Alien franšiza je začela uspešno, kasneje pa potonila v večje in večje brezno dreka iz katerega navidez sploh ni bilo izhoda. Prva dva filma veljata za odlična predstavnika sci-fi horror žanra, vendar pa sta trojka in štirica precej razočarali, da Prometheusa ne omenjamo. Ko je dve leti nazaj izšla prvoosebna streljanka Aliens: Colonial Marines in pogorela na skoraj vsakem koraku, je bilo videti, da je z Alien franšizo konec.

Kdo bi si mislil, da bo grozljivščino odrešil razvijalec iger, ki je doslej uspel na področju razvijanja poteznih strategij. Gre za Creative Assembly, razvijalca priznane serije Total War in Alien Isolation je dokaz njihovega neizmernega talenta.

Razvojna ekipa: Creative Assembly
Založnik: SEGA
Platforme: PC, PS4, XB1, NS
Link: LINK
Datum izida: 6.10.2014
Cena: 36.99 €

Žanr: Grozljivka

Alien Isolation je prvoosebna grozljivščina, kjer nastopimo v škornjih inženirke z imenom Amanda Ripley. Ne tista Ripley, ki nam je znana iz Alien filmov, ampak njena hčerka, ki se poda na vesoljsko postajo Sevastpool, kjer naj bi se nahajala »črna škatlica« iz ladje Nostromo (vesoljsko plovilo, ki ga Ellen Ripley razstreli v prvem delu). Seveda, ko prispe na krov postaje, ugotovi, da je na krovu poleg nje tudi krvoločna pošast, ki je skorajda perfekten lovec…

Treba je reči, da je prvi stik z igro fenomenalen. Ljubezen razvijalcev do igre, kaplja izza vsakega vogala ogromne postaje Sevastpool. Okolica je zmodelirana po zgledu starega sci-fy-ja. To pomeni veliko ogromnih CRT monitorjev, hodnikov z neonskimi lučmi ter drugih takih bonbončkov. Še shranjevanje igre poteka na telefonskih govorilnicah, ki so precej radodarno razporejene po stopnjah. Vse skupaj je dobrodošla sprememba od tipičnih novodobnih scy-fy-jev, kjer je vse polno hologramov ter na dotik občutljivih zaslonov. Vendar se zadeva ne konča samo pri oblikovalskih dobrotah ampak predvsem navduši ljubezen do detajlov. Ker se igra dogaja 15 let po dogodkih iz prvega filma, so razvijalci morali biti pozorni na smiselnost štorije in lahko rečem, da so poskrbeli za zgodbo, ki se poveže z predhodnikom povsem brezšivno, obenem pa so poskrbeli za dobršno dozo novitet. Primer tega je  »motion tracker« oz skener gibanja. Kot pomnite iz filmov, je to naprava, ki jo držimo v roki in pokaže na zaslonu premikajoče objekte kot pike. V Alien filmu je bil ta skener bolj osnoven, v nadaljevanju pa je bil že bolj izpopolnjen. Ker se igra dogaja med obema deloma so razvijalci vključili skener, ki je ravno paše med to obdobje. Še ena podrobnost; ko skeniramo območje, je skener razločen, okolica pa zamegljena.

Z pritiskom gumba pa lahko zameglimo skener in se osredotočimo na okolico, kjer vedno preži stvor.

Oh ta, stvor. Na Aliena naletimo nekje v prvi tretjini igre in je razlog za stalno višanje krvnega pritiska in je glavna točka igre.

Ker je tole grozljivščina, nimamo na razpolago brezbrojnega arzenala orožij ampak nam je na voljo bolj ozka orožarna. Streliva konstantno primanjkuje, tako, da je naše najboljše orožje skrivanje. Aliena nadzoruje naključna umetna inteligenca (random A.I.), kar pomeni da je njegovo obnašanje neskriptirano. Plazi se po stropnih jaških ter po okoliških sobah in na nas je, da se mu poskušamo čimbolj izogniti. Amanda se lahko skriva v omaricah (tu imamo opcijo, da se nagnemo bolj nazaj od vratc ali pa da zadržimo dih), pod mizami ali pa v jaških, ima pa na voljo tudi hitri tek, ki pa ga ni priporočljivo uporabiti. Namreč Alien nam je konstantno za petami in takoj, ko povzročimo kakšen zvok, se spusti iz stropa ter nas napade. Takrat je naša edina obramba metalec plamenov, ki stvor odžene za nekaj časa. Vendar tudi to orožje ni Bog in Batina, saj se ga Alien sčasoma privadi in se ga ne ustraši več. Ampak zvok koristi tudi nam, saj Alien (ter tudi drugi sovražniki, kot so ljudje in androidi) povzroča hrup in ga s pomočjo le-tega lažje lociramo. Zvočna podlaga je res vrhunska; konstantno slišimo prasketanje v zračnih jaških, renčanje Aliena, cviljenje naših superg ko se vlačimo skozi jaške, prestrašeno dihanje… Lastniki Xboxov ter PlayStationa imajo celo opcijo mikrofona, tako da če povzročijo hrup med igranjem (govorjenje, kriki prestrašenosti), vas bo Stvor slišal in posledice so jasne.

Igranjete  igre je zaradi vseh teh razlog počasno in premišljeno. Ta grozljivščina vsekakor ni za vse, še posebej za ljubitelje bolj akcijskih iger. Dolžina je precejšnja, tam od deset ur dalje, tako da se proti koncu začne zadeva že malce vleči. Res je, da igra konstantno skrbi za razgibanost, tako da početje nikoli ne postane duhamorno, le proti koncu začne igra malce umetno podaljševati čas igranja (plaziš se po tihem do vrat, jih aktiviraš, crkne generator, se plaziš spet nazaj po isti poti do resetiranja ročice, potem še enkrat po isti poti nazaj, medtem ko ti je Alien ves čas za petami). Ker je Sevastpool stara postaja smo navajeni, da se stvari konstantno kvarijo, vendar nam igra na ta račun prevečkrat izmakne cilj. Ko se nam že v peto pred izhodom vdrejo tla pod nogami ali pa eksplozija povzroči iskanje alternativne poti do cilja, se nam že vse skupaj malce priskuti, še posebej proti koncu, ko bi zadevo že počasi radi zaključili. Še glede konca: precej medel je in jasno namiguje na nadaljevanje. Saj ne pričakujem, da mi je na koncu vse razloženo in lepo je, da so nekatere stvari prepuščene, da si igralec razloži sam ampak več kot 3 sekund sekvence bi si pa ja lahko prislužili!

Grafično igra impresionira, vendar ne toliko zaradi svoje lepote ampak predvsem astetike. Eden od grafičnih bombončkov je zamegljevanje (»depth of field«) ki je v tej igri odlično uporabljeno in dejansko vpliva na potek igranja (prej omenjeno igranje s skenerjem).

Navdušuje tudi sestava stopenj. Med premikanjem po postaji kmalu pridemo do ugotovitve da so nekatera vrata zaprta in jih je treba odpreti z različnimi varilci, ki jih pridobimo tokom igranja. Vendar teh varilcev ne pridobimo takoj, tako da nas igra velikokrat vrača na prejšnje stopnje, kjer z navdušenjem ugotovimo, da lahko prejšnja zaprta vrata sedaj končno lahko odpremo. To pripomore k občutku, da nam stopnje vsaj malo ostanejo v spominu in se tako počutimo z okolišem bolje seznanjeni. Seveda pa smo za raziskovanje tudi poplačani, saj mnogokrat zaprta vrata skrivajo strelivo ali pa sestavne dele za kakšen pripomoček, ki ga lahko skujemo. V priročnem meniju lahko ustvarimo različne stvari kot so paketek prve pomoči, molotovke, dimne bombice ter celo čisto prave bombe. Čeprav se teh zadev nisem baš neki blazno posluževal, služijo kot lepa popestritev med raziskovanjem soban in hodnikov.

Končna ocena igre ni težka. Igra je fenomenalna in je končno ena grozljivka, vredna svojega imena. Alien franšizo ter njeno zgodovino izkoristi fantastično in brez zadržkov lahko rečem, da postavlja nove mejnike v žanru grozljivščin, saj niti ob preigravanju Outlasta ali pa Amnesie nisem čutil take nervoze ob igranju, podprte z dobro dozo strahu.

Sluašlke na glavo, ugasnite luč in se potopite v (končno) dobro izkoriščenega izdelka v Alien svetu!