Razvojna ekipa: Paradox Development Studios (ZDA)
Založnik: Paradox Interactive
Spletna stran: https://www.heartsofiron4.com/
Steam: https://store.steampowered.com/app/394360/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=WEN5SEb5ASA
Operacijski sistemi: Windows 7,8, 10, MacOS, Linux, SteamOS
Datum izida: 6.6.2016
Cena: 39.99€

Zvrst: Realno časovna strategija

Video Pregled

Opis

Serija iger Hearts of Iron že mnogo let predstavlja eno izmed najbolj kompleksnih simulacij druge svetovne vojne. Za popolno obvladanje vseh mehanik potrebujete na stotine ur napornega brskanja po enciklopediji. A naj vas to ne odvrne od nove inačice visoko cenjene serije, še kako si zasluži vseh teh ur in govoril sem o poznanstvu res vsega, kar je za vedeti. Osnov se lahko priučite hitreje in ko razumete te, ste le od korak od svetovne prevlade – le kaj je lepšega od mešanja štren Hitlerju kot Josip Broz Tito.

Hearts of Iron 4 veliko stvari podeduje od predhodnikov, a Paradox Interactive so tokratno igro poskusili narediti primerno za širše množice. A to še ne pomeni, da ne gre za vrednega naslednika. Še vedno vsebuje ogromno globine, kar je tudi glavni vzrok za popularnost prejšnjih iger v seriji.

Amerika, dežela komunizma

Postavljeni ste na čelo ene izmed nacij med časom največjega konflikta, kar ga je svet videl. Na voljo imate ob izidu dva scenarija. Eden vas postavi v leto 1936, v čas pred vojno, drugi pa v leto 1939. Drugi je tako primernejši za ljudi, ki želijo takoj stopiti v akcijo, medtem, ko vam prvi omogoča par let priprav na izbruh neizbežnih spopadov. Izbirate lahko med sedmimi svetovnimi silami – Amerika, Japonska, Francija, Rusija, Italija, Velika Britanije in seveda, Nemčija. Vsaka ima različne bonuse, značilnosti in slabosti, a pri Paradox-u so se še dodatno potrudili. Tako lahko izberete tudi KATEROKOLI nacijo celotnega sveta, vse od Irana pa do Avstralije. Seveda igranje za nekatere manjše nacije ni tako dobro uravnovešeno, zato lahko, kot katera izmed manjših nacij, hitro propadete, saj se lahko le težko kosate z velikimi armadami, ki jih imajo na voljo močnejše države.

Vsako državo vodi reprezentativna, oziroma vladajoča, politična partija. A to ne pomeni, da nimate izbire. Po želji lahko izvedete državni udar in tako zamenjate vladajočo stranko. To omogoča igranje kot komunistična Velika Britanija ali fašistične ZDA, a seveda ima tudi posledice. Presenetljivo sem ugotovil, da se ob spremenitvi režima, zraven politik in dogodkov, spremeni tudi zastava. Igro se tako splača kupiti že samo zato, ker lahko spremenite ZDA v komunistično državo. Če so vam takšne zadeve všeč, je Paradox omogočil tudi opcijo “zgodovinska natančnost”, katero lahko po želji odkljukate in tako se umetna inteligenca ne bo koncentrirala na cilje, ki jih je imela njihova država v drugi svetovni vojni, ampak se bo stanje po par letih močno razlikovalo od dejanske zgodovine.

Izpolnjevanju ciljev služi iniciativa, ki je povezana s sistemom raziskovanja in razvoja in povsem novo mehaniko, imenovano nacionalni fokus. Ta vam omogoča izbiro različnih pravil, kar vam omogoča še dodatno prilagoditev izbrane države svojim željam. Seveda ni mogoče raziskati vsa pravila in nekatera izmed njih ne morejo soobstajati. Vsaka večja frakcija ima tudi lastno drevo, kar drži tudi za nekatere manjše države (npr. Poljska, Finska, Kitajska in Španija).

Vojne priprave

Čeprav Hearts of Iron 4 ne pozna valut, te zamenjajo različne surovine, ki so potrebne za novačenje in opremljanje vojske ter trgovanje z drugimi nacijami. Pridobivate jih s pomočjo civilnih ter vojaških tovarn, pristanišč in delovne sile. Čeprav so prve izmed teh na voljo že ob samem pričetku, vplivajo na razvoj delovne sile predvsem znane osebnosti, državna unija in oblika vlade. Tega ni pametno spregledati, saj je industrija ena izmed najpomembnejših stvari, za katere jo potrebno poskrbeti ob pričetku.

Zemljevid je razdeljen na tri različne poglede, ki sovpadajo z vsako od treh oblik enot – kopenska vojska, mornarica in zračne sile. Medtem, ko prvi pogled razdeli zemljevid na province, regije in države, ga drugi razdeli na zračna območja, tretji pa predvsem glede na različne predele morij. Gre za dobrodošlo adicijo, saj je bila v prejšnjem delu serije koordinacija vseh treh oblik enot velik problem. Tako lahko sedaj letala postavite v različne zračne cone in jim zastavite misije, za katere vam igra izpiše možnost za uspeh.

Kot zmeraj, je vsaka igra razdeljena na dva dela – predvojni čas, ki poteka približno od let 1936 do 1939, kateremu sledi stopnjevanje napetosti, nakar končno nastopi vojna. Sploh vmesni del ima zelo hiter tempo, saj se je potrebno pripraviti na pričetek neizbežnih spopadov. Organiziranje in gradnja vojsk, gradnja infrastrukture, raziskovanje… vse to se združi v metež aktivnosti, ki se razlikuje od drugače počasnejšega tempa vojne. Ko ta končno nastopi, morate pričeti natančno opazovati vse premike sovražnih armad, da vas sovražnik nenadno ne preseneti. Po par letih ste tako že povsem izčrpani, čemur sledi tudi navdušenje ob prelisičenju umetne inteligence, ki dobro opravi svojo nalogo in poskuša izkoristiti vsako šibko točko. Po zaključku vsake vojne (govorimo o manjših vojnah in ne globalnem konfliktu) ste povabljeni na mirovno konferenco, kjer vsaka država daje zahteve glede na njihov doprinesek v vojni. To da zadovoljiv zaključek vsaki vojni, čeprav je bilo v marketinški različici, katero sem igral, še par hroščev, zaradi katerih se konferenca občasno ni pojavila.

Veteranom serije je že znano, da slab začetek v letu 1936 pomeni klavrn konec za vašo državo kmalu po začetku vojne. Zaradi tega si je, sploh če ste novinci v seriji, pred igranjem priporočljivo ogledati vodič, ki vas seznani z osnovnimi mehanikami igre. Glede na predhodnike je tokrat namreč uvedenih kar nekaj sprememb (zamenjan je na primer hierarhičen vojaški sistem, ki smo ga bili vajeni v Hearts of Iron 3) in organiziranje ter premikanje vojsk je zdaj dosti lažje.

Enostavno, a zapleteno

Tudi trgovanje in diplomacija sta rahlo poenostavljena. V starejših iteracijah serije je lahko, sploh novince, večje število zaslonov hitro zmedlo, zato so se tokrat odločili za drugačen pristop. Ker valute ni, za trgovanje služijo civilne tovarne, katere lahko “zamenjate” za surovine. To olajša zbiranje potrebnih resursov, sploh kadar ste na tesnem s časom. Za razliko od trgovanja pa je diplomacija prejela precejšen udarec. Vohunov in espionaže sploh več ni, namesto tega pa dobite pogovorne opcije glede na odnose z dano nacijo. Omejeni ste tudi glede na stopnjo globalnega konflikta, kar vam onemogoči, da predčasno napoveste vojno (glede na to, za katero nacijo igrate). Opazil sem tudi da me večino časa pred vojno druge države niso kontaktirale in sem tako moral trgovanje pričeti sam. Ima pa tudi to dobro plat, saj ste bili v Hearts of Iron 3 včasih iz vseh smeri bombardirani z prošnjami po trgovanju.

Tudi vojaški nadzor je bil poenostavljen. Skupine vojakov lahko združite v vojske, katerim lahko nato dodelite poveljnika. Od slednjega je odvisno število divizij, ki jih lahko imate v armadi. Medtem ko jih lahko general nadzoruje 24, lahko maršal nadzoruje kar 72 skupin ali več. Ko ustvarite vojsko in ji dodelite poveljnika, lahko delite različne ukaze, kateri bodo izvedeni po najboljših sposobnostih dane armade. Tako ni potrebno več deliti ločenih ukazov vsaki skupini, čeprav je tudi to možno. Ukazi, ki jih dodelite, so tudi vidni na zemljevidu v obliki puščic in frontnih črt, kar pomaga pri nadzoru in opazovanju, pripomore pa tudi k imerziji.

Ko se odvija kopenska bitka, majhen indikator označuje, čez koliko časa se bo spopad končal. Če zmagujete, bo zelen, medtem, ko bo v obratnem primeru rdeče barve. Ob pritisku nanj si lahko ogledate tudi okno z podrobnimi statistikami, kjer lahko vidite taktike, ki so jih ubrali vaši generali, kateri vojaki se vojskujejo in kako na spopad deluje sam teren. Uspešnost v zračnih dvobojih je merjena v odstotkih, ki so odvisni od že prej omenjene učinkovitosti misije. Podobno delujejo tudi mornarske bitke, so pa te navadno končane dosti hitreje in se včasih zgodijo, ne da bi to sploh opazili.

Učenje geografije

Z vizualnega vidika ima Hearts of Iron 4 občutek in izgled prave Paradox strategije, spominja pa na ogromno partijo igre Risk. Svet je obarvan v raznolike barve, imena držav, regij in pokrajin so jasno izpisana in rahlo lebdijo nad pripadajočim območjem. Prisotno je tudi vreme, zaradi česar so pokrajine včasih obsijane s soncem, medtem ko bo drugič tam deževalo in bliskalo. Divizije so predstavljene preko 3D modela vojaka, iz ikone pa je vidno tudi, kateri vojaki so v skupini. Po želji lahko te ikone tudi izključite, čeprav bo takrat skupino vojakov označeval le majhen kvadratek, ki ga lahko kar hitro spregledate. Vključenih je tudi veliko opcij za starejše sisteme, a vseeno igra ne bo delovala na integriranih grafičnih karticah (testirano na AMD A8-7600 APU), čeprav na najnižjih nastavitvah zgleda kot konjski iztrebek.

Glasbo, katero poslušate ob igranju, bi zlahka postavil v kakšen epski dokumentarec o drugi svetovni vojni. Gre za orkestralen spektakel, kateri se odlično ujema s temo in dobro sede v uho. Vsak vojak ima tudi pripadajoče zvočne učinke, ki so zelo dobri, če ne celo izjemni.

Zaključek

Hearts of Iron 4 je fantastično nadaljevanje ene izmed najboljših simulacij druge svetovne vojne. Nudi potencialno neskončno število izidov druge svetovne vojne, kar ji da izjemno preigrljivost. Vsebuje veliko podrobnosti in globine, a so se razvijalci vseeno potrudili in naredili igro bolj dostopno tudi za ljudi, ki niso igrali prejšnjih iger v seriji. Vseeno vas, tudi če ste veteran serije, to ne rabi skrbeti, saj gre kljub temu za globoko izkušnjo – si pa za osnovno igranje ne rabite prebrati celotne enciklopedije. V glavnem, Paradox je spet uspel narediti strategijo, katera ima nujen prostor na polici vsakega ljubitelja strategij in zgodovine.