Igra Stalker 2: Heart of Chornobyl je ta mesec praznovala svojo prvo obletnico in čeprav kampanja ob svojem izidu ni požela univerzalne slave, ukrajinski razvijalec GSC Game World še naprej dela na posodobitvah in z vsako od njih v igro vpelje ne samo manjše popravke, ampak tudi povsem nove igralne mehanike.
Razvijalec je največ dela od izida vložil v optimizacijo in vpeljavo napredne umetne inteligence, ki se tu imenuje A-Life. Ta je bila prisotna tudi v prvem delu in gre za zanimiv sistem poustvarjanja živega sveta, kjer NPC-ji in mutanti ne čakajo igralca, ampak imajo svoja lastna življenja in vzorce obnašanja, zaradi česar je bil svet Stalker tudi tako pristen in “živ”. GSC Game World namerava zdaj to vizijo popeljati na novo stopnjo preko posodobitve 1.7, ki so ji nadeli naslov Expeditions, in ta bo precej popestrila vaše raziskovanje stopenj.
Svet igre Stalker 2 namreč vsebuje frakcije, ki so si med sabo sovražne, a te so bile prej bolj kot ne statične. Po novem se bodo zdaj borile za prevlado na mapah, tako da boste ob raziskovanju lahko v nekem trenutku naleteli na bazo, ki pripada določenemu taboru, naslednjič, ko boste tam mimo, pa se bo lahko odvijal srdit spopad. Situacijo boste lahko izkoristili za svoje namene in v bistvu poklestili obe strani ter pobrali njihovo opremo. Pri teh bitkah ne bodo počivali niti mutanti, tako da lahko tudi ti povsem prevzamejo določeno točko, kar bo seveda vaše raziskovanje naredilo precej težje.
Posodobitev s sabo prinaša tudi novo težavnost, ki bo najvišja doslej. GSC Game World še ni povedal, kaj točno lahko od nje pričakujemo, a verjetno bo vaše preživetje na tej stopnji precej oteženo, zato se bo treba zateči k bolj premišljenim pristopom k različnim situacijam. Najbrž je bil za to predelan tudi sistem skrivanja, tako da se boste zdaj v grmovjih dejansko skrili in iz zasede napadli sovražnika.
Več o tej posodobitvi si lahko preberete na uradni Steam strani, kjer se igra trenutno prodaja s 30-odstotnim popustom.
Razvijalca Obsidian Entertainment spremljam še od časov, ko smo ga poznali še pod starim imenom Black Isle Studios, tako da sva zdaj že stara prijatelja in od njega nekako vem, kaj pričakovati: dobro zgodbo in malce bolj uboge igralne mehanike, ki pa si jih pripravljen sprejeti v zameno za dobro spisane spremljevalce. To pa ne pomeni, da me Obsidian še vedno ne zna vsake toliko presenetiti in malce premešati svoj pristop do videoiger, in, odkar niso več samostojni in za njimi stoji založnik Microsoft, se je njihova podoba malce spremenila.
To so dokazali z igro Avowed, ki mi je po dolgem času dostavila Obsidianov izdelek z dejansko zabavnim igranjem, a ta napredek je prišel s ceno, saj mi sam svet te igre in kompanjoni niso bili tako blizu kot v njihovih prejšnjih igrah. In očitno je to nekakšna nova smer tega studia, saj me je tudi The Outer Worlds 2 pustil z nekako istimi mešanimi občutki, zaradi katerih ne morem reči, da je igra slaba, a lahko tudi že zdaj potrdim, da se mi igra ne bo vtisnila v spomin, kar bi bilo včasih za Obsidianovo igro praktično nemogoče.
V pripravi za preigravanje drugega dela sem se odločil malce očistiti svoja nostalgična očala in sem se spravil v ponovno preigravanje prvega dela, za katerega se spomnim, da sem mu prisodil dokaj visoko oceno. Ob vnovičnem preigravanju sem prišel do spoznanja, da sem morda zadevo malce prehvalil, saj se mi je zdaj zdel svet preveč površno obdelan in tudi strelski segmenti so se mi zdeli podpovprečni.
Ampak je bilo preigravanje prvega dela dovolj zabavno, da sem obnovil znanje glede zgodbe in, čeprav poznavanje te za uživanje v drugem delu ni potrebno, boste tako dobili ogromno uvida v reference, ki jih v The Outer Worlds 2 vseskozi dobivamo.
Razvojna ekipa: Obisidan Entertainment Založnik: Microsoft Platforme: PS5, PC, XSX Steam stran:Povezava Datum izida: 29. oktober 2025 Cena: 69,99 €
VIDEO NAPOVEDNIK
Dogajanje nas preseli v novo kolonijo Arcadio, ki jo napade korporacija Auntie’s Choice, in vi se morate zavezati k eni od frakcij in ji pomagati do prevlade. Vmes boste naleteli na cel kup različnih spremljevalcev s svojimi unikatnimi osebnostmi in takšnih ali drugačnih misij, ki jih bo moč rešiti na več možnih načinov. Na začetku boste primorani v ustvarjanje svojega lastnega heroja, ki mu lahko nataknete različne veščine, nakar morate te izboljševati preko nabiranja stopenj, in ta del je na prvi pogled dokaj podoben sistemu iz prvega dela – a Obsidian je na tem mestu naredil dve pomembni spremembi.
Kot prvo bodo zdaj vse te veščine igrale veliko bolj pomembno vlogo pri raziskovanju sveta. Osebno sem se najprej spravil v nadgrajevanje preverjenih veščin, ki mi mnogokrat prinesejo najboljše razreševanje situacij, tako da so pike šle v bolj nabrit jezik, hekanje in odklepanje ključavnic. A zdaj te stvari niso garantirane, da bodo pri vsakem dialogu prinesle uspeh, saj sem že zgodaj naletel na kar nekaj situacij, kjer bi mi zelo prav prišlo kaj znanja iz medicine ali pa inženiringa, a ker teh točk nisem imel, sem moral nekatere stvari preprosto preskočiti. Teh izbir je dovolj, da je za tiste bolj vztrajne The Outer Worlds 2 smiselno preigrati večkrat, saj boste samo tako lahko videli vse možne razplete srečanj, ob igranju tekoče kampanje pa se boste preprosto morali z nekaterimi situacijami sprijazniti, da so trenutno za vaš lik nerešljive na način, ki se ga želite, tako da včasih bo treba kakšno stvar rešiti tudi nasilno.
Dialogi zdaj ponujajo veliko več možnosti glede razrešitev situacij.,
Druga sprememba na področju stopnjevanja je sistem napak oziroma “Flaws”. To je v bistvu najbolj zabaven del te kampanje, ki lahko dodobra popestri vaše igranje in vas spravi v situacije, ki jih v RPG-jih še niste srečali. Ta sistem minusov je bil v določeni meri prisoten že v prvem delu, a je bil tam manj dobro zamišljen, saj ste ob rednem početju enih in istih stvari dobili občasno opozorilo, da lahko v zameno za novo izkušenjsko piko svojemu liku dodate neko negativno statistiko. Tam je bilo to brezveze, saj si imel izkušenj že tako preveč in tiste pike niso prinesle veliko. Tokrat je situacija veliko bolj zanimiva in raznovrstna, saj so nagrade bolj konkretne, minusi pa bolj zabavno zamišljeni. Če denimo veliko kradete, boste sčasoma naleteli na “flaw”, ki vam da napad kleptomanije in tako boste včasih ob ogledovanju določenega predmeta tega samodejno tudi ukradli, zaradi česar lahko hitro na grbo dobite vesoljsko policijo. Potem je tu napaka, kjer dobite za orožja veliko večje saržerje, a če kdaj pustite, da se ta popolnoma izprazni, boste dobili velik začasni minus na vaše statistike. Obsidian se je na tem mestu res prepustil domišljiji in obstajajo celo minusi za vse tiste, ki redno preskakujejo dialoge, saj se lahko pojavi odštevalnik, ki vas prisili v hitro izbiranje vrstic, drugače vam igra kar sama izbere odgovor.
Spremljevalci so se mi zdeli manj zanimivi kot pa tisti iz prvega dela.
Tudi bojevanje je zdaj malce bolj zabavno, saj je občutek streljanja boljši, oprema pa je bolj raznolika. V roke lahko dobite cel kup vesoljske orožarne in vračajo se tista eksperimentalna orožja, preko katerih lahko koga pomanjšate in nato pomendrate s škornjem. Škoda, da razvijalec ni iz igre Avowed preselil lekcij glede boja s hladnimi orožji, saj je tole še vedno nerodno in pri boljšemu občutku zamahovanja ne pomaga niti dodana možnost tretjeosebnega pogleda – v bistvu so tam animacije samo še bolj nerodne.
Zanimivo je, da se Obsidian niti ni tako dobro odrezal pri podajanju zgodbe in spremljevalcih, ki jih srečamo na poti, in ta hiba se je pojavila že v njihovi prejšnji igri Avowed. Kompanjoni sicer niso zanič, a nihče ni tako zapomljiv, kot je denimo Parvati iz prvega dela, niti nima tako zapomljive osebne stranske misije. Z njimi tudi ne morete spočenjati romanc, a ker so ti liki že tako nekam bledi, te opcije niti nisem preveč pogrešal.
Bojim se, da je Obisidan začel kovati preveč podobne si svetove: tale slika bi sodila tako v Avowed kot tudi v The Outer Worlds 2.
Svet igre The Outer Worlds 2 je zopet raznolik in vas bo popeljal skozi različne ekosisteme, vendar tole spet ni naslov, ki bi bil tako odprt kot denimo kakšen Fallout: New Vegas. Vsekakor so mape večje kot pa tiste v prvem delu, vendar je raziskovanje odprtih delov še vedno nekako pusto in nezapomljivo, in res ne vem, kako je New Vegasu uspelo tudi osamljeni sprehod skozi puščavo narediti tako interesanten, pa čeprav si vmes naletel samo na bandite in neko osamljeno kočo. Zgodba sicer ni slaba, vendar traja kar nekaj časa, da vas začne res vleči v svoje dogajanje, in preden se boste resnično zatopili v njo, zna miniti polovica kampanje, in do takrat boste obiskali vse štiri planete, ki jih ponuja kampanja.
Omeniti moram še lepo grafično podobo, ki je nadgradnja originala, in to se pozna predvsem pri spremljevalcih, saj imajo zdaj bolj realistične obrazne grimase, ki znajo dejansko izražati čustva. Po drugi strani pa mi je malce nenavadno, da je po originalu in igri Avowed zdaj to že tretja Obsidianova igra, ki je res zaljubljena v vizualni stil kričečih barv, zaradi katerega sem začel elemente teh iger malce mešati med sabo.
Sistem napak oziroma “flaws” je presneto zabaven in dodobra popestri igranje in razvoj vašega heroja.
Skratka, The Outer Worlds 2 je dostojen naslov originala, za katerega v bistvu niti nisem gojil nekih velikih pričakovanj, in v njem sem se zabaval bolj, kot pa bi si mislil. Pri igranju res nisem naletel na nič takšnega, kar bi mi res priskutilo izkušnjo, a obenem sem malce žalosten, da je zdaj preteklo že res veliko vode, odkar nam je Obsidian dostavil nekaj res legendarnega. Upam, da se zdaj malce upočasnijo (to je zdaj že njihova druga večja igra v 2025!) in nam sčasoma dostavijo nekaj, kar ne bo samo zabavno, ampak tako zapomljivo, da se bomo o tej izkušnji pogovarjali čez dve desetletji, ampak res dvomim, da bomo kaj takšnega izkusili v The Outer Worlds franšizi, saj ta preprosto ne ponuja tako zanimivega in globokega sveta, da bi ga rad izkusil še v tretje.
Franšiza igričarskih grozljivk Silent Hill je te dni bolj živa kot kadarkoli prej. Lani smo prejeli odlično predelavo igre Silent Hill 2, letos je na spored prišlo novo poglavje Silent Hill f, za naslednje leto pa se pripravlja še en dodaten naslov Townfall. Vmes nas bo založnik povabil še v obisk kina, saj nas bo tam pričakal film Return to Silent Hill, za katerega smo včeraj dobili prvi daljši napovednik.
Dobro, stvar v napovedniku res ni videti preveč kvalitetna, saj so posebni efekti videti zastarani in igranje nastopajočih postavlja pod vprašaj njihov talent nastopanja pred kamerami, da sploh ne omenimo dejstva, da se v videu dvakrat izpiše besedilo “Based on the Visionary Game Silent Hill 2” in da nihče tega ni opazil in stvari popravil, preden je bila objavljena za splošni ogled. Mimogrede: te besede so nato popravili v ponovni izdaji napovednika, a vseeno je smešno, da se je ta napaka lahko sploh pripetila v takšni večji produkciji.
A vse niso slabe novice, saj bo film režiral Christophe Gans, ki se je podpisal tudi pod originalni film Silent Hill, ki smo ga v kinih gledali leta 2006. Tega so sicer kritiki spljuvali, a meni je bil takrat všeč in čeprav sem stvar gledal skoraj 20 let nazaj, imam še vedno v spominu kar nekaj scen iz filma in že takrat je bilo jasno, da je Christophe možakar, ki je velik oboževalec iger in mu je nekaj igričarske magije uspelo preseliti tudi v film.
Prvi Silent Hill je sledil zgodbi originalne igre, medtem ko bo nadaljevanje šlo po stopinjah igre Silent Hill 2, kjer James Sunderland nekega dne prejme pismo njegove nedavno preminule žene, ki ga povabi v ponovno snidenje v bizarnem mestu Silent Hill. Tam ga seveda čaka cel kup nočnomornih kreatur in tudi v filmu bomo naleteli na vse tiste bizarne, rahlo zasanjane osebe, ki smo jih videli tudi v igri. Zanimivo pri tem je dejstvo, da je mlada igralka Evie Templeton, ki nastopa v vlogi Laure, ista igralka, ki je ta lik glasovno upodobila znotraj predelave.
Return to Silent Hill v kina prihaja 23. januarja 2026. Original si lahko medtem ogledate preko nakupa oziroma izposoje na platformi Apple TV.
Najbolj svež del serije Hitman je izšel leta 2021 in res je impresivno, da je razvijalcu IO Interactive uspelo to sicer enoigralsko igro skozi leta ohraniti dovolj svežo, da se o njej še danes govori. To mu je uspelo z dodajanjem sveže vsebine v obliki izmuzljivih tarč, ki se v igri pojavijo za omejen čas, in ko se ta izteče, je agent 47 na mapah ne bo več našel, dokler je razvijalec na nek naključen datum zopet ne povrne v igro.
Te tarče so skozi čas postale čedalje bolj bizarne – v eni od zadnjih smo denimo lovili Jean-Clauda Van Dammea – zdaj pa je stvar skočila že v fantazijske vode. Zaradi nekega razloga je v igro prispel slavni raper Eminem, ki ga drugače poznamo pod imenom Marshall Mathers, in ta ima zdaj za nas prav posebno nalogo: ubiti njegov alter ego Slim Shadyja.
Poznavalci Eminemove glasbe veste, da je raper to že naredil v spotu Houdini, a kakor pravi v zgornjem napovedniku, Slim Shady kar noče umreti in zdaj se ga lahko odkriža samo preko najema profesionalnega morilca. V bistvu iz napovednika ni jasno, ali se bomo res podili za nekakšnim utelešenjem Slim Shadyja ali pa se bo na koncu izkazalo, da je to v igri samo preoblečen Eminem ali pa bo Hitman zares skočil v praktično paranormalne vode.
Kako se boste tarče odkrižali, je na vas, a v napovedniku lahko vidimo kuhanje zastrupljenih špagetov, kar je lepa referenca na Eminemovo popularno vrstico “Mom’s spaghetti”.
Eminemova misija se bo v igri pojavila od 1. decembra in bo na voljo do zaključka leta 2025. IO Interactive medtem še naprej pridno dela na svoji James Bond igri 007 First Light, ki izide 27. marca 2026.
Osebno že dolgo gojim mnenje, da pretepanje s hladnimi orožji nikoli ne bo tako zabavno kot tisto iz tretjeosebnega pogleda, saj je nadzor mnogokrat preveč neroden, vsaka animacija pa mora biti veliko bolj natančna, saj je igralcu vse bližje očem in vsako takšno napako veliko hitreje opazi. Te prepreke niso mogli premagati niti večji naslovi tipa Dying Light 2 in Kingdom Come: Deliverance 2, a morda bo novi naslov Fatekeeper presenetil in dostavil boj, ki ga do zdaj še nismo izkusili.
Razvijalec Paraglacial je za to igro včeraj pokazal nov, daljši napovednik in njihova prva pravilna odločitev je bila, da so se pri igralni formuli odločili zgledovati po igri Dark Messiah: Might and Magic. Tole bo sicer boj malce počasnejši, saj bo naš bojevnik zamahoval z ogromnim dvoročnim mečem, a še vedno bomo lahko brcali sovrage v različne ostre pasti, vsake toliko pa bomo lahko uporabili tudi kaj magije. V bistvu bo Fatekeeper vseboval kar nekaj različnih pristopov do razvoja našega lika in v napovedniku smo videli zgolj primer bojevnika, medtem ko bomo v končni verziji lahko bili čarodej ali pa se bomo usmerili na pot alkimista, ki bo bojišče nadziral s svojimi takšnimi in drugačnimi napoji – seveda se boste lahko odločili tudi za nekakšno mešanico razredov, ki bo iz vsakega razvojnega drevesa potegnila nekaj svojega.
Ne bo pa to samo neka arenska pretepačina, saj bo tole RPG, ki bo vseboval tudi zanimivo zgodbo. Utrinke te lahko vidimo že v zgornjem napovedniku in očitno nas bo na poti spremljala nekakšna gobezdava podgana, ki nam bo med igranjem podeljevala razne nasvete in bo zagotovo služila tudi kot nekakšen začetni pomočnik, ki nam bo razložil osnovne elemente igralne formule.
Fatekeeper bo zgrajen v pogonu Unreal Engine 5 in ga lahko na PC-ju pričakujemo v začetku naslednjega leta, a bo sprva izšel znotraj programa Early Access. Naslednje leto pričakujemo še en tak podoben prvoosebni naslov Alkahest, ki pa še nima potrjenega leta izida.
Znanstvenofantastična serija Zvezdna vrata je ukradla srca vsem tistim, ki smo jo ob izidu spremljali dobrih 20 let nazaj, saj smo gledali v odlično zamišljene zgodbe ter perfektno zasedbo igralcev, ki so kar prekipevali z medosebno karizmo. Seveda govorim o seriji Zvezdna vrata SG-1, čeprav to ni bil uradni začetek te franšize, saj smo leta nazaj dobili film, ki pa kljub podobnim idejam ni postal tako popularen. Serija SG-1 je nato v glavno vlogo postavila igralca Richarda Deana Andersona, ki smo ga pred tem poznali kot MacGyverja, in očarani smo gledali v avanture vojaške ekipe, ki je skozi posebni portal obiskovala tuje planete ter se zapletala v težave vesoljcev, nakar so se te preselile tudi bližje k Zemlji.
SG-1 je bil na televiziji celo večnost, njegovo izročilo pa je nato nasledila ločena serija Atlantis, na koncu pa smo dobili še Universe, ki pa na žalost ni bil zmožen obdržati visoke kakovosti, in ta serija je bila leta 2011 po samo dveh sezonah preklicana. Oboževalci vse od takrat zahtevajo nekaj novega v tem izjemno zanimivem vesolju in čeprav smo dobili nekaj manjših serij in iger, je bilo to vse narejeno z nizkim proračunom in kakovost preprosto ni bila tam.
Po dobrem desetletju čakanja pa so se sanje zdaj končno uresničile. Amazon, ki je že pred časom kupil MGM Studios, lastnika licence Zvezdna vrata, je najavil povsem novo serijo v tej znanstvenofantastični franšizi. Zadeva še nima uradnega imena in več kot jasno je, da bomo nanjo čakali še kar nekaj časa, a dovolj je že to, da vemo, da obstaja in da bodo pri njej sodelovali veterani, ki so svoje talente posodili že pri prejšnjih serijah.
Novo serijo bo vodil Martin Gero, ki je pred tem skrbel za zgodbo v SG-1 in Atlantisu, pri ustvarjanju pa mu bosta pomagala tudi Brad Wright in Joe Mallozzi – dvojec, ki je igral najpomembnejši vlogi pri ustvarjanju serije SG-1.
Kot rečeno, podrobnosti za zdaj še nimamo, zato bo preteklo še kar nekaj časa, preden bomo ugledali kakšen pravi napovednik. Je pa Gero v najavi projekta povedal, da to ne bo »reboot« franšize, ampak popolnoma novo poglavje v že ustaljeni zgodbi iz prejšnjih serij. S tem so odprta vrata tudi za vrnitev nekaterih igralcev, ki so iz originalnih serij naredili tako legendarne izdelke – Richard Dean Anderson jih zdaj šteje že 75, a upamo, da si bo vzel čas za ponovni obisk ene od svojih najbolj slavnih vlog.
Založnik ArenaNet nas je včeraj vse presenetil z najavo novega projekta, in sicer je to predelava igre Guild Wars, ki je letos praznovala že svojo 20. obletnico in v svetu MMO-ja velja za enega najbolj zapomljivih naslovov, njegove igralne mehanike pa je nato nadgradilo nadaljevanje, ki ravno tako ni več mlado in bi si po 13 letih od izida zaslužilo nekaj grafičnih nadgradenj.
A najprej je na vrsto prišel prvi Guild Wars, ki ga bomo od naslednjega meseca dalje lahko kupili pod oznako Reforged. Tole ne bo večja predelava, ki bi popolnoma spremenila delovanje originala in ga morda prenesla še v nov pogon, ampak bolj obnova originalne vizije razvijalca ArenaNet, ki se je za namene lepotne operacije povezal z razvijalcem 2weeks.
Predelava s sabo prinaša kar nekaj pomembnih izboljšav, saj bo uporabniški vmesnik predelan za bolj moderno občinstvo, čakajo nas nadgradnje na področju osvetljave in tekstur, vdelana pa bo tudi podpora za kontrolerje, tako da bomo zadevo lahko igrali na televizorju, igra pa je že zdaj prejela status verificirane igre za prenosno napravo Steam Deck. Za lažje reševanje nalog bomo zdaj lahko na mapi lažje spremljali objektive, ob tem pa bomo lahko gledali tudi v priročni vodič za trenutne kontrole.
Guild Wars je bil ob svojem rojstvu ena večjih konkurenc igri World of Warcraft in to tudi zaradi svojega finančnega načina, saj od igralcev niso zahtevali plačevanja mesečne naročnine. Namesto tega so denarce služili s prodajo manjših in večjih dodatkov, dobra novica pa je, da bodo vse tri večje razširitve Prophecies, Factions in Nightfall že vključene v nakup predelave.
Guild Wars Reforged izide 2. decembra po ceni 19,99 €, za že obstoječe lastnike originala pa bo nadgradnja popolnoma brezplačna. Več o tem projektu si lahko preberete na uradni strani.
Serija strategij Commandos je bila uspešno ponovno obnovljena. Založnik Kalypso Media je kot novi lastnik licence najprej poskrbel za predelave originalnih naslovov, ki upravičeno veljajo za legendarne – vsaj v svetu strategij, kjer morate skupino specialcev spraviti izza hrbta mnogo številčnejšega nasprotnika, ki je tudi bolje oborožen, in vsaka napaka sproži alarm, na vašo četo pa se usuje masovna nacistična vojska, ki za vas pomeni zagotovo smrt.
Razvijalec Claymore Game Studios nam je letos aprila nato dostavil povsem svež del, imenovan Commandos: Origins, in ta se vrne v preteklost elitne izbrane vrste vojakov, ki smo jih spoznali v originalni trojici iger, ter nas popelje skozi nekatere njihove največje avanture. Origins je sicer vseboval nekaj primanjkljajev, a na Steamu so mu igralci dodelili oceno “Mostly Positive”, kar pomeni, da je zadeva dovolj kvalitetna, da se splača založniku v njo zliti nekaj dodatnega razvojnega časa.
Claymore Game Studios nam je tako zdaj dostavil prvo večjo razširitev za to igro, ki jo je poimenoval Shadows over Crete, in ta nas bo odpeljala v izvajanje misij znotraj Grčije. Časovno smo umeščeni v leto 1941 in takrat se je nemška bojna mašina šele začela dobro ogrevati, priča pa bomo zračnemu napadu nad Grčijo s padalci, ki ga v zgodovini poznamo kot operacijo Mercury. Našo izbrano vrsto specialcev bo treba spraviti globoko v Grčijo, kjer bomo pomagali upornikom, te pa bo vodila iznajdljiva Eleni Andris.
Čakajo vas štiri misije in te vas znajo občasno ujeti nepripravljene, saj se bodo na bojišču lahko pojavili padalci, ki lahko padejo kamorkoli na sicer verno poustvarjenih mapah Krete. Sovražne vrste bodo na ta način lahko hitro priklicale okrepitve, zato je toliko bolj pomembno, da ste ves čas skriti in pozorno pregledujete okolico.
Dodatek Shadows over Crete je zdaj že na voljo za igranje, in sicer ga lahko na Steamu kupite po ceni 13,49 €. Za igranje boste seveda potrebovali nameščeno kopijo originalne igre, ki se trenutno na Steamu prodaja z lepim popustom, ta pa ceno zniža na 39,99 €. Akcija se izteče 2. decembra.bra.
28-letni YouTuber Jake Paul se zdaj že nekaj časa ukvarja s profesionalnim boksom in čeprav ima za sabo že 13 spopadov, mu je samo v enem od njih nasproti stal dejanski profesionalni boksar Tommy Fury, kar je tudi edini obračun, ki ga je izgubil. Jake je namreč v ring vabil nekdanje borce, ki so že dolgo v pokoju, in iz tega je izvabil veliko kilometrine in ogromno denarja. Njegov najbolj slavni boj se je zgodil leto nazaj, ko mu je nasproti stal 58-letni Mike Tyson in takrat je bila gledanost tako visoka, da prenosa v živo ni zmogel dohitevati niti Netflix.
A morda je zdaj Jake začutil, da njegovi spopadi ne privlečejo več toliko ljudi kot nekoč, in se je zato odločil upokojiti, še pred tem pa bo v ring vpoklical legitimnega boksarja, ki bo res stestiral vse, kar se je naučil v zadnjih letih. To je nekako edina logična razlaga, da se bo naslednji mesec spopadel z nekdanjim svetovnim prvakom težke kategorije Anthonyjem Joshuo, ki je star 36 let, in čeprav je Jake od njega nekoliko mlajši, je Anthony še vedno definitivno človek, ki ga je treba jemati zelo resno, saj je dvakrat držal pas svetovnega prvaka.
Jake pravi, da bo s tem dvobojem zaprl usta vsem, ki so dvomili v njegove sposobnosti, in da si bo z zmago zaslužil tudi dvoboj za naslov prvaka v težki kategoriji – s tem cilja na Oleksandra Usyka, ki do zdaj še ni zabeležil poraza. A seveda so to za zdaj samo besede, saj bo Anthony zanj presneto visoka ovira – govorimo o borcu, ki že 12 let nastopa v ringih, v njih preživel 160 rund in dostavil 25 knockoutov.
Jake bi se moral še ta mesec spopasti z Gervonto Davisom, a je bil ta dogodek nato odpovedan, tako da je Anthony nekakšna zamenjava, ki bo nase privlekla precej več oči.
Spopad bomo lahko v živo gledali 19. decembra ob 2.00 zjutraj, in sicer preko pretočnega servisa Netflix, za katerega upamo, da se bo tokrat bolje odrezal, kot je bilo to v primeru spopada s Tysonom.
Konec leta 2025 se nezadržno bliža in če ste igričar, potem ste letos preživeli ogromno sedenja pred televizorjem oziroma monitorjem. V letu 2025 smo namreč dobili celo poplavo kakovostnih iger in te niso prišle samo iz vrst večjih založnikov, ampak so na tem mestu prednjačili predvsem indie razvijalci, ki so dostavljali eno uspešnico za drugo.
Kljub vsej tej poplavi kakovostnih naslovov pa se je že nekje aprila vedelo, da bo glavno nagrado najboljše igre leta pobral naslov Clair Obscur: Expedition 33. Tole AA igro izpod rok razvijalca Sandfall Interactive so hvalili čisto vsi in spletni forumi ter Reddit objave so bile polne omemb te igre, saj je ljudje niso hvalili samo kot najboljši RPG, ampak tudi kot najboljšo igro vseh časov. V njej sem do določene mere užival tudi jaz, a ji osebno najvišje ocene ne bi dodal – ena mojih pritožb se tiče zgodbe, ki me je ves čas vlekla naprej, dokler se v zadnji četrtini ni zgodil nek preobrat, zaradi katerega je moje zanimanje izpuhtelo v zrak. Vseeno moram priznati, da se je Sandfall pri svojem prvem naslovu odlično odrezal in znova svetu dokazal, da AA igre še vedno imajo svoje mesto na trgu.
Podelitev nagrad The Game Awards je včeraj naznanila svoje nominacije in kot ponavadi je pri njih malce pretiravala. Clair Obscur: Expedition 33 je namreč nominiran v kar dvanajstih kategorijah, in to tudi v kategoriji najboljše indie igre, pa čeprav ima igra za sabo založnika Kepler Interactive in veliko večjo razvojno ekipo kot navadni indie studio.
Skratka, glavno nagrado bo skorajda zagotovo odnesel tale naslov, a morda v letu, ki nam je prineslo tudi indie uspešnici, kot sta Hollow Knight: Silksong in Hades 2, vseeno zabeležimo kakšno presenečenje. Ne smemo pozabiti tudi na naslove največjih založnikov, saj smo se letos zabavali v igrah, kot so Ghost of Yōtei, Donkey Kong Bonanza, Death Stranding 2: On the Beach in Kingdom Come Deliverance 2, ki so prav tako pobrali kar nekaj nominacij – Death Stranding 2 in Ghost of Yōtei denimo ne zaostajata veliko, saj sta pobrala 10 nominacij, v štirih kategorijah pa najdemo tudi sodelovalni naslov Split Fiction.
Svoje glasove lahko že zdaj oddate na uradni strani, glasovanje pa bo zaključeno šele 10. decembra. Podelitev nagrad The Game Awards se bo nato odvila 12. decembra, in sicer ob za Slovence neprijetni uri, saj bo YouTube prenos v živo predvajanje začel ob 1.30 zjutraj.
Večina navdušencev nad tehnologijo VR in preigravanjem iger se strinja, da je Half-Life: Alyx iz leta 2020 najboljši VR naslov, ki smo ga kadarkoli dobili, in da v bistvu po kvaliteti igralnih ur in obsežnosti še ni premagal te mojstrovine, ki jo je razvijalec Valve dostavil leto po izidu njihove VR naprave Index.
Kar je v bistvu malce žalostno, saj bi se igralno formulo Alyxa zagotovo še dalo nadgraditi, in čeprav smo skozi leta dobili cel kup VR naslovov, je bilo zelo malo takšnih, ki so za sabo držali podporo večjega založnika, saj se ti v zadnjih letih oddaljujejo od izdelovanja VR naslovov. To je pač manjši trg za specifični tip igralca in od izdane igre težko pričakuješ milijonsko naklado prodanih izvodov, razvoj takšnega naslova pa je še vedno drag in zahteva specifično znanje, ki ni ravno poceni.
Igralci so zato upali, da bo Valve ponovno skočil v razvoj kakšnega visokoproračunskega VR naslova in trenutno bi bila za kaj takšnega idealna priložnost. Založnik je namreč nedavno najavil cel kup nove tehnološke robe, med katero je prostor našla tudi brezžična VR naprava Steam Frame, in če bi Valve šel po poti starih navad, bi za to najavil tudi prav posebno izdelano igro, ki bi nato pripomogla k prodaji VR očal.
Na žalost tega ni najavil ob oznanilu očal Steam Frame, zdaj pa je novo razočaranje priskrbela spletna stran Road to VR. Steam Frame namreč ni nek skrit izdelek, ki bi ga lahko samo gledali na slikah, ampak je Valve v svoje pisarne zvabil cel kup medijev, ki jim je očala porinil v roke v namene testiranj. Med njimi se je znašel tudi novinar iz prej omenjene spletne strani, ki je enemu od razvijalcev zastavil vprašanje, ali Valve trenutno dela na kakšni novi VR vsebini, v odgovor pa je dobil preprost »ne«.
Ta odgovor je uničil dan marsikateremu VR navdušencu, ki je zagotovo upal, da bo Valve splavitev naprave Steam Frame izkoristil za dostavo nekega povsem novega naslova, a očitno ta stvar ni v kartah. Kvečjemu morda lahko upamo, da dobimo kakšen kratek, a zanimiv demo, ki pokaže zmogljivosti nove naprave – Valve nam je nekaj takšnega dostavil ob splavitvi naprave Steam Deck, ki se imenuje Aperture Desk Job, in morda bodo od zdaj naprej na takšen način predstavljali svoje nove izdelke.
Emulatorjev konzole PlayStation 4 je na trgu kar nekaj, a najbolj napreden med njimi je zagotovo shadPS4, ki smo ga nekaj časa v bistvu poznali zgolj kot tisti košček programske opreme, ki je PC-jašem omogočal igranje Bloodborna. Še se spomnim, ko je ta emulator komajda deloval in je lahko zgolj dosegel začetni meni igre Bloodborne, od takrat pa je stvar močno napredovala in zdaj je ta naslov v bistvu bolje izkusiti na PC-ju kot pa na originalni konzoli, in je hkrati največji približek predelavi te igre, dokler Sony z njo ne spočne nečesa uradnega.
Čeprav je Bloodborne deloval že zdaj dobro, je bilo prostora za izboljšave še vedno ogromno in emulator je pretekli teden prejel večjo posodobitev, ki je ogromno naredila na optimizaciji. V zgornjem primerjalnem videu lahko vidimo nekaj teh razlik in čez noč so se sličice na sekundo podvojile, in to ne samo v tem naslovu. Veliko bolje zdaj deluje tudi igra God of War 3 – čeprav stvar ni tako izpiljena kot v primeru FromSoftwarove mojstrovine in so sličice na sekundo nižje, je še vedno njeno delovanje videti presneto impresivno, obenem pa ni videti nobenih večjih grafičnih napak.
Emulator shadPS4 ponuja igranje še nekaterih drugih iger, ki PC-jašem nikoli niso bile in tudi verjetno po uradni poti ne bodo dostopne. Tu je denimo dirkačina Driveclub, ki mora še malce postoriti na izboljšavi sličic na sekundo, in grozljivka P.T., ki jo je Konami leta nazaj izbrisal iz vseh mogočih strežnikov in jo zdaj lahko igramo samo preko takšnih projektov, kot je shadPS4.
Emulator si lahko prenesete iz sledeče povezave – shadPS4 trenutno ponuja verzijo 0.12.5, medtem ko je ta posodobljena inačica 0.12.6, ki prinaša izboljšave optimizacije, na voljo preko “Nightly” verzije posodobitev.
Že večkrat smo pisali, da proizvajalci prenosnikov v bistvu nimajo več idej, kako bi lahko nadalje razvili koncept takšne prenosne postaje, saj smo nekako vsi prišli do ugotovitve, da je razporeditev zaslona, tipkovnice in ploščice na dotik idealna, in vse, kar lahko pri tej stvari še narediš, je edino dodajanje zmogljivejših komponent.
A to ne pomeni, da prostora za napredek ni, saj navadnemu prenosniku manjka ena lastnost, ki jo pri navadni delovni postaji povsem enostavno rešimo z dodatkom še enega monitorja. S tem se močno poveča naša večopravilnost in, roko na srce, si dandanes svojega delovnega kotička več ne predstavljam brez vsaj dveh zaslonov.
Pri prenosnikih to ni tako enostavna ovira, ki bi jo lahko premagali. Res je sicer, da lahko tudi na laptop priklopiš še en monitor, a to ni rešitev, če ga uporabljamo kje na terenu ali pa med sedenjem na kavču. Ta zagata tako še nima rešitve, in morda si ji je najbolj do zdaj približalo podjetje Lenovo, ki je kot prvo na trg ponudilo komercialno dostopen prenosnik z upogljivim zaslonom – in ta zna res spremeniti vaš vsakdanji potek dela na terenu oziroma domačem kavču, če le imate zanj dovolj globoko denarnico.
NAPOVEDNIK
Specifikacije:
Ime izdelka: Lenovo ThinkBook Plus Gen 6 Rollable
Premer zaslona: 14/16,7 palcev
Maksimalna ločljivost: 2000 x 1600/2000 x 2350
Procesor: Intel Core Ultra 7 258V
Pomnilnik: 32 GB LPDDR5X
Grafični čip: Intel Arc 140V
Disk: 1 TB PCIe Gen4 SSD
Osveževanje zaslona: 120 Hz
Teža: 1,61 kg
Lenovo ThinkBook Plus Gen 6 Rollable je na prvi pogled videti kot povsem običajen srebrn prenosnik, ki te v bistvu ob prvem stiku malce preseneti s svojo težo. Tehta namreč 1,6 kilograma, kar je za prenosnik velikosti 14 palcev kar veliko. Negativna presenečenja pa se nadaljujejo, ko si ogledaš njegove stranice in začneš iskati HDMI-izhod za morebitni priklop dodatnega monitorja. Tega žal ne boš našel, saj se na levi strani nahajata samo dva vhoda USB-C tipa Thunderbolt 4 in ena luknjica za priklop 3,5-mm žičnih slušalk. Na desni najdemo samo eno diskretno skrito tipko za vklop in to je v bistvu vse, kar lahko priklapljate nanj. Prav bi prišel vsaj en vhod USB-A za priklop navadnega USB-ključka, a očitno to postaja pozabljena tehnologija – da o ekstravagancah tipa ethernetnih priklopov sploh ne govorimo in sanjamo.
Na prvi pogled ThinkBook Plus Gen 6 Rollable ni videti nič posebnega, a prava magija se začne, ko razpre svoje peruti.
K sreči se druge komponente prenosnika ThinkBook Plus Gen 6 Rollable obnesejo veliko bolje. Tipkovnica daje dober povratni občutek in, čeprav ni mehanska, je hod tipk dovolj velik, da za vsak pritisnjen znak dobiš zadovoljiv občutek. Še bolje se obnese sledilna ploščica, ki je haptična, tako da se izjemno dobro odziva na vse vaše klike in premike s subtilnimi vibracijami. Ta ploščica me je zares presenetila, saj ji navadno med uporabo ne posvečam veliko pozornosti, kakor tudi pri teh izdelkih večkrat zanemarim kamero, ki pa je tule odlična. To ni tipična 720p ali 1080p kamera, ki je na prenosnike največkrat vključena bolj zaradi tega, “da nekaj je”, ampak ponuja ločljivost 1440p, tako da boste pri sogovorcih videti odlično. Hkrati omogoča prepoznavanje obraza, tako da lahko pridno izkoriščate Microsoftovo funkcijo Windows Hello za odklepanje prenosnika.
Tista prava privlačnost je seveda sam zaslon. Ko prenosnik prvič odpremo, nas pričaka OLED-ekran ločljivosti 2000 × 1600, ki se zna osveževati pri 120 Hz. A to je samo predpriprava na resnično čarovnijo, ki se zgodi, ko na posebni tipki na tipkovnici sprožite funkcijo razširitve zaslona. Takrat iz notranjosti slišimo mehansko brenčanje, ki je mojega domačega mačka sprva pošteno prestrašilo, zaslon pa se nato dvigne in raztegne, saj se izpod tipkovnice gor zapelje dodatni, do zdaj skriti del upogljivega ekrana. Tako imate nenadoma pred sabo veliko večjo vertikalno delovno površino velikosti 16,7 palca in ločljivosti 2000 × 2350, ki se še vedno lahko osvežuje pri 120 Hz in ponuja dodatne možnosti dela.
Raztegljiv zaslon ponudi kar nekaj načinov novega dela in kar naenkrat imate lahko na terenu dva zaslona v enem.
Torej, kaj nam je zdaj početi s tem razširjenim zaslonom? Lenovo je v ThinkBook Plus Gen 6 Rollable vključil nekaj svojih programskih vtičnikov, a kot pri vseh teh stvareh boste namensko rabo najbolje izkoristili, če te funkcije ugasnete in preprosto potegnete okna na svoja mesta. Lahko imate recimo en zelo podolgovat brskalnik ali pa si na spodnji del pripnete enega in si zgoraj odprete okno znotraj Worda. Daljša vertikala je idealna za večje Excelove razpredelnice, oboževali pa jo bodo tudi programerji, ki jim zdaj ne bo treba več toliko vrteti kolesca na miški, saj bo pred njimi veliko večji del kode.
Dodatna višina je tudi idealna za videopogovore, saj vas Zoomovi in Teamsovi sogovorniki lahko zdaj jasno vidijo zaradi izboljšane kamere, hkrati pa je višina zdaj dovolj velika, da vas vidijo neposredno v obraz in vam med posedanjem na kavču ne bodo več gledali v lepoto nosnic.
Dodatno razširjen ekran ponuja presenetljivo veliko možnosti dodatnega dela in pri njem res težko najdeš kakšne minuse. Ker je to raztegljiv zaslon, ki se mora skriti pod tipkovnico, se mora seveda upogibati, in ta točka upogibanja je vidna – a to ni nič novega in je še vedno težava vseh upogljivih ekranov, ki jo lahko opazimo tudi pri telefonih. Kar je malce bolj presenetljivo, je dejstvo, da ta zaslon ni občutljiv na dotik, kar bi zagotovo pozdravili vsi tisti, ki se ukvarjajo z risanjem ali grafičnim oblikovanjem.
Eden od minusov se tiče vhodov in izhodov, saj je tule situacija bolj boga in na prenosnik, brez posebnega adapterja, sploh ne moreš priklopiti navadnega USB-ja.
Strojne specifikacije niso slabe. Prenosnik temelji na Intelovi arhitekturi, tako da vas bo pozdravil procesor Intel Core Ultra 7 258V, 32 GB pomnilnika LPDDR5X ter 1 TB velik SSD-disk PCIe Gen4, za grafiko pa bo skrbel integrirani čip Intel Arc 140V. Resnega igričarstva torej tu ni pričakovati, in to je tudi razumljivo, saj je ta prenosnik več kot očitno namenjen večopravilnosti pri delu, kjer prav pride tudi 66-vatna baterija, ki ob enem polnjenju zdrži približno 12 ur neprekinjenega dela. Mimogrede, Lenovo je malce razmišljal vnaprej in se pametno odločil, da prenosnik samodejno skrči zaslon nazaj, ko dosežemo določen nivo izpraznjenosti baterije, tako da je odveč strah, da bi nam je enkrat zmanjkalo, mi pa bi ostali z razširjeno verzijo laptopa, ki ga ni mogoče poklopiti in pospraviti v torbo.
Raztegovanje zaslona je motorizirano in prenosnik se sam pospravi v navaden položaj ob prenizki bateriji da ne bi nekje slučajno obtičali s tako razprtim prenosnikom.
ThinkBook Plus Gen 6 Rollable mi je ponudil veliko več od pričakovanega, a v tej recenziji je treba tudi omeniti, da boste za vse te inovacije morali na široko odpreti denarnico. Koliko ta stvar stane v Sloveniji oziroma ali bo pri nas sploh na voljo za nakup, niti ne vem, najbližji približek ceni pa je nemški Computer Universe, kjer se trži po ceni 3.547 €.
Na serijo Battlestar Galactica imam tople spomine. Originala sicer nikoli nisem pogledal, a »predelavo« iz leta 2004 sem z veseljem spremljal, saj je šlo za znanstveno fantastiko z vznemirljivimi vesoljskimi bitkami, politično intrigo in odlično spisanimi liki, ki niso bili vedno čiste dobričine ali pa zlobci. Galactica od te serije dalje nikoli ni več zabeležila tako vidnega uspeha, a smo leta 2017 po njenem izročilu dobili odlično realnočasovno strategijo Deadlock, ki si je v zadnjih letih na Steamu nabrala zavidljivo visoke ocene.
Na žalost ta igra ne bo več doživela kakšnega revolucionarnega porasta igralcev, saj je založnik Slitherine že prejšnji teden najavil, da bo umaknjena iz prodaje. Razloga za to odločitev ni navedel, a založnik je letos maja na enak način iz prodaje potegnil igri Warhammer 40K: Armageddon in Sanctus Reach, zato je verjetno umik posledica poteka pravic do licence. Sta pa dva Warhammer naslova še vedno na voljo prek trgovine GOG, medtem ko bo Deadlock umaknjen z vseh digitalnih polic.
Battlestar Galactica: Deadlock and DLC are delisting on Nov 15th. Game will continue to run after delist https://t.co/OVavXsFncR
Obstoječi lastniki boste sicer še vedno lahko nadaljevali z igranjem, nove kopije pa bo še vedno mogoče dobiti prek spletnih strani, ki se ukvarjajo s prodajo ključev za Steam – a tam lahko pričakujete, da bo cena narasla, saj bodo ti ključi postali precej dragoceni. Igra se je na Steamu sicer prodajala po ceni 38,99 €, kar je bila več kot poštena cena, razvijalec pa je zanjo izdal dve sezoni vsebinskih posodobitev.
Franšiza Battlestar Galactica sicer ni mrtva – razvijalec Alt Shift za začetek naslednjega leta pripravlja novo roguelite avanturo Scattered Hope, ki ima na Steamu že svojo stran in igralni napovednik.ednik.
O jamarstvu ne vem praktično ničesar, a tudi meni je znan slavni primer tragične nesreče iz leta 2009, ko je v jami Nutty Putty Cave življenje izgubil 26-letni John Edward Jones – in to v takšnih pogojih, da mi ob daljšem razmišljanju dvigne kocine po celem telesu.
Kaj točno se je zgodilo tistega usodnega dne, si lahko bolj podrobno preberete na Wikipediji. John je med raziskovanjem jame našel majhno luknjo, ki jo je zamenjal z eno drugo, in se pogumno spravil v njeno raziskovanje. To je tako ozka vrzel, da se moraš skozi njo prebiti tako, da se naravnost plaziš po trebuhu. John je zmotno mislil, da se bo jama nato bolj odprla, vendar – kot rečeno – je zamešal, skozi katero jamo se dejansko plazi. Usodno napako je spoznal šele, ko je obtičal pod kotom navzdol in ni mogel ne naprej ne nazaj. Reševalci so bili sicer hitro poklicani na lokacijo, a ga nikakor niso zmogli potegniti ven. Ubogi John je v tem položaju preživel 28 ur, nakar mu je zaradi nabiranja krvi v glavi odpovedalo srce. Johna iz te jame niso nikoli potegnili ven – postala je njegov grob, jama pa je bila zapečatena, da se takšna nesreča ne bi nikoli več ponovila komu drugemu.
Gre za naravnost grozljivo zgodbo in jasno je, da je jama Nutty Putty Cave od takrat postala stvar legend. Zdaj jo lahko raziščete tudi preko VR-očal. Poljski razvijalec 3R Games je za svojo igro Cave Crave izdal posebno posodobitev, ki nam omogoča raziskovanje jame Nutty Putty Cave.
V njej lahko vidimo tudi točko, kjer je John obtičal, a je razvijalec iz spoštovanja do njegove smrti onemogočil, da bi se igralec lahko postavil točno v to točko. To pa lahko vidimo na koncu zgornjega Reddit videa – in ta del jame je resnično grozljiv, saj je povsem jasno, da Johnu iz takšne situacije ni bilo več pomoči.
Pri obnovi jame je sodeloval tudi Brandon Kowalis, ki je leta 2009 sodeloval pri reševalni akciji Johna. Njegov glas lahko slišimo tudi med raziskovanjem jame v igri.
Igra Cave Crave je na voljo na VR-očalih Meta Quest, kjer stane 13,99 €, na voljo pa je tudi za PS VR2. Konec leta naj bi zadeva izšla tudi na Steamu.
Igre iz serije Just Dance so med nami že celo večnost in za založnika Ubisoft so se izkazale kot prava uspešnica, saj vsebujejo privlačno igralno formulo, za izdajanje novih delov pa se ni treba preveč naprezati: preprosto izdaš novo različico z aktualno letnico, v njo pa vsakič vključiš nov seznam skladb, ki so trenutno priljubljene, nekaj pa jih potegneš iz preteklosti za obujanje nostalgije.
Osebno tej franšizi nisem posvečal preveč pozornosti, dokler nismo enkrat prišli na zanimivo idejo, da bi to igro vključili tudi v kakšen naš dogodek, ki jih prirejamo znotraj Slovenije. Poteza se je izkazala za pravilno, saj stari in mladi Slovenci prav radi zamigamo v ritmu glasbe, Just Dance pa se je izkazal za takšno uspešnico, da ga zdaj redno vključujemo med naše aktivnosti na dogodkih.
Na teh smo uporabljali starejše različice iger z letnicama 2021 ali 2022, zato sem bil malce firbčen, ali je serija v vmesnih letih naredila kakšen večji napredek. Odločil sem se sestaviti krajšo recenzijo igre Just Dance 2026 Edition, ki me je dejansko presenetila, saj ponuja kar nekaj lepih izboljšav in je letos tudi prvič izšla za konzolo Nintendo Switch 2 – kopijo igre mi je darežljivo odstopil sam Ubisoft.
Razvojna ekipa: Ubisoft Založnik: Ubisoft Platforme: NS2, NS, PS5, PS4, XSX, XO Ubisoft stran:Povezava Datum izida: 14. oktober 2025 Cena: 49,99 €
NAPOVEDNIK
Serija iger Just Dance je priljubljena predvsem zaradi dveh razlogov: ples je bil in vedno bo priljubljena aktivnost, kar takoj pritegne svoj delež občinstva, saj tega v igrah ne izkusimo ravno pogosto. Drugi razlog pa je preprostost uporabe, saj Just Dance od igralca ne zahteva priučitve naprednih kontrol ali nameščanja posebnih senzorjev, kot je bilo to ob rojstvu VR-tehnologije. Gumbe na kontrolerju v bistvu uporabljaš samo za navigacijo po menijih, ki so, roko na srce, od nekdaj precej zmedeni in bi tudi leta 2026 potrebovali nekaj optimizacije glede preglednosti.
Ko se enkrat prebiješ skozi uporabniški vmesnik, so naslednji koraki dokaj preprosti: izbereš svojo priljubljeno skladbo, nato prilagodiš število igralcev in že se lahko začne plesna zabava.
Moja najljubša stopnja je Born to be Alive, ki je prava mala animiranka.
Različico igre Just Dance sem izbral za Nintendo Switch 2 namerno, saj ta že od nekdaj ponuja najbolj preprost način plesa – in to zaradi Joy-Con kontrolerjev, ki jih vsebuje samo ta konzola. Just Dance 2026 je sicer na voljo tudi za konzoli PlayStation in Xbox, a tam moraš za ples v rokah držati telefon, kar je lahko nerodno, saj ti ta kaj hitro spolzi iz rok, škoda ob tem pa je lahko konkretna. Ubisoft je to oviro letos premostil na bolj eleganten način, saj lahko zdaj za zajemanje gibov uporabiš kamero na telefonu. Telefon postaviš nekoliko dlje stran in se tako v bistvu “snemate” med igranjem, zabava pa lahko teoretično postane še bolj udobna kot z držanjem Joy-Cona. Vendar ima stvar za zdaj en manjši in en večji minus. Manjši minus je, da sledenje gibom preprosto ni tako natančno kot pri uporabi kontrolerja, kar zna biti težava za tiste, ki na plesnih odrih lovite najvišje rezultate. Še večji problem pa je dejstvo, da ob takem nadzoru v igri lahko sodeluje samo en igralec, zato ni primerna za skupinsko zabavo.
In plesanje še z vsaj enim partnerjem je pri tej igri veliko bolj zabavno kot samotarska izkušnja – še posebej, če te aktivnosti ne vzameš preresno in ti je dovolj zgolj to, da malce migaš in vsaj približno poskušaš posnemati gibe plesalcev na zaslonu. Ti so tudi tokrat raznovrstni, celotno dogajanje na zaslonu pa je oblečeno v zdaj že prepoznavne Just Dance kričeče barve. Presenetila me je raznovrstnost dogajanja na odru – koreografija je včasih prav dobro zasnovana in tako se plesalci ter elementi na odru med sabo organsko mešajo. Daleč smo napredovali od časov, ko je bila edina premikajoča se stvar na odru plesalec, vse okoli njega pa je bilo bolj ali manj statično.
Igramo lahko tudi različne igralne načine, ki vas bodo pošteno preznojili.
Odlična je tudi glasbena podlaga, ki meša lepo zbirko starih in novih komadov. Tu so denimo Lady Gaga s pesmima Abracadabra in Zombieboy, OneRepublic z Counting Stars, Sabrina Carpenter s Feather ter Dua Lipa s Houdini. Za nostalgične ritme poskrbijo Madonna (Hung Up), Smash Mouth (All Star) in Cyndi Lauper (Girls Just Want to Have Fun). Skupno vas čaka 40 plesnih ritmov, razdeljenih v različne sklope – lahko si na primer nastavite svoj seznam predvajanja za bolj energični ples, kjer si komadi sledijo eden za drugim, kar je lahko tudi lepa fitnes aktivnost. Za dodatne pesmi si lahko omogočite še naročnino Just Dance+, a osebno za to nisem videl kakšne resne potrebe. Je pa lepa gesta založnika, da ob nakupu standardne verzije igre dobiš tudi mesec naročnine za Just Dance+.
Na preglednosti menijev bo treba še postoriti nekaj dela.
Skratka, Just Dance 2026 Edition je dostavil ravno tisto, kar sem od njega pričakoval – in me je na nekaterih mestih celo presenetil. Prostora za izboljšave je še vedno veliko: Ubisoft bi res lahko že enkrat dodal funkcijo, s katero bi se vsaka pesem prilagajala številu nastopajočih. S tem mislim, da bi – če igrata dva igralca – tudi na zaslonu videli dva plesalca, ne pa da moramo v nekaterih komadih nastopati v koži istega. Vem, da bi za to potrebovali večji proračun, a po drugi strani je ta serija med nami že celo večnost in bi takšen napredek res popeljal zadevo na naslednjo stopnjo.
Skupno gledano pa je to lep napredek v seriji, ki ima še vedno ambicijo dostaviti sveže ideje – in je dejansko vredna svoje cene na vseh platformah.
Mineva 5. obletnica igre Immortals Fenyx Rising, ki je sicer sprva pri igralcih naletela na bolj negativen odziv, a zdi se mi, da je s pretekom časa ta naslov pridobil veliko večjo naklonjenost s strani igričarske publike. V bistvu je bil to eden redkih naslovov iz Ubisoftovega kataloga tretjeosebnih avantur, ki se je upal vsaj malce odstopiti od ustaljene formule Assassin’s Creed iger, in čeprav si je igra veliko sposodila od Nintendovega naslova Zelda: Breath of the Wild, je bila vseeno na trenutke presneto zabavna in je dejansko vsebovala tudi nekaj dobre komedije.
Igra nam predstavi grško mitologijo, naš junak Fenyx pa dobi nalogo reševanja grških bogov, saj jih je zlobni Typhon ujel v svojo zanko in izničil njihove božje moči. Čaka vas odprti svet, ki ponuja ogromno možnosti za raziskovanje, reševanje ugank in boj proti malim in večjim nasprotnikom – vsi ti bodo znani vsakemu ljubitelju grške mitologije.
In Ubisoft se je zdaj odločil to igro podeliti povsem brezplačno. Za prevzem svoje brezplačne kopije skočite na uradno stran ali pa zaženite svoj Ubisoft Connect zaganjalnik iger, notri pobrskajte za tem naslovom in si ga nato dodajte v svoj katalog iger. Tam bo nato ostal za vedno, čas za prevzem tega naslova pa se izteče 3. decembra. Če vam osnovna kampanja ne bo ponudila dovolj zabave, jo lahko razširite z dokupom dodatkov A New God, Myths of the Eastern Realm in The Lost Gods.
Ubisoft just postponed its earnings report and halted the trading of its shares. Unclear why at this point but could indicate a major announcement related to the company. pic.twitter.com/MRhTNYykIZ
Slika založnika Ubisofta je danes povsem drugačna, kot je bila pred petimi leti. V bistvu novica glede brezplačne podelitve igre prihaja ravno na isti dan, ko je založnik javno zamaknil objavo najnovejših finančnih rezultatov. Zamik teh rezultatov se je zgodil samo 15 minut, preden bi morali biti objavljeni, kar pomeni, da se je zgodilo nekaj nepredvidljivega, Ubisoft pa je od evropskega Euronexta zahteval, da zamrzne prodajo delnic, dokler ti rezultati ne bodo objavljeni.
To naj bi se zgodilo v prihajajočih dneh, založnik pa razloga za zamik ni navedel, zaradi česar so nekateri začeli ugibati, ali bo morda Ubisoft v celoti prodan nekemu večjemu založniku. Francozi so sicer nedavno najavili novo založniško vejo Vantage Studios, ki bo nadzorovala njihove največje franšize, kot so Assassin’s Creed, Rainbow Six in Far Cry, in to si bodo delili s kitajskim založnikom Tencentom. Čisto možno je, da so se zdaj na tem mestu zgodile spremembe in res ne bi bili presenečeni, če bi Tencent na koncu v celoti pogoltnil Ubisoft in vse njegove licence.
Razvijalec Rockstar Games se pripravlja na novo predelavo ene od svojih iger, ampak na žalost ne tiste, ki jo igralci zahtevajo že sedem dolgih let. Takrat je namreč izšel Red Dead Redemption 2, a žal je takrat prispel samo na konzoli PlayStation 4 in Xbox One, saj njuna naslednika še nista obstajala. Drugi del te kavbojske avanture lahko sicer brez problema igramo na PlayStation 5 in Xbox Series X, a žal je ločljivost zaklenjena na tisto iz prejšnje generacije konzol, sličice na sekundo pa se ustavijo pri številki 30.
Igralci tako že vse od izida novih konzol zahtevajo nadgradnjo, ki bi te tehnične pomanjkljivosti odpravila, a Rockstar se na te želje požvižga in je nedavno sicer napovedal predelavo, ta pa se tiče igre Red Dead Redemption 1. Morda se vam bo to zdelo čudno, saj smo takšno predelavo že dobili, a to ni čisto res. Rockstar je namreč igro predelal za konzoli PlayStation 4 in Xbox One, zdaj pa je skupaj spravil tudi verzijo za aktualno verzijo konzol, ki bo po funkcijah nekako enaka inačici za PC.
To pomeni, da se lahko veselite ločljivosti 4K in igranja pri zaklenjenih 60 sličicah na sekundo. Hkrati bomo dobili podporo za HDR in res upamo, da morda razvijalec izkoristi tudi pritikline kontrolerja DualSense na PlayStationu 5. Ta verzija igre bo vsebovala vso vsebino, ki je bila kdaj izdelana za dotični naslov, kar vključuje tudi dodatek Undead Nightmare in bonuse, ki ste jih dobili ob naročilu Game of the Year verzije igre.
Za vse tiste, ki si igro že lastite, bo nadgradnja, ki prihaja 2. decembra, povsem brezplačna. Tako predelana inačica igre prihaja tudi na konzolo Nintendo Switch 2 ter telefone z operacijskimi sistemi iOS in Android. Red Dead Redemption bo vključen tudi v decembrsko ponudbo PlayStation Plus Extra iger, tako da bo za lastnike te konzole naslednji mesec idealen čas za obisk virtualnega divjega zahoda.
Priznam, da že dolgo nisem v nobeni igri serije Anno nisem užival tako, kot v Anno 117: Pax Romana. Ko se sonce dvigne nad tlakovane tržnice, antična mesta oživijo. Ladje plavajo po turkiznih vodah Sredozemlja, jaz pa opazujem svojo metropolo, ki raste kot rimski ponos na steroidih. Anno 117 predstavlja najmočnejšo, najbolj samozavestno inkarnacijo serije po letih eksperimentiranja.
Po polovično sprejetem 2205 se pri tej igri zdi, da je Ubisoft končno našel pravo smer. A ne veseli se prehitro, saj so tu klasične Anno težave. Predvsem ekonomski kolapsi v obliki popolnih spiral smrti ti so še vedno sposobni raztrgati tvoje cesarstvo kot krvoločno britansko pleme. Anno 117: Pax Romana je igra, ki najprej prevzame s svojo toplino, barvitostjo in osupljivimi prizori rimskega vsakdana, nato pa brez milosti pokaže zobe in te spomni, da je Rimsko cesarstvo zraslo na briljantni logistiki in propadlo zaradi ekonomskih kolapsov in korupcije.
Razvojna ekipa: Ubisoft Mainz Založnik: Ubisoft Platforme: PC, Xbox Series X/S, PS5 Steam:Povezava Datum izida: 13. november 2025 Cena: 59,99 €
Zvrst: Strateška simulacija
Napovednik
Rim, zgrajen z ljubeznijo… in kaosom
Osnovna formula je znana vsakomur, ki je v preteklosti že igral Anno. Začneš z osvobojenci, skromnimi prebivalci, ki jim moraš zagotoviti streho nad glavo, nekaj hrane in osnovne priboljške. Ko napredujejo po družbeni lestvici, postanejo patriciji, sčasoma pa aristokrati z nenasitnim apetitom po luksuzu. Pa naj kdo reče, da z trdim delom ne moreš postati bogataš.
Rim ni Rim, če nekdo ne zahteva sira iz oddaljenih otokov, oliv iz južnih obal ali začimb, ki jih moraš pridobiti z večcelinskimi trgovskimi verigami. Njihova rast in zahteve oblikujejo samo mesto, ki na naraven, organski in presenetljivo realističen način razporedi stanovanjske četrti. Plemičem boš gradil vile ob gledališčih in templjih, medtem, ko boš ob delavce postavljal rudnike, industrijo in delavnice. Če povzdigneš kamero visoko nad svoje mesto, se pred tabo razgrne vizualna slika, ki jo zmorejo ustvariti le najboljši simulatorji gradnje mest.
Ena od največjih prednosti igre je prav njena izjemna pozornost do detajlov. Ko približaš kamero, naletiš na sceno, kjer se prebivalci sprehajajo skozi ulice v togah, trgovci nosijo amfore, ženske nabirajo sivko, ribiči lovijo modrikaste jegulje v čudovitih vodah, otroci pa tekajo med stavbami. Svet deluje živ, domač in predvsem prepričljiv. Edina estetska pomanjkljivost so svetovalci in voditelji, katerih animacije ust in obraza pogosto delujejo, kot da jih je pobral čas ali kot da so del stare sinhronizirane limonade na RTV Slovenija. To sicer ni dovolj, da bi načelo celotno vizualno izkušnjo, je pa opazen kontrast v primerjavi z dovršenim preostankom igre.
Franšizne novosti
Nova igra je prinesla najbolj dodelan sistem trgovskih poti, ki zdaj deluje bolj pregledno, logično in predvsem odzivno. Vsaka pošiljka ima svoj življenjski cikel, ladje pa imajo individualne poti. To je največji kakovostni preskok po Anno 1404, kar igri omogoča bolj poglobljeno in manj kaotično upravljanje logističnih verig.
Naslednja zanimiva novost je sistem lokalnih vplivnih con stavb. Proizvodne zgradbe zdaj ne le tvorijo dobrine, ampak imajo vpliv na območje okoli sebe, z bonusi ali penali za bližnje prebivalce. To pomeni, da razporeditev zgradb vpliva še bolj na razvoj mesta kot doslej, in premisliti boš moral o relaciji med industrijo, stanovanjem in storitvami. Prvič je tu tudi možnost gradnje cest in kamnitih zgradb po diagonali, kar pomeni, da urbani prostor ne izgleda več kot šahovnica, temveč kot organsko živ sistem.
Prisotna je tudi izboljšana kakovost v samem igranju. Anno 117 je uvedel sistem aktivnega premora, kar omogoča zaustavitev sveta, medtem ko še vedno premikaš zgradbe ali razmišljaš o strategiji. Podobna zadeva, ki nam je že znana iz franšiz, kot je Total War.
Integrirati ali zavzeti?
Sčasoma se preseliš tudi izven toplih obal Latiuma v meglen in kamnit Albion, kjer te pričakajo drugačni prebivalci, drugačne surovine in drugačna estetika. Igra elegantno predstavi dilemo: ali boš nove podložnike popolnoma romaniziral ali pa boš ohranil njihove avtohtone keltske navade? Obe poti imata prednosti in slabosti, a najlepši trenutki nastanejo, ko začneš mešati oba sistema in odkriješ sinergije, ki vržejo sramoto na dandanašnje poskuse kulturne integracije.
Trgovina in logistika sta duša Anno 117 in tam igra pokaže največ svoje veličine. Naenkrat upravljaš mrežo otokov, ki vsak proizvaja del zahtevane verige. Olje iz enega otoka se predela na drugem, nato pa se z ladjami prevaža v regije, kjer patriciji čakajo z dvignjenimi nosovi. Igra ti omogoča popoln nadzor nad vsako pošiljko. Veš, kje se nahaja sir, kam gre olje, katera ladja nosi pšenico in kam bo zavila ladja, ki bi morala tvojim prebivalcem dostaviti vino. Pravzaprav je logistika tako dobro zasnovana, da se hitro počutiš kot rimski cesar na vrhuncu imperija.
Kampanja je kratka, a prisrčna. Predstavlja prijetno kombinacijo humorja, lahkotne drame in prikupnih likov, nekatere naloge so dovolj izvirne, da te spomnijo, zakaj je Anno postal tako prepoznaven serija. Ne premika gora, a solidno pripravi temelje za neskončni način, kjer igra zares zasije.
Čez vodovje v bojni ladji
Pomorsko bojevanje je eno največjih presenečenj igre. Ladje je užitek upravljati, manevriranje je težko, a intuitivno, razlika med jadrnimi in veslaškimi enotami pa je jasno občutna. Pirati, ki napadajo tvoje trgovske poti, hitro pokažejo, da brez močne mornarice ni stabilnega imperija. Kopenski boji so manj spektakularni, a dovolj dobri, da delujejo kot pristna RTS izkušnja, ne le kot prisilna mini-igra, ki si jo primoran pretrpeti.
Inovacija, ki močno zaznamuje izkušnjo, je modularno prilagodljiv sistem ladij. V primerih bojevanja na morju lahko igraš z ladjami, ki imajo različne sestave. Jadrnice, veslaški pogon, dodatni topovi ali opora. Ti elementi vplivajo na hitrost, manevriranje in bojno taktiko. Gre za izrazito izboljšavo pomorskega dela serije, ki ga mnogi igralci dolgo čakali.
Diplomacija ostaja preprosta, z eno izjemno pomembno posebnostjo. To je odnos s cesarjem. S tem človekom ni pogajanj. On narekuje, ti izvršiš. Če mu ugajaš, postaneš konzul. Če mu nasprotuješ in pri tem uspeš, te lahko imenujejo prokonzula. Ali pa si vsaj domišljaš, da bi te lahko. Tako ali drugače ima cesar v rokah škarje in platno, ti pa poskušaš hoditi po tanki črti med poslušnostjo in ambicijo.
Kljub vsemu šarmu pa igra še vedno skriva klasično Anno prekletstvo. Če se ti en del proizvodne verige sesuje, lahko to v nekaj minutah povzroči množično paniko, izgubo delavcev, stradanje, bankrot in popoln razpad težko zgrajenega imperija. Ravnovesje med prebivalci, hrano, delavci in davčnimi prihodki je občutljivo kot rimski politični mirovni sporazum. Dovolj je ena napačna odločitev, en neroden klik ali en zgrešen bonus in lahko začneš znova. Reševalna bilka ostaja trgovina. Dokler imaš denar, lahko skoraj vsako težavo začasno zakrpaš s kupovanjem manjkajočih dobrin.
Razsodba
(+) Izjemno podroben in vizualno čudovit šarmanten svet (+) Logistika in trgovina sta vrhunsko zasnovani (+) Pomorsko bojevanje je najboljše v seriji do zdaj (+) Globok in strateško zasnovan sistem dobrin (+/-) Kopenski boji so funkcionalni (+/-) Kratka kampanja, ki služi bolj kot uvodnik (-) Ekonomska katastrofa lahko v trenutku uniči ure igranja (-) Povprečne animacije likov v pogovorih
Sony v franšizi Horizon, ki je do zdaj dobila dva dela – Zero Dawn in Forbidden West – vidi veliko neizkoriščenega potenciala, in to upravičeno, saj nam je razvijalec Guerrilla Games predstavil res zanimiv in unikaten svet. Ta zdaj ne bo več samo enoigralski. Sony je namreč sklenil partnerstvo s korejskim razvijalcem in založnikom NCSoftom, ki ga med drugim poznamo po igrah Guild Wars. Ta je včeraj predstavil svoj novi projekt – Horizon: Steel Frontiers.
Gre za čistokrvni MMO, ki se bo dogajal v svetu Horizon, le da tokrat ne bomo nastopali v vlogi junakinje Aloy, ampak bomo ustvarili povsem svojega heroja in ga odpeljali v novo pokrajino Deadlands. Naša glavna naloga bo seveda lovljenje ogromnih mehanskih zveri in pobiranje trofej iz njih, tokrat pa bomo to lahko počeli v spremstvu drugih igralcev. NCSoft pravi, da bo svet Steel Frontiersa naenkrat poseljevalo na tisoče takih lovcev, in čeprav bo igra ohranila nekatere prijeme boja iz enoigralskih iger, bo dodala tudi nekaj svojih idej. Ena od teh je očitno pariranje napadov zveri s strani. Prisoten bo tudi PvP-boj med igralci, ki se bodo na mapah spopadali za surovine, seveda pa bodo tu tudi raidi na šefe, ki bodo zahtevali usklajeno sodelovanje igralcev.
Kar je pri Horizon: Steel Frontiers ujelo pozornost igralcev, so platforme, na katerih bo igra sploh na voljo, saj bo ta naslov moč igrati le na PC-ju in mobilnih napravah, medtem ko konzola PlayStation ni omenjena nikjer. Ena od možnih razlag je sekundarni projekt, na katerem trenutno dela Guerrilla Games – ta namreč poleg nove enoigralske Horizon igre razvija tudi svoj ločen večigralski projekt Horizon Online Project, ki je morda namenjen konzoli PlayStation 5. Sony tako verjetno noče mešati dveh projektov na isti platformi.
Steel Frontiers sicer ponuja impresivno grafično podobo – res je, da se ta ne more kosati z enoigralskimi igrami, a po drugi strani mora zadeva delovati tudi na telefonih. Morda se prav zaradi tega v napovedniku ponekod opazi nižje število sličic na sekundo.
NCSoft sicer ni razkril, v katero obdobje časovnice Horizon bo postavljen ta naslov, niti ni povedal, ali bomo v igri srečali kakšen znan obraz iz enoigralskih iger. Žal ne vemo ničesar tudi glede datuma izida, zato bo Steel Frontiers najverjetneje izšel šele nekje v naslednjem letu.
