolarjev, tako da bi bil to eden največjih nakupov v igričarski zgodovini. Za same igralce in zaposlene v EA-ju bi bile to dokaj slabe novice: investitorji bi želeli iz nakupa iztisniti čim več dobička, kar pomeni odpuščanja zaposlenih in verjetno še večjo implementacijo mikrotransakcij. A preden postanemo preveč depresivni in začnemo objokovati zaton nekaterih naših najljubših igričarskih licenc, raje počakajmo, da govorica postane tudi uradna – kar bi se znalo zgoditi kmalu.
Pekel ni dejanski kraj. Ljudje ga ustvarjamo na lastno pest. To je osrednja nit današnje igre, ki pripoved nasloni na politične, verske in kulturne konflikte. Rogue Factor resda ni studio z dolgo zgodovino, a s Hell is Us nadaljuje dosedanji načrt izida novega naslova vsakih pet let. Njihovi dosedanji izkušnji na trgu iger, Mordheim: City of the Damned in Necromunda: Underhive Wars sta dokaj dobro sprejeti, sploh med oboževalci Warhammer univerze. Zdaj pa nadaljujejo poslanstvo s Hell of Us, nekakšnim nezakonskim potomcem tipičnega naslova iz Soulslike žanra in akcijske avanture Control.
Tematika igre je aktualna ne glede na zgodovinsko obdobje. Tema je zadostno obtežena, da jo večina iger raje ignorira. Hell Is Us pa se jo loti frontalno resno. Zavito v fiktivno državo Hadea, ki je desetletja živela v izolaciji, do izbruha vojaškega konflikta dveh kulturnih skupin. Le ta je vodil do zlorab človekovih pravic in nepopisnega pokola civilnega prebivalstva. Že samo to zveni kot nekaj, kar bi Netflix takoj posnel v serijo z desetimi sezonami, čeprav bi jo verjetno preklicali po drugi. A zadevo dodatno začini še vražje pekoča začimba. Demoni.
Razvojna ekipa: Rogue Factor Založnik: Nacon Platforme: PC, PS5, XSX Steam:Povezava Datum izida: 4. september 2025 Cena: 49,99 €
Zvrst: Akcijska avantura/igranje vlog
NAPOVEDNIK
Izgubljen v vojnem svetu
Tvoj alter ego je Remi, ki se vrača v Hadeo po tem, ko so ga kot otroka odtihotapili ven. Po osebnosti je možakar dokaj tih. In iskreno je to zelo osvežujoče. Po protagonistih, ki niso znali zapreti ust za eno samo minuto (gledam vaju, Aloy in Kratos), je Remi kot pisarna dan po novoletni žurki. Tišina, da bi še miš čul srati, samo včasih kdo koga zabode.
Mehanike, s katerimi se je igra hvalila že dolgo pred izidom, so odsotnost zemljevida, vizualnih označevalcev nalog in kakršnega koli vizualnega indikatorja, kam se podati. Na voljo imaš samo kompas in zelo obširne zapiske. In ti so res odlični. Vsako dejstvo, ki ga ujameš med igranjem, pristane v ločenem odseku za vsako zanimivost, osebo in predmet, ki bi ga morebiti lahko potreboval med raziskovanjem te vojne pokrajine.
To ustvari brutalno realistično izkušnjo, ki vodi do občutka izgubljenosti, če ne spremljaš dogajanja in ne ustvarjaš miselnih povezav. Informacij je polno, a pogosto so skrite v dialogu ali v samem pripovedovanju okolja. Vojna je kaos, in Hell Is Us to ujame bolje kot marsikateri dokumentarec.
Elden Ring na shujševalni kuri
Sistem boja vleče mnogo podobnosti z izbranci razvijalca From Software, a je bolj dopustljiv do napak. Upravljanje energije, odbijanje udarcev v zadnjem trenutku, izmikanje, obnavljanje zdravja na podlagi povzročanja škode in dronski kompanjon. Vse to in še več se je znašlo v Hell is Us. Limbične entitete (bele spake, ki bi jih oblikoval nekdo na LSD s fetišem na belo barvo) je možno premagati zgolj s posebnim čarobnim srednjeveškim orožjem.
Osebno mi je v roke najbolj sedla halberda, ki se je med celotno izbiro orožja počutila najbolj odzivna in je imela najbolj zadovoljujoče kombinacije napadov. Vsako orožje je možno tudi nadgrajevati in specializirati v določeno negativno čustvo, kar je zanimiva ideja, a morda ne najbolje realizirana.
Ampak tukaj pride do več problemov. Prvi je razviden že takoj ob pričetku boja. Imaš hitri in močni napad, par dodatnih sposobnosti, a tu se žal tudi konča. Še večja težava pa je zgolj pet vrst sovražnikov. Pet. Po tretji večji coni jih poznaš vse, in potem si videl bolj kot ne vse raznolikost, kar jo je. Tudi sistem z limbičnimi sferami in orožji deluje sprva zelo fleksibilen, a ker ti igra sama dostavi skoraj vse kombinacije, odločitve izgubijo težo. Na koncu se vprašaš, zakaj si sploh razmišljal, če ti je pa igra vse postregla na pladnju?
Piko na i dodajo brutalni “finisher” vložki, kjer Remi razkosava sovražnike na načine, ki bi jih cenil Tarantino. Problem? Tonalno stvar popolnoma zgreši tarčo. Na eni strani zgodba govori o genocidu in vojnih travmah ter v ospredje postavlja grozote vojaških sporov, po drugi strani pa je bojevanje skorajda komično. Dvojna osebnost igre v vsej svoji slavi.
Estetska lepota pekla
Če te bo kaj obdržalo v Hell Is Us, je to vizualna zasnova. Svet Hadee je raznovrsten in poln zgodb, ki jih lahko razbereš preko same pokrajine. Jezero Cynon izgleda kot edino varno zatočišče v državi. Muzej Auriga je tako nenavaden, da se zdi, kot da si padel v Control ali pa kakšno bizarno umetniško razstavo, kjer bi ti kustos rekel, da je kup smeti najmodernejša umetniška storitev. “Enostavno ne premoreš dovolj prefinjenosti, da bi razumel.”
Okupirana mesta in množična grobišča povedo več od marsikaterega dialoga. Včasih imaš občutek, da se igra bori sama s sabo. Po eni strani hoče pripovedovati o manipulaciji navadnih ljudi in genocidu ter se ne boji prikazati vseh grozot vojne, po drugi pa se ustavi pri klišejih. Seveda je vključena starodavna prerokba in odrešenik, ki bo svet odrešil vseh grozot. Ampak svet sam je tisti, ki prevzame vlogo glavnega pripovedovalca. In to delo odlično opravi.
Kontrole so solidne, boj je tekoč, mehanike delujejo. Ampak ko pride do raziskovanja, igra pade na nos. Ne moreš skakati, ne moreš plavati, ne moreš plezati. Elden Ring je jasno pokazal, da odprt svet brez svobode gibanja deluje kot zapor. Hell Is Us pa pravi, da bodi tiho in uživaj v okolici.
Popoln svet za ljubitelje kardia
Sprva to ustvari občutek omejenosti, ki se ujema s temami igre. Ampak po nekaj urah ugotoviš, da so območja tako obsežna, da večino časa zgolj tekaš od ene do druge lokacije. Sploh, ko eden izmed NPC-jev potrebuje film za fotoaparat, le ta pa se nahaja v skritem kotičku popolnoma drugega področja. To uniči atmosfero. Če je Death Stranding kaj dokazal, je to to, da ljudje sovražijo suhoparno tekanje od ene do druge lokacije. se v vojni ne moreš izgubiti in razmišljaš, komu moraš kaj odnesti, potem to ni vojna. to je vodena ekskurzija.
Najboljši trenutki so, ko te igra pusti, da razmišljaš. Uganke so pametno zasnovane. Najdeš star trezor v knjižnici, geslo pa dobiš na drugem koncu države, kjer raziskuješ osebno zgodbo begunske družine. Takšne naloge ustvarijo občutek, da res sestavljaš koščke zgodovine.
A potem igra včasih paničari in ti začne dajati preveč očitne namige, kot da bi razvijalci mislili, da bodo uboge duše prenehale z igranjem, če jim ne postrežejo odgovora na pladnju. Ironično s tem uničijo lastno imerzijo, ki so jo tako lepo zgradili.
Tudi ponovni obisk igre po zaključku zgodbe je skorajda nesmiseln. Ko enkrat razkriješ vse skrivnosti in vidiš vse lokacije, nimaš razloga za ponovni obisk. Pekel je enkrat zanimiv, drugič pa samo še tipično mediteransko poletje. Prevroče za zadrževanje na odprtih področjih.
Razsodba
(+) Vizualna zasnova in estetska kakovost (+) Narativna globina in resna tematika (+) Uganke in stranske naloge (+/-) Tekoč boj, ki pa ni najbolj raznolik (+/-) Obsežen svet s pretirano količino pustega tekanja sem in tam (-) Po zaključku zgodbe ni razloga za ponovni obisk (-) Tonalne neujemanje
Franšiza Borderlands je med svojim obstojem šla čez nekaj zanimivih sprememb. Razvijalec Gearbox leta 2009 glede prvega dela ni pričakoval tako glasnega odziva publike, a je z njim ugotovil, da si igralci močno želijo akcijskega RPG-ja v slogu Diabla, ki pa ga lahko izkusimo prek prvoosebnega streljanja. Borderlands nam je dostavil ravno to, nato je igro preoblekel v prav poseben risankast, stripovski videz in se s tem za vedno vpisal v igričarsko zgodovino. Gearbox je nato nadkrilil samega sebe z igro Borderlands 2 in kasneje zaspal za volanom s tretjim delom, ki je resda dostavil najboljše igralne mehanike doslej, a je »cringe« humor presegel vse meje, zaradi česar igralci še danes na trojko gledajo zviška.
Osebno se nad zgodbo in komedijo tretjega dela nisem tako zmrdoval kot nekateri drugi igralci, a morda mi manjka elitna sposobnost zaznavanja mej finosti straniščnega humorja, ki je v teh igrah prisoten že od prvega dela. Mi je pa bilo jasno, da je Gearbox na vse načine želel ujeti to preteklo magijo in se je že v zgodnjih najavah zaprisegel, da bo četrti del združil vse najboljše prvine preteklih delov – in zdaj lahko zapišem, da jim je to dejansko tudi uspelo. Borderlands 4 je namreč presneto zabaven naslov, ki sicer ni popoln, a je izpilil igralno formulo do najvišje ravni doslej, komedija pa je zdaj malce bolj umirjena, tako da blebetanje NPC-jev ne bo odvrnilo od splošnega uživanja ob radostni destrukciji živih in robotskih nasprotnikov.
VIDEO NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Gearbox Software Založnik: 2K Platforme: PS5, PC, XSX Nakup:Steam, PlayStation trgovina Datum izida: 11. september 2025 Cena: 69,99 €
Borderlands 4 me je glede same zgodbe na začetku presenetil, saj sem pričakoval, da me bodo skoraj takoj preplavili že znani NPC-ji iz prejšnjih naslovov, a temu ni tako. Pri pobegu iz zapora nas spremlja povsem nov lik in čeprav nato hitro srečamo Claptrapa, ta ni tako nadležen kot v prejšnjih delih in v nastavitvah celo obstaja možnost njegovega utišanja. Hitro se nam nato odpre širok svet, ki ponuja prosto raziskovanje, in ob tem boste hitro spoznali še eno večjo spremembo v primerjavi s prejšnjimi poglavji: stopnje se zdaj zares odvijajo v odprtem svetu, namesto da bi bile razdeljene na manjše cone, kar s sabo prinaša svoje pluse in tudi minuse.
Odprte mape pomenijo, da smo se končno rešili nadležnega nalaganja stopenj, a hkrati smo ob tem prišli do slabosti, ki naredi vse te mape nekako manj unikatne. Sicer jim podrobnosti ne manjka in tudi opravil je po svetu dovolj, a čuti se, da je okolica vseeno nekoliko bolj prazna in neživljenjska, zato nam bo še kako prav prišlo vozilo, ki ga zdaj lahko prikličemo ob stran kadarkoli in ne samo z okoli postavljenih postaj.
Svet je zdaj odprt, tako da se lahko poslovite od nalagalnih zaslonov.
Premikanje po svetu je zdaj postalo tudi bolj vertikalno. Dandanes mora vsaka moderna igra očitno vsebovati neko mehaniko, kjer okoli izstreljujemo zapestni kavelj in se prek njega in vrvi preselimo na drugače težko dostopne predele. Ta kavelj je bil posebej izpostavljen že v prvem napovedniku za Borderlands 4, a žal ni tako izpopolnjen, kot sem pričakoval. Z njim se lahko zavihtimo na posebne previse samo ob vnaprej začrtanih točkah, v boju pa ga sploh ni možno izkoriščati, kar je eno veliko razočaranje. K sreči imamo vsaj tu dvojni skok in novost jadranja po zraku, kar mobilnost preseli na novo raven, in skakanje iz visokih pečin bo kmalu postalo vaša stalna praksa, ki vas zna tudi hitro preseliti na naslednjo točko vašega cilja.
Seveda se vračajo tudi nekateri stari obrazi, a ne vsi – Tiny Tina denimo v tej kampanji ni prisotna.
Kot rečeno, odprti svet ponuja veliko priložnosti za raziskovanje – bodisi s sledenjem glavni zgodbi bodisi z opravljanjem stranskih misij. Poanta vsake regije je, da porazimo nekega glavnega šefa, in ti spopadi so enako adrenalinski kot prej, stranske naloge pa so tokrat bolj razgibane kot v prejšnjem delu. Vse to bomo počeli seveda za nabiranje čim bolj dragocene opreme, saj se tudi Borderlands 4 vrti okoli nabiranja raznoraznih pušk, strojnic, pištol in ostrostrelk, ta orožja pa so zdaj v statistikah veliko bolj razgibana kot prej. Ne šteje več samo, koliko škode določeno sejalo smrti iz sebe izdavi, ampak tudi kakšne posebne učinke prinaša, zato bo med vašim igranjem pomembno preštudirati opise tistih bolj dragocenih kosov opreme. Oranžno obarvana oziroma legendarna orožja zdaj iz nasprotnikov ne padajo več tako pogosto kot prej, kar je odločitev, ki jo lahko samo navdušeno pozdravim, že na začetku kampanje pa se lahko odločite za težavnost, kar bo prilagodilo raven pridobivanja dragocene opreme.
Odprti svet ne ponuja tako zapomljive lokacije kot smo jih vajeni iz prejšnjih iger a opravil vam ne bo zmanjkalo.
Sama akcija je bila najbolj izpiljena v tretjem delu, tule pa je samo še dodatno nadgrajena. Gearbox je skozi leta res dodobra izpilil strelske mehanike in ne samo, da dajejo orožja dober povratni občutek, ampak so tudi sovražniki dovolj raznovrstni, da se jim boste morali vedno prilagajati – to še posebej velja za najtežjo stopnjo, pri kateri je vedno dobro s sabo nositi orožja z različnimi elementarnimi napadi, saj je vsak tip nasprotnika ranljiv na določeno vrsto streliva. K temu je treba dodati še posebne napade, ki jih nosi vsak nastopajoči Vault Hunter – na začetku lahko izberete enega od štirih različnih igralnih razredov, ti pa se med sabo dovolj razlikujejo, da se splača kampanjo opraviti z vsakim izmed njih; vsak od njih med nalogami poseduje svoje glasovne dialoge.
Grafično je Borderlands 4 videti kot zadovoljiv naslov in tudi četrti del nosi svojo zdaj že pošteno prepoznavno oblikovalsko paleto, ki ponuja ostre teksture, dobre animacije in veliko mejo izrisovanja odprtega sveta. Slišim sicer, da ima PC-verzija kar nekaj težav z optimizacijo, a sam sem igral na konzoli PlayStation 5 in tam me niso morili kakšni resni padci sličic na sekundo, večjih hroščev pa tudi nisem zabeležil.
Močna orožja so zdaj bolj redka, a šefi še vedno radi postrežejo s celim kupom dragocenosti.
Splošno gledano bi Borderlands 4 postavil na drugo mesto po uživanju znotraj te franšize – zaostane edino za drugim delom, a tega zna kasneje celo preseči, če bo Gearbox naknadno izdal tako kvalitetne DLC-je kot v preteklosti. Zgodba in humor sta veliko boljša od prejšnjega dela, občutek streljanja je božanski in orožja so zdaj zaradi svoje redkosti bolj unikatna. Malce zamori samo odprti svet, ki vsebuje manj zapomljivih lokacij, in zapestni kavelj skriva še veliko neizkoriščenega potenciala. Vendar je tole kljub tem manjšim minusom fantastična izkušnja, ki tudi pokaže, da ima celotna franšiza pred sabo še zelo svetlo prihodnost.
58-letni komik Louis CK je eno najbolj znanih imen črnega humorja in če so vam takšne šale všeč, potem ob njegovih stand-up nastopih zagotovo zbudite celo sosesko, saj je krohotanje na ves glas preprosto neizogibno. Nekaj let nazaj je bil Louis tudi na vrhuncu svoje slave, saj so se za njegove stvaritve potegovali vsi, a nato so na plano prišle obtožbe glede njegovega neprimernega obnašanja okoli žensk, zaradi česar so se v času “Me Too” vsi želeli čim prej ločiti od njega, tako da je nenadoma ostal brez ogromne količine denarja, vsi projekti v nastajanju pa so bili preklicani.
A Louis je še vedno obdržal oboževalce in po kratkem premoru se je začel počasi vračati v oči javnosti. Njegovi stand-up nastopi so hitro postali razprodani in trenutno je tip sredi turneje Ridiculous, ki ga bo pripeljala tudi v Evropo – najbližje Sloveniji bo 11. in 16. februarja 2026, ko bo nastopil v Rimu in Milanu, a vstopnice so že zdaj razprodane.
Louis je bil medtem zaposlen tudi s svojim povsem novim projektom, saj bo prvič skočil tudi v svet knjig. Njegova knjiga Ingram ne bo avtobiografija, ampak povsem nova originalna zgodba, ki bo govorila o mladeniču, rojenem v kraju, v katerem ni kakšne blazne perspektive za svetlo prihodnost. Zato se poda na pot po ZDA, ob tem pa bo odkril samega sebe in kaj vse mu je življenje pripravilo. Louis pravi, da od knjige ni za pričakovati veliko humorja, a da se boste vseeno znali nasmejati, saj je pač življenje samo po sebi takšno, da se določenim situacijam moraš nasmejati, ker jih drugače ne bi zmogel preživeti. Dober dokaz takšne mojstrske dramske komedije je Louisova serija Horace and Pete, ki bi morala biti veliko bolj prepoznavna, kot je, a je izšla ravno takrat, ko je šla njegova kariera strmo navzdol.
Knjiga Ingram izide 11. novembra in jo lahko po ceni 21,99 € prednaročite na nemškem Amazonu. Louis je na svoji uradni strani zapisal, da je v zadnjem letu spisal veliko kratkih zgodb in da zna nekoč tudi te pretvoriti v obliko za masovno branje ter da trenutno piše novo knjigo, ki je popolnoma drugačna od Ingrama, a zaenkrat še ni prepričan, ali bo ta tudi prišla v splošno prodajo.
Leta 2005 nam je razvijalec Monolith Productions dostavil igro F.E.A.R., ki še danes velja za eno najboljših prvoosebnih streljank vseh časov, in naravnost žalostno je, da ta franšiza nikoli ni zares izpolnila vsega potenciala, ki smo ga videli v originalu. Sicer smo kasneje dobili dokaj dober drugi del, a trojka se je zaradi usmeritve v večigralstvo izkazala za veliko napako, ki je franšizo tudi za vedno pokopala.
Originala nam ne morejo vzeti, a na žalost ta ni povsem prilagojen zahtevam modernega igričarja. Na aktualnih konzolah igre ni več možno kupiti, zato je v bistvu edina izbira PC, kjer stvar sicer deluje in celo podpira višje ločljivosti, a uporabniški vmesnik tem ni prilagojen, saj tekst pri opisih predmetov ali pri podnapisih vedno ostane enak, tako da ga je v ločljivosti 4K nemogoče prebrati.
Te stvari zdaj popravlja nova posodobitev Echo Patch, ki ga je skupaj pripravila naveza modderjev Wmino in mmillar-bolis. Dvojec je pripravil modifikacijo, ki besedilo in ostale elemente primerno prilagodi novim ločljivostim, tako da lahko igro končno igramo tudi na televizorjih, kjer bo prav prišla tudi možnost odklepa sličic na sekundo in podpora kontrolerjem. To bodo pozdravili tudi vsi tisti, ki bi igro radi preizkusili na Steam Decku, kjer je bilo sicer igranje mogoče že prej, a bo zdaj veliko bolj ugodno.
Popravek si lahko prenesete iz sledeče povezave, dodatno pa lahko omogočite tudi odstranjevanje črnih stranic iz vmesnih sekvenc in igri preprečite, da bi iz stopenj odstranjevala trupla, tako da se lahko zdaj končno ponosno sprehodite po bojišču in si s ponosom ogledate ves ustvarjeni kaos.
Za vsako dirkaško poglavje serije Forza Horizon velja pravilo, da nas preseli na nek drug konec sveta, kjer se nato prepustimo uživantskemu dirkanju po odprtem svetu. Štirica nas je odpeljala v Združeno kraljestvo, petica v Mehiko, včeraj pa je Microsoft na dogodku Tokyo Game Show napovedal, da se bo Forza Horizon 6 preselila na Japonsko.
Microsoft in razvijalec Playground sta bila dokaj skopa z informacijami, saj smo dobili zgolj kratek dražilnik, v katerem se na koncu izriše gora Fudži. Na Xboxovi strani pa smo nato dobili kratek intervju z razvijalcem, ki pravi, da jim je cilj prinesti avtentično, a še vedno zabavno izkušnjo dirkanja skozi Japonsko, po takšni izkušnji pa so oboževalci dolgo spraševali.
Japonska je v filmih znana predvsem po cestnem dirkanju in to bo nedvomno prisotno tudi tule, a ceste nas bodo odpeljale tudi izven velemest, tako da raznolikosti ne bo manjkalo. Prisotni bodo tudi različni letni časi in spreminjajoči se vremenski pogoji, kar bo zopet popestrilo proge in dirkalne pogoje, in to tako v enoigralskem kot tudi večigralskem dirkanju.
Datum izida je postavljen nekje na začetek leta 2026 in igra bo najprej izšla za konzolo Xbox Series X in PC, Microsoft pa je že zdaj potrdil, da bo temu naknadno sledil izid tudi na konzoli PlayStation 5.
Če ste morda iskali nekaj, kar vam bo popestrilo oktobrsko preigravanje iger in bo za povrh še perfektno za praznik Noč čarovnic, potem morate samo Sonyju odšteti denarce za mesečno naročnino PlayStation Plus Essential in že se boste lahko poigrali z igro Alan Wake 2, ki bo ena od trojice iger za oktobrske naročnike te storitve.
Alan Wake 2 je najbolj svež naslov razvijalca Remedy Entertainment, ki smo ga dobili leta 2023 in nas je navdušil s svojo zmesjo grozljivosti in resnično impresivne grafične podobe. Gre za direktno nadaljevanje prvenca iz leta 2010, ki dostavi nekaj res zapomljivih scen, za razliko od prejšnjega dela pa se igra bolj kot preživetvena grozljivka v stilu igre Resident Evil 2, a žal se razvijalcu ni čisto obnesel boj, ki bi potreboval še nekaj dodelave. Splošno gledano je to vrhunski naslov, ki ga mora preizkusiti prav vsak večji ljubitelj grozljivk.
Dodatno bomo ta mesec prejeli še igri Cocoon in Goat Simulator 3, večjo popestritev pa bodo zabeležili tudi vsi lastniki stopenj naročnine Extra in Premium, ki se v oktobru lahko veselijo iger The Last of Us 2 Remastered, Tekken 3, Soul Calibur 3 in Lara Croft Tomb Raider Anniversary.
Trojica PlayStation Essential bo na voljo od 7. oktobra dalje, medtem ko ostale dobrote na Extra in Premium stopnji pridejo že 26. septembra.
Razvojni čas AAA videoiger je dandanes res že nenormalno dolg, in to še posebej velja za tiste igre, kjer poskuša razvijalec med dvema poglavjema radikalno spremeniti igralno formulo, saj mora potem temelje igralnosti praktično postaviti na novo. A tudi dokaj varna nadaljevanja zdaj zahtevajo veliko več časa kot nekoč: dober primer tega je igra God of War Ragnarok, ki je v bistvu zgolj razširjena ideja prvega dela, a je razvijalec Santa Monica zanjo vseeno potreboval pet let.
Na enak način nam je zdaj razvijalec Sucker Punch dostavil nadaljevanje igre Ghost of Tsushima iz leta 2020, ki mu je nadel ime Ghost of Yōtei. Namesto moškega protagonista zdaj nastopamo v vlogi bojevnice Atsu, raziskujemo pa zopet deželo starodavne Japonske, ki je sicer spet čudovita, a dejansko se mi je med igranjem kampanje zaradi ponovnega obiska iste dežele zdelo, da sem to že vse videl in da je Yōtei v bistvu samo nekakšna ogromna razširitev. Pred sabo imamo tako še vedno dobro, mestoma odlično kampanjo, ki pa se zdi na trenutke vse preveč podobna prvemu delu, zaradi česar sem si zaželel, da bi Sucker Punch morda lahko šel po korakih serije Assassin’s Creed in nas tokrat odpeljal v povsem ločeno obdobje in civilizacijo – po mojem bi že to močno vplivalo na izbris občutka “že videnega”.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Sucker Punch Productions Založnik: Sony Platforme:PS5 Datum izida: 2. oktober 2025 Cena: 79,99 €
Da nas bo čakala podobna izkušnja kot v prvem delu, nam je jasno že na začetku. Po kratkem uvodu se nam odpre velik zeleni svet, kjer veter ne počiva, tako da se vsa flora ves čas upogiba v vetru, to pa nam tudi pomaga pri navigaciji sveta, saj tako kot prej mini zemljevida nimamo. Orientiramo se po pišu vetra, ki nas pelje naprej do našega objektiva – dolge poti maščevanja. Ker se ta igra odvija na Japonskem, je očitno tudi tokrat treba narediti klišejski začetni zaplet: zlobna tolpa, imenovana Yōtei Six, naši junakinji v njeni zgodnji mladosti pobije starše, njo pa pustijo za mrtvo. A Atsu je žilava, zato preživi, nakar v odrasli dobi začne lov za morilci, ki so razpršeni po svetu. Preden jih najdemo, bomo morali opraviti kup stranskih nalog in tako odkriti sledi njihove lokacije. Po svetu se bomo sprva sprehajali peš, a bomo kmalu lahko skočili na hrbet konja; ježa skozi pokrajino pa zdaj vključuje tudi cvetna polja, ki našemu konju sprožijo turbo način.
Atsu se malce razlikuje od protagonista iz Tsushime, saj nima nič proti pobijanju nasprotnikov iz zasede in v bistvu sama prezira samuraje. Igralna formula je tako spet razdeljena na skrivanje znotraj naključnega grma in odstranjevanje sovražnikov tako, da nas ob tem nihče ne opazi, ter na divje sekanje vsega živega pred nami. Vsak od teh pristopov ima svoje prednosti in slabosti, zanj pa se bo treba odločiti glede na trenutno situacijo.
Igra vam s svojo lepoto včasih preprosto vzame sapo.
Tako je bilo sicer tudi v prvem delu, a tam se mi je velikokrat zdelo šunjanje samo izguba časa, saj sem lahko veliko hitreje odpravil cel tabor banditov s svojo zvesto katano in mi ti niso predstavljali kakšnega posebnega izziva niti na najtežji stopnji Lethal. Tule so stvari drugačne in na splošno se mi zdi Yōtei težja igra. Z igranjem na najtežji težavnosti sem dokaj hitro obupal, saj je velikokrat dovolj že en udarec nevarnejšega nasprotnika in že moramo nalagati shranjen položaj.
Boj nam tokrat ponuja več možnosti za igranje, a bo hkrati zaradi tega treba biti bolj pozoren na dogajanje okoli nas. Atsu namreč v rokah ne drži samo katane, ampak lahko poprime tudi za odachi, kusarigamo, sulico ali pa uporabi kombinacijo noža in katane. Vsako od teh orožij ima svoje razvojno drevo in napadalne vzorce, uporabiti pa jih je treba proti primernim sovragom. Tako je odachi primeren za večje nasprotnike, katano pa potegnemo, ko je nasprotnik enako oborožen. To menjavanje orožij bo treba pogosto izvajati in zdi se mi, da zaradi tega Yōtei rad na vas vrže več valov nasprotnikov, ki vas lahko včasih kar preplavijo. Več je tudi šefovskih obračunov, kjer se z nekom spopadete ena na ena. Tam je treba res biti pozoren na izvajanje pravilnih napadalnih vzorcev, pravočasno izogibanje rdečim napadom in pariranje, ki ima včasih kar krute zahteve glede naše pravočasnosti. Šefovski obračuni me sicer niso pretirano navdušili, saj nasprotniki radi napadajo v zelo hitri kombinatoriki, in ker je na zaslonu kar veliko vizualnih podrobnosti, je včasih težko videti, kdaj je sovražnik zamahnil z orožjem in kako moraš na določen napad reagirati.
Plezanja je veliko več kot pa v predhodniku.
Novost pri boju je tudi to, da lahko sovražniki zdaj izbijejo orožje iz naših rok, nakar moramo tega pobrati nazaj ali pa v roke prijeti nekaj drugega. Umrli nasprotnik pa včasih zapusti kakšno sabljo, ki jo lahko poberemo in jo zalučamo v naslednjega grdavža. Naš arsenal orožij poseduje tudi dva različna loka. Vse te stvari, skupaj z oklepom, lahko tekom igre nadgrajujemo, zaradi česar je pametno po svetu pobirati raznorazne surovine.
Pozabil sem omeniti še volčjega spremljevalca. Tega lahko najdemo v odprtem svetu preko stranskih nalog in če jih uspešno opravimo, bomo nadgradili tudi njegove veščine. Živalca nam lahko pride zelo prav, saj nas lahko včasih reši usodnega udarca s strani sovražnika in nenadoma se lahko povsem izgubljena bitka obrne v naš prid.
Mape so spet lepo poustvarjene in predstavljajo idilično starodavno okolico Japonske, ki jo prekinja brutalna vojna. Sicer bi si v svetu želel malce več življenja, saj mnogokrat na poti ne srečamo nikogar drugega kot sovražne tabore in kakega medveda. Res je, da je bilo tako tudi v originalu, a od tega je preteklo že pet let, zaradi česar bi v tem pogledu pričakoval malce več napredka – večjih mest spet ni in največ življenja lahko najdemo v začasnih zaselkih ob gostilni, kjer lahko malce pokramljamo tudi s trgovci. Med našim potovanjem bomo zopet naleteli na kar nekaj stranskih prijateljskih oseb, ki pa mi niso bile tako zanimive kot tiste iz prejšnjega dela. Priznati moram, da mi tudi Atsu ni bila tako všeč kot Jin Sakai, čeprav sta po osebnosti oba čemerna in depresivna. Med podajanjem zgodbe mi tudi ni bilo povšeči neprestano vračanje v preteklost in obujanje spominov, kar me je velikokrat neposredno potegnilo iz akcije in me je mestoma že začelo dolgočasiti.
Spopadi s šefi so lahko izjemno napeti, a na najtežji stopnji morda celo preveč smrtonosni.
Grafično je to naravnost čudovita zadeva, ki jo je pravo veselje preigravati na OLED-televizorju. Sicer teksture v primerjavi z originalom niso naredile ne vem kakšnega napredka, a to priča v dobro originalu, ki še danes velja za eno najlepših iger. Res se včasih vprašam, ali lahko glede grafike sploh še kaj naredimo, da bo ta še bolj pristna. Morda bi bilo zato bolj pametno malce več časa vložiti v piljenje animacij, saj so te tukaj dobre, a včasih še vedno vidiš robotsko obračanje spremljevalcev in drugih NPC-jev.
Ghost of Yōtei res ne morem kaj preveč kritizirati, saj je to povsem zadovoljujoča igra, ki bo všeč predvsem oboževalcem originala. Dogodkov iz preteklega dela vam ni treba poznati, saj sta zgodbi povsem ločeni, in moram reči, da sem pričakoval vsaj malce več naveze na preteklo poglavje. Tako smo dobili več istega z izboljšanimi igralnimi mehanikami, kar bo spet za nekatere povsem dovolj, a ne morem se znebiti občutka, da je bil Sucker Punch mnenja, da so nekatere stvari iz prvega dela bile perfektne in jih ni bilo treba izboljševati – s čimer se ne bi ravno strinjal.
Med igranjem lahko postavljate tudi tabor in igra rada izkorišča pritikline kontrolerja DualSense, tako da boste včasih po ploščici tudi malce risali.
Skupno gledano je to dober, mestoma celo odličen naslov, ki bo lepo popestril Sonyjevo knjižnico ekskluziv, ni pa to kakšen tako revolucionaren naslov, da bi samo zaradi njega ljudje tekli v trgovine po svoj izvod konzole PlayStation 5. Vseeno upam, da bo Sucker Punch nadaljeval z ustvarjanjem iger v tej franšizi, a obenem si želim, da bi bil tretji del vendarle malce drugačen in bi se bolj pogumno lotil sprememb igralne formule, saj je potenciala za njen razvoj še ogromno.
Razvijalec Housemarque je na včerajšnji konferenci State of Play pričakovano pokazal tudi prvi igralni napovednik za svojo že predstavljeno igro Saros in če ste morda pričakovali kaj drastično drugačnega od njihovega prejšnjega naslova Returnal, potem vas tale predstavitev ne bo odpihnila.
V bistvu sem malce začuden, da v današnjem svetu, kjer vsi založniki naprej porivajo samo še predelave in nadaljevanja že ustaljenih franšiz, je Sony temu razvijalcu sploh dovolil, da je tej igri za ime nataknil karkoli drugega kot preprosto Returnal 2.
Saros namreč kakšnih blaznih razlik v primerjavi z originalom ni pokazal. Tule je sicer nov glavni junak Arjun, ki obišče planet Carcosa, a sama akcija je videti praktično identična tisti iz Returnala. To sicer ni slaba stvar, saj denimo sam nisem privrženec žanra roguelite naslovov, pa mi je bil Returnal vseeno dovolj všeč, da sem ga dokončal, in verjetno bom imel enako željo tudi pri Sarosu. Sovražniki bodo proti nam zopet izstreljevali različno obarvane in geometrijsko zakomplicirane napadalne vzorce, na nas pa bo, da se tem spretno umikamo in ob tem še vedno napadamo sovražnika. Če pa vmes podležemo, se bomo morali v kampanjo spraviti z igranjem od začetka – a bomo ob novem »runu« primerno ojačani in tudi izkušeni.
Sarosa letos še ne bomo igrali – za konzolo PlayStation 5 izide 20. marca naslednje leto.
25 let stari naslov Deus Ex že dolgo nosi status legende, ki pa pri založnikih ne uživa takšnega spoštovanja, kot si ga zasluži. Sicer je franšiza dobila štiri ločene dele in čeprav nobeden od njih ni bil zanič, se hkrati niso prodali tako dobro, kot bi kdo pričakoval. Zadnji del Deus Ex: Mankind Divided je izšel leta 2016 in čeprav je imel nato novi lastnik Embracer pogumne načrte za izdelavo povsem novega poglavja, je padel v velike finančne težave, projekt pa je bil preklican.
Licenco je zdaj nekako v roke dobil razvijalec Aspyr, ki se je v zadnjih letih oblikoval v studio za predelave starejših iger in je nekakšna konkurenca bolj znanemu razvijalcu Nightdive Studios. Aspyrju na žalost manjkajo izkušnje in nekateri njegovi projekti v preteklosti preprosto niso dosegli standardov, ki jih od takšnih predelav pričakujejo oboževalci. Deus Ex Remastered je eden njihovih največjih projektov doslej in včeraj ponoči smo zanj dobili prvi napovednik, ki je fenovsko bazo znova pustil razdeljeno.
Tole ne bo popolna obdelava, ampak bolj obnova tekstur. Dostavljena bo obnovljena osvetlitev in 3D modeli bodo izrisani na novo ter bodo zdaj med govorjenjem celo premikali ustnice. Aspyr želi ohraniti originalno igralno formulo, ki je med igralci še danes tako priljubljena, hkrati pa bo ponujena možnost za drugačen igralni vmesnik, ki bo zdaj prilagojen tudi kontrolerjem.
Spremembe so v nekaterih kadrih korenite in že zdaj je jasno, da vsem ne bodo všeč nove obrazne grimase glavnih nastopajočih. Na Steamu pa lahko vidimo nekaj primerjav z originalom in, kakor vidimo, je osvetlitev nekaterih scen naravnost čudna: nekaj bizarnega se dogaja s sencami, zdaj pa bolj podrobni NPC-ji in roboti bolj izstopajo iz betonske okolice, ki ostaja nekako tako preprosta kot v originalu.
Aspyr bo Deus Ex Remastered na trg porinil 5. februarja 2026, in sicer po ceni, ki v predprodaji na Steamu znaša 26 €.
Sony in razvijalec Insomniac Games sta igro Marvel’s Wolverine prvič najavila leta 2021 in več kot očitno smo takrat gledali samo dražilnik neke ideje, ki je bila še daleč od dokončanja. Wolverine je namreč nato manjkal na vseh naslednjih konferencah tega založnika in počakati je bilo treba kar štiri leta, preden smo zadevo končno videli v igralni obliki.
Marvel je seveda pomemben del Sonyjeve strategije glede konzole PlayStation 5, saj nam je Insomniac v preteklosti dostavil dva odlična Spider-Man naslova, zdaj pa jim je Sony dovolil ustvariti nekaj drugačnega. In čeprav je Wolverine videti grafično podobno prejšnjim Insomniacovim igram, se tule glavni junak Logan ne bo preveč ukvarjal s tem, da bo vsak pretepeni sovražnik varno pospravljen v pajkovo mrežo, kjer bo počakal na policijsko patruljo.
Wolverine je namreč presneto nasilen in sukanje ostrih bodal, ki mu rastejo iz pesti, bo na bojišču za sabo pustilo pravo karnažo – v enem kadru vidimo Logana, ki enemu ubožcu praktično poseka vse meso z rok, in to je vsekakor nekaj novega v Marvelovem svetu, ki je tradicionalno namenjen mlajši publiki. Zato niti ni čudno, da bo za nakup tega naslova moral kupec izpolnjevati določeno starost.
Napovednik obljublja konkretno zabavo, a bo nanjo treba še malce počakati. Marvel’s Wolverine namreč izide čez kakšno leto in ga lahko pričakujemo jeseni 2026 – seveda sprva samo za konzolo PlayStation 5.
Spletni detektivi so pred nekaj tedni na spletni strani razvijalca Ryu Ga Gotoku Studio odkrili zapis, ki je omenjal igro Yakuza Kiwami 3. Oboževalci franšize so to hitro vzeli kot znak, da bo razvijalec končno v moderno ero spravil tudi tretji del serije Yakuza, ki velja za najmanj cenjenega. Ta sicer ponuja dobro zgodbo, a so igralni pretepaški vložki le nekje na meji sprejemljivega.
Želje so se jim uresničile na včerajšnjem dogodku RGG Summit, kjer razvijalec vsako leto predstavi svoje trenutne načrte in napove sveže projekte – ena od letošnjih najav je bila prav predelava tretje igre.
RGG je na enak način v preteklosti predelal že prva dva dela in jima dodal podnaslova Kiwami, kar je pomenilo konkretno prenovo, ki ni bila zgolj grafična. Leta 2016 je izšla predelava prve igre, leto kasneje pa še nadaljevanja, nakar je trajalo dolgih osem let, da smo dočakali napoved obnove celotne trilogije.
Yakuza Kiwami 3 je že v napovedniku videti odlično – grafična podoba je občutno naprednejša kot v originalu, hkrati pa bomo dobili prenovljeno igralno formulo, možnost angleške sinhronizacije ter povsem nove vmesne sekvence, ki bodo dodatno razširile zgodbo. Da bo ponudba še privlačnejša, bo poskrbela povsem ločena igralna avantura Yakuza 3 Gaiden: Dark Ties, v kateri bo v glavni vlogi nastopil antagonist originalne igre, Yoshitaka Mine. Dvojec iger bo izšel 12. februarja 2026 za konzole prejšnje in trenutne generacije, svojo kopijo pa boste lahko prevzeli tudi na Steamu.
Založnik SEGA je to priložnost še izkoristil za najavo dodatnih selitev ostalih delov serije. Yakuza 0: Director’s Cut, ki je bila prej na voljo samo za konzolo Nintendo Switch 2, bo izšla tudi za PC in konzoli PlayStation 5 ter Xbox Series X in sicer se bo to zgodilo 8. decembra, na ta isti dan pa bosta za konzoli in PC izšli tudi igri Kiwami 1 in 2 in to z dodatno podporo za jezike.
Leto 2025 se počasi bliža koncu in založniki videoiger se pripravljajo na zaključne predstavitve, ki jih bo decembra okronal dogodek The Game Awards. A še pred tem, natančneje nocoj ob 23.00, nam bo Sony postregel s svojo konferenco State of Play. Ta bo trajala dobrih 35 minut, v njej pa bomo videli najave novih iger ter napovednike že predstavljenih naslovov – tako iz studiev v Sonyjevi lasti kot tudi s strani zunanjih založnikov.
Da bi Sony že vnaprej razkril, kaj točno bomo videli na predstavitvi, seveda ne bi imelo smisla, saj ljudje v te prenose v živo skočijo ravno zaradi morebitnih presenečenj. Kot vedno bo nekdo prikrito upal, da se bo končno zgodilo kaj glede franšize Bloodborne, spet drugi bodo stiskali pesti za najavo tretjega poglavja The Last of Us, zagotovo pa se bo našel tudi kdo, ki bo držal fige za obuditev kakšne pozabljene Sonyjeve franšize iz mladosti.
Sony je sicer že uradno potrdil, da bomo videli nekaj novega glede igre Saros, ki jo razvija Housemarque. Za ta naslov smo v preteklosti že dobili dražilnik, zdaj pa lahko upravičeno pričakujemo vpogled v igranje, za katerega sumimo, da bo močno spominjalo na njihovo prejšnjo igro Returnal. Nekaj časa na odru si bo zagotovo vzela tudi igra Resident Evil Requiem, povsem možno pa je, da nam Insomniac pokaže nov napovednik za Marvel’s Wolverine. Govorice pravijo, da studio Santa Monica že ustvarja nekaj novega v svetu God of War, razvijalec Naughty Dog pa bi lahko dostavil nov napovednik za svojo prihajajočo igro Intergalactic.
Prenos v živo se bo zgodil nocoj, 24. septembra ob 23.00, spremljate pa ga lahko preko zgornjega vdelanega YouTube okna ali pa preko Twitcha.
Hideo Kojima, mojster, ki nam je letos dostavil odlični Death Stranding 2, je v intervjuju izjavil, da ima že planiran tretji del, a da ta najverjetneje ne bo nastal pod njegovimi rokami. Problem je njegova starost, saj jih šteje 62, in na žalost je mnenja, da preprosto ne bo imel moči voditi še enega tako velikega projekta.
A to ne pomeni, da ne bomo dobili več nobene njegove kreacije, saj je pred dvema letoma najavil nov projekt z naslovom OD in za tega smo takrat dobili tudi kratek dražilnik, ki je bil v bistvu sestavljen iz obrazov igralcev Sophie Lillis, Hunterja Schaferja in Uda Kierja, ki gledajo v kamero in kažejo različne emocije. Ob tem je bila presenetljiva izjemna pozornost do detajlov vsakega obraza, še bolj pa smo bili presenečeni ob dejstvu, da je igra OD narejena ekskluzivno za konzolo Xbox Series X, saj je Kojima svoje igre do sedaj vedno najprej zavezal samo PlayStationu.
Koliko denarcev je Microsoft ponudil Kojimi, seveda ni jasno, a to partnerstvo se nadaljuje tudi v letu 2025, saj smo za OD dobili nov dražilnik. Tokrat ne gledamo samo obrazov, saj gledamo skozi oči lika, ki ga igra Sophia Lillis. Ta v osamljeni sobi ob deževnem dnevu prižiga sveče, za sabo pa sliši trkanje. Prižiganje sveč je tu videti kot nekakšen ritual, težava pa nastopi, ko zagori sveča, ki drži voščeno glavo dojenčka. Takrat v sobo stopi nekaj, kar našo protagonistko pretrese do kosti, podrobnosti obraza pa so tokrat še bolj impresivne. OD za razliko od preteklih Kojiminih naslovov ni ustvarjen v pogonu Decima Engine, saj si tega lasti Sony, zato je ekipa Kojima Productions morala igro ustvariti znotraj pogona Unreal Engine 5.
Kdaj bo zadeva dejansko izšla, še ni znano, tako da je letos skoraj zagotovo še ne bomo ugledali. Je pa zdaj igra dobila podnaslov Knock, ki se nanaša na trkanje. Kojima je izjavil, da se trkanja v grozljivkah zelo boji in zdaj želi ta občutek nelagodja prenesti tudi med igralce. S tem se želi tudi malce ločiti od projekta, na katerem dela režiser Jordan Peele, saj tudi on ustvarja nekaj v OD svetu. V bistvu še vedno ne vemo, kaj točno OD sploh je, saj Kojima trdi, da je to naslov, ki bo prečkal mejo med filmi in videoigrami na prav poseben način.
Franšiza Call of Duty se v trgovine vrača tudi letos in tokrat na spored prihaja že sedmi del ločene serije Black Ops, ki se je na začetku dogajala na Kubi in se nato preselila v Vietnam, zdaj pa smo napredovali že do futuristične prihodnosti, kjer bomo streljali množične drone in velike hodeče robote.
Tudi ta novi del bo ustvaril razvijalec Treyarch, ki je za igro izdal že en dražilnik, včeraj pa smo dobili tudi prvi vpogled v večigralstvo, ki bo med drugim ponujalo tudi streljanje zombijev, ogromno informacij glede igralnih načinov, map, orožij in futurističnih pripomočkov pa si lahko preberete na uradni strani, zraven pa si lahko ogledate tudi prvi napovednik za večigralske obračune.
In ta je videti … no, kot tipična večigralska Call of Duty akcija. Black Ops se je njega dni vsaj malce razlikoval od glavne serije iger, saj je bil videti bolj realistično – še vedno se spomnim napovednika, kjer smo prvič ugledali metanje sekir. Zdaj lahko tekamo po zidovih, postajamo nevidni in ob sebe prikličemo samostoječe strojnice – čeprav je v napovedniku smešno, ker vidimo eno pripeto na strop in ta strelja na slepo v steno pred sabo.
Ob izidu nas bo pričakalo 16 map, kjer se bo moč spopadati v načinu 6v6, na voljo pa bosta tudi dve večji mapi, kjer se bo naenkrat lahko udarilo do 40 igralcev. Dodan bo tudi nov igralni način Overload, kjer se bo vsaka od ekip trudila v bazo druge prenesti eno napravo, to pa jim bo nato prineslo točke.
Vendar se na splošno zdi Black Ops 7 nekam zastaran in na tem mestu mu ne pomaga konkurenčni Battlefield 6, ki ima precej bolj impresiven sistem fizike – je pa tudi res, da bo Black Ops 7 izšel tudi za konzoli PlayStation 4 in Xbox One. V tem napovedniku je vse videti nekam preveč statično, tako da se zna letos obiskanost strežnikov dejansko nagniti v smer Battlefielda.
Call of Duty: Black Ops 7 bo prednaročnikom omogočil igranje bete med 2. in 5. oktobrom, medtem ko se odprta beta za ostale začne 5. oktobra in bo trajala do 8. oktobra, polni izid pa je načrtovan za 14. november.
Ko se igričarska skupnost zbere skupaj in sodeluje pri doseganju nekega cilja, se lahko zgodijo čudovite stvari. Vsako leto smo priča dogodku Games Done Quick, kjer igralci poskušajo v čim krajšem času premagati določeno igro, donacije ob tem pa kar dežujejo, in ves izkupiček gre na koncu za dobrodelne namene. A žal obstaja tudi temnejša plat takšnega spletnega druženja, saj v temi vedno čepi nek zlobnež, ki želi situacijo izkoristiti za svoje namene, in takšna grdobija se je včeraj pripetila latvijskemu streamerju z imenom rastaland.
Ta je nedavno začel prenos v živo z imenom Help Me Beat Cancer $caner, pri čemer je zbiral donacije za lastno zdravljenje, saj ima nesrečnež raka 4. stopnje, kar je najnaprednejša oblika te bolezni. Zdravljenje v tem stadiju je seveda presneto drago, a rastaland je borec, ki se ne namerava kar tako predati, zato je začel pomoč iskati na Twitchu. Gledalci so mu radi priskočili na pomoč in donacije so nabrale že lep kupček denarja, dobival pa je tudi zasebne ponudbe, ki so naenkrat nanesle več denarja.
For anybody wondering what is going on with $CANCER live stream… my life was saved for whole 24 hours untill someone tuned in my stream and got me to download verified game on @Steam After this I was drained for over 32,000$ USD of my creator fees earned on @pumpdotfun and… pic.twitter.com/8YH4njd46E
Ena od teh je prišla iz neznanca, ki je streamerja povprašal, če bi lahko med prenosom v živo igral njegovo igro iz Steama, v zameno za to “reklamo” pa bi dobil denarno nadomestilo. Šlo je za dokaj nedolžno izgledajočo in brezplačno igro Block Blasters, ki pa je v sebi skrivala virus, ta pa ga je nato hitro oropal njegovega nabranega denarja.
Ta virus je bil v bistvu “cryptodrainer” in njegova naloga je na računalniku hitro preiskati denarnico s kriptovalutami in sredstva prenesti na drug račun, nakar se za napadalcem, zaradi narave kripto sveta, hitro izgubi sled. Da je rastaland naredil veliko napako, je ta spoznal sredi prenosa v živo, kjer je vidno zlomljen zajokal v kamero in s tem strl srca vsem, ki so ga takrat gledali.
Yesterday a video game streamer named @rastalandTV inadvertently livestreamed themselves being a victim of a cryptodraining campaign.
This particular spearphishing campaign is extraordinarily heinous because RastaLand is suffering from Stage-4 Sarcoma and is actively seeking… pic.twitter.com/yaNrofaK6u
Stvari so se nato začele hitro odvijati. Skupnost se je združila in začela iskati storilca, in tega naj bi dejansko zdaj celo izsledili, čeprav so poročila glede tega še nepotrjena. Na račun streamerja so se začele prelivati nove donacije, in nek premožen kripto bogataš naj bi celo povrnil rastalandu vseh izgubljenih 32.000 dolarjev. Streamer je bil nad vso podporo močno ganjen, in kako trmast možakar je, pove dejstvo, da je po hekerskem napadu šel v operacijo menjave diska na računalniku, in čeprav je bil na tem področju povsem neizkušen in mu je to vzelo 10 ur, se ni vdal in mu je uspelo svoj starejši prenosnik znova postaviti na noge.
Hello everybody! I wanted to take a second and just thank you all from the bottom of my heart, me, my brothers and my mom is completely left without words on all the support we have recieved past 24h after the hack happened… ❤️
Jeza gledalcev se je medtem prelila na Steam in njegovega lastnika, podjetje Valve, saj je to omogočilo, da je lažna igra Block Blasters sploh lahko obstajala v njihovi trgovini in je tam čepela cel mesec, tako da je bilo zaradi nje prizadetih še ogromno drugih ljudi. Valve javno ni izjavil ničesar, je pa bila igra zdaj pobrisana iz Steama.
Če se vas je zgodba streamerja dotaknila mu lahko svojo podporo izkažete na njegovi GoFundMe strani.
Apple je dober teden nazaj predstavil novo serijo telefonov iPhone in čeprav kakšnih res neverjetnih stvari ni predstavil, so bili ljudje vseeno navdušeni nad novo linijo mobilnikov. Veliko pozornosti je pritegnil iPhone Air, še več pa se je govorilo o Pro modelu, ki bo zdaj dostopen v drzni oranžni barvi in na zadnji strani pri kamerah ima manjši otok, zaradi česar se še bolj loči od osnovnih modelov. Kot vsako leto so se tudi tokrat našli ljudje, ki so Apple obtožili spanja za volanom in napovedali, da se letošnji telefoni zaradi pomanjkanja inovacij ne bodo prodali, a v Sloveniji so zaloge že v prednaročilih takoj pošle in Telekom Slovenije še vedno ni prejel nove zaloge, tako da je povpraševanje očitno konkretno.
Kmalu po napovedi pa so se po spletu pojavile skrbi glede vzdržljivosti teh novih telefonov, saj so nekatere trgovine omogočale ogled telefonov v živo in tam so stranke opazile, da so telefoni imeli na sebi kar nekaj prask, ki naj bi nastale tudi zaradi brezžičnih polnilcev.
Priljubljeni YouTuber JerryRigEverything se je spravil zadevo preveriti sam, zato je v svojo pisarno privlekel celotno serijo novih telefonov in ogled posnetka ni priporočen za vse tiste, ki se jim dvigne v želodcu, ko se nekdo načrtno spravi uničevati drage telefone. Jerry se namreč nad vse telefone spravi z noži, kovanci in ključi in s tem je dodobra stestiral nova aluminijasta ohišja, ki jih imajo vsi ti novi iPhoni.
Ugotovitve so na koncu naslednje: iPhoni so presneto odporni na poškodbe in kar nekaj spletnih pričevanj o njihovi uničljivosti so zapretiravane izmišljotine. Še posebej je impresivno samo steklo, saj je preživelo neposredno izpostavljenost ognju za 30 sekund in telefon je nemoteno obratoval naprej, in tudi zadnja stran je odporna na poškodbe, saj se da veliko stvari samo pobrisati s ohišja.
@Apple sorry but #Scratchgate is real and very disappointing – a case will help but i reckon even a few minutes without a case in the pocket with keys and the phone is damaged – truly shame on you!
My iPhone 13 Pro Max has been without a case and there are NO scratches at all… pic.twitter.com/toWqY2Osv2
So pa vseeno tudi prisotne ranljivosti, ki jih najdemo na Pro in Pro Max modelih. Težava se nahaja ravno na tistem prej omenjenem otoku, in sicer na samih stranicah, ki se znajo ob drgnjenju s ključi ali kovanci obdrgniti. Težava je veliko bolj vidna pri modrih telefonih, saj tam srebrne praske bolj izstopajo, in morda se je te težave zavedal tudi sam Apple, zaradi česar je letos iz ponudbe izključil črno barvo in dodal oranžno, kjer so te stvari malce manj vidne.
Jerry analizo zaključi z besedami, da so to vseeno močno vzdržljivi telefoni, ki so prestali vse druge teste obremenitve, za popolno zaščito pa priporoča kvalitetne ovitke, ki lahko iz zadnje in sprednje strani samo še dodatno zaščitijo vaš telefon. Specifično je v videu omenjena znamka DBrand, ki svoje rešitve prodaja po ceni od 60 € dalje.
Proizvajalci prenosnikov ves čas razmišljajo, kako bi še lahko dopolnili tradicionalno uporabo takšne naprave, a na koncu vedno pridejo do spoznanja, da preprosto ne moreš resneje nadgraditi kombinacije zaslona in tipkovnice s sledilno ploščico spodaj. Kljub temu pa ne obupajo, saj morajo inženirji početi še kaj drugega kot le vgrajevati vedno zmogljivejše komponente.
Eden od teh proizvajalcev je Lenovo, ki se zelo rad poigra s konceptom zaslonov. Lani februarja so denimo predstavili prenosnik s prozornim zaslonom, letos pa so se mudili na konferenci IFA v Berlinu, kjer so pokazali konceptni prenosnik z imenom VertiFlex.
O njegovih strojnih komponentah obiskovalcem niso želeli izdati veliko, zato vemo le, da ima 14-palčni zaslon – in prav ta je glavna posebnost izdelka. Ekran lahko poljubno zarotiramo v horizontalni ali vertikalni položaj, slika pa se nato hitro prilagodi novim dimenzijam. Zaslon lahko tudi nekoliko nagnemo proti očem, ob tem pa se na zadnji strani razkrije mehka površina, ki deluje nekoliko čudno, saj predstavlja neizkoriščen prostor. Lenovo sicer pravi, da lahko tja postavimo tablico ali telefon, a kakšnega držala za te naprave tam ni videti.
Pojavlja se vprašanje, zakaj bi VertiFlex sploh uporabljali v navpičnem položaju. Res je, da bi bilo tako udobneje gledati posnetke na TikToku ali Instagramu, Lenovo pa trdi, da je takšna postavitev idealna tudi za branje dokumentov in pisanje kode.
Kot rečeno, je VertiFlex za zdaj le prototip. A Lenovo je v preteklosti že javno pokazal podobne ideje in jih nato spremenil v izdelke, ki so prišli tudi na prodajne police – dober primer je prenosnik z “raztegljivim” zaslonom ThinkBook Plus Gen 6 Rollable.
Vsake toliko na spletu naključno naletim na igro, za katero se mi zdi, da bi bilo pametno o njej zapisati par vrstic, nakar presenečeno ugotovim, da je ta igra že zunaj, a zanjo prej nisem slišal. Sem notri se uvršča Into the Dead: Our Darkest Days, ki sem ga najbrž spregledal zaradi nekam nerodnega naslova, saj ob njem najprej dobim asociacijo na kakšen brezvezen mobilni naslov.
A Into the Dead je precej bolj ambiciozna igra, ki je na Steamu v obliki Early Accessa izšla aprila letos. Ker je tole Early Access, je seveda igra znotraj žanra preživetvenih naslovov, a njena posebnost je 2,5D perspektiva, tako da akcijo spremljamo iz strani gledanega pogleda, obenem pa ta indie naslov vsebuje presenetljivo dobro grafično podobo z nadmočnimi animacijami. Mesto dogajanja je tokrat Teksas, ki je leta 1980 doživel zombijaško epidemijo, nadzorujemo pa skupino preživelih, ki poskušajo narediti vse, da ne postanejo malica nemrtvih.
Razvijalec PikPok je skupaj spravil ambiciozen naslov, ki na Steamu trenutno drži oceno “Very Positive“, zdaj pa bo njihova igra kmalu dobila tudi novo večjo posodobitev Spill Zone. Ta bo uvedla povsem nove izzive in območja, ki so precej bolj nevarna od že videnih, saj bomo na njih poleg nemrtvih naleteli tudi na strupeni plin, ki bo za prečkanje zahteval prav posebno opremo, saj se bomo drugače tam preprosto zadušili.
Into the Dead je že zdaj videti kot prav zabavna zombijaška avantura, ki sicer malce spominja na igro This War of Mine, le da so stvari tule malce manj depresivne. Into the Dead: Our Darkest Days si lahko na Steamu privoščite po ceni 24,99 €, razvijalec pa pravi, da bo igra v programu Early Access obstajala vsaj nekje do aprila naslednjega leta.
