Level-5 je legendarni Japonski JRPG razvojni studio, ki je v preteklih desetletjih izdal več kot dovolj mase za oboževalce tega žanra, Dark Cloud, Professor Layton, Rogue Galaxy in za nas še pomembnejši Ni no Kuni: Wraith of the White Witch. Ta naslov je ob izidu leta 2010 prejel skorajda ekskluzivno hvalo in mnogi so ga označili za enega najboljših in najlepših JRPG-jev dotlej. Tako seveda nihče ni bil presenečen, ko je letos izšlo nadaljevanje.
VIDEO OPIS
Tu moram nekaj priznati. Sam prvenca nisem igral, niti nisem slišal zanj, dokler se nisem lotil igranja drugega dela. Sprva se mi zaradi izgledov likov ni kaj preveč prikupil, a že po končanem uvodniku se je moje mnenje spremenilo. Ne gre za stereotipično anime igro z napol nagimi baburami in poskakujočimi baloni, temveč vizualno prekrasno avanturo z zgodbo, ki je pravzaprav precej zanimiva. Prečudovita kombinacija različnih sistemov ji pomaga doseči nekaj, kjer se zlahka izgubiš za več ur. Dobili smo poklon starošolskim JRPG-jem z dovolj novitet, da ti postreže s pravo poslastico. Vsekakor dovolj dobra izvedba, da si zasluži vihteti ceno, značilno za AAA naslove.
Razvojna ekipa: Level-5
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PC, PS4
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 23. 3. 2018
Cena: 59.99 €
Zvrst: JRPG (Japonska igra igranja vlog), avantura
Kraljevič in čebula
Revenant Kingdom te postavi v vlogo Evan Pettiwhisker Tildruma, mladega napol mišjega kraljeviča dežele Ding Dong Dell. Po prevari in izgnanstvu si primoran združiti moči s skrivnostnim Rolandom, nenadejanim popotnikom iz alternativne, tehnološko naprednejše dimenzije. Skupaj s pirati, na katere naletiš med prvimi urami igranja, tvoj cilj postane ustanovitev kraljestva Evermore, kjer bodo vsi živeli srečno do konca svojih dni in kjer ne bo nasilja, vojn in neenakosti. Hja, to je dosti lažje reči, kot pa dejansko storiti, in ravno s tem si se primoran soočati naslednje desetine ur. Malo me je skrbelo, kako bom na tekočem, saj nisem igral prvega dela, ampak na srečo te to čisto nič ne drži nazaj, saj je zgodba povsem drugače usmerjena kot pri prvencu.
Ampak preidimo par stavkov nazaj, k imenu kraljestva Ding Dong Dell. Če misliš, da je to edino otročje ime, nisi videl še nič. Nisem sicer uspel pogledati pod vsak kamen in skoraj zagotovo mi je ušlo še kaj, a najbolj neumno, ob katerem nisem mogel zadržati otroškega heheta, je joko-poko čebula oziroma crybaby onion. Takšnih nazivov je mnogo in vseskozi te spremljajo imena pošasti in stvari, ki so, kot da bi jih spisal deset letni otrok – ampak na dober način, saj je takšna oblika humorja poglaviten del franšize.
Preden uspeš ustanoviti lastno kraljestvo, te čaka naporno delo, saj je svet temačen in poln grozot … ali pa … niti ne. Pravzaprav je svetel, barvit in poln zlobnih hrčkov, ampak poanta je ista. Po ustvaritvi gore trupel teh glodalcev in ostalih grdavžev končno postaviš temelje kraljestva, in tako se tvoj cilj prestavi iz iskanja ozemlja – kje bi postavil to čudo – na iskanje novih zaveznikov, pa naj gre za ljudi ali hibride med ljudmi in živalmi (skupaj z enim najgrših mopsov, kar sem jih videl v igrah). A tu se Ni no Kuni 2 komaj odpre.
Iskanje podložnikov in čarobnih krtačk
Večina opravil, ki ti jih naložijo potencialni podložniki, sestoji iz nenavdihnjenih kvestov, ki so kot iz kakšnega MMORPG-ja. Na srečo je glavna in pomožna igralska zasedba dovolj dobra, zanimiva in raznolika, da nimaš nič proti opravljanju monotonih opravil, ki kar pogosto vsebujejo naloge tipa “Pojdi tja in pospravi x sovragov.” ali “Prinesi nazaj ukradeno čarobno krtačko, ki jo sedaj hrček uporablja za praskanje po tazadnji.” Glavna zgodba je malo bolj navdihnjena, čeprav gre za klasično štorijo o boju dobrega proti zlu, skupaj z vsem, kar k temu sodi, brez pretiranih presenečenj in variiranja od norme.
Škoda le, da niso dodali govora k celotnemu dialogu, saj je tako večina pogovorov enostavno vrženih vate na dnu ekrana in spremlja jih le kakšen “Tako je” govorečega karakterja. Dobrodošel predah temu nudijo redke cinematične sekvence, ki s pomočjo dobre govorne spremljave pritegnejo dosti več pozornosti. A kolikor so boljše, so tudi redkejše in spremljajo le kakšne pomembnejše trenutke v zgodbi. Marsikdaj vključujejo duhovite pripombe, kjer kraljuje kralje-napravljalec, eden mojih najljubših likov v igri. Ena začetnih nalog te popelje skozi razne uganke in sestoji iz najdbe in rekrutiranja te epske pošasti. Pričakuješ ogromnega zmaja, a na koncu se izkaže, da gre le za majhno sitnobo z jamajčanskim naglasom, ki z obilico kletvic nikoli ne razočara pri ustvarjanju komičnih situacij. Tu se mi res zdi škoda, da niso poskrbeli za govorno spremljavo skozi celotno zgodbo, saj bi bila tako ta dosti bolj prepričljiva in dosti bolj zanimiva.
Epska izvedba za epsko bojevanje
A z izjemo tega je preostanek Ni no Kuni 2 fantastičen in doseže raven marsikaterega klasičnega naslova tega žanra. Težko bi našel kakšno večjo napako, morda me je malo zmotilo le zaznavanje udarcev, saj te pri nekaterih večjih sovražnikih udarci zadenejo, čeprav te dejanski zamah na daleč zgreši. A z izjemo tega res nimam nekih pripomb in Ni no Kuni 2 še bolj od originala doseže in preseže raven marsikaterega klasičnega naslova tega žanra in postavi nove mejnike za prišleke v prihodnosti.
Bojni sistem je sicer povsem drugačen kot pri predhodniku, kjer si lahko lovil kreature in jih poveljeval v boju. Namesto tega deluje podobno kot pri Tales ali Kingdom Hearts, kjer partija sestoji iz treh likov, vsakega z lastno opremo in štirimi prilagodljivimi sposobnostmi. A kot da to ni dovolj, ti na pomoč priskočijo še štirje Higglediji, mini elementarne spake, ki jih zbiraš in jih jemlješ s sabo v spopade. Pridejo z različnimi sposobnostmi in sploh, kdo ne bi hotel zraven sebe teh srčkanih spačkov, ki znajo biti presenetljivo učinkoviti.
