Razvijalec Rockstar je držal obljubo in igro Grand Theft Auto 5 zares okrancljal z nazivom “Enhanced Edition”, ki je tako računalniško verzijo naredila sorodno tistim, ki jo lahko konzolni igralci zdaj igrajo že nekaj let in dejansko so bili pri temu tako radodarni, da za to nadgradnjo niso zaračunali ničesar.
Gre za popolnoma frišno verzijo igre, ki jo zdaj na Steamu najdemo pod novim zapisom Grand Theft Auto V Enhanced in se trenutno prodaja po znižani ceni 14,99 €, medtem ko se je stara verzija igre preimenovala v Legacy in je prav tako še vedno dostopna. Slednje je dobra novica, saj kar nekaj modov ne bi delovalo na Enhanced ediciji igre, hkrati pa ima ta nadgrajena verzija nekaj svojih porodnih težav, zaradi česar je ocena igre zdrsnila na “Mixed“.
Igralci se pritožujejo nad hrošči in težave na strežniku so tako velike, da jih je Rockstar sam priznal in se tičejo predvsem migracije obstoječih profilov, ki včasih preprosto ne delujejo. To je za nekatere velik minus, saj so v prejšnjo verzijo igre in njeno večigralstvo vložili ogromno ur in bi radi ves ta napredek preselili tudi v to manjšo predelavo, ki vsebuje nekaj nove vsebine ter izboljšano grafično podobo. Da je ta zdaj res lepša priznavajo mnogi, a nekateri se spet pritožujejo, da optimizacija ni najboljša, da ray tracing potrebuje nekaj dodelave in da so zdaj sličice na sekundo omejene pri številki 120, medtem ko v prejšnji verziji takšne meje ni bilo.
Kljub tem težavam nova verzija igre pridno nabira nove igralce in čeprav jih je tudi kar nekaj, ki še vedno vztrajajo pri igranju stare inačice igre, ima Enhanced že zdaj v bistvu višje število istočasnih igralcev in ta številka bo zagotovo šla samo še navzgor
Rockstar se je tako s to potezo vsaj malce prikupil PC-jašem, ki so sicer še vedno razočarani, da prihajajoči GTA 6 za računalnike še vedno ni bil najavljen, tako da bodo nanj spet morali čakati dlje kot pa njihovi bratje na konzolah. Do kdaj jim bo treba čakati zaenkrat ni znano, saj še vedno ne vemo niti datuma izida konzolne verzije, ki bi morala iziti v 2025, a zaenkrat še ni dobila niti dolgo pričakovanega drugega napovednika.
V svojem prejšnjem članku o seriji Mythic Quest sem se spraševal, zakaj ni bolj priljubljena, zdaj pa mi je odgovor jasen. Ob pisanju tistega članka sem bil namreč šele sredi ogleda prve sezone, ki je skupaj z drugo naravnost odlična in vsebuje nekaj genialnih epizod. Vendar pa kakovost v tretji sezoni opazno upade, aktualno četrto poglavje pa ne prinese izboljšav.
Scenarij se preprosto preveč oddalji od svojih korenin – zgodba se sploh ne vrti več okoli razvoja videoiger, glavni lik Poppy pa ni več tako prisrčna kot nekoč, saj je praktično vsak njen stavek vreščanje. Karizmatični vodja Ian Grimm medtem postane bleda senca samega sebe – ves čas je le depresiven in povsem resen.
Morda bo čar zgodnjih sezon obudila stranska serija Side Quest, ki je bila napovedana že pred časom, predvčerajšnjim pa smo zanjo dobili tudi prvi napovednik. Serija bo obsegala le štiri epizode, dogajanje pa bo osredotočeno na doslej nevidene člane razvijalske ekipe igre Mythic Quest in oboževalce, ki jim ta igra pomeni sestavni del vsakdana.
Vsaka epizoda bo predstavila novo zasedbo likov, iz napovednika pa je mogoče razbrati, da bo ena epizoda posvečena nekakšnemu igričarskemu koncertu, druga pa se bo odvijala v trgovini s stripi. Na začetku videa se pojavi tudi Grimm, ki ima v ušesu diamantni uhan, ta pa se mu je očitno zagnojil – a ga to očitno ne moti preveč.
Side Quest bo izšel v celoti, saj bodo vse štiri epizode na voljo naenkrat – in sicer 26. marca. Na isti dan bo izšla tudi zadnja epizoda četrte sezone Mythic Questa. Ali bo serija dobila nova poglavja ali bo to njeno sklepno dejanje, za zdaj ni znano. Obe seriji sta ekskluzivno na voljo na pretočnem servisu Apple TV+.
Še vedno težko verjamem, da Microsoftova dirkaška serija Forza Horizon zares prihaja na konkurenčno konzolo PlayStation 5. Najavo te predelave smo sicer že uradno dobili, in že takrat nas je ta poteza presenetila, čeprav je Microsoft v preteklosti že izvedel nekaj podobnih selitev svojih ekskluziv. Kljub temu je Forza nekaj posebnega, saj je že dolga leta zaščitni znak konzol Xbox.
A zadeva je resnična – Forza Horizon 5 je pred kratkim dobila nov napovednik, in to na uradnem YouTube kanalu PlayStationa. Ob tem videu se na koncu celo izriše logotip te konzole, kar daje vtis, kot da gre zdaj za Sonyjevo licenco.
Napovednik sicer predstavlja novo vsebino Horizon Realms, ki bo sovpadala z izidom igre na novi platformi. Brez skrbi, ta bo še vedno na voljo tudi za konzole Xbox in PC. Horizon Realms omogoča obisk 11 prejšnjih lokacij za dirkanje, ki so bile v preteklosti časovno omejene, poleg tega pa prinaša novo progo Stadium Track in štiri dodatne avtomobile.
Razvijalec Playground Games je na uradnem blogu predstavil različne grafične načine, ki jih bo mogoče izbrati v igri. Standardni model konzole PlayStation 5 bo omogočal igranje pri 30 ali 60 sličicah na sekundo – za bolj odzivno sliko bo seveda treba žrtvovati nekaj grafične lepote. Lastniki PlayStationa 5 Pro bodo prav tako imeli na voljo dva grafična načina, pri čemer bo možnost “Quality” na PS5 Pro omogočala celo ray tracing osvetljevanje med dirkanjem.
Forza Horizon 5 na PlayStation 5 izide 29. aprila. Standardna različica stane 70 €, Deluxe vključuje dodaten paket avtomobilov in je na voljo za 90 €, medtem ko Premium različica za 100 € ponuja še dve razširitvi – Hot Wheels in Rally Adventure. Slednja omogoča tudi predčasni dostop, saj boste z igranjem lahko začeli že 25. aprila.
Šest let že mineva, odkar nam je ukrajinski razvijalec 4A Games dostavil svoj zadnji naslov, Metro Exodus. Zadnji del serije Metro se je pri blagajnah sicer dobro obnesel, obenem pa je 4A Games z njim prvič zakorakal v oblikovanje bolj odprtih map. Igro je spremljala tudi naravnost čudovita grafična podoba, Exodus pa je kasneje celo dobil posebno različico, v kateri je bila celotna osvetlitev narejena s tehnologijo ray tracinga.
Od takrat je sledilo zatišje. Čeprav je studio medtem napovedal delo na povsem novi licenci in hkrati nadaljevanje zgodbe franšize Metro, o nobenem od teh projektov še nismo slišali ali videli ničesar konkretnega. Medtem se je razvijalec razdelil na dva dela, pri čemer je veja, ki še vedno deluje v Kijevu, nedavno postala neodvisna in se preimenovala v Reburn. Ob tem je tudi napovedala svoj prvi projekt, La Quimera.
Zanj smo že dobili prvi napovednik, ki takoj razkrije, da gre za delo nekdanjih ustvarjalcev Metro – premikanje likov je počasno, orožja pa niso ravno tista tipična, ki smo jih že stokrat videli. Tokrat se ne bomo skrivali v zmrznjenih podzemnih predorih Moskve, temveč se bomo odpravili v znanstvenofantastično prihodnost Latinske Amerike, kjer si nasproti stojijo korporacije. Zgodbo je tokrat spisal Nicolas Winding Refn, znan hollywoodski ustvarjalec filma Drive, ki je zdaj svoje talente posodil tudi igri La Quimera.
Vendar pa napovednik ne deluje kot nekaj, zaradi česar bi takoj oddal prednaročilo. Akcije je veliko, a osebno ne maram pretiranih eksplozij in vizualne navlake, zaradi katerih težko sledim dogajanju. Naši glavni nasprotniki bodo očitno roboti, kar je lahko dvorezen meč. Tudi grafična podoba deluje nekoliko zastarelo, a igra je še v zgodnji fazi razvoja, zato bo Reburn vizualno plat verjetno še izboljšal. Dodatna zanimivost je dejstvo, da bomo lahko kampanjo igrali povsem samotarsko ali pa v zabavo povabili še dva prijatelja.
La Quimera je za zdaj napovedana le za PC in že ima svojo stran na Steamu, datum izida pa ostaja neznan.
Tako kot vsak teden bo tudi tokrat založnik Epic Games nadaljeval tradicijo podeljevanja brezplačnih iger, čeprav so se stvari v zadnjih mesecih nekoliko spremenile – zdaj brezplačne dobrote prejemamo kar na dveh različnih platformah.
Najprej si poglejmo njihovo PC trgovino, kjer je ta teden na meni brezplačnih iger stopila igra Mages of Mystralia. Nastopate v vlogi mlade punce Zie, ki ima magične sposobnosti, zaradi teh pa si je prislužila izgon iz svoje vasice, kjer takšnih stvari ne marajo preveč. Zia zato skoči v divjino in tam naleti na lepo zalego nevarnih bitij, ki jih lahko pokonča preko svojih magičnih talentov, prav dobro pa zna koga tudi udariti okoli ušes. Igro je leta 2017 spočel razvijalec Borealys Games in na Steamu nosi oceno “Very Positive”, vaša kopija pa vas čaka tule.
Tukaj pa dobrot še ni konec! Epic Games je namreč nedavno končno dobil priložnost za lansiranje svoje lastne mobilne trgovine, ki je zdaj na voljo tako za Android kot tudi za iOS. Najprej obiščite uradno stran na svojem telefonu in sledite navodilom za namestitev – za prijavo lahko uporabite enake podatke kot na PC platformi.
Tudi na mobilni trgovini Epic Games ponuja brezplačne igre, vendar se te, za razliko od PC platforme, menjajo mesečno. Trenutno lahko brezplačno prevzamete dve klasiki, ki bosta navdušili predvsem starejše igričarje – mojstrovini Star Wars: Knights of the Old Republic in Star Wars: Knights of the Old Republic II – The Sith Lords. Za prevzem je dovolj, da sprožite namestitev vsake igre, pri čemer vam ju ni treba dejansko namestiti – ostali bosta v vaši knjižnici za vedno.
Igra Mages of Mystralia bo na voljo do 6. marca, dvojec Knights of the Old Republic pa vse do 20. marca.
Znanstvenofantastični filmi, ki smo jih gledali pred 20 leti, danes postajajo resničnost. Najprej je to dokazala umetna inteligenca, za katero je zdaj jasno, da ni več muha enodnevnica, ampak je že postala del naših vsakdanjih življenj. To pa je s sabo prineslo upravičene strahove, da bodo milijoni ljudi izgubili službe, saj je AI preprosto hitrejši od človeka in, za razliko od njega, ne potrebuje počitka.
Seveda ima umetna inteligenca svoje omejitve, saj deluje le znotraj digitalnih prostorov. Zato so se fizični delavci dolgo prikrito smejali – ChatGPT lahko še tako dobro programira kodo, a mavčne stene vam ne more postaviti. A tudi ta samozavest je sčasoma splahnela, saj je tehnološki sektor začel predstavljati prve prototipe dvonožnih robotov, ki bodo lahko delali v industrijskih obratih. Norveško podjetje 1X pa je nedavno predstavilo še svojo različico androida, namenjenega izključno domači uporabi.
Avgusta so že predstavili robota Neo Beta, zdaj pa je napočil čas za njegovega naslednika Neo Gamma. Ta je videti prijaznejši od svojega predhodnika, saj ima zunanjost iz bež najlona, kameri na čeladi pa mu dajeta vtis dveh oči. Bipedalni robot je dobil svoj predstavitveni video, v katerem se sprehaja po domu in pomaga pri hišnih opravilih, kot so sesanje, brisanje prahu in priprava kosila. V enem kadru pa se mi je zdel nekoliko žalosten prizor, ko lastnika uživata ob kosilu, ubogi robot pa se usede na kavč in strmi v prazno. Napovednik me je malce spomnil na tiste filme, v katerih se robot na koncu upre svojim lastnikom – samo še čakal sem na prizor, kjer bi nepremično stal nad njuno posteljo in ju opazoval med spanjem, medtem ko bi njegove kamere počasi postale rdeče.
Podjetje 1X ima očitno velik potencial, kar je prepoznal tudi OpenAI, ki mu je januarja namenil kar 100 milijonov dolarjev podpore. Združitev umetne inteligence in robota Neo Gamma je pričakovan rezultat takšnega partnerstva. 1X pravi, da je cilj razviti povsem samostojnega robota, ki bo naloge opravljal samodejno – če bo denimo zaznal polno košaro umazanega perila, se bo sam lotil pranja, ne da bi mu moral lastnik to posebej ukazati.
A do tega cilja je še dolga pot, kar priznava tudi podjetje samo. Za zdaj gledamo zgolj prototip robota, ki bi nekoč lahko postal reden spremljevalec vsakega tehnološko naprednega doma. Koliko časa nas še loči od tega, ne ve nihče, a glede na hiter razvoj te tehnologije ni dvoma, da smo mu bližje kot kadar koli prej.
Ko serija videoiger preživi desetletja in je še vedno predmet razprav, potem veš, da nekaj dela prav. Seveda, včasih je njena dolga življenjska doba bolj posledica dejstva, da je bila med prvimi v svoji kategoriji, a brez premišljenih izboljšav in svežih idej bi slej ko prej postala zgolj nostalgična relikvija. Sid Meier’s Civilization se je v 90-ih prikradel v življenja in spanec številnih igralcev s svojo zasvojljivo kombinacijo 4X strategije in gradnje mest. Kasnejše izdaje so sledile trendom in konkurenci ter prinašale nove ideje, ki so ohranjale svežino franšize.
Civilization V je leta 2010 dosegla vrhunec, sledila pa je tudi znanstveno-fantastična izpeljanka Beyond Earth, ki je bila v redu, če si si vedno želel igrati Civilization v vesolju. Civilization VI se je leta 2016 vrnila na klasično zgodovino, a s toliko eksperimentalnimi spremembami, da si se občasno vprašal, če nisi po pomoti zagnal kakšnega zgodovinske izpeljanke SimCityja. Po letih popravkov in razširitev se je igra nekako ustalila, nato pa… nič. Dolgo nič. Firaxis si je vzel skoraj desetletje premora, najbrž zato, da so si razvijalci vzeli čas za premislek, kako znova razdeliti skupnost na tiste, ki prisegajo na novosti, in tiste, ki bi najraje igrali “še en Civilization V s posodobljeno grafiko”. Če vržeš oči po spletu pa ne eni in ne drugi niso najbolj zadovoljni s tem, kar je izšlo. Pa so to le nostalgična očala ali je kaj na teh kritikah? Dajmo ugotoviti!
Razvojna ekipa: Firaxis Games Založnik: 2K Games Platforme: PC, PS4, PS5, XBox Series X/S, XBox One, Switch Steam:Povezava Datum izida: 11. februar 2025 Cena: 69,99 €
Jedro igre ostaja nespremenjeno – izbereš zgodovinskega voditelja, vodiš civilizacijo skozi stoletja, raziskuješ, gradiš, se vojskuješ, in upaš, da te AI nasprotniki ne bodo povozili s tanki (ali da boš vsaj ti prvi izumil tanke). Tokrat je na voljo 20 voditeljev, vsak s svojimi bonusi. Nekateri so vojni strategi, drugi znanstveni vizionarji, tretji diplomati, četrti pa tisti nadležni tipi, ki ti sredi partije predlagajo trgovinski sporazum, v katerem dobiš eno banano v zameno za goro zlata.
Največja sprememba? Voditelji niso več vezani na specifične civilizacije. Se pravi, če si kdaj želel videti, kako bi se Benjamin Franklin znašel kot kralj starodavne Grčije, ali če te zanima, kako bi Napoleon obvladoval Perzijce – no, zdaj lahko to izkusiš. Zgodovinska točnost? Nič večji problem kot vedno, samo ne vprašaj zgodovinarjev. Vsaka civilizacija ima svoje unikatne enote in zgradbe, medtem ko voditelji prinašajo splošne bonuse.
Novost je trajni napredek – igranje določenega voditelja in doseganje mejnikov v kampanji ti prinese izkušnje in nagrade. Te nagrade lahko pred začetkom igre opremiš svojemu voditelju za dodatne bonuse. Če to zveni kot “znanstveno utemeljeno vedeževanje”, nisi daleč od resnice.
Stari temelji s kančkom eksperimentiranja
Pred začetkom igre lahko prilagodiš tipične parametre – velikost mape, število AI nasprotnikov, stopnjo težavnosti. endar zemljevidov pred začetkom igre ne vidiš vizualno. Prav tako je največji možen zemljevid ob izidu igre le srednje velikosti, kar bo zagotovo razočaralo ljubitelje epskih imperijev, ki bi radi zavzeli vsaj polovico planeta. Seveda se da to vse skupaj zaobiti z modifikacijo, ampak vseeno pusti grenak priokus v ustih.
Ko so parametri igre določeni, se prične tvoja pot do zmage; ne glede na to, ali boš to skušal doseči s kulturnim vplivom, vojaškimi osvajalnimi pohodi, znanstvenimi odkritji ali čim tretjim. Skratka – klasika. Tako kot vedno začneš s prvotnim naseljencem, s katerim poiščeš primerno lokacijo za prvo mesto. Igra se odvija na ploščicah, kjer gradiš stavbe, kot so žitnice in vojašnice, da izboljšaš proizvodnjo hrane in enot. Dobra novica: sistem ročnega upravljanja ploščic iz prejšnje igre se je ohranil, a je nekoliko poenostavljen, kar bo razveselilo vse, ki so kdaj obupano iskali optimalno razporeditev polj.
Ena večjih sprememb so “mini-mesta” – vmesna stopnja med pravimi mesti in mestnimi državami. Lahko jih specializiraš za določene bonuse (kot so vojaška okrepitev ali dodatni surovinski prihodki), vendar imaš manj nadzora nad njihovim razvojem in stavbene nadgradnje zanje lahko le kupiš s kovanci. Če te to moti, jih lahko nadgradiš v polnopravna mesta… ampak le z zlatom. Firaxis je očitno vzel lekcije pri mobilnih igrah, saj moraš mesta kupovati nazaj vsakih nekaj desetletij; presenečenje, presenečenje, ob prehodu v novo obdobje se namreč vrnejo v stanje mini-mest. Če te koncept lastništva po modelu naročniške storitve bega, nisi edini. Kapitalizem v vsem svojem sijaju!
Ere – Sveža ideja ali nepotrebna komplikacija?
Igra je zdaj razdeljena na tri velike epohe: starodavno, raziskovalno in moderno dobo. Vsi igralci prehajajo v nove ere hkrati, pri čemer si lahko pridobiš bonuse z izpolnjevanjem posebnih izzivov, kot so osvajanje mest ali raziskovanje določenih tehnologij.. Teoretično dobro, v praksi pa – vsaka prehodna doba ponastavi števec potez na nič, povzroči dolg nalagalni zaslon in ima eno bizarno posledico: nekatere vojaške enote preprosto izginejo. Če si si zgradil mogočno vojsko, jo lahko ob naslednji eri preprosto izgubiš. Vsi smo vedeli, da vojna ni poceni, ampak to je pa že višek!
AI nasprotniki pa imajo še vedno svoje težave – radi napovedujejo vojne brez resnega razloga in nato brezglavo napadajo tvoje enote, ne da bi izkoristili taktične prednosti. Da ne omenimo, kako nedodelano se igra dejansko počuti, sploh za nekaj s tako dolgim obdobjem razvoja. Od slabega uporabniškega vmesnika do meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.
Civilization VII se trudi biti inovativna, vendar na nekaterih točkah izgubi tla pod nogami. Koncept ločenih voditeljev in civilizacij je zanimiv, mini-mesta pa delujejo kot čuden eksperiment z mikrotransakcijami (na srečo le teh ni, čeprav pa seveda obstaja sistem več različnih različic igre z nakupnimi bonusi).
Sistem obdobij je dvorezen meč, izgubljanje vojaških enot med prehodi pa je preprosto frustrirajoče. Tu se slabosti še ne končajo. Segajo tudi do slabega uporabniškega vmesnika in meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.
Razsodba
(+) Klasična 4X strategija ostaja trdna in prepoznavna (+) Nove mehanike voditeljev ponujajo zanimive kombinacije (+) Napredek, ki se ohrani med posameznimi igrami (+/-) Obdobja prinašajo nekaj svežine, a obenem prekinjajo igranje (+/-) Mini-mesta so zanimiv koncept, a nedodelan (-) Izginotje enot med prehodi obdobij je frustrirajoče (-) Slaba prilagoditev in optimizacija za PC (-) Hrošči in nedodelane mehanike
Ljubitelji 2D-platformskih iger v zadnjih letih sicer niso bili prikrajšani, a so se večinoma morali zadovoljiti z igrami iz žanra roguelite, ki vsem ni po godu. Nekateri pač ne želijo po vsaki smrti začeti igre znova in se vedno znova prebijati skozi naključno generirane stopnje, temveč bi se raje vrnili v čase, ko so bile te vnaprej oblikovane. Takrat je sicer še vedno prevladovala visoka težavnost, a je bilo igro mogoče zaključiti s precej vztrajnosti – in z bogatimi žepi, polnimi kovancev, ki so jih igralci zapravili na arkadnih avtomatih.
Takšen žanr iger bo zdaj poskušal obuditi razvijalec Bitmap Bureau, ki si je nekako priboril licenco filma Terminator 2 in ustvarja igro Terminator 2D: No Fate. Gre za igro z retro podobo, podobno tisti izpred dobrih 30 let, le da so animacije bolj tekoče in izpopolnjene, spopadi z manjšimi in večjimi nasprotniki pa bodo ohranili klasičen arkadni slog.
Igra bo v celoti izkoristila kupljeno licenco, saj bomo lahko prevzeli vlogo treh likov: Švarcijevega T-800, Sarah Connor in odraslega Johna Connorja. Vsak od njih bo imel edinstvene veščine, ki jih bo treba med prečkanjem stopenj spretno uporabljati. T-800 bo pravi tank, ki se zanaša na svojo orožarno, Sarah bo gibčna bojevnica, sposobna tihega odstranjevanja sovražnikov, John pa bo nekakšna mešanica obeh slogov in bo predstavljal agilnega borca.
Igra bo poustvarila nekaj ikoničnih prizorišč iz filma. Tako bomo spremljali T-800 med njegovim golorokim pretepom v gostilni in pomagali Sarah pobegniti iz psihiatrične bolnišnice. Vse to bo dopolnjevala privlačna retro grafika, ki bo vsebovala tudi nekaj prizorov nasilnih usmrtitev – nenazadnje je to sestavni del franšize Terminator.
Terminator 2D: No Fate izide 5. septembra za PC ter konzole PS5, PS4, XSX, XO in NS.
Nemški razvijalec Piranha Bytes je že nekaj časa uradno mrtev, a duh njegove odlične serije iger Gothic živi dalje. Nedavno nam je ločen razvijalec Alkimia Interactive dostavil demo predelave prve igre, bivši člani ekipe pa so šli po svoji poti. Piranho je zadnjih nekaj let vodil Björn Pankratz in ta je s svojo ženo Jennifer že lani poleti najavil oblikovanje novega studia Pithead Studio, včeraj pa je ekipa pokazala napovednik za njihov prvi projekt Cralon.
Cralon kaže kar nekaj razlik v primerjavi z Gothic igrami in čeprav je tu še vedno prisotna temačna in zamorjena srednjeveška atmosfera, se tokrat za spremembo ne bomo sprehajali po odprtem svetu, ampak znotraj rovov temnic in zapuščenih rudnikov. Ta žanr iger se specifično imenuje “dungeon crawler”, najbolj znani predstavnik tega pa je prastara igra Ultima Underworld in malce novejši Arx Fatalis, a tudi ta je danes star že 23 let.
Ta žanr iger tako že dolgo ni dobil kakšnega vidnejšega predstavnika v katerega bi bilo vloženega nekaj proračuna in bi za razvojem stala talentirana ekipa. Cralon bo veliko navdiha pobral iz prej omenjenih iger, igrali pa bomo lovca demonov, ki pade v ostareli rudnik in mora iz njega pobegniti, vmes pa seveda naleti na kup pasti in nevarnih sovražnikov.
Prvi napovednik pokaže bolj okolico, ki je vsekakor temačna in bore malo drugega. Sicer vidimo nekaj bojevanja, ki bo tokrat potekalo iz prvoosebnega pogleda, kar pri srednjeveških igrah takoj sproži pomisleke, a morda bo Björn s svojo ekipo potegnil kakšno lekcijo iz sorodnih iger tipa Kindgdom Come: Deliverance 2 in dostavil dejansko zabaven boj, ki je v napovedniku videti nekam okorno.
Pomisleke sproža tudi sam Björn Pankratz, ki je bil sicer dolgo prisoten v studiu Piranha Bytes, a je vodilno vlogo prevzel pri igrah Elex, ki so pri igralcih pustile mešane vtise – še posebej drugi del ni izpolnil pričakovanj in je verjetno tudi krivec za propad studia. Tudi od tega je morda Björn potegnil nekaj lekcij, a do sodbe nove igre zna miniti še kar nekaj časa, saj ta nima datuma izida, si jo pa lahko medtem ogledate na Steamu.
Sem velik zagovornik velikih tipkovnic, in če bi se odpravljal po nakup, bi si v košarico dodal izdelek, ki ima vse: od smernih tipk do numeričnega dela, ki ga pridno uporabljam. Preprosto je bolj kul tipkati številke z desno roko, saj bi drugače moral pozorno iskati vsako številko, pri daljših zapisih pa bi se med tem zagotovo vsaj enkrat zmotil.
A razumem, da vsi niso takšni kot jaz in imajo na svoji delovni mizi raje minimalizem. Zato so se najprej pojavile tako imenovane TKL tipkovnice, ki jim je nekdo “odrezal” numerični del. Nato so proizvajalci razvili še bolj kompaktne modele, ki jih lahko pospraviš v nekoliko večji žep, a kljub temu nudijo bogat nabor funkcionalnosti. Svoj prispevek v tej kategoriji izdelkov je dodalo tudi slovensko podjetje UVI s svojo minimalistično tipkovnico UVI Pride Nano.
Tipkovnice UVI Pride so pri nas že dobro poznane, saj je ta znamka doživela več iteracij, vendar tako kompaktne oblike do zdaj še nismo videli. Gre za tipkovnico, ki je na voljo le v črni barvi, njene mere pa znašajo zgolj 29,3 x 11,2 cm, debelina na zgornji strani pa je 5,5 cm.
V paketu poleg same tipkovnice dobimo še slovenska navodila za uporabo ter kabel USB-C, ki tukaj ni namenjen polnjenju, ampak služi kot obvezna povezava z osebnim računalnikom, prenosnikom ali Apple Macom. Napravo je treba obvezno priključiti na eno od teh naprav, saj je ne moremo povezati s telefonom ali tablico, kar je škoda, saj bi bila zaradi svoje majhne velikosti odlična za prenos in bi prišla prav za spontano delo v predavalnici ali lokalni kavarni.
Pri tipkovnicah sem vedno vesel šumnikov in velike Enter tipke.
Pri takšnem delu sicer ne bi ostali neopaženi, saj UVI Pride Nano zaradi trdnega ohišja in kakovostnih stikal vsebuje nekaj teže in sicer 618 gramov, tako da lahko ob prvi postavitvi pošteno zatresete mizo. Tipkovnica se ponaša z minimalističnim videzom: na sprednji strani se nahaja le utor za priklop USB-C, spodaj pa najdemo dve dvostopenjski nogici, ki omogočata dodatno dviganje višine. Na sprednji strani je viden logotip Pride Nano, na preslednici pa logotip blagovne znamke UVI Gear.
Primarno gre za igričarsko tipkovnico, kar postane jasno takoj, ko jo priključiš na računalnik in te pozdravi prva kombinacija RGB osvetlitve. Pride Nano skupno vsebuje 62 tipk in z veseljem sem ugotovil, da zaradi kompaktne velikosti nismo izgubili večje tipke Enter. Prav tako UVI ni varčeval pri stikalih – to je povsem mehanska tipkovnica z rdečimi stikali, kar pomeni, da je nekoliko glasnejša, a izjemno prijetna za tipkanje. Resda se je treba na njeno majhnost najprej privaditi – še posebej tisti, ki ste leta tipkali le na polne tipkovnice s stranskimi bližnjicami – a to ne traja dolgo. Tipke niso natlačene skupaj, zato omogočajo udobno in gladko tipkanje.
Tipkovnica vsebuje udobne tipke in rdeča mehanska stikala.
Na prvi pogled se morda zdi, da zaradi majhne velikosti in pomanjkanja smernih tipk, numeričnega dela ter drugih dodatnih tipk ne boste mogli opravljati vseh vsakdanjih nalog, a temu ni tako. UVI Pride Nano namreč prebrisano skrije te funkcije na obstoječe tipke: smerne tipke so na primer postavljene na tipke Alt, FN in vezaj. Na enak način dostopamo tudi do tipk Home, PgUp, End, PgDn, Del in PrtSc – vse to je lepo popisano v priloženem priročniku, kjer najdete tudi navodila za spreminjanje RGB osvetlitve, ki ponuja 18 različnih kombinacij.
Žal tipkovnica ne podpira programske opreme UVI One, kar bi bilo koristno za prilagajanje delovanja tipk ali ustvarjanje lastnih makrov. Po drugi strani pa gre za gaming tipkovnico, kjer makri niso nujno potrebni – privzete nastavitve so dovolj za udobno igranje. Pritisk tipk je odziven in hiter, povratni učinek pa odličen. Zaradi svoje mase tipkovnica ostane stabilna na mizi in se med igranjem ne premika.
Paket vsebuje tipkovnico, kabel USB-A v USB-C, klešče za odstranjevanje tipk in navodila, ki vam lepo razložijo vse bližnjice. Bonus je še UVI kovanček, ki ga dobite ob nakupu brezplačno!
Na koncu sem ugotovil, da mi je UVI Pride Nano ponudila veliko več, kot sem pričakoval. Priznati moram, da sem bil sprva skeptičen, saj sem se bal, da mi bo zaradi pomanjkanja tipk otežila delo. A ko sem preizkusil vse bližnjice in nastavitve, sem ugotovil, da ponuja skoraj enako funkcionalnost kot večje tipkovnice, le da jo lahko vzameš s sabo na pot.
UVI Pride Nano se ponaša tudi z ugodno ceno – na uradni spletni strani jo lahko kupite za 44,90 €, zraven pa prejmete še kovanec UVI Coin in brezplačno dostavo.
Najprej so bile novice o novem poglavju franšize Shrek zgolj govorice, nakar je bil film lani poleti tudi uradno potrjen, zdaj pa sta Universal in DreamWorks predstavila še prvi dražilnik. Ta je sicer kratek, le nekaj sekund, a v njem lahko vidimo veliko.
Dobra novica je, da se vrača glavna igralska zasedba. Vlogo naslovnega Shreka bo znova prevzel Mike Myers, Eddie Murphy bo Donkey, Cameron Diaz pa Fiona. Družbi se bo pridružila Shrekova in Fionina hčerka Felicia, ki ji bo glas posodila Zendaya – igralka, ki ima očitno zakonsko obvezo, da se pojavi v vsakem novem hollywoodskem projektu.
Kratek video gledalcev sicer ni preveč navdušil. Veliko je pritožb na nenavadno odločitev, da Shrek in druščina v magičnem ogledalu gledajo “meme”, ki jih je franšiza ustvarila skozi leta. Spet drugi se pritožujejo čez animacijo in sam izgled glavnih nastopajočih. Animacija je sicer razumljivo bolj podrobna od prejšnjih delov, a ustvarjalci so spremenili dizajn nekaterih likov – pri Oslu je zdaj vidna vsaka kocina na bradi, kar morda namiguje, da se je tudi sam postaral. Poleg tega se mnogim zdi nenavadno, da Shrek v edinem stavku, ki ga izgovori, nima svojega prepoznavnega škotskega naglasa.
Spremembe v animaciji so bile pričakovane, saj je od izida prvih Shrekovih avantur minilo že veliko časa – prvi film je izšel leta 2001, zadnji, Shrek za vedno, pa že pred petnajstimi leti. Medtem se je razvila tudi ločena serija filmov Obuti maček, zato so se mnogi gledalci spraševali, zakaj v dražilniku ni tega pomembnega lika, ki ga je od prvega nastopa dalje upodabljal Antonio Banderas. Igralec je v nedavnem intervjuju potrdil, da še ni prejel ponudbe za vrnitev v vlogi, zato upamo, da se to do izida filma spremeni.
Shrek 5 je še daleč – premiera v kinih je načrtovana za božični čas leta 2026, kar pomeni, da bo na novo avanturo treba čakati še skoraj dve leti.
Ko je Warner Bros. prvič najavil namero, da bo po huronsko popularni igri Minecraft posnel celovečerec, je marsikdo verjetno zavil z očmi, saj pač nihče ni zares zahteval da bi iz te licence delal filme. A po drugi strani so se verjetno takšni pomisleki pojavljali tudi pri drugih takšnih poskusih Ko je Warner Bros. prvič napovedal namero, da bo po huronsko priljubljeni igri Minecraft posnel celovečerec, je marsikdo verjetno zavil z očmi, saj nihče ni zares zahteval, da bi iz te licence nastal film.
A po drugi strani so se verjetno podobni pomisleki pojavljali tudi pri drugih poskusih selitve franšiz na filmska platna – pri Borderlandsu so bili upravičeni, pri Mariu in Sonicu pač ne. Warner Bros. upa, da se bo Minecraft film uvrstil med tiste predelave, ki so uspešno prestale preizkus skoka v drug format, in treba je reči, da je zadnji napovednik obetaven.
Osebno o Minecraftu ne vem skoraj ničesar, saj sem seznanjen le z osnovami. Vem, da je to graditeljska igra, kjer je edina meja domišljija igralca, in da sicer obstaja kampanja, a zgodba na splošno ne igra večje vloge. Zato mi je v zadnjem napovedniku pred izidom veliko referenc ušlo, a stavim, da jih je vsak pravi Minecraft igralec prepoznal in se zaradi tega še toliko bolj veseli obiska kinodvoran.
Warner Bros. je pri izbiri glavnih igralcev odprl denarnico. Jack Black, ki je tudi zasebno strasten igričar, bo nastopil kot Steve, Jason Momoa pa bo prevzel vlogo Garetta Garrisona, ki se skupaj z nekaterimi drugimi poskuša naučiti vseh pravil Minecraft sveta – tega naseljujejo prikupni kvadratasti prebivalci in ovce, pa tudi nekoliko manj očarljivi zombiji in prašičevci, ki jih krasijo presenetljivo dobri CGI učinki. Film se močno naslanja na izročilo igre, zato bodo poznavalci naleteli na številne prepoznavne predmete, prisotno pa bo celo kovačenje po receptih.
Skratka, Minecraft film je videti, kot da vsebuje vse sestavine za mega uspešnico v kinodvoranah. Kako močno bo napihnil blagajne, bomo videli od 3. aprila dalje.
Sonyjev drugi poskus znotraj virtualne resničnosti ni bil slab, a zdaj je že očitno, da podjetje v izdelek PS VR2 nima več toliko zaupanja, kot ga je imelo na začetku – pa že takrat so stvari temeljile na precej šibkih temeljih. Sony je sicer ustvaril kakovostno napravo, ki pa jo je omejil izključno na svojo konzolo PlayStation 5. Šele leta kasneje smo dobili adapter, ki omogoča igranje tudi na PC-ju, a žal ima ta svoje pomanjkljivosti, saj na računalnikih ni podprta tehnologija sledenja oči.
Sony se je zdaj odločil privabiti nekaj novih kupcev z znižanjem cene očal. Popust bo trajen in zares občuten. Prejšnja cena paketa PS VR2, ki poleg samih očal vključuje tudi napredne kontrolerje, je znašala 600 €, po novem pa boste to napravo lahko pri uradnem zastopniku kupili za samo 461 €. Na voljo bosta dva takšna paketa: standardni, ki ne vključuje nobene igre, in različica, ki vsebuje še licenco za igro Horizon: Call of the Mountain.
PS VR2 je od izida prejel kar nekaj novih naslovov, a večinoma gre za predelave že izdanih iger, prilagojenih za novi sistem. Tako lahko na njem najdemo klasike, kot sta Beat Saber in The Walking Dead: Saints & Sinners, pa tudi nekaj novejših naslovov, kot so Metro Awakening in Alien: Rogue Incursion, konec marca pa izide še Hitman: World of Assassination. A morda najbolj prepričljive VR izkušnje na tem sistemu so tiste, ki jih uradno ni možno igrati nikjer drugje – in ironično gre za brezplačne VR-nadgradnje že izdanih enoigralskih iger. Mednje lahko prištejemo Resident Evil 4 Remake in Resident Evil Village, neverjetna pa je tudi dirkaška izkušnja v Gran Turismo 7.
Težava ostaja v tem, da Sony za prihodnost ni napovedal kakšnih res velikih VR iger, a tudi katalog že izdanih naslovov je dovolj impresiven, da vam ne bo prehitro zmanjkalo vsebine. Poleg tega lahko z adapterjem preizkusite še igre na PC-ju.
Starejši igralci še vedno objokujemo nedavno odločitev založnika Warner Bros., ki je za vedno zaprl razvijalca Monolith Productions in tako končal njegovo 30-letno delovanje, v katerem je ustvaril kopico legendarnih naslovov, kot so No One Lives Forever, Blood, Condemned: Criminal Origins in Shadow of Mordor.
Med vsemi omenjenimi naslovi pa je morda najbolj slaven tisti, ki nosi ime F.E.A.R.. Ta prvoosebna streljačina nam je leta 2005 ponudila igralne elemente, ki jih redko vidimo na kupu: napredno strelsko akcijo z mehaniko upočasnjevanja časa ter srhljive grozljive trenutke, v katerih nas je pošteno strašila skrivnostna deklica po imenu Alma. Poleg tega smo med igranjem naleteli na izjemno umetno inteligenco nasprotnikov, ki so znali skupinsko napadati, iskati zaklone in igralca obkoljevati z več strani.
Igra F.E.A.R. je še danes izjemno cenjena. Čeprav se njena grafika že nekoliko pozna, je še vedno videti presenetljivo napredno. Tudi mlajši se lahko brez težav podajo v igranje, ne da bi preveč trpeli zaradi arhaičnih tekstur, saj te pomanjkljivosti odlično nadomeščata napredno osvetljevanje in spektakularni strelski učinki, pri katerih iskre letijo na vse strani.
F.E.A.R. Platinum – featuring the base game and both expansions – will be available as part of the GOG Preservation Program by next month. Originally scheduled for a later timeframe, we’ve decided to accelerate this release to properly recognize Monolith’s contributions to… pic.twitter.com/efu8872vx1
Da bo igra lahko nemoteno delovala še vrsto let, bo poskrbela trgovina GOG, ki jo je uvrstila v svoj program ohranjanja starejših iger, in sicer preko zbirke F.E.A.R. Platinum. Sprva je bil vstop v ta program načrtovan za kasneje, a je GOG zaradi novice o zaprtju studia Monolith postopek pohitril, tako da je zbirka že na voljo. Trenutno si lahko paket, ki vključuje originalno kampanjo in dva dodatka, privoščite po močno znižani ceni – zgolj 98 centov. Akcija bo trajala le dva dni, zato jo je vsekakor pametno izkoristiti, saj za drobiž dobite vrhunsko prvoosebno akcijo, podkrepljeno z zapomljivo zgodbo.
Zanimivo je, da je v tem paketu Monolith razvil samo originalno kampanjo, medtem ko je za dodatka Extraction Point in Perseus Mandate poskrbel razvijalec TimeGate Studios. Monolith je bil takrat očitno že na polno zaposlen z izdelavo nadaljevanja F.E.A.R. 2, ki pa ni dosegel višin predhodnika. Franšiza je zadnje izdihljaje doživela leta 2011, ko je izšel F.E.A.R. 3. Tega je razvil studio Day 1 Studios, a je bil popolnoma odmaknjen od izvirne vizije Monolitha, zaradi česar ga niso marali ne igralci ne kritiki.
Igra Dragon Age: The Veilguard zame osebno sicer ni bila popoln polom, saj sem v boju užival, sem pa imel kar nekaj pripomb glede samega sveta in zgodbe, ki me nista zadovoljila tako, kot sem pričakoval od veteranskega studia BioWare. Še bolj kot mene pa je naslov razočaral založnika EA, ki je v finančnem poročilu zapisal, da se je prodalo le polovico pričakovanih kopij. Sledila so seveda odpuščanja, zaradi česar imam danes res malo upanja, da bomo kdaj dočakali nov del franšize Mass Effect, o Dragon Age 5 pa lahko le še sanjamo.
EA zdaj poskuša iz igre iztržiti čim več, dokler je še sveža, zato se je odločil za partnerstvo s Sonyjem, s čimer bo The Veilguard postal del marčevskega paketa PlayStation Plus.
In to ne dražje stopnje Extra, temveč kar Essentials, ki igralcem vsak mesec prinese trojico novih iger, ki jih lahko za določen čas aktivirajo in nato obdržijo za vedno. Dragon Age: The Veilguard je najpomembnejši naslov marčevske ponudbe, saj gre za AAA igro, staro manj kot pol leta, ki se na konzoli PlayStation 5 prodaja po ceni 70 €. Zdaj pa jo lahko preigrate v celoti za samo 8,99 €.
Marec prinaša tudi platformsko igro Sonic Colors: Ultimate, ki je predelava igre iz leta 2010, prvotno izdane za konzolo Nintendo Wii, tokrat pa jo lahko izkusimo v grafično izboljšani podobi. Paket bo vseboval tudi Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection, zbirko 13 iger z Ninja želvami, ki jih je založnik Konami izdal med letoma 1989 in 1994. Lepo darilo za nostalgike, a v igranju bodo uživali tudi tisti, ki jih zanima zgodovina videoiger.
Trojica iger bo v sklopu PlayStation Plus Essentials na voljo od 4. marca. Do takrat lahko še vedno prevzamete aktualno ponudbo iger, ki jo sestavljajo High on Life, Pac-Man World Re-Pac in Payday 3.
Fantazijski svet Pesmi ledu in ognja, ki ga je pred leti ustvaril George R. R. Martin, je epski – ne le zaradi zmajev, temveč tudi zaradi premišljeno zasnovanih političnih spletk in bogate zgodovine različnih hiš, ki so skozi zgodovino sklepale zavezništva in si kasneje zabadale nože v hrbet. Kot tak je ta svet idealen tudi za druge formate, kar je dokazala HBO-jeva serija Igra prestolov, ki je pritegnila množično občinstvo.
Presenetljivo pa v tem svetu še nismo dobili zapomnljive videoigre, čeprav bi bil fantazijski univerzum kot naročen za kaj takega. Pred leti nam je razvijalec Telltale sicer dostavil epizodno avanturo, ki je bila solidna, a igralci so si bolj želeli RPG, v katerem bi lahko prosto raziskovali svet, sodelovali v dialogih in se v ključnih trenutkih zanašali na pomoč zvestega meča, vse skupaj pa bi spremljala zanimiva zgodba, ki bi se odzivala na njihove odločitve.
Takšen projekt bi zahteval talentiran studio in leta razvoja, zato je nerazumljivo, kako je lahko Warner Bros., ki si lasti platformo Max in na njej razvija vsebine iz licence Igre prestolov, zamudil to priložnost. Imel je talentiran studio Monolith, ki je že dokazal svoje sposobnosti pri ustvarjanju iger v odprtem svetu, a namesto da bi mu zaupal razvoj igre v tem univerzumu, mu je naložil izdelavo igre Wonder Woman, ki je bila zdaj preklicana, studio pa zaprt.
Priložnost bo zdaj poskušal izkoristiti korejski razvijalec Netmarble, ki je novembra lani predstavil igro Game of Thrones: Kingsroad. Prvi napovednik je vzbudil precej navdušenja, ki pa je hitro splahnelo, ko je razvijalec razkril, da gre za mobilno igro. A začetni val zanimanja je bil dovolj velik, da so pri Netmarble zdaj napovedali tudi različico za PC, za katero smo pred kratkim dobili nov napovednik.
Tudi ta napovednik daje jasno vedeti, da igra ne bo umirjena RPG izkušnja, v kateri bi kot deček ali deklica sanjali o viteštvu in se postopoma urili v mečevanju, dokler vas ne bi pod svoje okrilje vzel kakšen plemič. Kingsroad je akcijski RPG, kjer boste naenkrat klali več nasprotnikov, izvajali akrobatske poteze in zraven gledali v zastarelo grafiko – logično posledico dejstva, da je bil naslov prvotno razvit za mobilne naprave.
Igra obljublja odprt svet, ki ga boste raziskovali kot eden izmed treh razredov: Sellsword, Assassin ali Knight. Med igranjem boste v vmesnih sekvencah srečali tudi slavne like iz sveta Igre prestolov, kot so Cersei, Jaime in Jon Snow, ki bodo nosili podobe igralcev iz serije.
Kingsroad lahko že zdaj preizkusite v okviru dogodka Steam Fest, polni izid igre pa je načrtovan za drugo četrtletje letošnjega leta.
Spomnim se, da sem imel v osnovni šoli enega sošolca, ki je bil sicer lep, postaven fant, a je imel en velik problem: ni imel prav nobenega smisla za humor. S tem ne mislim, da se je ves čas držal resno, saj se je na moč trudil dostavljati razne šale, a te preprosto niso bile smešne oziroma so bile še za osnovno šolo preveč otročje. Tako so se zgodile situacije, da nas je bilo na kupu nekaj sošolcev, ki smo pokali šale in se na ves glas smejali, nakar je dostavil šalo on in je pogovor instantno zamrl, nekdo je pogledal na uro in se spomnil, da je zdaj res čas, da se odpravi na avtobus.
Čeprav tip ni imel smisla za humor, je odrastel v sposobnega človeka, ki mesečno zagotovo služi večjo plačo kot jaz, saj je imel svoj talent v drugi panogi. Poanta te zgodbe je torej, da vsi nismo za vse in da na silo humorja ne moreš sproducirati, a vsi niso tako pametni kot moj prej omenjeni sošolec. Nekaterim namreč na nek nepojasnljiv način uspe priti vse do pozicije, kjer lahko celo pišejo scenarije za šove, ki se nato predvajajo na nacionalni televiziji, in rezultat tega je novi katastrofalni šov Japajade.
V bistvu se sprva sploh nisem zavedal, da ta stvar obstaja, dokler na družabnem omrežju ni svojega gneva izlil Uroš Bitenc, in ta se bolj redko, če sploh kdaj, spravi v javno klevetanje produkta, ki nam ga dostavijo domači televizijski kanali. Sam imam rad takšno mazohistično trpljenje ob naravnost obupnih izdelkih slovenske televizije, in če sem lahko preživel predvajanje oddaje Bar in se prebil skozi obupnega Silvestrovanja, potem ni vrag, da se ne bi mogel spraviti tudi čez eno oddajo šova Japajade.
RTV Slovenija je imel petkov večerni termin vedno rezerviran za šove tipa V petek zvečer, kjer se je vrtela narodnozabavna glasba in smo vmes gledali še neke skeče. Zadeva je bila za mlajše bolj kot ne “cringe”, vendar so oddajo reševali dobri nastopi glasbenikov, v redu produkcija in simpatična naveza voditeljev Blaž Švab in Melani Mekicar. Dvojec je oddajo vodil do konca leta 2023, nakar je očitno za plačo teh dveh zmanjkalo denarja, zato je RTV Slovenija poiskal nov par voditeljev, Dejan Vunjak in Lucy Vrankar, ki sta se zdaj tudi prvič preizkusila v voditeljskih vlogah.
In da sta prvič na ta način stopila pred televizijske ekrane, se definitivno vidi, in roko na srce so takšne začetne težave tudi pričakovane. Nastop na nacionalki ni mačji kašelj in definitivno je med takšnim snemanjem prisotna trema, zaradi česar mi je čudna odločitev, da je RTV v to vlogo porinil dva čista začetnika, namesto da bi vodilno vlogo nosil en preizkušen veteran, medtem ko bi se drugi v prvi sezoni učil od njega. Namesto tega imamo dva človeka, ki med sabo nimata ravno veliko kemije in se med zapletata drug čez drugega, a verjetno tudi največji voditeljski mojster ne bi mogel rešiti obupnega formata te oddaje.
Produkcija je namreč storila smrtno napako in prvo oddajo oblikovala tako, da se vsa vsebina vrti okoli obeh voditeljev in poskuša ustvariti vtis, kot da sta to veterana oddaj tipa Mario Galunič, ki imata ogromno kilometrine in da zato posledično gledalca dejansko zanima njuna zgodovina, a nam v bistvu dol visi do Kamčatke. Kdo je Lucy in zakaj je sploh pomembno, da je to neka bivša stevardesa, ki se zdaj hoče preizkusiti v vlogi voditeljice? Šov ravno ta vidik poskuša izpostaviti kot nekaj hudo pomembnega: “Lucy je letela v Emirate in bila tudi v Ameriki!”, in res sem se ob teh delih dobil občutek, da RTV na nas gleda kot na tisto romunsko vasico v Boratu, ki se čudi letalom in oddajo spremlja na črno-belih televizorjih.
A še to bi preživel, če bi bila ta predstavitev dolga nekje 10 minut, ampak ne – oddaja se vleče dobro uro in pol, in medtem moramo ves čas gledati pumpanje ega obeh voditeljev. Lucy preko videokonference nagovorijo bivše sodelavke, in ta se jim nato solzna zahvaljuje. Dejanu na odru zavežejo oči in ga nato obiščejo kolegi, ki mu v roko porinejo harmoniko. Vse to je seveda pospremljeno s presenečenimi reakcijami obeh voditeljev: kot da vse te stvari ne bi bile že vsaj trikrat prej preizkušene na generalki.
Potem je tu obupna komedija, ki bi se je verjetno sramoval še tisti moj prej omenjeni sošolec. Voditelja se med sabo poskušata malce zbadati s šalami in ob tem je najbolj zabavno spremljati gledalce v ozadju, ki so skoraj ves čas smrtno resni, saj preprosto nihče ne izreče nečesa, kar bi bilo dejansko smešno. Še najbolj sem se veselil enega vmesnega vložka dveh žensk na odru, ki sta sedeli za mizo in vsake toliko komentirali trenutno dogajanje ter sta me najprej malce spomnili na tisti lutki na balkonu serije The Muppet Show. Teh prekinitev sem se veselil na račun naravnost obupnega dialoga, ki bi očitno moral biti smešen, a je tako bizarno zanič, da se bolj smeješ dejstvu, da je tole nekdo spisal, pogledal in si rekel: “Jop, tole je dovolj kvalitetno za našo nacionalno televizijo.” V bistvu sploh šal ni, saj se ženski samo slinita po voditelju Boštjanu Romihu, ki je tam zaradi neznanega razloga in se mu vidi, da bi tudi najraje čim prej iz njega pobegnil. Želel bi si tudi, da bi nehali z obupnim ponavljanjem fraze “Japajade”: stvar se ne bo prijela in postala del vsakdanjega žargona pa če se mi vse stevardese šova postavijo na glavo.
Kar se tiče glasbe, je pač stvar posameznega okusa, in jasno je, da je tole oddaja, namenjena starejšim, zato boste večinoma gledali narodnozabavne nastope. Petja v živo tule seveda ne boste videli in ga v bistvu niti nisem pričakoval, kar je samo po sebi žalostno – kje so časi oddaje Videospotnice, ki je bila sicer tudi sama po sebi amaterska, a je vsebovala neko dušo, h kateri so veliko prispevali nastopi glasbenikov v živo.
Skratka, šov Japajade je katastrofa, in čeprav sta voditelja ob koncu prve oddaje obljubljala, da bo naslednja epizoda bolj zanimiva in raznovrstna, za kaj takšnega gojim bolj malo upanja. Navadno se namreč ravno v premiero vloži največ truda, saj želiš z njo privabiti gledalca v nadaljnje gledanje, a tole je bil tak poden, da bi, če bi mi bilo to legalno dovoljeno, takoj preklical svojo naročnino na RTV Slovenija.
Masovna odpuščanja so še vedno vsakdanji del igričarske industrije in pred njimi ni varen prav nihče. Redko pa se zgodi, da se v celoti zapre studio, ki je bil z nami desetletja. Pred približno letom in pol se je zaprl razvijalec Volition, ustanovljen leta 1993, zdaj pa spletna stran Bloomberg poroča, da se od nas poslavlja še en veteranski studio – Monolith Productions.
Ta je bil ustanovljen leta 1994 in nanj imam prav tople spomine, saj je v svojem življenjepisu pustil nekaj res legendarnih naslovov. Leta 2000 so ustvarili No One Lives Forever, leto kasneje smo od njih dobili odličen Aliens Versus Predator 2, leta 2002 pa še No One Lives Forever 2. Njihova prava uspešnica pa se je zgodila leta 2005, ko so nam predstavili vrhunsko streljačino F.E.A.R., ki ni bila le grozljiva, ampak je ponujala tudi odlično strelsko akcijo, o umetni pameti nasprotnikov pa še danes nastajajo obsežni zapisi. Leta 2014 so se podali v svet iger z odprtim svetom s Middle-earth: Shadow of Mordor, kar so leta 2017 nadaljevali z Middle-earth: Shadow of War.
Na žalost bo slednja očitno ostala njihova zadnja igra, saj naj bi Warner Bros. sprejel težko odločitev in studio zaprl. Sprva so bile to le govorice, nato pa je založnik novico uradno potrdil nekaterim igričarskim portalom.
O težavah studia Monolith se je govorilo že prej, saj je imel v razvoju le eno igro – Wonder Woman, ki je bila prvič najavljena pred leti, a o njej nato nismo dobili nobenih novih informacij. Novinar Jason Schreier je pridobil podatke, da je razvoj igre naletel na velike ovire in se moral začeti znova, pri čemer je bilo vmes zavrženih okoli 100 milijonov dolarjev dela. Warner Bros. se še vedno pobira po katastrofalnem izidu igre Suicide Squad: Kill the Justice League, ki jim je prinesla približno 200 milijonov dolarjev izgube. Zato so se odločili projekt preprosto preklicati, preden bi si nakopali še večjo finančno luknjo. Ker Monolith očitno ni razvijal nobenega dodatnega naslova, je tudi sam končal svojo pot.
I see a lot of people responding to this news with complaints about David Zaslav, but it was president David Haddad who ran Warner Bros. Games for the last decade and who was responsible for overseeing all of the studios and their output.
Poleg Monolitha sta ugasnila še dva dodatna razvijalca – Warner Bros. je zaprl tudi studio Player First Games, ki je ustvaril igro Multiversus, in Warner Bros. Games San Diego, ki je delal na neznanem visokoproračunskem naslovu, ki je zdaj prav tako preklican.
Franšiza Fable ima v Microsoftovem ekosistemu in na PC-ju bogato zgodovino. Leta 2020 je razvijalec Playground Games, ki je pred tem delal na dirkaški seriji Forza Horizon, najavil ponovni zagon serije s preprostim imenom Fable, ki nima zaporedne številke. Takrat smo dobili tudi prvi dražilnik, nato pa več let nismo izvedeli nič konkretno novega ali dobili daljšega igralnega napovednika.
Fable bi moral iziti enkrat letos, a je Craig Duncan, vodja veje Xbox Game Studios, v uradnem Xbox podcastu igralcem sporočil, da razvoj igre sicer lepo napreduje in da vsebuje odlične igralne sisteme ter britansko obarvan humor. Kljub temu igre še nekaj časa ne bomo mogli preizkusiti, saj je bila prestavljena v leto 2026.
Duncan je ob tem pokazal tudi nekaj dejanskega igranja iz zgodnje različice igre in priznati moram, da Fable ni videti slabo. Gre za vizualno privlačen naslov, deželo Albiona pa bomo lahko raziskovali peš ali na konjskem hrbtu. Čaka nas precej pretepanja z manjšimi in večjimi nasprotniki, v enem kadru pa lahko vidimo tudi zvesto poustvarjene pečenice v ponvi. Glavni lik na koncu celo brcne kokoš – element, ki je že od nekdaj prepoznaven del te franšize. Protagonist je enak kot v prejšnjih napovednikih, zaradi česar sumimo, da na začetku ne bo mogoče ustvariti lastnega junaka, temveč bomo vedno igrali v vlogi določene bojevnice.
Fable bo torej izšel enkrat leta 2026, a Microsoftu ne manjka večjih naslovov. Ta mesec so na igričarske pašnike poslali Avowed, aprila prihaja South of Midnight, ki ga bo maja že nasledil DOOM: The Dark Ages.
Disney se pri upravljanju licence Vojna zvezd ni posebej izkazal. V projekte, kot so filmi in serije, je sicer vložil ogromno denarja, a vsi ti izdelki niso bili ravno kakovostni – nekateri privrženci Star Wars univerzuma jih celo označujejo za naravnost zanič, mnogi projekti pa so bili preklicani še pred izidom. Pred nekaj dnevi je denimo prišla novica, da je novi Vojnozvezdni film, v katerem bo Daisy Ridley znova igrala Rey, prestavil začetek snemanja na leto 2026, saj so želeli pisci še dopolniti zgodbo.
V poplavi Star Wars filmov so se kritiki in gledalci strinjali le glede enega – seriji The Mandalorian in Andor sta edina res dobra izdelka, čeprav je tudi Mando v zadnji sezoni prejel nekoliko nižje ocene. Andor so po drugi strani hvalili vsi, verjetno pa takšnega kritiškega uspeha ni pričakoval niti Disney, ki je po odličnih ocenah hitro odobril delo na 2. sezoni. Ta je zdaj, po dobrih dveh letih, dobila svoj prvi uradni napovednik.
Kot je videti, v novi sezoni akcije ne bo manjkalo, Cassian Andor pa bo znova osrednji lik. Andor se dogaja pred dogodki filma Rogue One: Zgodba Vojne zvezd, zato bomo lahko podrobneje spremljali razvoj zgodbe, ki vodi do uničevalke planetov – Zvezde smrti. Glavni nasprotnik bo tokrat Orson Krennic, ki smo ga nato srečali tudi v Rogue One.
Andor sicer ni zaslovel zaradi velikih eksplozij in spektakularnih spopadov med Jediji in Sithi, temveč zaradi bolj odrasle zgodbe, ki si je drznila upočasniti dogajanje in se osredotočiti na vojno kot pekel – tudi znotraj znanstvenofantastičnih svetov. Upamo, da bodo pisci to tematiko ohranili tudi v 2. sezoni, ki za marsikaterega gledalca predstavlja zadnji žarek upanja v franšizi Vojna zvezd.
Premiera 2. sezone Andorja bo 22. aprila, ko bodo na Disney+ prispeli prvi trije deli. Nato bomo vsak teden dobili po tri dodatne epizode, skupaj 12 v enem mesecu. Vse bodo na voljo izključno na pretočnem servisu Disney+.
