Založnik Bandai Namco je včeraj za igro Little Nightmares pripravil kar celo konferenco, saj je to očitno postala že cela franšiza. Do zdaj nam je razvijalec Tarsier Studios pripravil dve igri, nakar so se odpravili delati ločeno igro Reanimal, Bandai pa medtem ne namerava kar pustiti, da licenca nabira prah. Povezali so se z razvijalcem Supermassive Games, ki zdaj dela na tretjem delu, ta pa bo omogočal tudi sodelovalno igranje dveh igralcev. Včeraj smo za ta naslov dobili tudi nov igralni posnetek in datum izida, ki bo 10. oktobra.
Prednaročila za ta naslov so se zdaj že odprla in s sabo tokrat prinašajo lep bonus. Vsak, ki bo po trenutni ceni 40 € prednaročil tretji del, bo dobil dostop tudi do igranja predelave prvega dela – in to takoj, ko bo prednaročilo opravljeno. Ostali, ki bi radi najprej počakali na recenzije, boste lahko predelavo Little Nightmares Enhanced Edition prav tako kupili ločeno, a boste za to morali počakati do oktobra.
Predelava prvega dela je sicer malce čudna odločitev, saj je ta še danes videti fantastično, vendar pa je razvijalec Engine Software naredil nekaj posodobitev, ki tej osem let stari igri dodajo nekaj lepotnih popravkov. Na konzolah PlayStation 5 in Xbox Series X boste lahko uživali ločljivost 4K in to pri 60 sličicah na sekundo, prenovljene različice pa boste veseli tudi PC-jaši, saj ima igra zdaj ray tracing osvetljevanje in nekatere druge dodatne vizualne bombončke. Prek vklopa posebnih opcij si lahko igranje tudi olajšate.
Na žalost lastniki izvirnika te nadgradnje ne boste dobili brezplačno, s tem pa se tudi niso zaključile vse novice glede te franšize. Ta bo namreč skočila tudi v VR-vode, saj je bil najavljen naslov Little Nightmares VR: Altered Echoes. O njem, razen kratkega dražilnika in dejstva, da obstaja, dejansko še ne vemo praktično ničesar, zato tega verjetno letos še ni za pričakovati na trgu.
Vsak je že kdaj po težkem dnevu skočil na YouTube in si ogledal kakšen prisrčen posnetek malih mačkonov, ki se komaj skobacajo iz svoje košare v naročje drugega štirinožnega pritlikavca. Platforma vas je takrat označila za ljubitelja živali, nakar ste na domači strani naleteli na priporočene posnetke z drugih kanalov – med njimi pa je bil gotovo tudi kakšen iz kanala oziroma zavetišča Save-a-Fox.
To zavetišče se primarno ukvarja z reševanjem lisic in zagotovo marsikdo pred ogledom posnetka sploh ni vedel, da so to izjemno ljubke živali, ki se rade pocrkljajo in iz sebe spravijo takšne zvoke, da jim kar težko verjameš. Slaven je denimo posnetek lisice Dixiedo, ki je med snemanjem svoji varuhinji Mikayli Raines ukradla telefon, ga držala v gobčku in hitro stekla stran – ob tem pa se pritajeno smehljala svojemu podvigu. Zahvaljujoč Mikayli in drugim pridnim delavcem tega zavetišča je Dixiedo postala spletna zvezda, pridružila pa se ji je še ena prikupna lisička Finnegan, skupaj z nekaterimi drugimi živalmi.
Skratka, YouTube kanal Save-a-Fox je postal izjemno priljubljen za sproščanje in je marsikomu pomagal skozi težke čase koronavirusa. Kanal je bil ustanovljen leta 2009 in je do danes zbral več kot 2,4 milijona sledilcev. Ti so lahko uživali v rednih novih posnetkih ali spremljali prenose v živo, kjer je kamera neprekinjeno snemala dogajanje pred seboj.
Na žalost pa je v ozadju ustanoviteljica Mikayla Raines močno trpela. Borila se je z avtizmom in depresijo, tarča pa je bila tudi spletnega nadlegovanja. Na Redditu se je pojavila prav posebna podskupina r/saveafoxsnark, kjer so člani neprestano pisali žaljive komentarje o njej in organizaciji. Ta del Reddita je zdaj nastavljen kot zaseben, moderatorji pa so očitno izbrisali svoje račune, saj so se vsi po vrsti ustrašili novice, ki jo je pred nekaj urami sporočil njen mož: Mikayla si je pred nekaj dnevi vzela življenje.
Vidno pretreseni Ethan Raines je v posebnem posnetku Mikaylo opisal kot neverjetno žensko, ki je dala vse za svoje živali. A kljub letom terapije na koncu ni mogla premagati same sebe. Za njeno smrt po njegovem mnenju ni kriva le depresija, temveč tudi spletno nadlegovanje – ne le s strani tujcev na internetu, ampak tudi s strani določenih posameznikov iz njenega osebnega življenja in celo članov drugih društev, ki se prav tako ukvarjajo z reševanjem živali.
Ethan v emotivnem videu pove, da se ne namerava predati ter da bo Mikaylino vizijo nadaljeval – še naprej bo pomagal živalim v stiski. Pri tem pa bo potreboval podporo vseh, ki spremljajo YouTube kanal Save-a-Fox. Donacije lahko pošljete prek njihove uradne Facebook strani z gumbom “Doniraj”, ali pa preko Patreona – v opisu posameznega YouTube posnetka so na voljo še druge možnosti za donacije.
Mikayla je ob svoji smrti imela komaj 29 let, za seboj pa je zapustila moža Ethana in njuno triletno hčerko Freyo.
Weapons je nova prihajajoča grozljivka, ki je pokazala ogromno potenciala že s prvim napovednikom, oboževalci žanra takšnih filmov pa jo nestrpno pričakujejo že na račun tega, da film režira Zach Cregger, ki je pred tem leta 2022 skupaj spravil kvalitetno srhljivko Barbarian.
Weapons je že dobil en kratek napovednik, v katerem smo izvedeli tudi za unikaten zaplet tega filma. Nekega večera izgine 17 otrok – in to vsi iz istega razreda. Varnostne kamere po mestu so jih ujele med Naruto tekom, vidimo pa lahko samo, da so še v pižamah in da so se vsi odpravili v določeno smer, kjer se je nato za njimi izgubila vsaka sled.
V novem napovedniku lahko vidimo krizni sestanek mesta, kjer so seveda vsi starši močno razburjeni nad izginotjem svojih pomladkov, krivdo pa so začeli valiti tudi na učiteljico Justine Gandy (Julia Garner), saj je bil njen razred tisti, ki je izgubil vse otroke razen enega. Eden od očetov, Archer Graff (Josh Brolin), se odloči stvari vzeti v svoje roke in detektivsko poiskati svojega izgubljenega otroka, a v novem napovedniku lahko vidimo, da tista stvar, ki je tisto usodno noč obsedla otroke, ne bo počivala in bo svojo roko stegnila tudi po odraslih. Kar nekaj kadrov zgornjega videa ti pošlje srh po telesu – kot je denimo nek tip, ki se začne prostovoljno zabadati v obraz, in pa dvojec, kjer neka ženska poskuša prebiti lesena vrata kar s svojo lastno glavo.
Film Weapons se bo, glede na prejšnji napovednik, dogajal v istem vesolju kot Barbarian, in morda bomo med obema videli še kakšno bolj jasno povezavo. Upam samo, da napovedniki zopet niso vrhunski, nakar končni izdelek ne bo dostavil obljubljenega – kot je bilo to denimo v primeru filma Longlegs.
Junijska predstavitev iger Summer Game Fest se je odvila nekaj tednov nazaj in čeprav je bila ta ogromna, hkrati tudi ni edina takšna večja konferenca, ki jo bomo deležni to poletje. V Evropi se za avgust pripravlja tradicionalni fizični sejem Gamescom, še pred tem pa bo svojo ponudbo prihajajočih naslovov ločeno predstavil založnik THQ Nordic, in to na konferenci THQ Nordic Digital Showcase 2025.
Ta švedski založnik je sicer del veliko večjega podjetja Embracer Group, in tega se v zadnjih dveh letih spomnimo predvsem po masovnih odpuščanjih in zapiranju studiev. Stanje se je zdaj nekako normaliziralo, in čeprav je bilo zaradi finančnega kolapsa preklicanih veliko iger sredi razvoja, ima THQ Nordic pod sabo še vedno veliko prepoznavnih licenc – in te nameravajo predstaviti na prihajajoči konferenci.
Za kar nekaj naslovov, ki jih bomo videli v predstavitvi, že vemo od prej, saj so bili nekateri med njimi predstavljeni že na prejšnji konferenci in so še vedno sredi aktivnega razvoja, kadre iz njih pa lahko vidimo tudi v novem dražilniku, ki je bil pripravljen posebej za ta dogodek. Tu je denimo predelava igre Gothic, ki je v razvoju že zelo dolgo in je nedavno dobila demo verzijo. Sumimo, da bo letos večjo predstavitev dočakal tudi akcijski RPG Titan Quest 2, veliko pa se bo govorilo tudi o igri Wreckfest 2, ki je že na voljo v programu Early Access. Razvijalec Tarsier Studios, ki je v preteklosti ustvaril dvojec iger Little Nightmares, bo končno nekaj več povedal o svoji naslednji igri Reanimal – in kdo ve, morda končno nekaj zvemo tudi o svežem poglavju serije Darksiders, za katero smo doslej dobili le en izjemno kratek dražilnik.
Seveda bomo ugledali tudi kakšno presenečenje in stavimo, da ne bo manjkalo niti napovedi takšnih ali drugačnih predelav. THQ Nordic Digital Showcase 2025 bomo v živo lahko gledali 1. avgusta, in to na uradnem YouTube kanalu tega založnika.
Nintendo je od vedno veljal za tisto podjetje, ki ga ni strah inovirati, pa četudi mora med posameznimi generacijami konzol povsem spremeniti strojno opremo svojih izdelkov. To jim je prineslo tudi široko bazo oboževalcev, ki so se izdelkom tega podjetja dosmrtno zavezali, in sčasoma sta Sony in Microsoft enostavno obupala nad tem, da bi te igralce pridobila na svojo stran.
To nenehno spreminjanje strojne opreme in samega načina, kako igralci igrajo igre, se Nintendu ni vedno obrestovalo. Veliko prodajo je denimo zabeležil sistem Wii, a nato naslednika niso imenovali Wii 2, ampak WiiU, in to je privedlo do zmede pri kupcih, prodaja pa je drastično padla. Japonci te napake pri njihovi najbolj komercialno uspešni konzoli niso nameravali ponoviti, zato se novi izdelek imenuje preprosto Nintendo Switch 2, in čeprav je bilo že pri prvi predstavitvi jasno, da bo tole strojna nadgradnja originala s parimi dodatki, sem vseeno pričakoval, da bomo morda dobili kakšno dodatno skrito presenečenje. Zdaj lahko po obsežnem testiranju potrdim, da Nintendo v rokavu ni skrival ničesar, in čeprav je Switch 2 povsem spodobna konzola, ne morem mimo dejstva, da sem od nje vseeno pričakoval več.
Če bi Switch 2 postavili ob bok predhodniku, bi vsak takoj opazil, da je nova konzola večja od predhodnika, na sebi pa nosi bolj umirjeno barvno kombinacijo. Paket je sicer lično majhen in v njem lahko najdemo polnilec, držalo za skupek novih kontrolerjev Joy-Con 2, HDMI-kabel in postajo, preko katere napravo nato povežemo na televizor.
Sam ekran je sicer večji, a ni spet tako velik, da bi se ga morda bal držati v rokah, celotni sistem pa je tudi presenetljivo lahek. Gledamo v LCD velikosti 7,9 palca, ki za razliko od originala zmore izvreči sliko ločljivosti 1920 × 1080 in se osvežuje pri kar 120 Hz, kar so seveda pritikline sodobnih sistemov in hudo prav pridejo tudi pri igrah. Dodana je bila podpora tudi za tehnologijo HDR, podatke pa lahko zdaj shranjujemo na disk velikosti 256 GB. Vse to so še kako potrebne nadgradnje konzole, ki je originalno izšla leta 2017, in razvijalcem se je zdaj končno odkotalil kamen od duše, saj je bila za marsikoga od njih optimizacija za originalni Switch pravi pekel in niti ni čudno, da si veliko večjih naslovov tipa Dying Light 2 na originalnem Switchu igral le preko oblaka.
Ekran ni OLED, a je vseeno zmožen sproducirati žive barve in se dobro obnese ob sončnem vremenu.
LCD-zaslon zmore svetilnost 500 nitov in tole je dober ekran, ki žal ni OLED, a zna vseeno izdati pisane barve in se dobro obnese tudi na odprtem, saj bo zagotovo prišla priložnost, ko boste napravo s sabo odnesli na kak sprehod in si zaželeli igranja iger. In na tej zadevi boste samo in le igrali igre, saj Nintendo še vedno trdno verjame, da je Switch namenjen zgolj zabavi, in za razliko od kakšnih Steam Deckov in Legion Go-jev tega ne boste zmožni povezati na monitor in gor opravljati kakšna pisarniška dela ali pa se morda spraviti v brskanje po spletu.
Zaslon v sebi hrani tudi drobovje strojne opreme, tako da boste na vrhu našli tipko za vklop in izklop naprave, dva gumba za nadzor glasnosti, luknjo za žičnate slušalke in režo za vstavljanje microSD-kartic z igrami. Nintendo je pametno na vrh vgradil še en vhod za USB-C, kar pomeni, da lahko napravo zdaj polnite tudi medtem, ko jo brez postaje preprosto naslonite na naslonjalo, ki je precej kvalitetnejše od tistega, ki smo ga prejeli ob originalu.
Kontrolerji Joy-Con 2 so zdaj magnetni in jih uporabljamo tudi kot nekakšno miško v tistih igrah, ki to podpirajo.
Pomemben del vsakega Switcha so tudi njegovi kontrolerji. Tako kot ob predhodniku so ti odstranljivi, a namesto da bi jih morali zatikati po tirnicah na svoja mesta, jih zdaj preprosto priklopimo preko magneta. To je bila zame osebno ogromna nadgradnja, saj imam večje roke in mi je bilo zaradi tega pri originalu odstranjevanje kontrolerjev vedno muka, saj sem skoraj vedno nehote po nesreči stisnil nek dodaten gumb. Tule pa kontrolerja preprosto približamo ekranu in na svoje mesto klikneta z zadovoljujočim zvokom, naprava pa celo dovoli, da kontrolerja prisesate na napačno stran, na kar vas nato ob prižigu opozori začetni zaslon. Oblika kontrolerjev drugače ostaja nespremenjena: na vsakem Joy-Conu se nahajata po dva skupka četverice gumbov, z minusom in plusom na vrhu, to pa sta seveda tudi dve nadzorni paličici. Novost je C-gumb, ki sproži video pogovore, in to je v bistvu tudi njegov edini namen. Tako kot prej lahko z Joy-Coni mahate po zraku in tako upravljate nekatere igre, oba pa je moč uporabiti tudi z drsanjem po podlagi v slogu miške.
Naslonjalo je zdaj kvalitetnejše od originala, na vrhu pa je dobrodošel tudi dodatni vhod za USB-C.
Če ste pričakovali, da boste ob zagonu konzole ugledali tudi povsem nov uporabniški vmesnik, potem boste na tem mestu zagotovo razočarani. Nintendo Switch 2 ima namreč praktično enako programsko opremo kot original, tako da je prečesavanje menijev še vedno preveč zamudno, kot bi moralo biti. Novost so virtualne kartice, ki jih iz svojega profila uvozite na novo konzolo in tako na enostaven način preselite svojo knjižnico iger iz originalnega Switcha. Na novi konzoli bodo delovale vse igre, ki ste jih kupili na pretekli konzoli, a nekateri naslovi so dobili unikatne nadgradnje, ki jih je treba doplačati in na Nintendo Switch 2 prinesejo dodatno optimizacijo, kot je možnost igranja pri višjih ločljivostih in sličicah na sekundo.
Direktna primerjava med Steam Deckom (zgoraj) in Nintendo Switchem (spodaj).
Prišli smo zdaj do iger, in na žalost je to stvar, ki je zaenkrat tudi največji minus tega izdelka. Uvoz starih iger in možnost preigravanja teh je sicer lepa noviteta Nintendovega ekosistema, a večina igralcev bo Switch 2 kupila za igranje novih iger, ki pa jih preprosto ni. Nobenega novega Maria, nobene sveže Zelda avanture – zadovoljiti se boste morali z novim poglavjem serije Mario Kart, ki je sicer dobro prodajan izdelek, a če vam ni do večigralskega dirkanja, potem je seznam naslovov kratek oziroma ga sploh ni, a še večje presenečenje je to, da za njih sploh še nismo dobili napovednikov. Tako sem ob testiranju moral igrati Mario Kart in Zeldo: Breath of the Wild, ki je sicer zdaj končno dobila podporo za 60 sličic na sekundo, vendar bi od novega sistema pričakoval veliko večji razpon iger. Naslednja večja zadeva pride naslednji mesec, ko izide Donkey Kong Bananza, a to ni videti kot res velik naslov, za povrh pa je treba zdaj tudi za takšne malce manjše naslove odšteti 70 €, medtem ko Mario Kart zahteva kar 80 €.
Konzola lepo sede v roke in ima veliko potenciala – a ji žal zaenkrat še manjkajo igre, ki bi bile razvite zgolj za njo.
Kar se tiče baterije, je ta vzdržljiva, a zaradi večjih mišic strojne opreme na njej brez polnjenja ne boste mogli uživati tako dolgo kot pri originalni konzoli. Tule spet pride prav prej omenjena opcija dodatnega USB-C vhoda za polnjenje, medtem ko je konzola na naslonjalu, med uporabo v ročnem načinu pa sem tudi opazil, da se je ta hitreje segrela kot tista originalna.
In to je v srži Nintendo Switch 2: strojna nadgradnja originalne konzole, ki ponuja veliko združljivosti s preteklostjo, a se nato zanaša tudi pri katalogu iger. Ta se bo seveda sčasoma močno razširil, saj predvidevam, da bo tudi ta sistem Nintendo podpiral še vrsto let, a če trenutno niste res velik oboževalec Mario Karta in vam preigravanje starih naslovov v višji ločljivosti ni dovolj privlačen razlog za nakup nove konzole, potem je morda smotrno, da z nakupom malce počakate – in če ste dovolj potrpežljivi, boste celo pričakali OLED različico, ki jo imajo Japonci zagotovo že v planu in bo takrat imela tudi večjo zalogo iger.
O igri The Blood of the Dawnwalker smo se prvič razpisali januarja letos, saj smo takrat zanjo dobili tudi premierni napovednik. Gre za prvi naslov izpod razvijalca Rebel Wolves, ki ga vodi Konrad Tomaszkiewicz – ta je bil nekoč pomemben član studia CD Projekt RED, zdaj pa se je odločil ustvariti nekoliko drugačen RPG, ki pa je glede na pravi igralni napovednik… no, v bistvu dokaj podoben igri The Witcher 3, le da bomo tokrat namesto v vlogi Veščeca nastopali kot vampir Coen.
Igralni napovednik je dolg dobrih 20 minut in ni vzet iz končne verzije igre, a nam lepo nakaže, kakšen naslov bo The Blood of the Dawnwalker. Igranje bo potekalo iz tretjeosebnega pogleda, čaka pa nas odprti svet, posejan z večjimi in manjšimi nalogami, ki jih bomo našli zunaj v divjini ali pa znotraj večjih mest.
Pravzaprav bi vedel, da so člani te ekipe prej delali na The Witcher igrah, tudi če mi nihče prej ne bi povedal njihovega življenjepisa, saj je že sama podoba igre močno »witcherjevska«: tu so gozdovi, tam se v daljavi izrisuje srednjeveški grad, spremljevalna glasba je otožna, na poti pa vsake toliko naletimo na bandite, ki nimajo drugega opravka kot čakanje na lahek plen. Na tem mestu nam razvijalec predstavi tudi boj, ki prav tako spominja na igro The Witcher 3 in se zdi akcijski, a hkrati nekoliko okoren. Med igranjem bomo lahko uporabljali posebne sposobnosti – takrat svet zamrzne, mi pa si vzamemo čas za pregledovanje statistik različnih nasprotnikov in premislek, kateri pristop bi bil do njih najbolj učinkovit. Boj bo brutalen in se ne bo bal prikazovati nasilnih prizorov, kot je denimo obglavljanje sovražnikov.
Coen se kasneje prelevi v vampirja in za boj uporabi lastne našiljene kremplje – v tem segmentu postane boj še bolj kaotičen. Osebno mi ni bilo všeč, kar sem videl, saj se na zaslonu izriše ogromno hitrega zamahovanja in navidez naključnega izmikanja udarcem, animacije pa niso ravno dorasle izzivu.
The Blood of the Dawnwalker bomo lahko igrali enkrat leta 2026, in sicer na PC-ju ter konzolah PlayStation 5 in Xbox Series X.
Za razprodaje vam ni vedno treba čakati na tista večja vsakoletna znižanja, kot je Steamova poletna razprodaja, saj založniki vsake toliko na lastno pobudo poskrbijo za znižanja cen – tokrat je na vrsto prišel Team17.
Ta si lasti cel kup indie naslovov, ki pa so tako kvalitetni in polni vsebine, da vam lahko zlahka ukradejo desetine ali celo stotine ur. Razvijalec The Game Kitchen je pod njihovo založbo leta 2019 izdal odlični Blasphemous, ki je zaslovel najprej zaradi svoje groteskne podobe, nato pa so igralci opazili, da se pod pikslasto, a sodobno podobo skriva tudi odlična platformščina z elementi metroidvanie.
Postavljeni smo v brutalni svet dežele Cvstodia, ki je padla pod prekletstvo, imenovano The Miracle. Nastopamo v vlogi junaka The Penitent One, ki na glavi nosi zašiljen klobuk, in na nas je padla naloga, da ljudi rešimo večnega trpljenja ter na svoji poti nasilno raztrgamo celo paleto različnih nasprotnikov, med katerimi se redno pojavljajo tudi raznovrstni šefi.
Blasphemous je igra, kjer kri šprica na vse strani – če ne iz okončin nasprotnikov, pa kar iz nas samih, saj Penitent One ni tipični heroj videoiger in rad trpi tudi sam, saj si želi izpovedati svojih grehov. Tole je naslov, kjer se vse vrti okoli tematike trpljenja in nasilja, vse skupaj pa prepleta zgodba z močno versko simboliko – ob igranju vam priporočam, da vključite špansko glasovno podajanje, saj je atmosferičnost tako še bolj pristna.
Blasphemous je del razprodaje založnika Team17 in na Steamu si lahko ta naslov trenutno pridobite po ceni 2,49 €. The Game Kitchen nam je nato leta 2023 dostavil še nadaljevanje, ki je prav tako znižano – za 50 % na 14,99 €. Akcijska cena bo trajala do 26. junija.
Igra Splinter Cell prihaja iz časov, ko je bil založnik Ubisoft dejansko povsem drugačno podjetje in si je upalo dostavljati raznovrstne igralne izkušnje, strah pa ga ni bilo inovirati. Preden se je med nami pojavil prvi Assassin’s Creed in je založnik vse napore usmeril v to franšizo, kjer je nato razvijalce iz povsem drugih žanrov prisilil v kopiranje Creedovih igralnih elementov, je bil Splinter Cell čistokrvna skrivalščina, ki je cenila prikrit pristop do misij.
Moderna ninja Sam Fisher je lahko misije opravil tako, da se sovražnik na koncu sploh ni zavedal, da je bil tam, in čeprav je igra omogočala nekaj akcije in ubijanje sovražnikov iz zasede, si lahko celotno kampanjo preigral tudi tako, da se sovražnika sploh nisi dotaknil, in ti so te kvečjemu opazili na robu vidnega polja, nakar so skomignili in se vrnili nazaj v svojo običajno patruljiranje.
Skratka, Splinter Cell iz leta 2002 je bil mojstrovina, a dandanes je igra že malce zastarala in ji manjka nekaj stvari, ki jih pričakujemo od modernih naslovov. Te stvari poskuša popraviti mod Enhanced Edition, ki med drugim omogoči tudi podporo za višje ločljivosti in široke zaslone, sličice na sekundo se zdaj ustavijo pri meji 60, dodane pa so bile sence in osvetljava, ki je v originalu nismo videli in sta bili prisotni samo na Xbox verziji igre. Potem je tu še podpora za kontrolerje, možnost skrivanja uporabniškega vmesnika in avtorji so šli celo tako daleč, da so obnovili dve izrezani misiji. Mod je še v razvoju, tako da ti dve misiji potrebujeta nekaj dodelave, a nova vsebina za originalni Splinter Cell je nekaj, kar bodo oboževalci slinasto preigrali in so o tem sanjali že več kot dve desetletji.
Mod Enhanced Splinter Cell je tako najboljši način za igranje te igričarske klasike in prenesete si ga lahko na naslednji povezavi. Postopek namestitve ni videti preveč zakompliciran, a avtor opozarja, da vaši shranjeni položaji iz originalne igre tule ne bodo delovali.
Osem let stari naslov Zelda: Breath of the Wild je eden tistih naslovov, ki ga čislajo praktično vsi, mnogokrat zasede najvišja mesta lestvic najboljših iger vseh časov in na spletni strani nosi oceno 97. To vam da vedeti, da gledamo v izjemno kvaliteten naslov, ki ga ena generacija igralcev izkusi le redkokrat, a kljub vsem tem lovorikam meni osebno nikoli ni zares prirasel k srcu.
Stvar sem sicer probal igrati na Nintendo Switchu in čeprav mi je jasno, da je bilo v to zadevo vloženega ogromno truda in sem ob igranju doživel nekaj zanimivih trenutkov, stvari ne bi uvrstil na vrh lestvice najboljših iger, ki sem jih kadarkoli izkusil. Morda takšen tip igre enostavno ni zame, ali pa me je Ubisoft skozi leta igranja franšize Assassin’s Creed zdresiral, da moram za svoje raziskovanje odprtega sveta vedno biti nagrajen z nekim zakladom ali pa izkušnjami, namesto da bi užitek potegnil zgolj iz raziskovanja in čudenja nad lepotami pokrajine.
Skratka, osebno nisem največji oboževalec igre Breath of the Wild, zato niti nisem pričakoval, da bom ob igranju nadgradnje za novo konzolo Nintendo Switch 2 korenito spremenil mnenje. In ta moja teza se je izkazala za pravilno, saj je Nintendo za to manjšo obdelavo ohranil praktično vse iz originala in je nekaj postoril le na optimizaciji.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Nintendo Založnik: Nintendo Platforme: NS2 Nakup:Povezava Datum izida: 5. junij 2025 Cena: 79,99 €
Nadgradnja je dovolj velika, da lahko pod črto potegnemo ugotovitev, da je igranje na konzoli Nintendo Switch 2 najboljši način za preigravanje igre Breath of the Wild (vsaj na legalen način, saj so Japonci nekako prišli do ugotovitve, da je emulacija na PC-ju nelegalna). Ob preigravanju kampanje so bile sličice na sekundo trdno zaklenjene na mejo 60, in to je veljalo takrat, ko sem konzolo priklopil na televizijo, in takrat, ko sem jo držal v roki. Nadgradnja se prav lepo obnese v ločljivosti 4K na večjem televizorju in končno ob gledanju velike slike ne boste videli nazobčanih robov in rahlo zamegljenih podob.
Pohvaliti je treba tudi hitrejše nalaganje stopenj, in na splošno je zdaj igranje in bojevanje veliko bolj zabavno kot na originalni konzoli. 60 sličic na sekundo zna biti za igralce, ki so vajeni špilanja samo na prvem Switchu pri 30 sličicah na sekundo, preprosto magičnih, in ni dvoma, da je že to za nekatere dovolj velik izgovor, da se loti ponovnega preigravanja cele kampanje — in nihče mu tega ne bi zameril.
Igra je vsekakor videti bolj ostro in končno vam na večjem televizorju ne bo treba gledati nazobčanih robov tekstur.
A nadgradnje se tu nekako tudi zaključijo, in čeprav je treba lastnikom originalne igre za uživanje te predelave doplačati samo 10 evrov, sem vseeno nekoliko razočaran, da ni Nintendo na tem mestu naredil malce več. Meja izrisovanja je denimo še vedno slaba in praktično identična originalni izkušnji, tako da boste ob tekanju še vedno ugledali kamne in drevesa, ki pred vas skočijo kot iz neke druge dimenzije, Nintendo pa ni poskrbel za kakšne nadgrajene teksture ali kakšne druge grafične bombončke. Primerjavo lahko na tem mestu naredimo z igro Horizon Zero Dawn Remastered, ki je za enako ceno celo igro preselila v nov pogon, kar je s sabo prineslo tudi nov sistem osvetljevanja in boljše obrazne animacije. Breath of the Wild se medtem čuti kot zgolj optimizacija za nov sistem, in PC-jaši smo takšne nadgradnje deležni takrat, ko v sistemu zamenjamo grafično kartico in lahko končno uživamo v bolj tekoči izkušnji — in to na softverski strani lahko naredimo brezplačno.
Boj je pri 60 sličicah na sekundo izkušnja, ki so jo lastniki originalne igre dolgo zahtevali.
V bistvu niti ne vem, kaj točno bi lahko še zapisal v tej recenziji, ki se je usmerila zgolj v prednosti, ki jih prinaša Nintendo Switch 2 edicija igre, saj o kakšnih novostih tu nimamo za govoriti. Baje da je nova neka aplikacija, ki vam omogoča boljšo mapo in iskanje skrivnosti, a te niti nisem preizkusil, saj bi izničila tisto največjo prednost kampanje, in ta se tiče raziskovanja brez pravega cilja, kjer potem vsake toliko odkriješ skritega Koroka. Ostalo je enako kot prej in če vam takšno tavanje po mapi ne ustreza in ste nasprotnik sistema orožij, ki se vam hitro pokvarijo in jih ni možno popraviti, potem vas tudi tale predelava ne bo prepričala, da kampanjo preigrate do konca in se nato spravite v igranje nadaljevanja Tears of the Kingdom, ki je glede na vse, kar sem videl, nekako enaka predelava kot Breath of the Wild.
Na žalost meja izrisovanja tudi na Nintendo Switch 2 ostaja problematična.
Skratka, tole nadgradnjo za Nintendo Switch 2 bi označil kot obvezno tistim, ki so veliki pristaši originala in bi želeli tega končno izkusiti brez vseh težav, ki ste jih doživeli zaradi ostarelega drobovja originalne Switch konzole. Če pa ste morda original že izkusili in ni bil po vašem okusu, potem vas tudi ta manjša predelava ne bo prepričala v nasprotno — nove kupce bi znalo pogreti tudi dejstvo, da boste za digitalno kopijo tega naslova v Nintendo trgovini morali odšteti kar 80 €.
Osebno obožujem igre, ki se lotijo malce drugačnega pristopa do strašenja igralca, in prav nekaj posebnega je na tem, ko nekdo poskuša vsakdanje stvari spremeniti v srhljive – ter to nato zapakira v igro, ki je na prvi pogled videti povsem nedolžna, a se med igranjem stvari korenito zasukajo.
Dober primer takšne grozljivke je denimo anime naslov Doki Doki Literature Club, sveže predstavljeni naslov Out Fishing pa si svojo tematiko ribarjenja deli tudi z igro Dredge.
Out Fishing bomo izkusili iz prvoosebne perspektive in navidez gre za dokaj preprost naslov, namenjen sproščanju. Naša naloga bo ribolov, ki ga bomo lahko izvajali s palico in mrežami, kasneje pa bomo lahko postavljali tudi pasti. Sčasoma bomo nalovili toliko morskega plena, da bomo od tega lahko tudi nekaj zaslužili.
Sredi divjine je vse videti dokaj nedolžno, vendar igra vsebuje tudi cikel dneva in noči – in ko se enkrat sonce skrije za horizont, prej sproščujoča okolica postane povsem neznana ter v sebi skriva kar nekaj konkretnih nevarnosti. Ta preskok med dvema atmosferama je v napovedniku celo malce komičen: nekaj časa mečeš kamenčke v jezero in si ogleduješ sveže ujeti plen, v naslednjem kadru pa že držiš puško in se boriš proti neki paranormalni sili. Takrat bo edina varna točka vaše taborišče, ki ga boste tekom igre lahko tudi nadgrajevali. Zanimivo bo videti, ali bomo morali vzdrževati dobičkonosnost ribištva in kako se bo to preneslo v boj proti grozljivim stvorom v obliki ljudi, ki lebdijo v zraku.
Out Fishing je v razvoju ekskluzivno za PC in čeprav si lahko igro že dodamo na seznam želja na Steamu, datum izida za zdaj še ni znan.
Kitajska počasi postaja pomemben faktor v igričarski industriji. S tem mislimo na enoigralske naslove višje produkcije in ne na mobilne igrice, kjer že dolgo služijo velike denarce preko mikrotransakcij. Lani so nas kar malce presenetili z lepoto igre Black Myth: Wukong, julija prihaja ravno tako impresivni soulslike WUCHANG: Fallen Feathers, včeraj pa je kot strela z jasnega prišla najava igre Blood Message, ki jo skupaj razvijata kitajski razvijalec 24 Entertainment in NetEase Games.
Tudi ta igra je grafično videti presneto impresivno in Kitajci so se očitno dobro oprijeli tehnikalij, ki jih ponuja pogon Unreal Engine 5. Blood Message bo enoigralski naslov in se bo dogajal v obdobju dinastije Tang, nastopali pa bomo v vlogi brezimenega junaka, ki se je skupaj s sinom znašel ujet sredi napetega upora znotraj mesta Dunhuang.
Iz igralnega posnetka je težko razbrati, kakšen točno bo ta naslov, saj v enem trenutku spominja na Uncharted, le da tu raziskujemo starodavne templje iz kitajske mitologije, nato pa se spravimo v tretjeosebno pretepanje, ki nekoliko spominja na God of War. V napovedniku, ki je dolg kar pet minut, ni opaziti kakšnih pošasti, tako da očitno ne bomo gledali fantazije in se bomo v glavnem pretepali proti povsem navadnim vojščakom, ki pa se bodo razlikovali po velikosti in orožjih, ki jih vihtijo.
Blood Message za zdaj nima datuma izida – znano je le to, da je trenutno v razvoju za PC in konzole. Med te verjetno lahko prištejemo PlayStation 5 in Xbox Series X, a povsem možno je, da bo NetEase Games igro izdal tudi za Nintendo Switch 2.
Bomo še kdaj dobili visokoproračunsko nadaljevanje legendarne franšize Thief? V bistvu je boljše vprašanje, ali je v sodobni eri igričarstva sploh še prostor za čistokrvne skrivalščine, kjer je poanta v skrivanju pred nasprotnikom, ugašanju virov svetlobe preko naprednih mehanik, kot so vodne puščice, in je poteg meča ter merjenje moči s sovražnikom tisti zadnji izhod v sili, ki se bo za nas največkrat končal klavrno?
Serija iger Thief ima bogato zgodovino, ki se je začela leta 1998, nakar smo leta 2000 dobili cenjeno nadaljevanje The Metal Age in leta 2004 bolj reven tretji del Deadly Shadows, nato pa je šla ta franšiza na desetletni počitek, dokler leta 2014 nismo dobili ponovne obuditve v obliki igre Thief, a tudi ta se pri prodaji ni dobro odrezala, tako da je šla znova na počitek.
Po dobrih desetih letih pa je licenca doživela vnovično vstajenje, le da tokrat v podobi VR igre Thief VR: Legacy of Shadow, ki jo razvija Maze Theory, pri tem pa mu pomagata studia Eidos-Montreal in Vertigo Games. Za razliko od prejšnjih naslovov, kjer smo vedno nastopali v vlogi lopova Garretta, bomo tokrat prevzeli vlogo tatice Magpie, ki iz mesta, preprosto imenovanega The City, poskuša ukrasti čim več dragocenosti, kar pa ni po godu glavarju in premožnemu baronu Ulyssesu Northcrestu.
Legacy of Shadow je videti kot ambiciozen naslov, ki bo vseboval kar nekaj prepoznavnih mehanik iz predhodnikov. Veliko vlogo bo igral naš lok in puščice, preko katerih bomo lahko izstreljevali vrvi in ugašali ogenj, naša največja zaveznica pa bo senca, ki nas bo skrivala pred očmi sovražnikov. Ti bodo vedno čuječi, a se jim bomo še vedno lahko prikradli za hrbet in jim odtujili kakšen ključ, boja pa v napovedniku ni bilo videti, kar takšni igri štejem lahko samo v plus. Magpie na koncu napovednika naleti na neko skrivnostno mehansko oko, poznavalci serije pa boste tu zagotovo slišali prepoznavni glas Garretta, ki ga bo prispeval originalni glasovni igralec Stephen Russell. Garrett bo očitno neko vlogo igral tudi v tem naslovu, in sumimo, da nam bo med igranjem šepetal kakšne nasvete ter bo v vlogi očesa služil kot naš zvesti sopotnik.
Thief VR: Legacy of Shadow izide enkrat letos, in sicer za PC, Meta Quest 3 in PlayStation VR2.
Norija predstavitev videoiger na festivalu Summer Game Fest je za nami in najavljenih je bilo toliko naslovov, da je kakšen med njimi ušel naši pozornosti. Takšna igra je bila denimo Game of Thrones: War for Westeros, ki jo razvija PlaySide, a na žalost smo ob napovedi dobili samo vmesno sekvenco, ne pa tudi kakšnega kadra dejanskega igranja.
Morda ravno zaradi tega se o igri ni preveč govorilo, drugi razlog pa je verjetno dejstvo, da bo tole realnočasovna strategija, ki dandanes ni več tako popularna, kot je bila nekoč. Vendar je stvar vsaj v napovedniku videti obetavno in morda bomo iz franšize Igra prestolov končno dobili kakšen kakovosten izdelek. Kakor je ta licenca sicer zanimiva, smo iz nje dobili presenetljivo malo iger – osebno se spomnim enega podpovprečnega RPG-ja iz leta 2012 in avanture, ki jo je nato ustvaril razvijalec Telltale Games.
War for Westeros ima precej večje ambicije od prej omenjenih naslovov, saj bo omogočala spreminjanje dogodkov, ki smo jih videli v knjigah oziroma seriji. V kampanji in v večigralstvu se bodo namreč udarile štiri različne frakcije: Starkovci, Lannistrovci, Targaryenci in zmrznjeni vojščaki, ki jih vodi Nočni kralj. Tako boste lahko nastopili tudi na temni strani, ubili Jona Snowa in ga nato oživili kot nemrtvega, modrookega vojščaka, morda pa vam je bolj po godu to, da Lannistre končno postavite na vrh Sedmih kraljestev.
War for Westeros izide šele nekje leta 2026, tako da bomo verjetno morali še malce počakati na prvi konkreten prikaz igranja. Igra bo izšla samo za PC, na Steamu pa lahko že zdaj vidimo nekaj slik iz igranja, ki kažejo na dokaj standardno realnočasovno strategijo. S tem ni prav nič narobe, nostalgiki pa ste ob napovedi zagotovo dobili asociacije na igro Battle for Middle-earth, kjer smo na podoben način lahko na novo spisali zgodbo Gospodarja prstanov.
Nintendo Switch 2 je med nami že nekaj tednov, in čeprav je njegova združljivost s prejšnjo generacijo iger pohvalna, bi brez nje konzola verjetno sploh ne prišla na trg. Nintendo je namreč za novo generacijo konzol pripravil zgolj eno ekskluzivo in sicer dirkalno avanturo Mario Kart World, medtem ko bo treba na kaj svežega počakati do sredine naslednjega meseca, ko izide novi Donkey Kong.
Donkey Kong Bananza je včeraj dobil daljšo predstavitev, in igra je tokrat precej bolj navdušila kot v prejšnjem napovedniku, saj smo zdaj dejansko videli, kako se bo igrala. Bananza bo tretjeosebna 3D-platformščina, v kateri bo presenetljivo veliko vlogo igral uničujoči teren. Takšnega sistema fizike v Nintendovih naslovih doslej še nismo videli, in ni čudno, da bo ta naslov deloval samo na konzoli Switch 2 – strojna oprema originala bi iz sebe iztisnila zgolj diapozitive.
Priljubljena gorila bo v novi igri lahko vrtala v tla, trgala dele kamnov in na splošno preoblikovala okolico s pretepanjem terena. S tem se bomo včasih dokopali do skritih zakladov in banan, ki se jih Donkey Kong tudi tokrat ne bo mogel prenajesti. Na potovanju nas bo spremljala mala Pauline – mlajša verzija tiste dame, ki jo je v odrasli obliki Donkey Kong ugrabil v svoji prvi igri. Nastopila je tudi kot pevka v Super Mario Odyssey ter kot lik v Mario Kart World. Pauline bo naš zvesti spremljevalec, ki ga bo mogoče uporabiti tudi v sodelovalnem načinu, a v omejeni obliki – prek njenega petja bomo lahko transformirali Donkey Konga.
Zanimivo je tudi to, da iskanje zakladov ne bo tam zgolj za okras – igra bo omogočala nadgrajevanje statistik opičnjaka. Takšnega RPG-vidika v tej seriji še nismo izkusili, Bananza pa deluje kot zanimiva evolucija igralne formule prejšnjih naslovov. To niti ni presenetljivo, saj naj bi na igri delali tudi nekateri člani ekipe, ki je razvila slavni Super Mario Odyssey – in pri stopnjah v napovedniku lahko med obema naslovoma opazimo kar nekaj podobnosti.
Donkey Kong Bananza na Nintendo Switch 2 prihaja 17. julija, tako kot vse Nintendove igre za to konzolo pa bo tudi ta stala 80 €.
Bruce Springsteen je ameriška glasbena legenda, o kateri osebno vem samo to, da je leta 1984 napisal pesem Born in the U.S.A. in da si lahko refren te skladbe kadarkoli prikličem v spomin. Morda bo mojo ignoranco odpravil prihajajoči biografski film Springsteen: Deliver Me From Nowhere, ki se bo lotil njegove kariere – a zanimivo je, da očitno ne bomo priča tistim prvim korakom, ki so ga poslali v glasbeno industrijo.
Film se bo namreč vrtel okoli njegovega albuma Nebraska, in takrat je bil Bruce že prepoznavno ime – pred tem je izdal že pet albumov, njegova založba pa je bila takrat že nestrpna, saj je želela od njega nekaj novega, kar bi nasledilo njegovo glasbeno uspešnico Hungry Heart. A Bruce ima nekaj težav pri produkciji novih pesmi; v enem kadru ga slišimo reči: “Poskušam najti nekaj resničnega v vsem tem hrupu.”
Springsteen: Deliver Me From Nowhere ima tako precej resen ton, Bruce pa je velikokrat sam – s svojimi orglicami in kitaro –, medtem ko sestavlja besedila svojih naslednjih uspešnic. Stvari se spremenijo proti koncu, ko ga vidimo na velikem odru z bendom E Street Band, kjer množica oboževalcev od ekstaze skače v zrak.
Film bo vseboval kar nekaj prepoznavnih imen. Vlogo Springsteena je prevzel zdaj že priznani igralec Jeremy Allen White, ki nas je nazadnje navdušil v seriji The Bear. Za to vlogo si je ogledal stotine arhivskih posnetkov nastopov pevca, saj je poskušal ujeti njegov značilni raskavi glas. Jeremy Strong, ki se ga spomnimo iz serije Nasledstvo, bo odigral vlogo njegovega menedžerja Jona Landaua, medtem ko bo Stephen Graham iz Netflixove serije Adolescence prevzel vlogo očeta Dutcha.
Springsteen: Deliver Me From Nowhere bo v kina prispel 24. oktobra.
Hrvaški studio Gamepires je leta 2018 svetu predstavil svoj prvi večigralski naslov SCUM, ki je že takoj pridobil globalno slavo – in to na račun realističnih mehanik, ki jih je takrat obljubljal. Igralci imajo vedno radi obljube o pretiranem realizmu, SCUM pa je v svoji predstavitvi navedel stvari, kot so skrb za vitamine in prehrano. Telesna vzdržljivost je prav tako igrala pomembno vlogo, stvari pa so šle celo tako daleč, da je igralec ob srečanju z nasprotnikom lahko izgubil vse zobe, zaradi česar je nato lahko jedel le tekočo hrano. Vsake toliko je bilo treba iti tudi na veliko potrebo, iztrebke pa je bilo treba skriti, saj so jih sicer drugi lahko hitro izvohali – in igralca brutalno pokončali.
SCUM je vseboval tudi ogromno golote in nasilja, zaradi česar se je hitro priljubil večjim streamerjem, igra pa si je tako hitro pridobila lepo bazo oboževalcev. Ob izidu jo je na Steamu igralo nekaj več kot 68k igralcev, kar je bil za takšno igro z bolj skromnim proračunom velik uspeh. Baza igralcev je nato začela pojenjati, saj je naslov izšel v programu Early Access, kar pomeni, da mu je primanjkovalo vsebine, optimizacija pa prav tako ni bila najboljša.
Gamepires je po začetnem uspehu v igro pridno dodajal novo vsebino in zdaj je stvar – po kar sedmih letih razvoja – končno napredovala do točke, ko je lahko izšla v različici 1.0. SCUM dandanes sicer ni več videti tako impresivno kot vsa tista leta nazaj, tudi v zadnjem napovedniku pa smo lahko priča nekoliko revni grafični podobi – še posebej izstopa zadnji kader, kjer vidimo morje, ki deluje, kot da je iz neke druge grafične ere videoiger.
A poanta te igre ni grafika, temveč preživetvene mehanike, ki so bile za končno različico obnovljene. Razvijalec je ob tem dodal tudi prenovljen otok, med igranjem pa bomo zdaj naleteli na agresivne in bolje oborožene NPC-je. Ti dodatki so bili dovolj, da se je v igranje vrnila lepa vrsta starih in novih igralcev – in čeprav številke niso dosegle začetnega navdušenja, je tudi 30k istočasnih igralcev presneto impresiven rezultat.
SCUM na Steamu stane 45 €, razvijalec pa načrtuje tudi izid za konzole, a datum teh izidov za zdaj še ni znan.
DOOM: The Dark Ages nas ni tako navdušil kot prejšnji deli prenovljene trilogije te franšize, a grafičnih lepot mu ni mogoče oporekati. Razvijalec id Software se je znova izkazal in dostavil vizualno dovršen naslov, ki ima že v osnovi vklopljeno ray tracing osvetljevanje. Zaradi tega so ga nekateri igralci, ki še vedno vztrajajo pri grafičnih karticah tipa GTX 1080, močno preklinjali – saj igre brez ray tracinga sploh ni možno zagnati.
Ostali pa so uživali v grafični lepoti, ki bo danes postala še lepša. id Software je namreč že pred mesecem dni najavil, da bo igra na PC-ju dobila tudi napredno možnost path tracing osvetljevanja. To pomeni, da bodo vse svetlobne točke v igri oddajale realistične žarke. Takšen način osvetljevanja je seveda izjemno zahteven za strojno opremo, zato bo vklop tehnologij DLSS 4 in FSR 3.0 praktično nujen – sicer boste gledali diapozitive. Vklop path tracinga je tako priporočljiv zgolj na zadnjih dveh generacijah grafičnih kartic.
YouTube kanal Digital Foundry se je že dokopal do zgodnje različice te posodobitve in objavil posnetek, v katerem lahko vidimo nekaj primerjav. Razlike niso težko opazne, čeprav so te najbolj očitne predvsem ob mirovanju – česar pa v igranju The Dark Ages ni veliko.
Odsevi so zdaj bolj realistični – morda je največja razlika vidna pri približno deseti minuti posnetka, kjer vidimo, da tudi majhne lučke na tleh oddajajo svojo svetlobo. Spet pa ostaja vprašanje, koliko teh podrobnosti boste sploh zaznali med kaotično akcijo. A če si lastite zmogljiv »pošastni« PC, potem je path tracing smiselno vklopiti že zgolj zato, ker to pač lahko naredite – in dodatno namučite svojo strojno opremo.
Nova posodobitev izide danes, zato bi bilo pred testiranjem morda pametno namestiti še sveže grafične gonilnike – NVIDIA je novo različico 576.80 izdala ravno včeraj.
Microsoft je nakup Activisiona zaključil že pred leti in takrat smo vsi naivno pričakovali, da se bodo na servisu Game Pass kar čez noč pojavile vse do tedaj izdane igre Call of Duty, a zdaj vemo, da je resnica nekoliko drugačna. Microsoft je sicer na Game Pass dodal nekaj CoD naslovov, a ti gor kapljajo počasi in postopoma, zato bo najbrž preteklo še kar nekaj časa, preden se bo pojavila celotna zbirka – morda Microsoft po čudežu celo odobri predelavo igre Call of Duty 3, saj je ta edina, ki se nikoli ni pojavila na PC-ju.
Založnik je včeraj napovedal nov seznam iger, ki prihajajo na Game Pass, in med njimi se je znašel tudi dokaj pozabljeni Call of Duty: WWII. Activision je leta 2017 zanimalo, ali morda lahko sproži novo norijo prvoosebnih streljank iz 2. svetovne vojne, kakršna je med igralci vladala dve desetletji prej. Odgovor je bil negativen, zato WWII ni dobil nadaljevanj, Activision pa se je znova usmeril v ustvarjanje streljačin v sodobni eri. Kljub temu je WWII kvaliteten izdelek, ki se ga splača izkusiti predvsem zaradi zgodbe – in to bomo lahko počeli od 30. junija dalje.
Junijski seznam dobrot servisa Game Pass se tu ne zaključi. Studio Sloclap, znan po svoji unikatni pretepačini Sifu, je zdaj ustvaril posebno, akcijsko verzijo nogometa Rematch, ki utegne prinesti nekaj svežega vetra v svet nogometnih simulacij, kjer že leta kraljujeta seriji FIFA in PES. Gre za hitro verzijo nogometa s 5v5 obračuni, poudarek pa je na spektakularnih potezah in zabijanjih golov, brez obremenjevanja s prekrški in prepovedanimi položaji. Ta zanimiv naslov bomo lahko igrali že od 19. junija dalje.
26. junijabodo na vrsti tudi dobrote iz sveta Warcrafta. Igralci bodo lahko preizkusili malce osveženi različici iger Warcraft 1 in 2, ter skočili v predelavo Warcraft 3: Reforged. Tako boste lahko na en mah izkusili zgodnje začetke bogate Warcraft zgodbe – in če vam bo ta res všeč, jo lahko nadaljujete v MMO-ju World of Warcraft, ki bi morda prav tako lahko nekoč prispel na Game Pass.
Dve igri iz junijske ponudbe pa sta že na voljo za igranje. Prva je enoigralski naslov Lost in Random: The Eternal Die, v bistvu roguelite iz sveta igre Lost in Random, ki smo jo dobili leta 2021. Drugi naslov pa je večigralska streljačina FBC: Firebreak, ki jo je zasnoval finski razvijalec Remedy Entertainment. Ta sodelovalna streljanka je postavljena v svet igre Control, le da je tu poudarek na unikatnih orožjih, medtem ko posebnih moči ne boste vihteli. Na žalost FBC: Firebreak med kritiki ni požel ravno navdušenja, njegova ocena na Steamu pa je prav tako mešana– igralci se pritožujejo nad dolgočasjem in pomanjkanjem vsebine.
Če bi bil še mlad fantič in bi bil tudi danes tako nestrpen do igranja najnovejših naslovov, bi zagotovo veselo ugriznil v program predčasnega dostopa marsikatere igre, saj bi imel časa na pretek – in zakaj potem ne bi nekaj desetin ur vložil v nek naslov, ki je še v nastajanju in ga bom moral ob izidu končne različice 1.0 igrati še enkrat od začetka? Tako bi najverjetneje že mesece veselo preigraval igro Hades 2 in se obenem veselil nove posodobitve Unseen, ki je izšla nekaj ur nazaj in v igro prinesla ogromno nove vsebine.
Na žalost sem zdaj že starček, ki težko upraviči igranje že polnih izidov iger, kaj šele, da bi čas vlagal v programe predčasnega dostopa, zato vam o posodobitvi ne znam podati kakšnih konkretnih vtisov. A glede na napovednik je Supergiant Games ustvaril velik kos nove vsebine, ki doda nove nasprotnike, šefe in tudi nova orožja, ki so bila morda najpomembnejši del pri igranju izvirnika – in nič drugače ne bo niti tukaj. Hades 2 bo namreč še vedno roguelite avantura, kar pomeni, da boste morali ob vsaki smrti igro začeti povsem znova, kar vključuje tudi ponovni obračun s šefi, ki ste jih prej že premagali. Ta del meni sicer ni bil preveč všeč: osebno sem bolj pristaš pristopa iz igre Returnal, ki nas sicer ob smrti še vedno pošlje na začetek igre, a nam vsaj ni treba vsakič znova pretepati šefetin, saj te ostanejo mrtve.
Posodobitev Unseen je dodala tudi nekaj nove glasbe, zgodba pa je dobila nekaj dodatne globine – čeprav bomo celotno štorijo seveda lahko preigrali šele takrat, ko bo na voljo končna različica igre. In kdaj bomo to dobili?
Supergiant Games za zdaj še nima točnega datuma izida, a glede na njihove besede na Steamu lahko stvar pričakujemo že enkrat letos ali pa morda v začetku naslednjega leta. Za ustvarjanje si lahko vzamejo svoj čas, saj se igri Hades 2 za uspeh ni treba bati: ob izidu je nabrala več kot 100 tisoč istočasnih igralcev – in čeprav trenutno igro preigrava precej manj ljudi, se bo to zagotovo spremenilo, ko izide različica 1.0 in bodo tako obstoječi kot tudi novi igralci zadevo preigrali v celoti.
Včeraj smo pisali o veseli novici, da se po štiridesetih letih v kinodvorane vrača parodija Vesoljska jajca — in k sreči to ni edino vstajenje komične franšize, ki obeta veliko. Na velika platna se namreč vrača tudi Gola pištola, franšiza, ki je v devetdesetih doživela trilogijo filmov, v katerih je legendarni Leslie Nielsen upodobil detektiva Franka Drebina. Nielsen se je od nas poslovil leta 2010, zdaj pa bo v njegove čevlje stopil Liam Neeson, ki bo igral njegovega sina Franka Drebina mlajšega.
Ko je Paramount napovedal obuditev Gole pištole, je javnost novico pospremila z zdravo mero skepse. Takšni projekti redko zares uspejo in pogosto želijo le izkoristiti znano ime za nekaj dodatnega zaslužka. A nova Gola pištola kaže precej več potenciala. Film bo režiral Akiva Schaffer, produkcijo pa vodi Seth MacFarlane – možakar, ki nas že vrsto let zabava z animiranima serijama Family Guy in American Dad, podpisal pa se je tudi pod serijo The Orville in oba filma Ted.
Film je včeraj dobil prvi napovednik — in stvar je videti presneto zabavna. Liam Neeson se mi je sprva zdel nenavadna izbira, a hitro sem si premislil. Tip je lahko popoln naslednik Nielsena, saj zna z resnim obrazom odigrati povsem absurdne situacije in servirati komične replike na povsem ravni črti. Ob njem bomo gledali tudi Pamelo Anderson, rokoborca Codyja Rhodesa in raperja Busto Rhymesa.
Ne gre za popoln nov začetek franšize, saj bo film poln referenc na prejšnje dele. Ena najbolj zabavnih scen v napovedniku je zagotovo trenutek, ko se Frank pokloni svojemu pokojnemu očetu, nato pa kamera pokaže celo vrsto ljudi, ki jokajo ob spominih na svoje starše – z izjemo enega, ki le odkima ob fotografiji O.J. Simpsona. Ta je v izvirniku igral detektiva Nordberga, sicer pa nas je kontroverzni športnik in igralec zapustil aprila lani.
Skratka, Gola pištola je samo z enim napovednikom postala moj najbolj pričakovan film leta. V kinu si jo bomo lahko ogledali od 1. avgusta dalje.
