World of Warcraft je resda star več kot 20 let, a še vedno ta Blizzardov masovni večigralski projekt goji ogromno skupnost, ki ji ni odveč plačevati mesečne naročnine in so v igro skozi leta prelili dobesedno tisoče ur. Obstajajo pa tudi igralci, ki so bili sicer privrženci originalnih razširitev, a jim nato ni bila všeč smer razvoja igre, v katero jo je popeljal razvijalec. Nekaterim drugim je bila igra všeč, a jim je bilo odveč plačevanje mesečne naročnine, zato so ti igralci našli izhod iz situacije v obliki zasebnih strežnikov.
Ti so na sceni že več kot desetletje in prihajajo v različnih oblikah. Največ je takšnih, ki se osredotočajo na razširitev Wrath of the Lich King, medtem ko nekateri drugi poskušajo dostaviti originalno izkušnjo igre brez vseh dodatkov. Strežnik Turtle WoW je bil od konkurence malce drugačen, saj se je osredotočil samo na originalno kampanjo, ki pa so jo nato razširili s svojimi lastnimi dodatki, ti pa so še dodatno razširili prvoten svet Azerotha.
Seveda Blizzardu te stvari niso bile všeč, saj so jim takšni strežniki odtujevali igralce. Zato so že večkrat v zgodovini sprožili tožbe in povzročili zapiranje večjih projektov, a se je Turtle WoW tem težavam dolgo izogibal, saj je bil sprva namenjen manjši skupnosti. Nato pa je začel pridno pridobivati množico novih igralcev, s tem pa se je povišal tudi njegov dobiček – igra je bila za igranje sicer brezplačna, a je ponujala mikrotransakcije, zaradi česar se je strežnik znašel v nevarnem teritoriju.
In zdaj jih je ujela roka zakona, saj je Blizzard nedavno zmagal na sodišču, ki je lastnikom strežnika zapovedalo ugašanje vseh operacij. Skratka, sodišče pravi, da je Turtle WoW zaključil svojo zgodbo, dokumente iz sojenja pa si lahko preberete sami. Iz njih je razvidno tudi, da so lastniki strežnika in Blizzard dosegli dogovor, vendar podrobnosti tega javno niso bile razkrite.
Zanimivo bo videti, kakšen bo nadaljnji razplet te zgodbe, saj naj bi strežnik nehal obratovati junija, Turtle WoW pa svoji skupnosti še ni sporočil nobenih informacij o tem, kakšna prihodnost čaka njihove virtualne heroje, v katere so nekateri vložili ogromno ur. Turtle WoW je bil tudi tisti strežnik, ki se je domislil ideje, da bi celotno igro predelali v modernejši pogon Unreal Engine 5, a je bil ta projekt nato preklican – mnogi ugibajo, da jim je to že takrat zapovedal Blizzard.
Sodba pravi, da bo Turtle WoW zaustavil svoje operacije v naslednjih 60 dneh – če tega ne izpolni bodo lastnike strežnika doletele masovne tožbe. To sicer ne pomeni veliko, če se ta nahaja nekje v Rusiji, a evropski strežniki bi bili vseeno ugasnjeni, sodišče pa bi lahko od večjih ponudnikov plačevanja kot sta Mastercard in Visa prepovedal nakazovanje sredstev za donacije strežnika. Ta bi lahko nato teoretično skočil v sistem kripto donacij, a vprašanje je, koliko igralcev bi bilo pripravljeno na takšen sistem plačevanja, zagotovo pa bi vse skupaj negativno vplivalo na splošno populacijo strežnika.
Razvijalec 4A Games je v svoji zgodovini vse svoje napore vložil v oblikovanje iger z naslovom Metro, a so si za to vzeli kar konkretno število let. Prva igra Metro 2033 je izšla leta 2010, nadaljevanje smo nato dobili leta 2013, tretji del Exodus pa smo dočakali šele leta 2019. Vse od takrat franšiza počiva – razvijalec je sicer pred dvema letoma izdal VR-naslov Awakening, a vsi čakamo na tisto pravo nadaljevanje, ki ga je studio potrdil že pred časom, vendar o njem še vedno ne vemo nič.
Nove govorice pravijo, da bi se znala ta suša prekiniti že ta teden. Novinar Jez Corden je na omrežju X zapisal, da naj bi se novo poglavje imenovalo Metro 2039 in da bo najavljeno zelo kmalu. Jez sicer pri svojih predvidevanjih v preteklosti ni bil vedno povsem zanesljiv, a tokrat očitno o zadevi ve malce več, saj je zapisal celo naslov igre, najava pa bi se lahko zgodila že čez nekaj dni.
Govorice so se namreč pojavile tudi o novi PlayStation konferenci, ki naj bi jo Sony pripravil 16. aprila, Metro 2039 pa bi bil za kaj takšnega popolna predstavitev. Sicer tudi Sony te konference še ni potrdil, tako da zaenkrat govorimo o dveh vzporednih čenčah, a v njima lahko vidimo nekaj logike.
Serija iger Metro nas po globalni apokalipsi preseli globoko pod zemljo, v podzemne železnice Rusije, kjer ljudje poskušajo preživeti, a jim težave povzročajo mutanti in nadnaravni pojavi. Človeštvo pa si ne more pomagati, da v takšnih situacijah ne bi na plano prišla tudi nacizem in komunizem. Igre temeljijo na uspešni seriji knjig pisatelja Dmitryja Glukhovskega, ki je zadnjo knjigo napisal davnega leta 2015.
Družbeni mediji so postali sestavni del naših življenj, kar je sicer problematično, a odrasli ljudje lahko te stvari še nekako nadzorujemo, saj imamo določen nivo samokontrole. Problem je veliko večji pri najstnikih, ki lahko hitro padejo v pasti nenehnega pregledovanja posnetkov na Instagramu in TikToku, kar ni zdravo ne za njihovo telo ne za um.
Seveda se lahko veliko pri tem naredi z vzgojo, a čedalje več držav po svetu uporablja bolj direkten pristop k temu problemu, kjer preprosto z zakonom prepovejo uporabo družbenih medijev vsakomur, ki je pod določeno starostno mejo.
Nedolgo nazaj smo pisali, da je takšen zakon že stopil v veljavo v Avstraliji, nakar so o njem začeli razmišljati v Združenem kraljestvu in Španiji, predlog za takšen zakon pa bo vložen tudi pri naši sosedi Avstriji.
Zdaj se temu naboru držav pridružuje tudi Grčija, ki ne le da razmišlja o takem zakonu, ampak bo tudi prva v EU, kjer bo stopil v veljavo, in to enkrat naslednje leto. Najavo je sporočil grški premier Kyriakos Mitsotakis kar prek TikToka, ki jo je začel s šaljivim memom “6 in 7”, nato pa je sporočilo dobilo bolj resen ton. Mitsotakis je namreč zaskrbljen zaradi zasvojenosti z družbenimi mediji med mladimi, kar pri njih privede do nespečnosti in občutka tesnobe, rešitev pa vidi v prepovedi uporabe družbenih platform za vse, mlajše od 14 let.
Načrt je torej vzpostavljen, a še ni jasno, kako bo deloval v praksi. Mitsotakis pravi, da bodo morali vsi ponudniki družbenih medijev izvesti verifikacijo mladoletnih uporabnikov, sicer jih bo čakala visoka denarna kazen. Starši otrok bodo morali na svoj telefon naložiti posebno aplikacijo Kids Wallet, ki bo nato povezana z otrokovim telefonom, to pa bi jim omogočilo blokiranje dostopa do platform, kot so Facebook, Instagram in TikTok.
Mitsotakis je še dodal, da bodo sicer prvi v Evropi uvedli takšno prepoved, a ne dvomi, da bodo njihovemu vzgledu sledili tudi drugi ter da bo Grčija aktivno poskušala v podobno smer nadzora dostopa do družbenih medijev prepričati tudi ostale članice Evropske unije.
Igra Mouse: P.I. For Hire je eden tistih naslovov, ki je verjetno najprej nastal zgolj kot ideja v glavi nekega ustvarjalca, nato pa je ta z majhno ekipo ustvaril konceptno stopnjo, jo prek napovednika predstavil širši skupnosti in s tem dobil toliko dobrega odziva, da je iz tega nastala polna igra. O tej igri izpod indie razvijalca Fumi Games smo nazadnje pisali pred tremi leti, zdaj pa je razvoj prišel do točke, ko smo že tik pred njenim izidom.
Mouse: P.I. For Hire je v tem času ohranil izvirno idejo, ki pravi, da bomo pred seboj imeli črno-beli svet z animacijami risank iz leta 1930. V oblikovanje takšnega vizualnega sveta je treba vložiti ogromno napora, a kakor je pokazala igra Cuphead, ki si deli podobno estetiko, je končni rezultat lahko neverjeten, Mouse: P.I. For Hire pa je v svojem zadnjem napovedniku vsekakor videti zelo obetavno.
Nastopali bomo v vlogi detektiva Jacka Pepperja, ki nekega dne dobi novo nalogo iskanja izginule osebe, nakar ta misterij preraste v veliko večjo zadevo, kot je bilo videti na prvi pogled. Raziskovati bo treba mesto Mouseberg, ki je polno korupcije, na poti pa vam bo stalo ogromno sovražnih tolp, ki jih bodo včasih podpirali tudi podkupljeni policisti.
Kampanjo bomo podoživeli skozi prvoosebni pogled, v svojem bistvu pa gre za streljanko, ki bo vsebovala lep nabor unikatnih orožij. Animacije so videti naravnost fantastične, in ko že ne bomo streljali, bomo lahko iz konzerve pojedli nekaj špinače ter z nasprotniki obračunali z golimi pestmi. Glede na videno nas čaka tudi nekaj ugank.
Mouse: P.I. For Hire je zdaj že tik pred izidom, saj bo igra na PC, PlayStation 5, Xbox Series X in Nintendo Switch 2 prispela že 16. aprila.
Microsoftov servis Game Pass ima že toliko iger in to tudi takšnih pomembnih naslovov, da si je res že počasi težko zapomniti, katere igre so gor na voljo za občasno preigravanje in katere so bile umaknjene. Če si morda za povrh še lastite naročnino PlayStation Plus Ekstra, potem morate ves čas pregledovati, kaj je na voljo na katerem servisu, saj se lahko drugače hitro zgodi, da kakšen naslov kupite, a je v bistvu že bil na voljo “zastonj” preko naročnine, ki jo že plačujete.
Game Pass bo tudi aprila dobil nekaj pomembnih novih naslovov. Microsoft lepo dopolnjuje svojo knjižnico iger založnika Square Enix, ki je zdaj za igranje omogočil Final Fantasy IV. Po novem se zdaj lahko podate tudi v preživetveni svet igre DayZ in se zabavate v upravljalcu zabaviščnega parka Planet Coaster 2.
Včeraj je na voljo postal tudi manjši indie naslov Tiny Bookshop, 14. aprila pa se lahko veselite popularne roguelite akcijade Hades 2, ki bo ta isti dan prejela večjo posodobitev in izid na konzolah Xbox Series X. Ta isti dan na servis prihaja akcijska platformščina Replaced in potezni RPG The Thaumaturge, ki ga je skupaj spravil studio Fool’s Theory – ta isti zdaj dela na predelavi igre The Witcher 1.
17. aprila bo na Game Pass prispela tudi igra Call of Duty: Modern Warfare za katero bi lahko prisegel, da je že bila gor, a sem se motil – na voljo sta bila samo drugi in tretji del, tako da zdaj lahko v bistvu preigrate celotno novejšo trilogijo te serije iger. 21. aprila nato prihaja še igra Vampire Crawlers, ki je manjši bratec popularnega Vampire Survivorsa, 23. aprila pa bomo prejeli še Kiln – večigralska igra z vazami izpod rok razvijalca Double Fine.
Game Pass bo ta mesec tudi izgubil nekaj naslovov. To se bo zgodilo 15. aprila, ko se iz platforme poslavljajo igre GTA 5, Ashen, Eiyuden Chronicle: Hundred Heroes, My Little Pony: A Zephyr Heights Mystery in Terra Invicta.
Medtem ko lastniki konzol PlayStation 5 Pro še vedno čakajo, da razvijalec CD Projekt RED vendarle najavi nadgradnjo igre Cyberpunk 2077 za bolj zmogljivo različico konzole PS5, ki bi morda omogočila tudi ray tracing osvetljevanje, se PC-jaši lahko v tako napredni tehnologiji zabavajo že dolgo časa, in to ob precej višjih ločljivostih. Nakar so se igre lotili tudi modderji, ki so se lotili še dodatnega olepševanja, pridna pa je tudi skupnost orodja ReShade, ki lahko igri doda bolj žive ali pa bolj umirjene barve.
A ReShade se da uporabiti tudi za kaj drugega kot pa za golo spreminjanje barvne palete. Modder Tuliz je najavil nadgradnjo za svoj projekt TapePunk, ki celotno sliko kampanje igre spremeni v estetiko starih kamer, ki so svoj film snemale na videokasete. Takšne posnetke si je moč ugledati tudi danes in vsi med njimi si delijo prav poseben videz, ki barve naredi malce bolj blede, teksture so videti malček zamazane in posnetki nosijo malce šuma, vse skupaj pa je instantno prepoznavno vsakemu starejšemu gledalcu, ki je takšne zadeve včasih gledal na domačem katodnem televizorju.
In zdaj lahko v takšnem videzu podoživite tudi celo kampanjo igre Cyberpunk 2077. Estetika je res dovršena in v bistvu nam sproži nostalgijo na VHS posnetke, hkrati pa se med sprehajanjem znotraj mesta Night City rodijo spomini na stare znanstvenofantastične filme iz osemdesetih.
Mod si lahko prenesete tukaj, za popolno imerzijo pa je verjetno najbolj priporočljivo igrati v razmerju slike 4:3, kjer na širših monitorjih dobite tiste značilne črne robove, tako da imate pred sabo res čisto kvadratno sliko starih televizorjev.
Marketing igre Crimson Desert in njen sprejem med igralci in kritiki me je močno spominjal na dogajanje ob igri Black Myth: Wukong. Oba naslova sta namreč imela močno marketinško kampanjo in sta padla pod okrilje skupnosti igralcev, ki se jim zdijo novodobne igre preveč “woke” in se želijo vrniti v stare čase videoiger, kjer so po ekranu hodile razgaljene ženske, ampak samo v vmesnih sekvencah, v glavnih vlogah pa so nastopali moški junaki, ki so se znali pretepati in so vedno imeli pripravljeno neko kulsko enovrstičnico.
Iz tega je nato prišlo do zanimivega fenomena, kjer sta obe igri dobili tudi goreče privržence, ki nočejo o nobeni od teh iger slišati nobene negativne kritike, istega mnenja pa si seveda ne delijo vsi. Na spletnih forumih in Redditu se je tako vnela prava vojna različnih mnenj, a kot je velikokrat v teh primerih, je prava resnica nekje v sredini. Zdaj lahko po mojem testiranju igro Crimson Desert označim za nekaj res posebnega, a te unikatnosti ne boste našli na začetku. Če želite iz tega naslova res potegniti največ, boste morali vanj vložiti ducate ur igranja, kar ni majhna zahteva, a boste ob tem spoznali, da se je začelo vaše mnenje spreminjati na bolj pozitivno in v nekaterih primerih lahko celo pridete do točke, ko od igre postanete povsem odvisni, in čeprav je tole presneto dolga kampanja, boste ob koncu še žalostni, da je stvar zaključena.
Razvojna ekipa: Pearl Abyss Založnik: Pearl Abyss Platforme: PS5, PC, XSX Steam stran:Povezava Datum izida: 19. marec 2026 Cena: 69,99 €
NAPOVEDNIK
Ampak, kot rečeno, da res pridete do vseh mehanik te igre, boste potrebovali kar nekaj potrpežljivosti in težko je človeka prepričati v igranje, če je začetek tako zmeden kot v igri Crimson Desert. Zgodba nas že v prvem kadru porine nekam sredi dogajanja, kjer naš protagonist Kliff skupaj z druščino najemnikov Greymane žaluje za padlimi soborci, nakar igra skoraj takoj pritisne na sklopko in kar naenkrat se znajdete sredi ogromne bitke proti nasprotujoči si frakciji Black Bears, nakar se spopadete s šefom in ta boj skriptirano izgubite. Igra tu spet naredi hiter preskok in neka reka vas naplavi v majhno vasico, kjer vam nek NPC naroči, da mu sledite na konju, nakar se morate zaposliti z vrsto manjših podnalog, ki bi jih lahko kak bolj zloben jezik označil za dolgočasne.
Kampanja se sicer nato vrti okoli iskanja bivših pripadnikov najemniške vojske Greymane, vendar je ta zgodba do konca zmedena in vmesne sekvence vas res mečejo iz enega trenutka v drugega, ne da bi vmes dobili kakšno resno pojasnilo, kaj presneto se dogaja, ali pa da bi se Kliff malce usedel in se spravil skupaj. Dober primer je že začetek, kjer se spopadete z armado Black Bears in igra vam takrat namigne, kot da je celotna dežela Pywel pod njihovo grožnjo. A nato v naslednji vasici o njih ni ne duha ne sluha, zato se res zdi, kot da je kampanjo skupaj kovalo več ustvarjalcev in je imel vsak svoje ideje, ki so jih nato na koncu na silo povezali v neko celoto.
Igra ves čas rada meša fantazijo in znanstveno fantastiko.
Pri dodatni zmedi na začetku ne pomagajo niti kontrole, ki so del razsežnosti igre Crimson Desert. Ta namreč poskuša v eno kampanjo dostaviti igralne mehanike iz drugih iger in teh je toliko, da si v bistvu začuden, da stvar sploh deluje. Stvari se vam k sreči odklepajo postopoma, saj bi bili drugače že na začetku preobremenjeni z vsemi temi sistemi, ki se jih morate učiti preko kompliciranih kontrol. Igra vam najprej predstavi boj, ki vsebuje lahke in težke napade, blokiranje, sprožanje posebnih napadov, izmikanje ter pravočasno blokiranje za protinapade. Od boja sicer ne pričakujte tako tehničnega pristopa kot v kakšnem Elden Ringu, saj je vse bolj akcijsko in včasih se stvari dogajajo tako hitro, da v bistvu sploh ne veš, kaj se dogaja. Iz tega pogleda me je igra malce spomnila na Assassin’s Creed: Valhalla, saj je boj nekako enako neroden, a se Crimson Desert odkupi vsaj s tem, da vanj sčasoma vpeljuje dodatne mehanike, medtem ko Creed do konca kampanje ostane isti.
Kliff ni edini protagonist nad katerim prevzamete kontrolo, saj lahko nadzirate tudi Damiane in Oongka.
A s tem smo pokrili samo boj, saj je naš Kliff zmožen še veliko drugih stvari. Lahko se denimo okoli vihti preko posebnega energetskega kavlja, pleza po navpičnih stenah, precizno skače med platformami, rešuje uganke, nabira surovine po svetu, opremlja hišo, se spravlja v polaganje rok, krade in ubija iz zasede ter nadgrajuje domačo bazo. Za vse to je treba ves čas preklapljati med različnimi kombinacijami gumbov in ta stvar sčasoma postane res utrujajoča, saj se včasih počutiš, kot da moraš memorizirati kombinacije udarcev iz Mortal Kombata. Jasno mi je, da je to nekako nujno zlo, saj igra ponuja toliko različnih sistemov in do teh moraš nekako dostopati, a po drugi strani mora obstajati neka druga rešitev, kot pa da moraš za preprost pogovor z NPC-jem najprej vanj nameriti z eno tipko in nato sprožiti dialog z drugo.
To so sicer velike zamere in morda bi kdo zaradi tega mislil, da si Crimson Desert zasluži nizko oceno, a nato pridemo do resnično ogromnega sveta, ki je resnično gonilo tega naslova, in takrat vsi ti sistemi končno začnejo delovati v sožitju, kar ti dostavi resnično zabavno igralno izkušnjo.
Mapa je naravnost gromozanska in to je bilo tudi pričakovano od razvijalca Pearl Abyss, ki je pred tem skoval masovni MMO Black Desert, tako da ima izkušnje z ustvarjanjem ogromnih pokrajin, v katerih je vedno kaj za početi. Tak odprti svet v enoigralskih naslovih redno odtehta nekatere večje minuse in igro prikupi igralcu – Kingdoms of Amalur: Reckoning je recimo tak podoben naslov, ki je imel velike probleme, a se ga igralci še danes radi spomnijo zaradi ogromnega sveta, ki ti lahko ponudi več kot 100 ur raziskovanja.
Raznih kosov opreme je ogromno in sestavite lahko res slaboriten nabor opreme.
Tako je tudi v primeru igre Crimson Desert, le da je tu raziskovanje sveta res zanimivo. Odpraviš se lahko kamorkoli in vedno boš naletel na nekaj, kar ti bo ukradlo pozornost. Bodisi te nekam pošlje kakšna stranska naloga tvojih spremljevalcev, ki so včasih bolj simpatične od tistih, ki jih prejmeš v glavni zgodbi. Morda med iskanjem bližnjice do cilja naletiš na neko jamo, ki v sebi skriva lepe zaklade, skupaj z zahtevnim šefom, ki ti navrže nov kos oklepa ali pa kako novo orožje. Nabiranje surovin sem že omenil, a igra gre v tako velike detajle, da si včasih prav osupel nad njenimi sistemi. Lahko se denimo zapleteš v boj z nekimi vojaki, enega od teh brcneš z vrha opazovalnega stolpa, nakar je ta udarec tako silovit, da se cela lesena zgradba zruši, vojaki popadajo drug za drugim, ostali pa panično zbežijo stran. Ob sprehajanju po ulici se lahko denimo tudi zaletiš v mimoidočega NPC-ja, ki povsem nedolžno prenaša košaro jabolk, in ta se ob udarcu fizično raztresejo iz košare, tako da jih lahko pobereš s tal in jih pohrustaš ali pa si ustvariš lasten posel preprodajanja jabolk. Sistemi so ti ves čas na voljo za igranje in to njihovo odkrivanje ter zabavanje ob njih je tisto glavno gonilo igre, ki te zna sčasoma povsem zasvojiti.
Zgodba je resda za odmet, a te stvari odtehtajo druge pritikline igre kot so denimo mestoma naravnost fantastične lokacije.
Omeniti je treba tudi lepo grafično podobo, ki pa me glede na napovednike ni tako očarala, kot sem pričakoval. Igral sem na konzoli PlayStation 5 Pro, kjer sem lahko izbiral med tremi različnimi grafičnimi nastavitvami, a za res dobro igranje je edina prava izbira tista, ki vam zagotovi čim več sličic na sekundo, saj drugače trpite zaradi prevelikega zamika kontrol. Izrisana pokrajina je res čudovita in ni manjkalo trenutkov, ko sem preprosto stal na vrhu neke pečine in se divil razgledu. A po drugi strani so obrazne animacije presenetljivo slabe in ko nek NPC nekaj govori, se njegove ustnice komajda premikajo, animacije telesa pa ravno tako niso tako dovršene, kot sem od njih pričakoval.
Crimson Desert je tako naslov, ki bo še dolgo sprožal žolčne debate, in povsem so mi jasna mnenja tistih, ki igro zaničujejo in pravijo, da ni vredna svojih 70 €, obenem pa se strinjam s tistimi, ki jo obožujejo in je preprosto ne morejo nehati igrati. To je ena tistih redkih izkušenj, ki je ne samo treba preizkusiti, ampak je vanjo treba vložiti veliko časa, preden ti pokaže, česa je zmožna, zaradi česar jo je težko priporočiti vsem. Če vam denar ne predstavlja ovire in vam je pri igrah najbolj pomembno to, da iz nje potegnete čim več vsebine, čeprav ta ni vsa na visokem nivoju, potem vam za odšteti denar ne bo žal. Vsem dvomljivcem pa bi svetoval, da še malce počakajo: Pearl Abyss se je že zavezal, da bo za igro izdal več posodobitev, in kasneje znate dobiti bolj izpopolnjeno igralno izkušnjo, ki bo hkrati cenejša za nakup.
Nikoli si nisem mislil, da bom v svojem preostalem času do srečanja Harona dočakal nadaljevanje Titan Questa. Studio Iron Lore je v 2006 spustil med ljudi ARPG, ki se je z grško mitologijo in gladko igralno zanko zapisal v srca mnogih. Mednje sodim tudi sam. Gre za kultno igro mojega otroštva, in še dandanes lastim njeno fizično izdajo. Titan Quest je bil ena tistih iger, ki so ti zlezle pod kožo in ti zapolnile popoldneve po prihodu iz šole (ali službe). Ko so eni zapravljali denar, popivali in žurirali, smo drugi klali mitološke pošasti. Smo v tem uživali bolj od njih? Vprašljivo. Nas je pa zagotovo prišlo ceneje.
Žal je razvojni studio Iron Lore par let po izidu tega bisera zaprl svoja vrata in Titan Quest je ostal zapuščen, a ne pozabljen. Navdušenci so se resda lahko namastili z Grim Dawn, ki je služil kot neuradni dedič in terapija za vse, ki so si zaželeli še enkrat mešati klase in nabirati legendarno opremo. Sam sem preizkusil mnogo alternativ in sčasoma pristal na Path of Exile (in nedavno Path of Exile II). A vseeno je nekaj manjkalo. Po obisku takega zapomnljivega sveta ga je hudičevo težko zapustiti za sabo.
Zdaj je Grimlore Games, studio za SpellForce 3, skoraj dve desetletji kasneje nastopil v vlogi Zevsa z defibrilatorjem in zakričal: “Frankenstein, vstani!” Titan Quest je nazaj, in to ne zgolj kot dodatek ali neuradna izpeljava, temveč kot polnopravno nadaljevanje.
Razvojna ekipa: Grimlore Games Založnik: THQ Nordic Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S Steam:Povezava Datum izida: 1. avgust 2025 Cena: 29,99 €
Zvrst: Izometričen akcijski RPG
NAPOVEDNIK
Pričetek nečesa posebnega
Vsakemu naslednjemu ARPG-ju je bila usojena primerjava s Titan Quest. In dolgo je trajalo, da ga je katera prekosila. Dokazal je, da grška mitologija nosi izjemno priljubljenost in da se ne rabiš podati v ekstravagantne fantazijske svetove (khm, Diablo) za epske dogodivščine.
Titan Quest 2 je trenutno v zgodnjem dostopu. Njen življenjski cikel je še v času otroštva, s približno 10 – 15 urami vsebine, ki pokriva prvo večjo cono na zemljevidu. Na izbiro so štiri bojne veščine, z obljubo dodatnih tekom zgodnjega dostopa. Vsebine, kot so kovaštvo, napredni ustvarjalec likov in nadaljnja poglavja zgodbe, pa se še vedno nahajajo zgolj v zapiskih na mizah razvijalcev.
Grimlore sicer obljublja reden ritem posodobitev. Večje bi naj izšle vsake tri mesece, manjše pa vsakih šest tednov. To se na papirju sliši super, a realno pomeni, da bo igra nekaj časa še precej luknjasta. Igralec se torej znajde v vlogi prostovoljnega testerja, ki ga namesto plačila nagradi občutek nostalgije in nekaj novih hroščev. A v kolikor si pripravljen to sprejeti, Titan Quest 2 že zdaj kaže dovolj obetavnih zametkov, da še Lilith začenja dvomiti, kdo je pravi gospodar na vasi. Vprašljivo je zgolj, če bo interes obdržala dovolj dolgo za zapustitev šolske klopi.
Ob potopu v igro hitro ugotoviš, da je jedro ostalo nedotaknjeno. Klasična formula “ubijaj, pleni, ubijaj bolje” se vrača v vsem svojem sijaju. Gre za občutek, ko ti vsaka nova sekira, meč ali gorjača izpostavi fetiš do čarobnih predmetov. Kdor lahko pozabi naval adrenalina, ko med pobijanjem hord grdavž odvrže legendarno ogrlico. In to je v Titan Quest 2 že zdaj izjemno zadovoljivo. Vizualna podoba je nadgrajena, okolja dih jemajoča in mitološke pošasti ravno prav zastrašujoče, da se ti občasno zazdi, da si se znašel na stranicah mitološke knjige.
Meso, kosti in legendarne gorjače
Svojo izkušnjo v igri sem doživljal na dokaj klasičen način. Izdelal sem človeškega bojevnika z dvoročno gorjačo, ki je s speštanimi trupli veselo risal krvave freske po zidovih. Kasneje sem dodal še sposobnost nadziranja ognja in ustvaril jeznoriteža, ki lahko sovražniku razbije obraz od blizu, v kolikor se mu zahoče, pa ga iz varne razdalje zasuje z gorečimi izstrelki. Trenutno še manjka nekaj globine iz prve igre, a občutek sestavljanja svojevrstnega klavca mitoloških pošasti je prisoten.
Največja sprememba, ki Titan Quest 2 loči od predhodnika, so veščine. Vsaka aktivna sposobnost ima zdaj svoj nabor mutacij, ki jih lahko kombiniraš. Tvoj klasičen bojevniški zamah v krogu? Lahko krade življenje, upočasnjuje nasprotnike, jih ošibi ali pa vse to naenkrat. Sistem mutatorjev spremeni staro formulo v pravo igralnico možnosti. Če te v Titan Quest ni prepričala raznolikost, bo tuširanje sovražnikov z različnimi efektivnimi ošibitvami verjetno popravilo vtis.
Dodali so tudi novo valuto – Divinity Points. Omogoča ti napredovanje v stilu. Brez nje si ujet kot smrtnik na Olimpu. Poleg tega so prenovili sistem atributov. Namesto stare sheme imamo zdaj štiri glavne lastnosti (moč, znanje, spretnost, energija), ki vplivajo na tri sekundarne (zvitost, volja, pripravljenost). Na papirju zveni kot matematični pekel, v praksi pa je precej pregledno in spodbuja premišljeno gradnjo lika.
Za oboževalce prvinca bo potrebna nadgradnja strojne opreme
Seveda so težave neizogibne. Nenazadnje gre za igro v zgodnjem dostopu in čisto možno je, da se bo do objave tega članka že marsikaj spremenilo. Trenutno je razlika med bojevniki in čarovniki precej očitna. Predstavljaj si primerjavo med Herkulom in Filozofom z artritisom. Nekatere sposobnosti so premočne, druge pa so raj za mazohiste. Vse to je pričakovano in verjetno popravljivo skozi popravke.
Kar se tiče delovanja, je moja uboga RTX 3070 sopihala kot maratonec z astmo. Na 1440p je bilo ohranjanje 60 sličic na sekundo pri mešanici visokih in srednjih nastavitev skoraj tako težko kot razložiti partnerki, zakaj sem imel na drugem zaslonu odprto sliko Zeusa brez hlač. Po drugi strani pa moram priznati, da so okolja dovolj lepa, da nekako opravičijo zahteve. Grimlore je zadel vizualni vidik, hroščev pa sem srečal manj, kot bi jih pričakoval – tako dejanskih, kot tudi nezaželenih. V svetu zgodnjega dostopa je to že mali čudež.
Razsodba
(+) Nostalgična vrnitev v mitološki svet (+) Svež sistem veščin prinese ogromno raznolikosti (+) Lepo zasnovana okolja in močna vizualna podoba (+) Osnovna igralna zanka ostaja zabavna in zasvajajoča (+/-) Trenutno manjka vsebine, a obljubljen je redni tempo posodobitev (-) Težave z optimizacijo, tudi na močnejši strojni opremi (-) Neuravnoteženost med razredi in sposobnostmi v zgodnjem dostopu
Najbolj svež del serije Borderlands je v bistvu star manj kot eno leto, a nekako se zdi, da je bilo četrto poglavje hitro pozabljeno. Čeprav je razvijalec Gearbox za igro izdal nekaj posodobitev in tudi en dodatek, to ni preveč pomagalo dati tej seriji svežega vetra v njena jadra. Kar je za Gearbox velik problem, saj je Borderlands njegova najpomembnejša franšiza, njegov lastnik Take-Two pa zagotovo ne bo ignoriral slabih finančnih rezultatov.
Morda je ravno zaradi tega franšiza Borderlands včeraj presenetljivo naredila skok na telefone. Ne govorimo o neki predelavi že obstoječih iger, ampak o povsem novi igri Borderlands Mobile, ki jo je razvijalec Zynga že od temeljev zasnoval za mobilne platforme, za igranje pa je na voljo popolnoma brezplačno.
Nova igra je še vedno prvoosebna streljačina, ki pa je zaradi kontrol na dotik malce drugačna izkušnja, kot smo je vajeni v teh igrah. Še vedno bo sicer vaša naloga nabiranje čim bolj dragocenih kosov opreme, le da boste tokrat morali samo nameriti v nasprotnika, streljanje pa se bo nato sprožilo samodejno. Ostajajo tudi misije, vmesne sekvence in humor, ki je iz igralnih posnetkov videti kot tipični Borderlands humor, kar je logična posledica tega, da je Gearbox podelil Zyngi nekaj nasvetov glede oblikovanja sveta. Tudi grafični slog ostaja isti, čeprav bi lahko bile teksture morda malce bolj ostre, a to na zaslonu telefona verjetno ne izstopa tako kot ob gledanju posnetka na YouTubu.
Na žalost to še ni čisto dokončna različica igre, ampak nekakšen javni test, ki je trenutno na voljo samo na Applovih telefonih, kasneje pa bo igra prispela tudi na Android.
Testiranje je trenutno na voljo preko App Store trgovine, a na žalost zadeva očitno ne deluje v Sloveniji. Morda se to kmalu spremeni, takrat pa boste za igranje na telefonu potrebovali slabih 3 GB prostora.
Serija iger Castlevania je med nami že celo večnost, saj je prvi del izšel davnega leta 1986, nakar smo dobili še cel kup nadaljevanj in praktično ni minilo eno leto, ne da bi na trg dobili nov del te franšize. Stvari so se nato upočasnile dobrih 10 let nazaj, ko se je založnik Konami za nekaj časa umaknil s trga videoiger, a se zdaj postopoma vrača na stara pota. Obudil je svoje dolgo speče franšize, kot sta Metal Gear Solid in Silent Hill, zdaj pa bomo po več kot desetletju dobili tudi povsem frišen del serije Castlevania.
Igra Castlevania: Belmont’s Curse je bila sprva najavljena na Sonyevi februarski konferenci, zdaj pa smo zanjo dobili kratek igralni napovednik. Ta je videti naravnost fantastično, in to tako z grafičnega kot tudi z igralnega vidika. Za razvojem stoji razvijalec Evil Empire, ki je pred tem ustvaril igro The Rogue Prince of Persia in je delal tudi na dodatku za igro Dead Cells, imenovanem Return to Castlevania.
Studio ima tako že nekaj izkušenj s to franšizo, za ta projekt pa so očitno dobili veliko več proračuna, kar se jasno vidi. Grafično je zadeva videti res impresivno, igranje pa ostaja zvesto predhodnikom, kar pomeni 2D akcijado s platformskimi elementi, kjer bo naše glavno orožje bič. Z njim bomo pretepali nasprotnike in ga uporabljali za prečkanje platformskih izzivov, Evil Empire pa obljublja ogromno raziskovanja in skrivnosti, ki jih bodo našli samo tisti najbolj radovedni.
Dogajanje bo postavljeno globoko v preteklost serije Castlevania, in sicer se bo zgodba odvila leta 1499, kar je 23 let po dogodkih iz igre Dracula’s Curse, ki je izšla davnega leta 1989.
Castlevania: Belmont’s Curse izide enkrat v letu 2026, prednaročila fizičnih različic igre pa kažejo na ceno 40 €.
Vsi vemo, da je francoski založnik Ubisoft v težavah, saj že dolgo ni izdal zares uspešne igre, ki bi vsaj malce pomirila strahove glede njegove prihodnosti. V bistvu je bil edini zares uspešen projekt z njihove strani Assassin’s Creed: Shadows, a tudi ta ni dosegel visokih prodajnih standardov, ki jih je pred šestimi leti zastavil prejšnji del Valhalla.
Kljub temu pa je Assassin’s Creed njihova najbolj zanesljiva franšiza in medtem ko čakamo na več novic glede naslednjega poglavja Hexe, se po spletu že dolgo širijo govorice o predelavi ene od njihovih starejših iger.
Govorimo o igri Assassin’s Creed IV: Black Flag, ki je svoj izid doživela leta 2013 in je morda poleg trilogije, v kateri je v glavni vlogi nastopal Ezio, najbolj hvaljen del znotraj te franšize. Black Flag nam namreč ni ponudil samo skrivanja in prikritih umorov, temveč tudi piratsko tematiko, ki je med igralci vedno bila in očitno tudi bo priljubljena. Ubisoft se očitno zaveda, kako hvaljen je ta del med igralci, zato niti ni tako presenetljivo, da bi potencialni seznam predelav začel prav s tem naslovom.
Ubisoft has confirmed 🏴☠️ Assassin's Creed Black Flag Resynced 🏴☠️!
And the kicker is that the original Assassin's Creed IV Black Flag was announced on March 4th, 2013, 13 years ago today!
Here is the direct quote where Ubisoft teased the remake in their latest Brand Update… pic.twitter.com/OPCI0zmTeF
— Access The Animus (@AccessTheAnimus) March 4, 2026
Založnik sicer novice ni uradno potrdil, a je na predelavo namignil v zadnji posodobitvi glede stanja igre Hexe, kjer je zapisal, da imajo nekatere novice “več vetra v jadru” in naj usmerimo daljnogled proti obzorju. To ni samo namig, saj je vse skupaj dopolnil še s konceptno sliko na kateri je naslov predelave jasno zapisan.
Bolj uradna najava naj bi prišla naslednji teden. To je na spletnem forumu ResetEra potrdil uporabnik BlackGate, ki je v tej skupnosti dobro znan leaker takšnih novic, da pa se bo to res zgodilo, je nato iz svojih virov potrdila tudi spletna stran Insider Gaming. Uradni dan razkritja igre Black Flag Resynced naj bi bil 16. april, izid pa naj bi sledil enkrat poleti.
Predelava je tako praktično že potrjena, a še ni jasno, kako obsežno se bo Ubisoft lotil tega projekta. Vse kaže na znatno predelavo, ki bi igro povsem na novo zgradila. Ena od govoric pravi, da naj bi založnik iz igre izrezal dele zgodbe, ki so se dogajali v sodobnem času, tako da bo celotna igralna izkušnja povsem gusarska. To bi znalo povsem spremeniti tudi smer razvoja bodočih iger in, odkrito povedano, to potezo lahko samo pozdravim. Tisti moderni aspekti zgodbe so mi bili dobri samo v originalni trilogiji, nato pa so postali nadležni in so služili zgolj zoprnemu prekinjanju tempa ter potopitve v zgodovinski svet.
Konzola PlayStation 5 Pro je ob svojem izidu pri igralcih naletela na mešan odziv, a takrat so bili časi drugačni kot danes. Glavna ovira je bila pri marsikomu cena, saj ni bilo smisla plačevati za nadgradnjo, če jih je že za naslednjim ovinkom čakal izid nove konzole PlayStation 6. Situacija pa se je od takrat močno spremenila: pomanjkanje pomnilnika je namreč dvignilo cene tako PC-jev kot tudi konzol, govorice pa zdaj pravijo, da se bo zaradi tega zamaknil tudi izid PlayStationa 6.
Osnovni PlayStation 5 je prav tako že začel kazati svoja leta in veliko razvijalcev je začelo bolj pridno izkoriščati dodatne mišice različice Pro. Med njimi se je znašel tudi poljski razvijalec CD Projekt RED, ki je včeraj za svojo igro Cyberpunk 2077 izdal posebno posodobitev, ki je igro še bolj optimizirala za konzolo PlayStation 5 Pro in tja pripeljala tudi grafične dodatke, ki na navadni konzoli niso na voljo.
Posodobitev s seboj prinaša tri grafične načine. Najbolj intenziven je “Ray Tracing Pro”, ki na konzolo PlayStation 5 Pro prinese famozno ray tracing osvetljevanje. To je že na PC-jih izjemno zahtevno, zato je pravzaprav impresivno, da konzola sploh podpira takšen način delovanja. Ray Tracing Pro vključi ogromno realističnega osvetljevanja, a čisto vsi viri svetlobe ne bodo povsem realistični, tako da je igra na konzolah še vedno korak za PC-verzijo, ki prek načina Path Tracing omogoča tudi to. Ray Tracing Pro je zaradi svoje zahtevnosti na konzoli omejen na 30 sličic na sekundo.
Drugi grafični način se imenuje preprosto “Ray Tracing”; ta ima malce manj realistično osvetlitev scen, a zaradi tega ponuja 60 sličic na sekundo. Zadnji način je “Performance”, ki se ray tracinga povsem znebi in na televizorjih z VRR-jem lahko doseže celo več kot 60 sličic na sekundo, in to v ločljivosti 4K.
Posodobitev je zdaj že na voljo za prenos, tako da imate igralci na PlayStation sistemih nov izgovor za ponovno preigravanje tega RPG-ja, ki je imel težko preteklost, a se je zdaj zanjo skorajda povsem odkupil.
Po vseh teh letih čakanja je razvijalec Alkimia Interactive končno prišel do točke, kjer ne samo da imamo najavljen datum izida izjemno pričakovane predelave igre Gothic 1, ampak smo zdaj zanjo dobili tudi ceno, ki znaša presenetljivo nizkih 50 €, prednaročila pa so zdaj odprta tako na PC-ju kot tudi na konzolah.
Obnova tega legendarnega RPG-ja je imela pred sabo kar težko pot, saj je original izšel davnega leta 2001 in čeprav se sprva ni dobro prodal, je dobil kultni sloves in je postal popularen predvsem v Evropi. Založnik THQ Nordic je nato leta nazaj začel planiranje predelave in za te namene so najprej izdali kratek demo, ki pa je bil ravno nasprotno od tega, kar so oboževalci pričakovali od takšnega projekta. Demo je vseeno obrodil sadove, saj je založniku pokazal, da je zanimanja za to franšizo še vedno veliko, zato je odobril delo na polni predelavi, ki je zdaj že zelo blizu izida.
Originalni razvijalec Piranha Bytes je sicer zdaj na žalost mrtev, vendar to ne pomeni, da na igri ne dela prav noben veteran iz originalne ekipe. Ravno nasprotno: pri projektu je veliko pomagal Kai Rosenkranz, ki je za prvo igro skupaj spravil zapomljivo glasbeno spremljavo, ta pa bo zdaj v predelani obliki zaživela tudi znotraj predelave.
THQ Nordic je prednaročnikom na konzolah pripravil še eno lepo darilce. Na konzoli PlayStation 5 igra sicer stane 60 €, a v zameno za to boste prejeli takojšnji dostop do originalne igre Gothic 1 Classic, ki je zdaj sploh prvič prispela na to napravo. Gothic 1 Classic bo sicer kasneje na voljo tudi kot ločen nakup, a lepo je videti, da lahko največji podporniki tega projekta že zdaj izkusijo original, ki je dobrih 20 let nazaj očaral tudi marsikakšnega Slovenca.
Vsake toliko iz igričarskih krogov dobimo kakšno lepo novico, ko sta razvijalec in založnik umirajočemu oboževalcu omogočila preigravanje njihovega bodočega naslova, saj je ta preprosto v stadiju, ko uradnega izida ne bo dočakal. Nekateri gredo celo dlje in tak primer je denimo Bethesda, ki je digitalno skenirala obličje “Skyrim babice” Shirley Curry, ki se bo pojavila v naslednjem Elder Scrollsu v digitalni obliki, če se bo pred izidom igre poslovila od tega sveta.
A zdaj ni več treba biti na robu smrti, da vas vaš najljubši razvijalec skenira v nek svoj naslov. Sony je namreč včeraj najavil zanimivo tekmovanje, kjer bodo v čast praznovanja 30. obletnice konzole PlayStation nekemu srečnemu izbrancu omogočili, da ga skenirajo v njihovo igro, kjer ga bodo nato videli vsi drugi ljubosumni igralci po celem svetu.
Gre za zanimiv eksperiment sodelovanja založnika s svojimi sledilci in kaže tudi na novo smer tega založnika, ki želi narediti čim bolj tesno in povezano skupnost, saj so nedavne govorice pravile, da se odpoveduje predelavam za PC in bodo zdaj njihove igre zopet igrane samo na njihovih lastnih konzolah.
Za sodelovanje v tej posebni promociji bo treba skočiti na uradno stran The Playerbase, tam pa je treba izpolniti kratek vprašalnik. Ko bo to za vami, bo Sony začel pregledovati vse prijave in, če jim boste dovolj zanimivi, vas bodo poklicali preko videoklica in vam postavili nekaj dodatnih vprašanj. Če boste vse to opravili z odliko, znate ravno vi postati nov obraz, ki se bo za omejen čas pojavil znotraj igre Gran Turismo 7. Za te namene boste morali poleteti v Los Angeles, kjer vas bodo v posebnem studiu skenirali, in vaše obličje zna biti kasneje izkoriščeno tudi za kakšno drugo Sonyjevo ekskluzivo.
Microsoft nadaljuje s selitvijo svojih nekdaj ekskluzivnih iger na konkurenčne konzole in eden od takšnih projektov je postala igra South of Midnight, ki smo ga dobili eno leto nazaj, nakar je bil kar nekam hitro pozabljen. To mi je bilo vedno čudno, saj mi je prvi napovednik privlekel pozornost na račun igrine podobe, zato sem predvideval, da bo tudi končni produkt bil med igralci bolj popularen kot pa se je na koncu izkazalo.
A zdaj po preigravanju dobrih 11 ur dolge kampanje mi je jasno, zakaj South of Midnight ni dosegel neke globalne prepoznavnosti, saj je resda izgled unikaten, a same igralne mehanike se čutijo ujete v preteklosti in tega naslova na žalost sicer zanimiva zgodba in dobro uglašeni vmesniki liki ne morejo rešiti.
Razvojna ekipa: Compulsion Games Založnik: Microsoft Platforme: PS5, PC, XSX, NS2 PlayStation stran:Povezava Datum izida: 31. marec 2026 Cena: 39,99 €
NAPOVEDNIK
Za igro stoji studio Compulsion Games (We Happy Few), ki je tokrat zaplul v precej bolj unikatne vode. Zgodba nas postavi v ameriški Deep South, kjer spremljamo Hazel, dekle, ki ji orkan odnese dom in mamo, nato pa jo potegne v svet, kjer lokalna folklora ni več zgolj mit. Bitja, kot so Two-Toed Tom, Huggin’ Molly in Rougarou, tukaj obstajajo, in večinoma nimajo ravno najboljših namenov.
Osrednja ideja zgodbe, ki našo Hazel soočijo s travmami in bolečino preteklosti je sicer zanimiva, a sama po sebi ni nič revolucionarnega. Vsako poglavje deluje kot samostojna pripoved, medtem ko v ozadju ves čas teče Hazelino iskanje matere. Zgodba torej funkcionira, a jo nad povprečje dvignejo liki, dialogi in predvsem močna atmosferičnost. Iger znotraj ameriškega juga ni veliko in ta njihova folklora mi je bila od vedno zanimiva – morda me je tudi zaradi tega tako pritegnilo gledanje serije Pravi detektiv.
Večino igranje boste opravili na odprtem, a skočili boste tudi v kakšno notranjost stavbe.
Kjer igra resnično zablesti, je njena prezentacija. Kombinacija stop-motion in claymation vizualnega sloga poskrbi, da liki izstopajo na način, ki ga redko vidimo. Okolja – močvirja, razpadajoče hiše, gozdovi in zapuščeni kraji so polna detajlov in ustvarjajo skoraj hipnotično atmosfero. Vse sicer ni popolno, saj se teksture velikokrat izrišejo par korakov pred našo junakinjo in ta feler je pri tako vizualno izpostavljeni igri še toliko bolj opazen, a to ne spremeni dejstva, da gre za eno najbolj prepoznavnih estetik zadnjih let.
Podobno velja za glasbo, ki je verjetno celo največji adut igre. Glasbena spremljava svoj navdih črpa iz južnjaške blues in jazz žanrov, pri čemer še posebej izstopajo spopadi s šefi, kjer pesmi pogosto pripovedujejo zgodbo nasprotnika. To je eden tistih redkih primerov, kjer glasba ni samo ozadje, ampak aktivno gradi identiteto igre in čeprav temu aspektu iger ponavadi ne posvečam preveliko pozornosti, je tule stvar res zapomljiva in sestavlja velik del grajenja atmosferičnosti.
Svet je res čudovit, zato je škoda, da ga ne moremo bolj prosto raziskati.
Na žalost pa igra precej izgubi na področju samega igranja. Bojevanje temelji na kombinaciji osnovnih napadov s hladnimi orožji in posebnimi veščinami, kot so potiskanje, vlečenje in telekineza, vendar vse skupaj deluje nekoliko okorno. Animacije so toge, napadi se ne povezujejo gladko, zato nikoli ne dobiš občutka pravega tekočega pretepanja, ki bi ti bil v užitek za igranje. Osnovni prijemi boja so nam razloženi že na začetku in igra skozi kampanjo nikoli zares ne dostavi česa res novega.
Tudi struktura igre je precej toga in nerazgibana. Gre za linearno izkušnjo, kjer vas igra vodi po jasno začrtani poti, občasno pa vam ponudi kakšen stranski odcep za zbirateljske predmete. Vmes dobimo še platformiranje z dvojnimi skoki, drsenjem in tekom po stenah, vendar so tudi ti elementi precej osnovni. Tako kot na področju boja tudi raziskovanje skozi kampanjo ne dostavlja nekih novih elementov, kar sicer spet ni tak greh, saj je vse skupaj dokaj kratek sprehod, ki bi ga znali hitrejši igralci zaključiti tudi v nekje desetih urah.
To je na nek način tudi pozitivna stran tega naslova, saj se igranje kampanje nikoli ne čuti preveč razvlečeno. Igra ve, kaj ima za povedati in kakšno vsebino namerava dostaviti, dogodki pa so dovolj dobro tempirani, da vam v bistvu nikoli ne bo preveč dolgčas.
Na vaši poti boste srečali res pestro zasedbo stranskih likov.
Bolj me je razočarala tehnična plat selitve na konzolo PlayStation 5, ki ne prinaša prav nobene nove vsebine. Igro sem igral na konzoli PlayStation 5 Pro in stvar je tekla pri 60 sličicah na sekundo, a na izbiro nisem imel nobenih grafičnih načinov, ki bi morda lahko še dvignili sličice na sekundo ali pa dodali kakšno večjo ločljivost. Revna je tudi podpora kontrolerju DualSense, saj kakšnega naprednega načina vibracij tule ne boste dobili. Microsoft mi je poslal kopijo igre South of Midnight Weaver’s Edition in zaradi podnaslova sem sklepal, da bom v paketu dobil še kak priboljšek ali morda celo DLC, a na koncu se je izkazalo, da je to pač standarda edicija igre, ki pa vsaj nosi dobro ceno, saj vas kampanja stane samo 40 €.
Domišljije razvijalcu res ne manjka.
Za South of Midnight resda nisem gojil kakšnih večjih pričakovanj, saj me Compulsion Games tudi s svojim prejšnjim naslovom We Happy Few ni navdušil. South of Midnight je sicer opazen napredek na področju zgodbe in boljše tempiranosti dogodkov znotraj kampanje, a na žalost jim je uspelo skovati čudovit svet, ki vam ga ne dovolijo raziskovati po svoji volji. Kljub temu je tole priporočljiv naslov za vse tiste, ki pri igrah najbolj cenite zanimivo zgodbo in unikatno podobo ter res dobro glasbeno spremljavo, za vse to pa tudi ne boste plačali neke cene, ki bi vas pustila s prazno denarnico.
Razvijalec Undead Labs je svoje življenje začel kot indie studio, ki je s svojo prvo igro State of Decay navdušil vse pristaše zombijaško obarvanih iger. Šlo je sicer za enoigralski naslov, ki je sicer omogočal nekaj sodelovalnega igranja z drugim igralcem, a srž igre se je vrtela okoli preživetvenih mehanik, kjer si poskušal vzpostaviti bazo in si skrbel za zdravo populacijo naseljencev, trik pa je bil v tem, da je tole tretjeosebni naslov, tako da si lahko kadarkoli prevzel nadzor nad svojim izbrancem iz ekipe preživelih in ga poslal na lov za surovinami, s tem pa si se na vse te like veliko bolj navezal, kot pa bi se, če bi bila to samo neka strategija.
Undead Labs je svoj uspeh ponovil z drugo igro, ki ji je še malce bolj razširil mehanike, čeprav je zaradi tega morala v koš romati zgodba, ki je praktično ni bilo. Drugi del so ves čas dopolnjevali s posodobitvami, igralci pa so medtem upali, da studio dela tudi na tretjem delu.
To se je izkazalo za resnico leta 2020, ko smo za State of Decay 3 dobili prvi napovednik, a za tega nismo dobili nobenega utrinka dejanskega igranja. Nakar se je Undead Labs zavil v molk in dolgih 6 let o tej igri nismo slišali praktično ničesar, dokler se zdaj razvijalec ni presenetljivo oglasil in najavil prvo alfa testiranje igre.
Če ste se morda zdaj vprašali, kaj točno je studio delal ves ta čas, da smo v bistvu prišli šele do prvega začetnega testiranja igre, je odgovor preprost: dejansko je izdeloval igro. Šef Philip Holt je namreč po najavi alfa testiranja v intervjuju povedal, da je ob prvem napovedniku 6 let nazaj igra v bistvu obstajala samo znotraj Word dokumenta. Undead Labs je imel takrat zgolj ideje, kaj bi radi naredili v tretjem delu, a na igri je delalo samo nekje 5–6 ljudi. K sreči jim je nato uspelo zbrati dovolj številčno ekipo za dejansko izdelavo igre, v partnerstvo pa so stopili tudi z Microsoftovim veteranskim studiem Coalition, ki trenutno dela na novem Gears of War naslovu.
Alfa testiranje naj bi se začelo enkrat v maju, prijave pa so zdaj odprte na uradni strani.
Desetletja nazaj smo pri računalniško oblikovanih RPG izkušnjah vsi prisegali na realnočasovni boj. Ta praksa se je nato sčasoma preselila tudi na nekoliko novejše naslove, kot je bil denimo svoj čas Dragon Age: Origins, nakar so se stvari drastično obrnile z izidom igre Divinity: Original Sin izpod razvijalca Lariana. Kar naenkrat je potezno izmenjavanje udarcev postalo precej bolj popularno in priznati moram, da sem tudi sam postal vernik v ta način igranja, saj se mi zdi realnočasovno pretepanje precej bolj nerodno za nadzor – to še posebej velja za vsakega, ki te dni večino svojega igranja opravi preko kontrolerja.
Razvijalec Obsidian Entertainment je malce zamudil vlak in z njim nove trende, in to ravno z njihovim zadnjim starošolskim RPG-jem Pillars of Eternity 2: Deadfire, in morda je to tudi razlog, da se je ta slabo prodal. Studio je sicer naknadno uvedel opcijo poteznega igranja, a stvar ni bila dobro premišljena: obstoječih shranjenih položajev v ta način nisi mogel naložiti, in ko si enkrat začel igranje v tem načinu, nisi mogel kar prestaviti nazaj v realnočasovni način.
Obsidian je že nekaj mesecev nazaj najavil presenetljivo novico, da bo tudi originalni Pillars of Eternity prejel uradni popravek, ki bo uvedel potezni način igranja. To je sicer malce čudno, saj je prvi del danes star že 11 let, a je vseeno lepo darilce za vse privržence teh iger, ki jih je Obsidian nato razširil preko prvoosebnega akcijskega naslova Avowed, in lani je razvijalec izjavil, da namerava v tem fantazijskem vesolju spočeti še več iger.
Potezno igranje je bilo dolgo dostopno preko beta testiranja, zdaj pa je omogočeno za vse igralce že privzeto ob namestitvi igre. Razvijalec se je naučil lekcij iz preteklosti, tako da lahko potezni način bojevanja zdaj kadarkoli vklopite preko namenskega gumba in se nato po želji prestavite v prejšnji način. To je koristno zaradi dejstva, da vsebina igre še vedno ostaja identična, tako da boste naleteli na ogromno bojev, ki so v bistvu na mapah dokaj po nepotrebnem in jih v realnočasovnem načinu razrešiš v nekaj sekundah, v poteznem pa bi izmenjavanje udarcev zahtevalo veliko več časa. Tako lahko potezni način izkoristiš samo za bolj tehnično zahtevne spopade s kakšnimi šefi, kjer je treba bolj previdno pristopiti do vsake poteze na bojišču.
Ta posodobitev je na voljo samo za PC-verzijo igre, saj je predelave za konzole delal zunanji razvijalec in do te kode Obsidian bojda nima dostopa. S tem je verjetno tudi ugasnilo upanje, da bi dvojec Pillars iger na PC-ju kdaj dobil uradno podporo za kontrolerje.
Indie razvijalec Questline hitro postaja med igričarji eden izmed najbolj priljubljenih studiev. Njihova igra Tainted Grail: The Fall of Avalon je namreč že v osnovi bila popularna, saj je prinesla novo izkušnjo v slogu The Elder Scrolls iger, ki jo oboževalci takšnih RPG-izkušenj presneto pogrešajo, nakar so začeli tudi popravljati napake, in to prek ogromnih posodobitev. Do zdaj so izdali en plačljiv dodatek, ki je bil med igralci dobro sprejet, nakar so izdali še en brezplačen DLC, ki so ga nato nasledili s še enim presenetljivim dodatkom, ki je ravno tako povsem zastonj.
Nov kos brezplačne vsebine se imenuje Merlin’s Tomb in ta v igro vpelje povsem novo temnico, ki je namenjena vsem tistim likom, ki imajo pod pasom že bogate izkušnje in si želijo še močnejše opreme. V igranje te vsebine se tako ne spuščajte s svežim likom, saj vas bodo znotraj te stopnje čakali presneto zahtevni nasprotniki, ki jim poveljuje še nek mini šef. Ta je očitno izurjen v magiji ponovnega oživljanja umrlih, saj mu bo družbo delalo veliko okostnjakov, zato vam priporočamo, da za to odpravo s sabo vzamete kakšno težko macolo.
Poleg nove temnice smo v tej posodobitvi dobili tudi nekaj nove opreme, uravnoteženj, nove skrinje in dodatne izboljšave 3. poglavja, ki se je v tej igri čutilo najbolj revno glede vsebine. Po novem se zdaj ta zaključni akt čuti bolj izpopolnjen in verjetno bo v prihodnosti še izboljšan, saj Questline verjetno načrtuje vsaj še eno plačljivo razširitev, ki bo prav tako namenjena herojem najvišje stopnje.
Tainted Grail: The Fall of Avalon lahko na Steamu dobite za 43,99 €, za igranje pa je na voljo tudi na konzolah PlayStation 5 in Xbox Series X.
Nekateri indie razvijalci preprosto obvladajo marketing, ki ga nato sparijo z unikatno idejo videoigre. Rezultat je naslov, ki že pred svojim izidom pritegne ogromno pozornosti splošne publike, kar je seveda za indie studie vedno dobra novica, saj temu velikokrat sledi tudi dobra prodaja.
Igra Too Many F*cking Nazis izpod razvijalca Halftone Gaming je te dni na Steamu dvignila veliko prahu, kar je presenetljivo, saj naciste iz 2. svetovne vojne v videoigrah koljemo že od pamtiveka. Poleg zombijev so namreč idealen nasprotnik v videoigrah, saj so nam bili vedno predstavljeni kot ultimativno zlo, ki ga je treba enostavno zradirati z obličja Zemlje. To smo počeli v igrah Medal of Honor in Call of Duty, a nacisti niso bili vedno prisotni samo kot preslikava zgodovine, saj smo v franšizi Wolfenstein dobili tudi kampanje z alternativnim razpletom dogodkov iz 2. svetovne vojne.
Too Many F*cking Nazis bo šel v še bolj ekstremno smer, saj so nas v okvirih te igre napadli krvoločni nacisti, ki so se teleportirali skozi čas. Kar naenkrat so tako Adolfovi brki postali znova moderni, našemu protagonistu igre pa je bilo vsega skupaj dovolj, zato je vsem pokazal sredinec in se lotil klanja nacistov preko raznoraznih orožij, kjer ne manjkajo tudi unikatne pokalice, kot sta nogometna žoga in izstreljevalnik čebel. Prvoosebno akcijo redno prekinjajo vložki, kjer nasprotnikom kažemo sredinca, čeprav mi ni jasno, ali je to tam bolj zaradi dodatne animacije ali pa bo to dejansko vplivalo na obnašanje sovražnikov. Vem samo to, da je ob takšnih igrah vedno dobro imeti bučno glasbeno spremljavo in te v tej igri vsekakor ne bo manjkalo.
Razvijalec pravi, da se je razvoj tega naslova šele dobro začel in da so scene iz igralnega posnetka vzete iz preproste testne verzije igre. Kampanja bo precej bolj izpopolnjena, tako da lahko pričakujemo raznovrstne nasprotnike in dodatna orožja, stopnje pa bodo ravno tako bolj izpopolnjene, kot smo videli v zgornjem videu, kjer v bistvu gledamo samo neke preproste arene.
To je že drugi takšen nedavni naslov, ki se tiče pobijanja nacistov. V začetku februarja je razvijalec ProbablyMonsters najavil svoj projekt Nekome: Nazi Hunter, ki ima več proračuna, nastopali pa bomo v vlogi mladega Romuna, ki so mu nacisti ubili družino, nakar stopi na pohod maščevanja.
Sony je za nas pripravil nov obrok iger, ki jih prejmejo vsi naročniki servisa PlayStation Plus Essential, a v aprilu se lahko veselite zgolj treh iger. No, to tehnično ni res, saj je ena od teh zbirka, ki v sebi vključuje več naslovov, a po drugi strani ti to bolj malo pomeni, če nisi oboževalec te franšize.
Your PlayStation Plus Monthly Games for April:
👿 Lords of the Fallen 🎒 Tomb Raider I-III Remastered ⚔️ Sword Art Online Fractured Daydream
Najbolj popularen naslov znotraj te zbirke je vsekakor Lords of the Fallen. Ta soulslike je izšel oktobra 2023 in je imel kar veliko problemov ob svojem rojstvu, saj je bila igra slabo optimizirana, igralne mehanike pa niso prepričale vseh. Razvijalec Hexworks je nato kar nekaj časa zapravil za popravljanje svojega ugleda in za ta naslov so spočeli kup posodobitev, a nobene prave vsebinske razširitve. En del ekipe so raje poslali kovati nadaljevanje, ki bo izšlo enkrat letos, medtem pa se zdaj lahko na PlayStationu 5 poveselite ob igranju prvega dela, ki je v bistvu nadaljevanje, saj je originalni Lords of the Fallen izšel leta 2014, a na tega želi založnik CI Games čim prej pozabiti.
Druga aprilska pridobitev je prej omenjena zbirka in sicer je to trojica iger Tomb Raider I-III Remastered. Razvijalec Aspyr je poskrbel za lepo grafično obnovo originalnih treh avantur Lare Croft, dodal pa je tudi nekaj manjših sprememb znotraj igranja. To so sicer še vedno igre, ki so stare več kot 20 let, kar se med igranjem tudi čuti, a po drugi strani takšnih platformščin ne delajo več in lepo se je vrniti na sam začetek tega žanra.
Zadnji naslov tomesečne ponudbe je Sword Art Online Fractured Daydream, ki je večigralska PvE izkušnja za do 20 igralcev, za uživanje pa je priporočljivo biti oboževalec animejev.
Aprilska ponudba bo na voljo postala od 7. aprila dalje, do takrat pa si lahko še vedno aktivirate marčevske igre PGA Tour 2K25, Monster Hunter Rise, Slime Rancher 2 in The Elder Scrolls Online.
