Franšiza Alien – pri nas poznana pod imenom Osmi potnik – je dandanes bolj živa kot kadarkoli prej, saj kar naenkrat na nas dežujejo novi filmi, pripravlja se nova serija, zanimivo pa je tudi znotraj igričarskih voda. Stvar bo kmalu doživela tudi svoj prvi prehod v televizijski format, saj na seriji Alien: Earth že dolgo dela Noah Hawley, ki ga poznamo predvsem po odličnih sezonah serije Fargo.
O Alien: Earth se dolgo že govori in to ne samo na račun tega, da bo tole prva serija v Alien svetu, ampak ker bo tole preddel, ki se bo odvijal celo pred originalnim Osmim potnikom, ki nam ga je leta 1979 dostavil Ridley Scott. To je že od začetka presenetljiva novica, saj je dolgo veljalo dejstvo, da se je v tem filmu posadka ladje Nostromo prvič srečala z nevarnim bitjem Xenomorphom, zaradi česar je bila nanj tudi povsem nepripravljena, nova serija pa tako želi zgraditi svojo zgodovino, čeprav bo še vedno zvesta nadaljevanjem in bo ignorirala samo filma Prometheus in Covenant.
Serija se bo tako odvijala na Zemlji, kamor je leta 2120 strmoglavilo neznano plovilo in stvar se odpravi raziskati ekipa, ki znotraj vesoljske ladje naleti na neprijetno presenečenje. Kaj točno se tam zgodi nam kratek dražilnik seveda ne želi razkriti, a tale posadka bo nosila pomembno nalogo, ki je bila očitno uspešna, saj bi drugače že v prvem Osmem potniku celotna Zemlja bila podvržena sovražnemu bitju in njegovim potomcem.
Vsekakor ima Alien: Earth veliko priložnosti za razvoj svojih štorijalnih vej. Med drugim bomo zagotovo spet videli zlobno korporacijo Weyland-Yutani, čisto možno pa je, da bomo videli tudi izstrelitev ladje Nostromo, saj je ta štorijalno zapustila Zemljo samo dve leti po dogodkih znotraj te serije.
Alien: Earth bomo lahko gledali na pretočnem servisu Disney+ in sicer enkrat poleti 2025.
Okrajšava S.T.A.L.K.E.R. je sinonim za post-apokaliptično norost, polno radiacije, mutiranih stvorov in filozofskih vprašanj tipa: Kako dolgo lahko človek zdrži, preden si pošlje metek v glavo? Ukrajinska serija, ki je v preteklih letih postala kultna, te ne bo razočarala – če seveda uživaš v konstantni napetosti, nenehnem pomanjkanju nabojev in smrti, ki se približuje z enako gotovostjo kot obisk davčnega inšpektorja. Po 15 letih čakanja (in modifikacij, kot so Misery, ki je vse prejšnje tri igre združila in začinila z dodatnimi preživetvenimi mehanikami, ki so zame serijo dvignile na popolnoma novo stopnjo), je tu S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl. Nadaljevanje, ki obljublja vse: več smrti, več brezupa in, presenetljivo, manj stabilnosti kot doslej.
Kljub vsemu sem si neizmerno želel spet vzeti Geigerjev števec na potovanje, ki diši kot festival odpovedi organov. Neizmeren občutek zadovoljstva sem našel v neizprosnem svetu, kjer vsak naboj šteje – ne samo zato, ker jih je malo, temveč ker nikoli ne veš, ali bo naslednji strel pokončal nasprotnika ali tvojo lastno puško. V Zoni se z veliko znoja iz grozne ročne pištole počasi prebiješ do malo boljše pokalice, ki še vedno potrebuje obilico sreče, da te ne razočara ravno takrat, ko se bo trop divjih psov odločil za obisk tvojega jugularnega sistema.
Razvojna ekipa: GSC Game World Založnik: GSC Game World Platforme: PC, Xbox Series X/S Steam:Povezava Datum izida: 20. november 2024 Cena: 59,99 €
Zvrst: Akcijsko igranje vlog
NAPOVEDNIK
Dobrodošel v Zoni: kjer je edina stalnica tvoja smrt
Še preden sem se podal v Zono, me je skrbelo, da bo najnovejši vnos nekoliko zmanjšal neizprosnost in težavnost ter se osredotočil na arkadno akcijo v prizadevanju, da bi pritegnil mainstream množico – navsezadnje je tiho postal eden največjih prihajajočih naslovov Xbox Series X v letu 2024. Te skrbi so se k sreči izkazale za neutemeljene.
Kako veš, da se nahajaš v igri, kjer je smrt stalnica? Ker te ob vsakem pokolu pričaka števec trenutnih smrti! Zona je natančno taka, kot jo pomnim. Preživetje ni samo opcija – je bitka. Če ti uspe preživeti mutante, te čakajo razbojniki. Če te ti pustijo pri miru, te za vogalom čaka anomalija. Če se izogneš vsemu naštetemu, boš verjetno padel v smrt, ker si pozabil, da je tvoj inventar pretežak za skok čez 2-metrski prepad. To je lepota S.T.A.L.K.E.R.-ja: nič ti ni podarjeno. Preživetje ni samoumevno. Je prisluženo.
V nekem trenutku sem preživel napeto streljanje s tremi razbojniki, a sem umrl, ko nisem mogel pravočasno previti krvaveče rane. Kasneje se je poskus lova na skupino razbojnikov izjalovil, ko je zvok streljanja pritegnil trop divjih psov, ki so se odločili, da sem v skupini videti najokusnejši – verjetno ni pomagalo, da sem v žepih tovoril par kilogramov suhe salame – in me raztrgali na koščke. Tako kot Zona, je tudi ST.A.L.K.E.R. 2 zelo neprizanesljiv – toda prav zato mislim, da bo vpeljal povsem novo generacijo zalezovalcev.
Praktičnost ali moralnost?
Če te skrbi, da bi skočil v avanturo, ne da bi preigral originalno trilogijo, ni razloga za paniko. Razen omembe nekaterih imen iz prejšnjih iger predznanje ni nujno. Je pa dobrodošlo.
Vse skupaj se začne z nočnim vdorom v Zono, kjer novi protagonist Skif išče dovolj močno anomalijo za napolnitev skrivnostnega artefakta – predmeta, ki ga je skoraj nadnaravna energija Zone že spremenila. Uvod je precej prizanesljiv in preprost: dobiš veliko medicinskih zalog, sovražnikov skoraj ni, tvoja naloga – skeniranje serije anomalij – pa je jasna in linearna. Predvidljivo pa se vse sfiži, ko te preseneti in skoraj ubije izdajalec z veliko večjo puško.
Tak uvod je učinkovit, saj ti pusti, da preizkusiš naprednejše mehanike, preden ti znova vzame voljo do življen… *khm* mislim reči vso opremo in te pahne v neznano. Glavna zgodba je odlična motivacija, vendar te igra nikakor ne sili, da jo upoštevaš. Težko je opisati, kako velik je svet, dokler prvič ne odpreš zemljevida. Veliko večji, kot v prejšnjih igrah, morda celo večji od združenega zemljevida originalne trilogije. Prav tako je ročno izdelan in se ne zanaša na naključno generacijo, kar se pozna.
Vendar trpi za simptomom, ki mu sam pravim arkadna prenasičenost. Tako ti bo recimo nekdo dal nalogo, da obiščeš stavbo in pobereš odvrženo torbo, vse to pa bo dobro minuto hoje stran od dajalca naloge. Večina misij ima podobne simptome, kar je sicer prijazno do igralca, a rahlo arkadno za serijo, ki se ponosno spogleduje z realizmom.
Prva naloga, ki jo dobim pri natakarju: Pojdi po cesti in premlati stalkerja, ki dolguje denar. Zveni preprosto, mar ne?
Žal so me prehiteli banditi, ki so dolžnika ujeli in obkolili v skladišču. Prisilijo me, da postanem pogajalec, dolžnik pa mi pove, da ima dragocenosti skrite na vrhu bližnjega vodnega stolpa. Seveda je meni naloženo, da se odpravim ponje. Na njihovo smolo pa je med dragocenostmi tudi puška z optiko. Njen lastnik mi po radijski zvezi namigne, da banditi verjetno nimajo lepih planov zame, a da imam trenutno odlično pozicijo za obračun z njimi. In ja, njihov pokol je bil enako izpolnjujoč, kot da bi našel 50 evrov v stari jakni.
Preizkus refleksov in potrpežljivosti
Streljanje je, kot vedno, kulinarična mešanica realizma in adrenalina. S.T.A.L.K.E.R. 2 ohranja intenzivno in surovo izkušnjo strelskega nasilja, ki je zaznamovala predhodnike. Ljudje padejo po dobro odmerjenem strelu v glavo, vendar je težko natančno meriti, saj te sovražne krogle iščejo z enako smrtonosnostjo. Če se predolgo zadržuješ na enem mestu, postaneš lahka tarča, sploh za granate, ki jih nepridipravi mečejo naokoli kot gnile paradižnike.
Žal pa boj z mutanti ni tako zabaven. Njihovi dizajni so sicer impresivni – Bloodsuckerji s svojimi lovkami so kot nekaj izpod rok Lovecrafta, da ne pozabimo še na njihovo sposobnost nevidnosti! Vendar so v praksi le gobica za krogle. Isto velja tudi za druge mutante, kot so podvajajoče se mačke, psihiatri na steroidih z možnostjo povzročanja emocionalne škode ter osnovnejši mutirani prašiči ter psi.
Upal sem na več strateškega pristopa, a ga tu ni, še huje pa je, da bitke z mutanti stanejo dragocene dobrine, koristi pa praktično ni. Z velikim veseljem bi jih oropal telesnih delov in le te prodal prvemu perverznežu, a to ni možno.
Anomalije so enako zahrbtne kot vedno, a prava vizualna poslastica. Lahko vržeš zarjaveli vijak v migetajoč zrak okoli anomalije, da jo začasno nevtraliziraš, vendar to ne traja dolgo. Ko me nekdo prosi, da rešim truplo njegovega brata iz grape, polne gravitacijskih anomalij, se najprej trudim opraviti nalogo, a iz radovednosti preverim njegove žepe, dejanje, ki mi ga je nalogodajalec striktno prepovedal. V žepu med drobnarijami najdem tudi dragocen artefakt. Igra te ne kaznuje, če preprosto obrneš pištolo proti “naročniku” in od njega vzameš vse, kar ima. Moralni kompas? Pustil sem ga pri vhodu v Zono.
To je kruto, a tudi bistvo igre. Vedno je prisoten močan pritisk, da preživiš, bodisi s trgovanjem orožja za strelivo ali sprejemanjem občasnih nalog za nekaj gotovine, da popraviš del razpadajoče opreme. Prav ta občutek nujnosti naredi igro tako privlačno. Večino časa sem preživel v raziskovanju bujne zelene zapuščenosti, vendar sta stalno pomanjkanje zalog in prazna denarnica pogosto določala, ali se bom spustil v jamo, polno mutantov, ali bom to preložil, dokler ne najdem več medicinskih pripomočkov.
Tehnični glavoboli in umetna inteligenca
Kljub temu pa obstaja velika stvar, ki bi te lahko odvrnila od igre: tehnična nestabilnost. Pred-izidna verzija se je sesuvala povprečno na vsakih 10 minut, kar je povsem v skladu z dolgoletno tradicijo serije. A če to zaenkrat ignoriramo, je iz tehničnega in vizualnega vidika S.T.A.L.K.E.R. 2 velik napredek. Ljubitelje realizma bo veselilo tudi, da si lahko uporabniški vmesnik po mili volji prilagodiš in izklopiš različne elemente za dodatni realizem.
Originalni naslovi so sloveli po A-Life, umetni inteligenci, kjer je vsak obiskovalec Zone imel lastne potrebe, želje in motivacije. Tako so lahko recimo v zasedi umrli po tem, ko so ti zadali posebno nalogo, ti pa si ostal praznih rok. Oporišča so menjavala lastnike, stalkerji so se sami podajali v lov za artefakti, banditi so ropali in napadali oporišča in tako dalje. Sistem je bil sicer v končni različici le okleščena različica originalne zamisli, a vseeno je bil nadvse impresiven.
Resda A-Life tudi v novem delu še vedno ni bil realiziran do polne mere, a vseeno je svet poln življenja. A ne le to, je tudi prekrasen. Od vremenskih pojavov, ki segajo od pripekajočega sonca do orkanskih neviht in izbruhov radiacije. Kamorkoli se obrneš, je poln rastlinja, propadajočih zgradb in trupel prepočasnih obiskovalcev. Tehnična plat je prav tako prejela veliko izboljšav, od izboljšanih animacij ter interakcij z osebami pa do nadgrajevanja orožja. Tudi angleški prevod je za razliko od prej tokrat brezhiben, bi pa omenil, da je govorno podajanje mukotrpno povprečno.
Seveda pa to vse skupaj prinese precejšnjo sistemsko zahtevnost, omeniti pa moramo tudi slona v sobi. Močno sem bil razočaran nad nestabilnostjo, saj se je igra sesuvala kot študent v gostilni po drugi uri zjutraj. Seveda pa je to bil zgolj začetek problemov. Naletel sem na manjkajoče zvočne učinke, grafične anomalije, “zataknjene” NPC-je ter občasno butasto umetno inteligenco. A kljub temu sem ob igranju presenetljivo užival in mislim, da je to tisto, kar je najpomembnejše. Upam pa, da bodo po izidu uspeli odpraviti te pomanjkljivosti, saj so edino, kar v mojih mislih igro loči od popolnosti. Seveda pa k visoki oceni šteje tudi vgrajena podpora za obširne modifikacije.
Razsodba
(+) Ohranja tesnobno, radikalno atmosfero originalnih iger (+) Velik svet in neskončne možnosti za raziskovanje (+) Težavnost, ki te prisili, da vsak korak dobro premisliš (+) Živ in lep svet, poln nevarnosti (+) Brutalno in surovo streljanje (+) Brutalno in surovo streljanje (+/-) A-Life še vedno ni prišel na svoj račun (+/-) Zgolj povprečna umetna inteligenca (-) Pogosto sesuvanje ter druge tehnične pomanjkljivosti
Zdaj je že jasno, da Ubisoftov poskus ustvarjanje igre v odprtem svetu znotraj franšize Vojna zvezd ni obrodil tako bogatih sadov, kot pa je založnik upal. Prodaja sicer ni bila katastrofalna, vendar spet ni bila takšna kot jo je zahtevala tako draga licenca in kritike so bile dovolj glasne, da so Francozi zamaknili izid igre Assassin’s Creed Shadows, saj želijo to izdati tako dodelano, da jo bo že ob izidu veselje igrati.
Za Star Wars Outlaws pa so kmalu po izidu začeli napovedovati večje posodobitve in izdajanje dodatnih DLC-jev. Te posodobitve ne bodo samo popravki hroščev, ampak se bodo lotili tudi večjih sprememb igralnih mehanik, kar v svetu enoigralskih naslovov ne vidimo ravno pogosto in v bistvu smo še vedno skeptični, da bo razvijalec lahko samo v nekaj mesecih popravil stvari, ki jih je pred tem kodiral leta.
Popravek 1.4 se bo lotil obdelave boja, ki bo deležen večjih sprememb. Nasprotniki bodo zdaj bolj odzivni na naše streljanje in bodo držali šibke točke, ki jim bo naš laserski izstrelek lahko prizadel uničujoče posledice. Streljanje v glavo bo zdaj obrodilo večje sadove, sovražniki pa bodo zdaj ob umiranju kazali nove animacije. Naša junakinja Kay bo zdaj lahko orožja, ki jih po tleh odvržejo padli nasprotniki, obdržala za dlje, tako da se ji ne bo treba samo zanašati na svoj priročni blaster, vsem orožjem pa so bile obdelane statistike in so jim bili dodani tudi novi grafični in zvočni učinki, zaradi česar se čutijo bolj unikatno.
Predelan bo tudi sistem streljanja izza zaklona, prav tako bomo lahko zdaj preklapljali pogled, tako da bomo akcijo lahko spremljali iz desnega ali pa levega ramena. Dodatno je bila predelana umetna inteligenca nasprotnikov, misije pa nam bodo zdaj puščale več svobode, tako da se bomo lahko vsakega segmenta lotili akcijsko, skrivalno ali pa uporabili mešanico obeh teh pristopov.
Skladno s posodobitvijo 1.4 bomo dobili tudi prvi DLC, ki je del sezone prepustnice. Imenuje se Wild Cards in ta se bo vrtel okoli starega znanca Landota, ki bo poskušal razkriti skrivnosti visokoprofilnega Sabacc turnirja.
Posodobitev 1.4 izide že jutri, 21. novembra, na ta datum pa bo Ubisoft igro pripeljal tudi na trgovino Steam, kjer pa cena zaenkrat še ni znana.
Medtem ko čakamo, da razvijalec Valve uradno predstavi naslednika prenosnega onegaja Steam Deck, bo razvijalec morda kmalu za nas pripravil presenečenje v obliki novega kontrolerja. Vsaj tako trdi Brad Lynch, ki si je za kariero izbral brskanje po izdani programski kodi tega razvijalca, iz ločenih virov pa je izvedel za skrivnostni projekt Ibex, ki naj ne bi bil nič drugega kot pa Steam Controller 2.
Valve je leta 2015 izdal originalni kontroler Steam Controller, ki je imel kar nekaj privlačnih lastnosti, ki jih je nato razvijalec izrabil za snovanje konzole Steam Deck. Ena od glavnih značilnosti se je znašla na desni strani, kjer smo namesto paličice naleteli na odzivno sledilno ploščico v obliki kroga, preko te pa smo v igrah lahko nadzorovali premikanje miške. Steam Controller je tako postal idealni sopotnik za naslove (predvsem starejše), ki kontrolerjev niso posedovali in je bil tako pripraven tudi za igranje strategij – se je pa bilo ob tem treba navaditi na shemo nadzora.
Codename for Steam Controller 2 is “Ibex”
Separate product from Deckard’s “Roy” controller(s)
Both are being tooled for a mass production goal in their factories right now. That’s why I know they’re in later stages of productization
Steam Controller kakšnih večjih kritik ni bil deležen, a prodaja očitno ni stekla tako dobro kot je Valve od nje pričakoval. Podpora je sčasoma usahnila in proti koncu se je ta stvar prodajala po res nizki ceni, saj se je Valve čim prej želel znebiti odvečnih zalog.
Zdaj pa je morda napočil čas za novo priložnost in Brad pravi, da naj bi se Ibex pripravljalo za masovno proizvodnjo. Ni pa to edini novi izdelek na obzorju, saj je Brad med datotekami naletel tudi referenca na kontroler Roy, ki bi ga v uporabljali v navezi z napravo Deckard – slednja je predmet govoric že leta in naj bi bila naslednik VR očal Index, le da bi bila možna tudi povsem samostojna uporaba, brez PC-ja.
There might be more inputs than just these, but that info is still limited to me
Most of the physical buttons also have capacitive touch features which should aid in creating the skeleton for a hand pose
Tudi Roy naj bi bil že pripravljen za masovno proizvodnjo, za razliko od ostalih VR kontrolerjev pa naj bi ta na sebi nosil dovolj gumbov, da bi bil pripraven za uporabo tudi izven VR iger. Valve bi lahko tako na en mah v en kontroler združil dva različna svetova, kar je vsekakor zanimiva in pogumna ideja…
Če je ta seveda sploh resnična. Valve nima navade predčasnega razkrivanja svojih fizičnih izdelkov, saj te raje razkrije, ko so ti že blizu izida in jih je možno že prednaročiti. Kdaj se bo to zgodilo je trenutno nemogoče napovedati, je pa očitno Steam Deck spodbudil podjetje, da bolj pogumno zagrabi za vajeti ustvarjanja fizičnih izdelkov.
Približuje se konec novembra, kar pomeni, da se bo na odru kmalu spet pojavil Geoff Keighley, ki ima za nas pripravljeno novo izdajo glasovanja znotraj festivala The Game Awards.
Glasovanje se je že odprlo, tako da lahko zdaj skočite na uradno stran, se v njo prijavite preko svojega uporabniškega računa in podprete svoje najljubše naslove, ki se za nagrade potegujejo v 29 različnih kategorijah.
Letošnji seznam dobrih iger je pester, vse oči pa so seveda uprte v glavno kategorijo, ki nosi naslov Najboljše igre leta 2024 oziroma Game of the Year. Tokrat se za to krono potegujejo igre Astro Bot, Final Fantasy 7 Rebirth, Metaphor: ReFantazio, Black Myth: Wukong in presenetljiva izbora Balatro ter Elden Ring Shadow of the Erdtree.
Predvsem zadnji je sprožil kar nekaj pomislekov glede njegove vključitve, saj je osnovna igra Elden Ring izšla leta 2022 in je takrat osvojila ta naslov, letos pa je izšel samo njen dodatek Shadow of the Erdtree, a ta se očitno ravno tako lahko poteguje za ta prestižni naslov.
Največ nominacij sta sicer letos prejeli igri Final Fantasy 7 Rebirth in Astro Bot, ki se za nagrade potegujeta v sedmih kategorijah, medtem ko se Metaphor: ReFantazio za svoje kipce bori v šestih nominacijah. Dobro se je odrezal tudi Silent Hill 2, ki ima možnost osvojiti pet nagrad, enako število možnosti pa ima tudi igra Balatro – to roguelike kartanje je tako popularno, da lahko med drugim osvoji tudi titulo najboljše indie igre.
Vsaj za eno kategorijo lahko že zdaj napovemo zmagovalca, saj bo titula najbolj pričakovane igre zagotovo odšla v roke GTA 6.
Svoje glasove lahko oddate vse do 11. decembra, nakar se bo podelitev nagrad iz Los Angelesa odvila dan kasneje.
Založniki videoiger bodo s svojimi nakupi konkurenčnih hiš očitno nadaljevali tudi naslednje leto. Tokrat naj bi o večji kupčiji razmišljal Sony, ki se v preteklih letih sicer ni lotil tako gromozanskega zapravljanja kot Microsoft, ki je v relativnem kratkem času pogoltnil tako založnika Bethesdo, kot tudi Activision-Blizzard, a je vseeno pod svojo streho spravil priznanega razvijalca Bungie.
Zdaj naj bi enak tretma doživel japonski založnik Kadokawa, ki ima pod sabo veliko licenc iz sveta animeja in tudi videoiger. Morda njihova najbolj pomembna lastnina je razvijalec FromSoftware, ki ga poznamo po fenomenalnih naslovih Dark Souls, Bloodborne, Sekiro: Shadows Die Twice in Elden Ring. Zdaj bi se znalo vse to preseliti pod Sonyjev dežnik, saj spletna stran Reuters poroča, da naj bi bila Sony in Kadokawa sredi dogovora, a noben od njiju ni želel govorice uradno komentirati.
Sony bi s tem nakupom pošteno zamajal stolček Microsoftu, saj bi tako njihova konzola PlayStation pridobila še enega večjega ekskluzivnega razvijalca, ki je med igralci močno popularen. FromSoftware je namreč z vsakim naslovom pridobil večjo slavo – njihova zadnja igra Elden Ring je skočila v žanr odprtega sveta in je daleč najbolj popularen naslov izpod tega razvijalca in ni dvoma, da bo njihov naslednji projekt ravno tako zažigal blagajne. Nakup Kadokawe bi Sonyu še dodatno razširil njihov nadzor nad animeji, saj si že zdaj lastijo popularno platformo Crunchyroll in bi s tem samo še dodatno razširili katalog.
Sony si sicer že zdaj lasti 2 % delež Kadokawe in 14 % delež razvijalca FromSoftware. Z nakupom Kadokawe bi pridobili še 70 % tega razvijalca, kar bi pomenilo 84 % last, medtem ko si ostalih 16 % lasti kitajski založnik Tencent.
Assassin’s Creed Syndicate iz leta 2015 velja za zadnjo igro te franšize, ki se je zanašala na staro formulo teh iger. To pomeni, da je bil v njej še vedno poudarek na prikritem odstranjevanju tarč in da svet ni bil tako velik, da si samo za prečesavanje zemljevida porabil celo večnost, kaj šele da bi na njem opravil vse glavne in stranske naloge. Prav tako tole ni bil RPG, a je imel svoje traparije kot je denimo neroden boj in ponavljajoča se opravila.
Vendar je Syndicate predstavil kar nekaj zanimivih igralni novitet, saj smo lahko poljubno preklapljali nadzor nad junakoma Evie in Jacob in če se vam kolca po raziskovanju ulic starodavnega Londona potem je tole še vedno najboljša priložnost za takšne atmosferične avanture, ki mnogokrat spomnijo tudi na serijo Peaky Blinders.
Založnik in razvijalec Ubisoft je včeraj presenetil igralce, saj je igri ponudil nekaj nepričakovane ljubezni in jo optimiziral za sodobne konzole kot so PlayStation 5 ter Xbox Series X in S. Nova posodobitev na teh konzolah omogoči preigravanje pri 60 sličicah na sekundo in to pri ločljivosti 4K, kar je lepa novica za imetnike teh platform, kjer je bilo Syndicate sicer možno igrati, a pri nižji ločljivosti in zaklenjenih 30 sličicah na sekundo.
Ubisoft je imel za sabo težko leto, saj se njegovi projekti tipa Star Wars Outlaws na blagajnah niso obnesli kot bi se morali. Zato je svoj fokus preusmeril v franšizo Assassin’s Creed, ki je do sedaj vedno prinesla dobiček in del tega je tudi obnova takšnega starejšega naslova, ki se bo zgodila danes, 19. novembra. Naslednje poglavje Shadows je ob svoji najavi sprožil nekaj internetnega prerekanja, Ubisoft pa je nato igro prestavil na 14. februar 2025.
MMO Star Wars: The Old Republic je bil nekdaj znan kot ubijalec World of Warcrafta in založnik EA je 12 let nazaj v ta naslov prelil ogromne količine denarja, z upanjem, da bo takrat spoštovani razvijalec BioWare svoj talent ustvarjanja privlačnih enoigralskih naslovov preselil tudi v večigralski svet. Žal te želje niso bile izpolnjene, ni pa bila igra Star Wars: The Old Republic popoln polom, saj je zaslužil dovolj cekina, da je BioWare naslov podpiral vse do leta 2023, nakar je ta naloga prešla na ločenega razvijalca Broadsword Online.
Z menjavo razvijalca smo dobili tudi vtis, da bo šla ta večigralska izkušnja kmalu v pokoj, a Broadsword Online ima očitno za igro še nekaj načrtov. Najavili so namreč novo posodobitev 7.6, ki bo po vseh teh letih s sabo prinesla tudi prenovo same grafike.
Tale lepotna operacija sicer ne bo tako izrazita, da bi lahko posodobitev označili za predelavo igre, vendar pa bo vseeno zdaj igra videti bolj prijazna očem. Teksture so zdaj videti bolj podrobne, razna drevesa in travniki so bolj realistični in planeti so pridobili novo razsvetljavo – slednje zna biti stvar polemik, saj morda nad to spremembo ne bodo navdušeni veterani. Tudi razni NPC-ji so dobili nadgradnje, čeprav njihovi obrazi niso dobili tako izrazitih sprememb in včasih se v primerjavi zdi, kot da je nekdo samo malce zvišal svetlost zaslona.
Grafika pa ni edina stvar, ki prihaja v SWtOR, saj bodo igralci zagotovo veseli tudi nove štorijalne vsebine. Ta se bo tule imenovala Galactic Threads in kratek dražilnik za njo najdete na uradni strani. Zgodba nam bo zastavila nalogo lovljenja zlobnega Dartha Malgusa, ki ima zopet za bregom neke načrte in te lahko preprečimo samo mi. Odkrito povedano se mi niti ne sanja, kaj se trenutno dogaja v tej zgodbi, saj sem njega dni preigral samo osnovno kampanjo in nato izpustil vse dodatke. Se pa Malgusa vsekakor spomnim, saj je igral pomembno vlogo pri promociji originalne igre.
Posodobitev 7.6 prihaja v začetku decembra, Star Wars: The Old Republic pa lahko brezplačno prevzamete tudi preko Steama.
Od izida igre Half-Life 2 je zdaj preteklo 20 let in tale prvoosebna streljačina izpod razvijalca Valve upravičeno nosi naslov ene od najbolj pomembnih iger znotraj igričarske zgodovine. Ne samo, da je bila kampanja odlična, ampak je ta predstavila tudi kupček novih idej, ki jih v igrah prej nismo videli kot so realistične animacije obrazov in igranje z verno fiziko. Poleg tega je Valve ta naslov izkoristil za lansiranje svoje digitalne trgovine Steam in čeprav bi ta bila verjetno še vedno hudo uspešna tudi brez tega naslova, je vseeno bil ravno Half-Life 2 tista igra, ki je na platformo privlekla prve kupce.
Valve ima do te franšize veliko spoštovanja, kar so izkazali tudi ob tej obletnici. Spočeli so pravi dokumentarec, kjer se bivši člani ekipe spominjajo svojega pomembnega dela, nekaj besed pa spregovori tudi šef Gabe Newell. In ta je končno povedal tudi nekaj uradnega o tretji epizodi igre, ki je bila sicer napovedana, a nato nikoli izdana, vseeno pa je razvijalec nikoli ni uradno preklical.
Igra Half-Life 2 je namreč po izidu prejela dve epizodi, ki bi ju lahko označili za dodatka oziroma večja DLC-ja. Valve je preko teh nameraval bolj redno dostavljati vsebino, vendar pa se je nato v razvoju zapletel v težave: začelo se je namreč delo na večigralskem projektu Left 4 Dead, zaradi česar je bila tretja epizoda najprej začasno, nato pa za stalno opuščena.
Gabe priznava, da je krivda za to njegova, saj nikakor ni dobil ideje, kako bi tretja epizoda premaknila mejnike naprej. Po njegovem mnenju bi se z izdelovanjem dodatka samo zaradi tega, da bi dobili nova poglavja zgodbe, izneverili igralcem, nakar je preprosto preteklo preveč časa od izida osnovne igre, da bi še naprej delali na dodatni vsebini. To je verjetno res, saj smo 2. epizodo dobili leta 2007, tako da so igralci na njo čakali kar tri leta, nakar bi tretja izšla še kasneje. Po drugi strani pa tudi prvi dve epizodi nista ravno premikali igralnih meja in so ju igralci še vedno imeli radi, tako da bi enak topel sprejem dobila tudi eventualna zaključna epizoda.
Check out never before seen footage of Half-Life 2 Episode 3!
In ta je vsebovala nekaj zanimivih idej. V dokumentarcu lahko vidimo posnetke iz igranja prototipne verzije igre in navduši nov tip orožja, ki bi sovražnika lahko zamrznil ali pa preko grajenja ledenih slapov odpiral nove poti naprej, kar malce spomni na igro Prey. Tu je tudi povsem nov sovražnik, ki je videti kot ogromna sluzasta packa in je znala vase vsrkati druge naše nasprotnike in predmete – to tehnologijo je Valve nato izkoristil pri ustvarjanju igre Portal 2.
Če niste za to slavno franšizo še nikoli poprijeli, potem lahko zdaj to naredite brezplačno. Half-Life 2 je namreč prejel kar nekaj posodobitev in zdaj v sebi vključuje obe epizodi, vse to pa lahko brezplačno dobite preko Steama – akcija se izteče danes, 18. novembra ob 19.00. Modderji medtem delajo na neuradni izdaji 3. epizode, ki je pred kratkim dobila manjši demo.
Pretekli vikend je minil v duhu praznovanja franšize Half-Life, a veliko ljudi ne ve, da je praktično na isti dan kot Half-Life 2 izšla tudi igra Vampire The Masquerade: Bloodlines. Morda je bil tudi to razlog, da ta naslov ni nikoli spočel zaslužene prodaje, zaradi česar je pod rušo šel talentirani razvijalec Troika Games. Na nadaljevanje tega naslova še vedno čakamo, medtem pa je bil original zopet zasenčen iz strani igre Half-Life 2, saj o Vampire The Masquerade: Bloodlines skozi vikend nismo slišali ničesar, Valve pa je po drugi strani za svoj epski naslov izdal cel dokumentarec.
To je velika škoda, saj je Bloodlines po dveh desetletjih še vedno ena najboljših vampirskih izkušenj in k sreči na njo niso pozabili vsaj modderji. Eden od njih se imenuje “Safemilk” in ta se je preko orodja RTX Remix spravil v igro pripeljati prelestno ray tracing osvetljavo, ki jo zdaj lahko podoživimo preko zgodnje alfa verzije moda in to na naslednji povezavi.
Avtor že na začetku opozarja, da je verzija 0.0.1 še daleč od dokončane in da v njej ne dela veliko stvari, ki jih bo moral ročno obdelati. Vendar pa je mod tudi v tej res zgodnji fazi videti presneto impresiven, kar gre na račun same vizualne plati igre. Vampire The Masquerade: Bloodlines namreč vsebuje veliko stopenj, kjer se sprehajamo ponoči sredi ulic, ki jih krasijo neonski napisi in to je perfektna mapa za razkazovanje ray tracing učinkov. Kot lahko vidimo v zgornjem igralnem posnetku je sicer nekaj scen zdaj pretemnih, tako da v njih skoraj ne vidimo sogovornika, a te neprilike odtehta že samo dejstvo, da se lahko sprehajamo po bolj atmosferično obarvanemu mestu, zaradi česar ima tale zadeva še ogromno potenciala.
Kot rečeno, na nadaljevanje še vedno čakamo, saj se je to zapletlo v velike težave sredi razvoja, a ta zdaj očitno poteka normalno naprej. Dva tedna nazaj smo tako dobili svež napovednik, igra pa naj bi izšla v prvi polovici leta 2025.
Zgodil se je čudež in Red Dead Redemption je končno prispel na PC, kar je bila včasih prava fantazija, primerljiva s predelavo igre Bloodborne in prvim napovednikom za Half-Life 3. Razvijalec Rockstar si je za selitev svoje epske kavbojske pripovedi vsekakor vzel svoj sladki čas: preden je igro spravil na PC je najprej nanj preselil nadaljevanje Red Dead Redemption 2, nakar je originalno igro predelal za konzoli PlayStation 4 in Nintendo Switch in šele nato dovolil svojim programerjem kodo preseliti tudi na računalnike.
To so naredili premeteno, saj so verjetno vedeli, da bo PC verzija najboljša in da bi ob njeni zgodnji izdaji utrpela prodaja na ostalih platformah. Po dobrem tednu igranja lahko to tezo potrdim in Red Dead Redemption 1 na računalnikih označim za ultimativno izkušnjo tega naslova, ki bo v prihodnosti preko modov samo še pridobila na svojih prednostih.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Rockstar Games Založnik: Take-Two Interactive Platforme: PC, PS4, NS Nakup: Steam Datum izida: 29. oktober 2024 Igrano na: PC
O sami zgodbi in igralnih mehanikah, ki jih ponuja Red Dead Redemption v tej recenziji ne bi izgubljal besed – za to si lahko preberete moj opis, ki je bil spočet za konzolo Nintendo Switch in štorijalno ali igralno se stvari niso preveč spremenile. Osredotočimo se zato raje na tehnično plat in kakšen je sam občutek, ko lahko to kavbojščino z junakom Johnom Marstonom končno legitimno lahko zaženemo tudi na PC-ju.
Podoba igre je po vseh teh letih še vedno impresivna.
Čeprav je tole računalniška verzija igre in ta že v osnovi podpira navezo miške in tipkovnice, vseeno priporočam igranje s kontrolerjem. Nadzorna shema je sicer čisto povsem v redu tudi na tipkovnici in če vam kakšna tipka ne ustreza, jo lahko preprosto premestite na kak drug položaj. Miška prav tako ponuja svoje prednosti, saj je preko nje merjenje precej lažje in Red Dead Redemption niti v svojem drugem delu ni znal izdelati kakšnega res zadovoljujočega boja. Tako je treba biti ob merjenju dokaj natančen, če hočeš rafale natančno pošiljati sovražniku v glavo in na kontrolerju zna biti to kar malce zamudno – še posebej to velja ob igralnih delih, kjer moramo naenkrat voziti kočijo in zraven še streljati na hitro izmikajoče se bandite. V teh primerih miška pride hudo prav, a tudi kontroler opravi svojo nalogo, če pametno izkoriščate upočasnjevanje časa.
Kampanja je zanimiva in vsebuje kar nekaj razburljivih igralnih segmentov.
Kontroler priporočam bolj iz tega razloga, ker je Red Dead Redemption lepa podoživitev ameriškega divjega zahoda in ob dolgih ježah s konjem se je najboljše zlekniti v nek udoben naslonjač in uživati v flori ter favni. Osebno sem svoj PC povezal s televizorjem in tako užival na fotelju, zraven pa sem vključil še opcijo prikazovanja HDR, ki je tule dejansko dobro izkoriščen za prikazovanje naravnost čarobnih sončnih zahodov.
Red Dead Redemption na računalnikih podpira tudi cel kup takšnih in drugačnih ločljivosti, ki jih lahko sparimo s tehnikami preračunavanja slike DLSS ali FSR, čeprav slednje niti ni potrebno. Zadeva je namreč odlično optimizirana in teče celo bolje kot Rockstarjeva prejšnja predelava iger GTA The Trilogy – Definitive Edition. To gre seveda na račun igrine starosti, a moram priznati, da je pravi užitek po vsem tem času zagnati igro in uživati v čisti 4K ločljivosti pri visokem številu sličic na sekundo, brez da bi se moral ob tem zanašati na DLSS in njegovih občasnih artefaktih. Pri enoigralskih igrah mi osebno zadostuje 60 sličic na sekundo, a opcija za DLSS ali FSR je še vedno tu, če vam preprosto ni živeti brez 144 sličic na sekundo – FSR še posebej pride prav na Steam Decku, kjer igra ravno tako deluje brez kakršnihkoli zatikanj.
Stranske misije sicer niso res unikatne, a vsake toliko naletiš na kakšno, ki se ti zapiše v spomin.
Seveda ne bi imel nič proti, če bi Rockstar še malce bolj nadgradil grafično izkušnjo. Teksture kakšnih sprememb ali nadgradenj niso doživele in čeprav je igra še vedno videti lepo, je ob vmesnih sekvencah jasno, da gledamo v zadevo, ki je izšla več kot 10 let nazaj. Ob tem je treba biti tudi pozoren na dejstvo, da je tale predelava izgubila večigralski del, ki je bil sestavni del originalne igre, a smo po drugi strani pridobili razširitev Undead Nightmare, ki se je včasih prodajala ločeno.
Nekaj pomislekov sproži tudi cena, saj Rockstar za tole zadevščino zahteva 50 € in čeprav je kampanja še vedno zanimiva in vam bo vzela kar nekaj ur življenja, bi vseeno preferiral ceno, ki bi bila za desetaka nižja.
Predelava za PC je vrata na široko odprla tudi modderski skupnosti.
In to je v bistvu tudi vse kar imam za povedati o tem naslovu. Rockstar je s predelavo na PC dostavil tisto, kar smo od njega pričakovali in čeprav bi vsekakor bili navdušeni z dodatkom kakšnih prenovljenih tekstur ali nove štorijalne vsebine, smo v bistvu veseli že tega, da je stvar končno prispela tudi na računalnike, tako da lahko PC-jaši v celoti izkusijo sago Johna Marstona in njegove tolpe. Čakamo na mode (nekaj obetanih je že tu) in na nekega pogumneža, ki bo preko neke črne magije napovedal predelavo kampanje v bolj izpopolnjen pogon igre Red Dead Redemption 2.
O modu Project Borealis smo pisali že septembra, saj se je ta projekt po letih zatišja znova prebudil in pokazal prvi dražilnik. Gre za mod, ki poskuša na svojo roko poustvariti 3. epizodo igre Half-Life 2, ki jo je originalni razvijalec Valve enkrat napovedal, a nato nikoli izdal, nakar smo leta kasneje dobili Half-Life: Alyx, ki pa jo je moč izkusiti zgolj preko VR naprav.
Igralci so medtem lačni novih avantur Gordona Freemana in med temi leti se je čakanja naveličal tudi Marc Laidlaw, ki je pri Valvu spisal zgodbo franšize Half-Life, a je imel nato dovolj brezdelja in se je odpravil novim izzivom naproti. Vendar pa je očitno scenarij za 3. epizodo že spisal in jo je nato izdal pod imenom Epistile 3, vsem nastopajočim pa je zamenjal spole, saj se je tako želel izogniti morebitni slabi volji ali celo tožbi iz strani razvijalca Valve.
Ta scenarij zdaj poskuša uresničiti mod Project Borealis, ki se po letih zatišja ni samo prebudil, ampak je na Steamu nedavno izdal tudi demo, ki vam omogoči preigravanje uvoda. Ta v sebi skriva zgolj za nekje 10 minut igranja, ki ga boste doživeli znotraj na novo zasneženega mesta Ravenholm, razvijalec pa je želel preko tega kratkega dema igralcem vsaj malce predstaviti idejo modifikacije in obenem stestirati, kako ta deluje na raznoraznih PC konfiguracijah.
Project Borealis se od raznih Half-Life modov razlikuje po temu, da je bil zgrajen v povsem novem pogonu Unreal Engine 5, medtem ko so sorodne modifikacije navadno kodirane znotraj Valvovega pogona Source. Razvojna ekipa je tako veliko časa porabila za kreiranje avtentične izkušnje, kjer igralec sploh ne bi opazil menjave pogona, a bi vseeno lahko užival v izboljšani grafični podobi in učinkih fizike. Glede na ta kratki demo lahko zapišemo, da jim je ta podvig vsekakor uspel: gravitacijska puška je sicer še vedno videti nekam čudno, a vse ostalo se zdi, kot da je nekakšna izrezana vsebina igre Half-Life 2.
Project Borealis: Prologue lahko zdaj tudi sami izkusite preko Steama – mod je sicer brezplačen, a za boste za igranje vseeno potrebovali licenčno kopijo igre Half-Life 2. Datum končnega izida zaenkrat še ni znan, lahko pa razvoj spremljate na uradnem YouTube kanalu.
Ko je razvijalec Rockstar leta 2021 izdal prenovo iger GTA 3, Vice City in San Andreas in vse te združil v paket imenovan Grand Theft Auto: The Trilogy – The Definitive Edition so bili igralci sprva navdušeni. No, vsaj dokler zadeve niso prejeli v roke in jih preizkusili, saj jih je ob tem hitro doletelo spoznanje, da v te obnove ni šlo ravno veliko truda in proračuna. Razvoj je bil zaupan v roke maloznane skupine Groove Street Games, ki je trojico iger preselila v pogon Unreal Engine in se ob tem zajetno posluževala umetne inteligence, kar je pripeljalo do katastrofalnih rezultatov: teksture včasih niso imele smisla, hroščev pa je bilo toliko, da so lezli na igralce izza vsakega ovinka vseh treh iger.
Rockstar je vmes poprijel za vajeti in izdal vrsto popravkov, tako da je trilogija iger danes videti precej drugače kot pa ob izidu. Ko je bila zadeva v dovolj funkcionalnem stanju so svoje napore preusmerili v druge stvari, nakar so nenadoma izdali novo posodobitev, ki je dejansko dokaj konkretna in je vredna pisanja samostojne novice.
I can't believe I'm saying this but with the new Classic Lightning and the GTA Trilogy DE Patch
Največja novost posodobitve 1.112 je dodatek originalne osvetlitve, ki je vsaki igri dodala njen značilni videz. Ta je bila sprva dodana lani v posebni ediciji mobilne igre, ki jo lahko dobijo samo naročniki Netflixa, zdaj pa se je ta funkcija preselila tudi na PC. GTA 3 je zdaj lahko turobno moder, Vice City se je zavil v žive barve Miamija, San Andreas pa ima zdaj tisti svoj značilni rumeni filter, ki nam je pričaral avtentično izkušnjo geto sosesk.
Vendar pa je Rockstar dodal še kopico drugih popravkov, ki jih je na omrežju X razkril uporabnik Besk. Po novem lahko zdaj streljamo z orožji tudi med tekom, animacije so bile popravljene, med vmesnimi sekvencami pa zdaj lahko igro zapavziramo. Na račun pravilno delujočih senc je zdaj lahko posamična igra videti naravnost čudovito, Rockstar pa je popravil tudi cel kup drugih napak na arhitekturi, čeprav stvari še vedno niso popolne in vsake toliko na površje priplava kakšen spregledan hrošč.
Je pa nov popravek pripeljal tudi en večji minus, saj je zbirka iger prenehala delovati na prenosni napravi Steam Deck. Za to bomo zagotovo prejeli še neko naknadno posodobitev, medtem pa lahko zagato rešite tako, da pod opcijo “Launch Options” dodate vrstico -dx12.
Skoraj 3 desetletja nazaj je bila igričarska sfera povsem drugačna kot današnja. Marsikdo bi ob tem pomislil, da govorim o konzolah NES in Commodorju, vendar je od takrat preteklo že veliko vode in zdaj takšen razpon časa za nazaj pomeni začetke večigralskega igranja, kjer sta si v takšni spletni zabavi izmenjavali udarce arenski streljačini Quake in Unreal Tournament.
Vsaka od njiju je imela svoje pristaše in zanimivo je videti, kako sta se razvijalca od takrat odpravila po svojih ločenih poteh. Quake igre so nastale izpod rok studia id Software, ki se je preusmeril v kovanje enoigralskih izkušenj franšize DOOM, Unreal Tournament pa je bil plod dela razvijalca Epic Games, ki ga dandanes poznamo kot avtorja huronsko popularnega Fortnita in obenem lastnika pogona Unreal Engine.
Epic Games je danes povsem drugačno podjetje kot njega dni, zato ga ustvarjanje arenskih streljačin ne zanima več. Unreal Tournament so v bistvu poskušali poustvariti leta 2014, a je nato Fortnite doživel svoj uspeh, zato je bil projekt opuščen in vsa pozornost je bila namenjena battle royale streljačini.
Starejše igre pa so še vedno tu in marsikdo še danes rad malce preko njih obuja nostalgične spomine. Zdaj bo to veliko lažje na račun dejstva, da spletna stran Old Unreal ponuja originalno igro Unreal in njeno večigralsko vejo Unreal Tournament povsem brezplačno in to preko datotek, ki jih gostijo na strani Internet Archive. In to niso neke piratske kopije, saj je predstavnik Epic Gamesa za spletno stran PCGamer potrdil, da lahko igralci kopije te igre po mili volji prenašajo iz internetnega arhiva in se z njimi zabavajo brez slabe vesti.
Brezplačno tako lahko preizkusite Unreal Gold, ki je enoigralska kampanja, ki vsebuje 47 misij in vas postavi na tuji planet, ki ima polno sovražnih vesoljcev. Stvar je grafično danes videti pošteno zastarano, a leta 1997 je bila to tako napredna stvar, da novinarji niso mogli verjeti svojih očem – samo poglejte si zgornjo naslovnico revije Next.
Potem je tu Unreal Tournament, ki je bil zgrajen na pogonu Unreal Engine 1 in je ravno tako igralce takrat odpihnil s svojo neverjetno grafiko. Tudi ta je danes videti zastarelo, a grafično podobo lahko malce izboljšate preko modov kot sta UnrealHD in Unreal Evolution.
Čeprav sem za igričarsko populacijo dandanes že pravi ostareli dinozaver, v svoji karieri nikoli nisem pograbil za niti eno Castlevania igro, pa čeprav so se te rodile že daljnega leta 1986. Sem preprosto takšen tip igralca, ki ga žanr Metroidvania ne zanima preveč, a spoštujem njihovo mesto v zgodovini, saj so pošteno vplivale na razvoj modernih iger.
Morda ste takšen tip igralca kot jaz ampak s to razliko, da bi radi ta žanr vseeno preizkusili in se lotili preigravanja njegovih začetkov. Prve igre Castlevania sicer niso čiste Metroidvania, ampak bolj prototip te igralne zanke in si z njimi delijo veliko idej, zdaj pa te lahko preizkusite preko zbirke Castlevania Anniversary Collection, ki jo ta teden brezplačno podeljuje trgovina Epic Games.
Ta paket vsebuje v sebi kar 9 različnih iger izpod založnika Konami in sicer notri najdemo naslove:
Castlevania
Castlevania II Simon’s Quest
Castlevania III Dracula’s Curse
Super Castlevania IV
Castlevania The Adventure
Castlevania II Belmont’s Revenge
Castlevania Bloodlines
Kid Dracula
History of Castlevania – Book of the Crescent Moon
Svojo kopijo si lahko privoščite na sledeči povezavi, kupčijo pa lahko izkoristite do 28. novembra, ko bo na spored prišla igra Beholder. Poleg paketa Castlevania naslovov si lahko ta teden v svojo knjižnico dobrot brezplačno dodate še ugankarsko igro Snakebird, ki je bila sicer enkrat prej že brezplačno podeljena, a morda ste jo ravno tisti teden spregledali in ste zdaj dobili novo priložnost za njeno pridobitev.
Razvijalec Obsidian Entertainment nam zdaj že nekaj let obljublja svoj naslednji naslov Avowed, ki je bil sprva predstavljen kot nekakšna alternativa serije Elder Scrolls, le da bo ta prvoosebni RPG postavljen v svet Eore, ki smo ga predtem že spoznali skozi dvojec iger Pillars of Eternity.
Od takrat je Obisidan pričakovanja spustil bolj k realnim tlom, saj Avowed ne bo nudil tako odprtega sveta in svobode, a naj bi bil to še vedno globok RPG, ki bo upravičil sloves tega razvijalca. Igralni napovedniki nas do sedaj še niso povsem prepričali, da bo tole res morda takšna mojstrovina kot nam jo obljubljajo, a morda bo razvijalec igralno formulo do izida še malce dodelal in bomo tako dobili vsaj zanimiv boj, ki je bil v napovednikih deležen največjih kritik.
Avowed je bil sprva začrtan za izid še v 2024, a ga je nato založnik Microsoft prestavil v naslednje leto, saj se je na iztočne letošnje mesece nabralo preveč njihovih večjih naslovov. Novemu datumu se zdaj počasi približujemo, zato smo dobili nov napovednik, ki je usmerjen predvsem v to, da igralce prepriča v prednaročanje igre, zraven pa pokaže še nekaj kadrov novega igranja.
Novi video ne pokaže ničesar presenetljivega, tako da boste zopet gledali živobarvno okolico in prikaz bojevalnega sistema, ki je še vedno videti nerodno. Smešen je denimo kader pri 36 sekundi, kjer nekdo nekoga brce z vso silo in namesto da bi ta nekam odletel, se samo zloži sam vase. Prav tako mi je bizarna ideja, da v vseh posnetkih do sedaj nismo videli niti enega omembe vrednega nasprotnika. Namesto tega v napovednikih gledamo pretepanje ogromnih hroščev, okostnjakov in hodeče mušnice, ki jih občasno pospremijo majhni koboldi.
Microsoft je odprl tudi prednaročila in če si privoščite dražjo edicijo igre Premium Edition, ki na Steamu stane 90 €, boste poleg nekaj dodatnih preoblek dobili tudi možnost predčasnega igranja in to 5 dni pred uradnim izidom. Ta se bo za navadne kupce zgodil 18. februarja 2025, tako da boste tisti najbolj neučakani z igranjem lahko začeli že 13. februarja. Avowed bo hkrati del kataloga servisa Game Pass, kamor bo prispel na dan svojega izida.
Kot zdaj verjetno že veste sem velik oboževalec Sonyjeve franšize Horizon in dvojec iger izpod razvijalca Guerrilla Games sem poigral po dvakrat, saj je vsak od njiju prejel manjšo in malce večjo predelavo originalne kampanje. Trenutno slinast čakam na tretji del, saj bi zelo rad nadaljeval zgodbo Aloy in njenih spremljevalcev in čeprav je ta v nastajanju, me od njega verjetno loči še vrsta let, zato se bom vmes moral zadovoljiti s predelavami in ločenimi projekti kot je nedavno izdani Lego Horizon Adventures.
Sicer nisem nek fanatik nad Lego kockami, ampak vesel sem bil že dejstva, da bom v svetu Horizona končno dobil nek kos vsebine, ki ni predelava že obstoječe zgodbe. A temu ni čisto tako, saj Adventures za svojo štorijalno podlogo vzame tisto, ki smo jo srečali v igri Zero Dawn, le da iz nje tokrat naredi nekakšno parodijo, ki pod črto potegnjeno ni slaba, ampak za svojo ceno preprosto ponuja premalo raznovrstne vsebine, tista ki pa že je notri pa se začne čisto prehitro ponavljati.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Guerrilla Games/Studio Gobo Založnik: Sony Platforme: PS5, PC Link: Steam, trgovina PlayStation Datum izida: 14. november 2024 Cena: 69,99 €
Žanr: Akcijska platformščina
Sonyjeva strategija, da v istem mesecu izda kar dve Horizon igri je malce bizarna, saj bi lahko to Lego avanturo zlahka zamaknili v naslednji mesec ali pa celo v 2025, saj na svojem urniku izdaj preprosto nimajo ničesar drugega. Vendar je bila odločitev sprejeta, da moram v razmaku dveh tednov dvakrat izkusiti zgodbo igre Zero Dawn in ob tem sem se začel spraševati, če nemara za Horizon Adventures jaz nisem ciljna publika, ampak je zadeva bolj namenjena najmlajšim, ki originala še niso nikoli preigrali.
Vizualna te zadeva vsekakor pritegne k sebi že takoj od začetka, saj Lego strički in tete oživijo pred tabo v čudoviti grafični podobi, veterani serije pa boste pozdravili odločitev Sonyja, da pri glasovnih igralcih ni škrtaril in je nazaj pripeljal enake nastopajoče, ki so nas razveseljevali v originalnih igrah. Rost, Aloy, Teersa in Varl so takoj prepoznavni, le da morajo tokrat sodelovati v malce bolj komično obarvanih vlogah, kjer mora Aloy najprej rešiti ugrabljeno Teerso, nakar se mora podati v lov za glavnim zlikovcem Hadesom. Med igralci si je predvsem duška dala igralka Ashly Burch, ki je v tokratni vlogi Aloy podala malce glasovne podobnosti s Tiny Tino, ki jo upodablja znotraj iger Borderlands.
Mother’s Heart je naša osnovna baza od koder se bomo potili v opravljanje novih linearnih misij.
Po zaključenem uvodu se Horizon Adventures hitro nastali znotraj svoje igralne formule, ki nas vedno najprej postavi na začetno lokacijo Mother’s Heart. Ta je bila porušena in je zdaj potrebna obnove, njene kolibe pa dograjujemo preko uspešnega opravljanja misij in nabiranja posebnih, zlatih Lego kock, ki jih pridobimo znotraj glavnih misij ali pa brezveznih stranskih opravkov, ki so bolj v bistvu raznorazni izzivi. Mother’s Heart je tako naša baza in v njej lahko preoblačimo naše heroje, jim izboljšujemo veščine in statistike ali pa se lotimo okraševanja vasice. Nič od tega ni posebej navdušujočega in čeprav je vasica videti lepo, kakšne resne zabave med njenim raziskovanjem ne boste našli.
Poanta igranja je opravljanje linearnih misij, saj se Horizon Adventures ne odvija v odprtem svetu, ampak nas čakajo ekspedicije skozi štiri različne ekosisteme, kjer je treba skozi nekaj izzivov priti do glavnega šefa. Za razliko od originalnih iger tule nekega resnega plezanja ali platformskih izzivov ne boste opravljali: Aloy oziroma vaš trenutno izbrani junak (tokrat se lahko skozi kampanjo sprehodimo tudi kot kdo drug) bo vsake toliko naletela na kakšno stransko pot, ki je ne morete zgrešiti, saj je začrtana preko srebrnih ostankov kock, tam pa bo lahko s stiskom tipke nekaj dogradila ali pa odprla kakšno skrinjo, ki vam izda še več kock. Nabiranje teh je sicer smiselno, saj lahko preko njih nadgrajujete veščine ali pa odklepate nove preobleke, a vseeno bi si vsake toliko želel še kakšnega bolj konkretnega zaklada.
Vsak novo predstavljeni nasprotnik je pospremljen s posebno vmesno sekvenco. Razvijalec se je pri njih dobro odrezal, saj niso samo videti čudovito, ampak posedujejo tudi svoje unikatne napadalne vzorce.
Glavna pot pa nas vodi med več lepo obarvanimi lokacijami, kjer bo treba občasno premagati kakšen enostaven platformski izziv, vsake toliko pa se znajdemo v areni, kjer je treba iz okolice iztrebiti sovražnike.
Boj je v bistvu še največja privlačnost tega naslova, saj je videti enostavno, a zna postati presneto napet. Pred sovražnikom se lahko najprej skrivamo znotraj gosto posejane trave, nakar jim ob pravem trenutku pošljemo puščico v šibko točko, nakar se na bojevalnem polju začne odvijati kaos. Horizon Adventures nam rad dostavi človeške in mehanske sovrage naenkrat, vsi od teh pa imajo svoje unikatne napadalne vzorce in šibkosti. Igral sem na srednji težavnosti in s pretepanjem nisem imel veliko težav, a se je velikokrat zgodilo, da sem bil blizu smrti in me je iz njenih krempljev rešila zdravilna zel, ki jo v omejenih količinah lahko najdemo znotraj arene. Za odstranjevanje napadalnih lego opek se lahko poslužimo tudi posebnih orožij, kot je denimo lok, ki lahko naenkrat izstreli več puščic, posebnih skakalnih škornjev, ki sovražnika zažgejo ali pa metalca hot dogov, ki začne naokoli metati granate. Heca je konec ko stopimo v prvi šefovski spopad, ki mi je bil v bistvu težji kot tisti v Zero Dawn na najvišji težavnosti in na tej točki sem se vprašal, ali bi se morda v igranje moral podati s še enim igralcem. Horizon Adventures nam namreč ves čas da vedeti, da lahko kampanjo naenkrat igrata dva igralca, saj na spodnjem desnem delu ekrana ves čas sveti opcija “Connect Controller” za še enega igralca in tega se ne da izklopiti.
Nabiranje Lego kock vam omogoči tudi nakup različnih preoblek.
Ko z glavnim izzivom opravimo se zopet vrnemo v bazo, malce počebljamo z osebo, ki smo jo pravkar rešili in nam je morda odprla novo zgradbo, nakar nam ne preostane drugega kot pa da se podamo v naslednjo misijo. Nakar te stvari ponavljamo sedem ur dokler ne pridemo do konca kampanje in čeprav se lahko sicer vrnemo v prej obiskane stopnje, za to kakšnega razloga nimamo, saj nam, kot prej rečeno, saj stopnje v sebi res ne skrivajo kakšnih takšnih zadev brez katerih ne bi mogli živeti.
In to je v bistvu tudi vse kar nam tale igra ponuja. Po eni strani je sicer pohvalno, da se osnovna kampanja zaradi tega ne čuti razvlečeno, a po drugi je treba za tale naslov znotraj PlayStation trgovine odšteti 70 €, kar pomeni, da na uro zabave plačujete 10 € – s tem da zaradi nekega razloga tale Sonyjev lastni naslov ob izidu ne nudi nobene nadgradnje za konzolo PlayStation 5 Pro, tako da morate izbirati med “Performance” in “Fidelity” grafičnimi načini kot lastniki originalnih konzol.
Prvi šef bo pošteno stestiral vaše sposobnosti in ob njem sem se vprašal, če ne bi morda ob sebi potreboval še enega igralca.
LEGO Horizon Adventures na koncu dostavi mešano košaro vtisov. Po eni strani se zdi, kot da je igra namenjena najmlajšim, saj je celotna kampanja komedija, kjer vsi glavni liki neprestano pokajo štose in so obsedeni s sendviči, po drugi pa je boj včasih lahko nenormalno zahteven in bi znal odbiti ravno takšno mlajšo publiko. V igro je bilo še vedno vloženo veliko ljubezni in grafično je tole videti včasih kot prava poslastica, a kratka kampanja sproži pomislek, da bi bilo nemara bolj malce počakati, da založnik malce zniža ceno.
Govorice, da namerava razvijalec Blizzard obdelati igro Warcraft 2, so se izkazale za resnične, ob tem pa smo prejeli še prijetno presenečenje, saj je nekaj lepotne kreme prejel tudi original.
Medtem ko igra World of Warcraft praznuje svojo 20. obletnico se je razvijalec spomnil tudi samih začetkov serije, ki se je pričela leta 1994 preko igre Warcraft: Orcs & Humans. Sodobni Blizzard se sicer strategij otepa z vso silo, a nič nimajo proti temu, da nekaj popravkov namenijo preteklim igram in tem lepotnim operacijam sta bili podvrženi franšizi Starcraft in Warcraft. Slednja je včeraj čez noč dobila prenovljeni izdaji prvih dveh iger, Blizzard pa je nekaj skrbi namenil tudi že izdani predelavi Warcraft 3: Reforged, ki je izšla 5 let nazaj in bila takrat deležna ogromno upravičenih kritik.
Studio je trojico iger združil v paket Battle Chest in vsem igram ponudil nove teksture, izboljšan vmesnik, podporo višjim ločljivostim in možnost boljše navigacije originalnih iger, kjer lahko zdaj enote premikamo s klikanjem miške, namesto da bi za to morali uporabljati kombinacijo vročih tipk.
Igri Warcraft 1 in 2 tako kažeta očem bolj prijazno sliko, a ob tem se je treba zavedati, da tole niso večje predelave, kjer bi gledali v resnično 3D sliko kot jo ponuja Warcraft 3 ampak samo nadgrajeni originali, tako da zna novodobnim igralcem preprosta grafična podoba še vedno biti odbijajoča. A zdaj lahko vsaj izkusite zgodbo od samega začetka in nato to potovanje nadaljujete še preko svežih strežnikov za World of Warcraft.
Kot rečeno je bil obnove deležen tudi Warcraft 3: Reforged, saj je razvijalec vanj pripeljal boljšo osvetljavo, prenovljene mape in boljši uporabniški vmesnik, dodatno pa je bila izboljšana tudi lestvica za večigralske spopade. Nadgradenj je toliko, da je Blizzard zdaj igro označil za Warcraft 3: Reforged 2.0, a še preden začnete s petjem hvalnic skočite na uradni subreddit, kjer novice niso tako vzpodbudne. Tam namreč najdete ogromno pritožb glede nedelovanja strežnikov in raznoraznih grafičnih napak, pri nekaterih pa so sličice na sekundo zgrmele na dno pa čeprav posedujejo zmogljive PC-je. Teh pritožb ni možno spremljati na Steamu, saj Blizzard zaradi nekega razloga teh iger ni ponudil na tej platformi, ravno tako niso del naročnine Game Pass, pa čeprav bi bil zdaj za to idealen trenutek.
Skupek vseh treh iger lahko zdaj kupite po ceni 39,99 €, naslove pa je moč kupiti tudi posamično.
Blizzard je te dni sredi praznovanja franšize Warcraft, kar za njih pomeni cel kup obnov, predelav in obdelav že izdanih projektov, saj bog ne daj da bi kdo v igričarski industriji pomotoma izdal kaj originalnega. Njihov MMO World of Warcraft bo letos upihnil svojo 20. svečko in razvijalec je za to igro v dveh desetletjih nabral cel kup dodatkov, ki so jih nato začeli ponovno obujati leta 2019, ko so se vrnili na sam začetek preko izdaje Classic inačice igre, ki WoW postavi na sam začetek, nakar so na enak način začeli predelovati tudi dodatke.
Te predelave so sčasoma postale bizarne. Celotna poanta Classic inačice igre je bila to, da so igralci lahko uživali znotraj originalne verzije igre, a po dodatkih je Blizzard zdaj napredoval do razširitve Cataclysm, ki med igralci velja za točno tisto katera se je preveč odmaknila od izvirne ideje tega MMO-ja, zaradi česar se je zgubil tudi socialni aspekt med igralci. A Blizzard se ne bo ustavil niti tule, saj je včeraj napovedal predelavo dodatka Mists of Pandaria, ki je med igralci ravno tako sprožil nekaj polemik, saj so igralci leta 2012 da je preko tega dodatka začel razvijalec streči številčni azijski publiki.
Vračajo se tako Pandareni, ki so nekakšne ogromne pande in te se najbolje obnesejo znotraj svojega novega igralnega razreda Monk. Raziskovali boste lahko povsem nov kontinent, se ubadali z novimi temnicami in se ubadali s sistemom hišnih ljubljenčkov in te pošiljali v boj, saj je ravno Mists of Pandaria prvič predstavila takšne Pokemonske spopade.
Blizzard je ob napovedi prenovljenega dodatka napovedal tudi povsem sveže strežnike, ki so jim nadeli ime World of Warcraft Classic 20th Anniversary Edition. To so serverji, kjer bodo vsi igralci začeli iz stopnje 1 in jih čaka nov zagon ekonomije – ravno tako kot je bilo to 20 let nazaj oziroma leta 2019, ko so prvič zaživeli strežniki za World of Warcraft Classic. Ti strežniki bodo nato ravno tako postopoma dobivali vsebino: najprej bo na voljo samo raziskovanje originalnega Azerotha, nakar se bo sčasoma odklenil prvi raid Molten Core.
Prenovljeni strežniki bodo zaživeli 21. novembra, dodatek Mists of Pandaria pa lahko pričakujemo šele poleti 2025.
Aprila letos smo se lahko pozabavali v igri Stellar Blade, ki je v napovednikih in igralnih segmentih oči gledalcev in igralcev nase vlekla predvsem zaradi pomanjkljivo oblečene glavne junakinje Eve, medtem ko so bili sami igralni vložki sicer sprejemljivi, a spet nič kaj preveč posebnega. Razvijalec Shift Up nam je predstavil zanimivo verzijo postapokaliptičnega sveta, kjer so zlobni vesoljci Naytibas zavzeli Zemljo in to zdaj lahko reši samo Eve in njeni kompanjoni.
V bistvu me je Stellar Blade presenetil, saj sem v njem užival bolj kot sem pričakoval, saj je oglaševalska kampanja stvar predstavila kot akcijsko pretepačino za pohotne najstnike, nakar sem odkril dokaj globok bojevalni sistem in zanimiv svet, le da bi ti aspekti izkušnje potrebovali nekaj dodelave. Skratka, Stellar Blade je kazal potencial in zaenkrat še ni znano, ali Shift Up že razmišlja o nadaljevanju ali pa se bo lotil neke povsem nove licence. Upam, da vztrajajo pri razvoju idej, ki so jih predstavili v Stellar Blade, saj prodaja ni bila slaba – v nekaj mesecih so v obtok spravili milijon kopij igre, kar ni slabo za naslov, ki je izšel samo za konzolo PlayStation 5.
Pred izidom potencialnega nadaljevanja pa bo Shift Up igro prenesel tudi na PC. To so najavili v svojem finančnem poročilu, v katerem je zapisano, da bo računalniška verzija igre izšla enkrat v 2025 in za njo gojijo visoka pričakovanja. Glede na popularnost Steama in igre Black Myth: Wukong pričakujejo še višjo prodajo od tiste, ki so jo prejeli na PlayStation 5 in ta pričakovanja so upravičena – še posebej če v nakup privabijo kitajske igralce. Ravno ti so v največji meri zaslužni za tako eksplozivno prodajo igre Wukong, ki je samo v treh dneh na PS5 in PC-ju prodala več kot 10 milijonov kopij. Takšne prodaje zagotovo ne bodo zabeležili, saj je Shift Up korejski razvijalec, a vseeno lahko pričakujejo kar nekaj dodatnega dobička v blagajni – uboga Eve bo verjetno v prvi uri slečena ko se do nje dokopljejo modderji na PC-ju.
Preden bo Stellar Blade dobil predelavo bo Shift Up igri dodajal novo vsebino in s tem ohranjal zanimanje za igro. Tako je za 20. november napovedana večja brezplačna posodobitev, ki bo v igro vnesla nekaj vsebine iz naslova Nier: Automata, igralci pa bodo prav tako dobili opcijo, da Eve uredijo novo frizuro in da se ta preko novega fotografskega načina slika s svojimi spremljevalci.
