Če me je še pred leti presenečalo, da simulacije vožnje težkih strojev in kmetovanja med evropskimi igralci sodijo visoko, sem z leti to preprosto sprejel. Sam žanra nisem nikoli maral in če bolje pomislim, mu nikoli nisem niti dal priložnosti. Ko sem se želel ponovno izmuzniti, mi je urednik pripravil prav posebno presenečenje, ko mi je med prste zarinil Real Farm, simulacijo kmečkega življenja. Še danes mi ni jasno, kako je mogoče, da ni priromala v roke Overlorda, najmogočnejšega kmetovalca na našem portalu. Morda je začutil to, kar sem sam še moral izkusiti?

Kot je očitno, bo kmetovanje predstavljalo pretežni del igre. Seveda zna dobra simulacija igralca dobesedno potegniti noter, a na mojo žalost je imel Real Farm drugačne načrte. Ob nekaj urnem igranju sem se počutil kot Cesar (John Snow) z nožem med rebri, z mislijo, da bi se raje znašel pod železnimi konicami pluga, kot pa nadaljeval. Dejansko ne gre za simulacijo, saj je igranje poenostavljeno, obnašanje mehanizacije pa prepojeno s pretirano arkadnostjo. Težko delam direktne primerjave, saj je to moja prva igra tega žanra, a name ni uspela narediti dobrega vtisa, še huje. Zlahka jo uvrstim med najslabše igre, kar sem jih letos igral.

Razvojna ekipa: Triangle Studios (Nizozemska)
Založnik: SOEDESCO Publishing
Platforme: PC, Xbox One, PS4
Operacijski sistemi: Windows 7+, Mac OS, Linux
Datum izida: 20. 10. 2017
Cena: 36.99 €

Zvrst: Simulacija kmetovanja

Že ob prvem zagonu igre sta mi bili v izbiro ponujeni dve možnosti, ali želim igro preigrati skozi kampanjo ali pa sem neučakan in me v trenutku postavi za kmetovalca ter mi ponudi osnovno orodje. Seveda gre le za navidezno izbiro, saj si kampanja tega imena ne prisluži. Dejansko zgodbe ni, edina razlika je v tem, da je potrebno na začetku prislužiti denar in postopno kupovati kmetijo in polja, dokler ne zaslužimo dovolj (1.000.000 €), pa opravljati razna dela za preostale poljske oligarhe. Nič hudega sluteča oseba bi bila ob tem seveda navdušena, vendar je realnost preprostejša. Oranje, frezanje, gnojenje, košnja itd. je že po desetem prečkanju njive preprosto dolgočasno. Delo deluje prisiljeno in neživljenjsko, in nič čudnega ni, če boš 1 ha oral 20 minut (vožnja po polju gor in dol – vmesnik predvideva celo 40+ minut). Preden se bodo na polju znašli prvi pridelki, boste bruci že doštudirali, dijaki naredili maturo, zaposleni pa dočakali prisluženo upokojitev.

Nasploh Real Farm ni ravno izpiljena, dovršena izkušnja, niti za mestne fantiče niti za kmečke dece. Njena največja pomanjkljivost je neskončna sivina, ki vase posrka vso življenje. Nekako ji uspe biti bolj prazna od denarnice po božiču. In misel na božič … Nova grafična bo morala počakati… Ne pomaga niti obnašanje vozil, ki nima s simulacijo ničesar skupnega, za nameček pa je poškodbeni model neobstoječ. Tako ne bo nič hudega, če med vožnjo po bližnjici (čez hribe, doline in med redkimi drevesi) pred seboj pohopsaš ali oplaziš kakšen pokončen hlod z zelenjem, ki se je znašel na poti.

Mrtvo okolico še dodatno poudarijo prazna polja, ki so me obdajala skozi celotno igro. Tako bo nemogoče ogledati soseda med znojenjem po njivi med tem, ko bi občudoval lastna polja in s travo med zobmi veselo poležaval pod drevesom ali se oglasil na “kavi” pri njegovi ženi. Po uri igranja me je vse skupaj bolj spominjalo na srhljivko in samo čakal sem, da se bo iz katerega kotička privlekel Pennywise in igri dodal novo dimenzijo groze. Tega trenutka žal nikoli nisem dočakal in ni mi preostalo drugega, kot, da se prepustim lastnemu mazohizmu.

A nekaj “življenja” je vseeno na cestah, pa najsi bo še tako redko. V prometu bodo tu pa tam sodelovali še nepotrebni samovozeči avtomobili, ki se bodo iz neznanega razloga občasno pripeljali mimo. Vozili bodo “po tirnicah” in edina reakcija, ki so jo sposobni, je zaviranje, če jim prekrižaš pot, a še v tem primeru se bodo najpogosteje kar zaleteli vate, brez vidne ali občutne škode, seveda. Če si v preteklosti že igral Farming Simulator, boš pogrešal tudi večjo izbiro med stroji in znamkami. Vse skupaj je na voljo samo 70 kosov mehanizacije, vključno s traktorji. Če je izbira med slednjimi še solidna, se pomanjkanje raznolikosti še posebej pozna med stroji in priključki, saj lahko izbiraš med maksimalno tremi, ponekod pa tudi samo dvema.

Ko boš končno dočakal prve pridelke, bo slednje potrebno prodati t. i. zadrugi, kjer te nihajoče cene pridelkov prisilijo v to, da vsako jesen in pomlad dobro premisliš, kaj posaditi na poljih. Saj ne, da pričakujem, da boš ob igranju zdržal več kot do naslednje pomladi, a dinamičen sistem cen je vsaj nekaj, kar lahko obdrži željo po igranju za večje mazohiste, če so pripravljeni popiti več skodelic kave, da se prebijejo do tega dela.

Ko sem želel postaviti prvo farmo losov na evropskih planjavah, sem razočaran ugotovil, da so na voljo zgolj štiri različne živali – kokoške, kravice, prašički in ovce, vse le v enem spolu. Tudi pingvini odpadejo? Vseeno je izbira realna, čeprav tudi tukaj pogrešam kakšno češnjo na vrhu torte. Tudi njihovo obnašanje je žal popolnoma neživljenjsko, saj premorejo samo kakšno animacijo ali dve. Povrhu vsega se ne zmorejo premikati, ampak raje veselo ojnkajo, kokodakajo ali mukajo (saj ne, to morda pride čez kakšno leto v obliki DLC-ja, da ne boste pričakovali preveč). Njihove potrebe so nekoliko poenostavljene, kar pa začuda sploh ni največja težava. In ne morem zaključiti o njih, da jim ne bi dodelil vsaj ene pozitivne stvari – lepo se zlijejo z mrtvim okolišem, kar me sploh ne preseneča več.

Uspe igri narediti karkoli dobrega ali vsaj inovativnega? Morda par stvari, ki pa ne uspejo rešiti celotne povprečnosti. Ko se pripelješ na polje, se ti na zgornji strani zaslona izpiše stanje v obliki par ikon. Hitri vmesnik je dobrodošel, saj bo mogoče hitro videti, ali ima rastlinje dovolj vlage ter gnojiva in tudi bolj osnovne stvari, torej, ali je bila ustrezno zorana in sfrezana, kar pa je tudi edina novost, ki mi je padla v oči.

Vso opravljanje z mehanizacijo poteka na PS4 preko držanja tipk R1 ali L1 ter usmeritve analogne gobice v določeno smer, pa še tu gre bolj kot ne le za vklop, dvig ali spust celotnega stroja. Na najtežji težavnosti bo sicer treba vklopiti tudi traktor ali avtomobil (ki je mimogrede na voljo le eden), a celotni sistem je enostaven in primeren tudi za mlajše oziroma ljudi, nevajene kmetovanja.

Za zaključek ne morem mimo izgleda. Celostno je sicer čisto soliden, dokler se ne zapičiš v podrobnosti, kot so histerično slabi plavajoči delci zemlje med oranjem ter podobnimi opravili. Tehnično je sicer igra solidno izpiljena in je delovala na dokaj konstantnih 30 FPS-ih z občasnimi nadležnimi padci, predvsem ob gledanju v daljavo. Tudi zvočna plat je kot večina igre bolj površna, zvočna podlaga je bolj meh in občasni učinki, kot je udar z drugim predmetom, enostavno manjkajo.

Kljub trudu se z igro nikakor nisva uspela ujeti, saj me je osnovno igranje zaradi ponavljanja, pomanjkanja izziva ter počasnega premikanja čez dolgo polje dolgočasilo, kakršnih koli vmesnih popestritev pa preprosto ni ponudila, kar je obupno glede na ceno 35 €, kolikor želijo zanjo iztržiti (vsaj DLC-jev ob izidu so se zadržali). Pred zaključkom lastne ocene sem za vsak slučaj preveril še preostale opise in naletel na mnenja, ki so bolj deljena od trupa in glave Neda Starka. Poudaril bi, da sem novinarsko enačico preizkusil na PS4, kar je glede na komentarje velika sreča. S PC kopijo naj bi namreč igralci imeli oblilo težav in na Steamu njena ocena kotira izjemno slabo. Ena izmed pogostejših je, da je podpora za miško in tipkovnico izjemno slaba, saj med drugim ne omogoča nastavitve lastnih tipk.