Razvojna ekipa: Byzantine Games (ZDA)
Založnik: Slitherine Ltd.
Steam: https://store.steampowered.com/app/397190/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=X_lUZQN4AhA
Operacijski sistemi: Windows XP, Vista, 7, 8, 8.1, 10
Datum izida: 19.5.2016
Cena: 27.99€

Zvrst: Potezna Strategija

Video Pregled

Opis

Dobro, saj vem… Ime ni ravno privlačno. Nanaša se na obdobje Japonske civilne vojne – Sengoku Jidai, v katerem so se Japonski klani združili… na krvav način. Gre za naslednika igre Pike & Shot, igri pa sta po mehanikah skoraj identični. Glavna razlika je, da se bodo namesto Evropskih mušketirjev tu med seboj pobijali samuraji in ronini. Postavljena je namreč na območje Japonske med 16. in 17. stoletjem.

Gre za, vsaj za Evropske razmere, dokaj neznano obdobje, najbližji igri pa sta najverjetneje Shogun: Total War ena in dve. Tudi na prvi pogled Sengoku Jidai spominja na Shogun, čeprav se dejansko zelo razlikujeta. Bitke se tu ne odvijajo v realnem času, ampak potekajo potezno, fokus pa je predvsem na samem bojevanju in ne na grajenju in razvoju novih tehnologij. Tako je tempo počasnejši, kampanje pa so krajše.

Samuraji in nindže

Kot sem že dejal in kot najverjetneje veste, če ste oboževalec Japonske zgodovine, je igra postavljena v obdobje Sengoku. Takrat je več Japonskih klanov zašlo v civilno vojno za prevlado nad celotno Japonsko. Najbolj poznani vodja je bil Oda Nobunaga, ki je mnogokrat omenjen v zgodovinskih strategijah, tudi v Total War: Shogun 2. Po nasilni “združitvi” njegov naslednik Hashiba Hideyoshi ni bil zadovoljen le z združeno Japonsko, ampak je v tako imenovani Imjin vojni napadel še Korejo. S pomočjo Kitajske so jih ti uspeli potisniti nazaj in tako je invazija Azije ultimativno neuspela. Sčasoma je isto stvar poskusil še drugič, kar pa je prineslo še manj uspeha in kmalu za tem je Hashiba preminil.

Če ste prejšnji stavek le na hitro preleteli, igra najverjetneje ni za vas. Njen največji adut je namreč natančna zgodovinska predstavitev, bitke so poimenovane po resničnih spopadih in skupine vojakov imajo avtentična imena. Kot v dejanskih bojih na takratnem ozemlju Azije večino vojsk predstavljajo konjenica, suličarji in mečevalci, vmes pa se pogosto vrinejo tudi strelske enote. Tako je osnovni princip vsakemu ljubitelju strategij (in srednjeveškega bojevanja) že poznan, prav tako pa ni kaj preveč odklona od dejanskih zgodovinskih dejstev.

Veliko fokusa je na postavitvi in formaciji enot. Postavitev je tako vitalnega pomena in nasprotnika je najpametneje napasti z boka ali hrbta. Ko se dve skupini vojakov udarita, boja ni možno prekiniti. Tako bo potekal, dokler se ena skupina ne preda oziroma umakne. V primeru predaje se bo zmagovalec nespametno zagnal za poraženci in tako kar pogosto oslabil formacijo. Posamezni spopad med dvema skupinama lahko, če sta skupini enako močni, traja skoraj v nedogled, saj bosta obe povzročali približno enako škodo in morala ne bo prizadeta. Zato je vaša prioriteta skrb za to, da gre vsaka posamezna bitka v vašo korist in da vaša vojska obdrži enotno formacijo.

Moralna vzpodbuda

Višinska prednost, morala, kritje, prisotnost generala in vrste enot je le nekaj dodatnih stvari, na katere boste morali ves čas paziti. Enote imajo določene prednosti in slabosti, konjenica premaga večino pehote, jo pa kar hitro ustavi dobro postavljena skupina suličarjev. Slednji imajo bonus v prvi rundi spopada, kasneje pa so šibkejši, mečevalci pa so na splošno šibkejši v prvi rundi spopada, ampak to nadoknadijo kasneje.

Pogrešal sem večjo variacijo med enotami, saj so si med seboj enote kljub kar precejšnem številu zelo podobne, pasivnih sposobnosti pa skorajda ni. Resda so razvijalci ciljali predvsem na zgodovinsko natančnost, bi pa vseeno lahko kako povečali variacijo, saj zdaj na primer vse različice suličarjev delujejo zelo podobno in se razlikujejo le v ceni in moči. Prisotne so tudi lokostrelske ter strelske enote (samuraji s puškami) in topništvo. Te sicer ne povzročajo kaj preveč škode in ne morejo streljati na enote, ki se trenutno borijo, imajo pa zato večji vpliv na moralo.

Tudi generali igrajo ogromno vlogo, v vsaki bitki jih je prisotnih več, njihova prisotnost pa bližnjim enotam viša moralo. Paziti morate, da ne padejo v boju, saj bo v primeru morala enot kar hitro padla in kar hitro se bodo vaše čete začele brezglavo umikati. V velikih spopadih veliko časa vzame že premikanje enot. Ker boste morali vsako premakniti posamezno, bo tako minilo kar par minut, preden se sploh srečate s sovražnikom. Tudi po tem bo tempo dokaj počasen, šlo pa bo za nekakšno partijo šaha, kjer je vsak gib premišljen, le da je prisotne tudi kar nekaj sreče.

Tudi uporabniški vmesnik vam lahko zagreni življenje, sploh v večjih spopadih, saj ni vidno, katere enote so se že premaknile (dobro, obstaja opcija, da se premaknete na enoto, ki se še ni premaknila), prav tako pa mi na začetku ni bilo jasno, zakaj ena izmed mojih enot ne more napasti bližnjega sovražnika. Nato sem ugotovil, da je to zaradi “prioritete grožnje” – tako je potrebno najprej napasti sovražnika pred sabo. To bi lahko bilo malo bolje označeno, saj sem to opazil le, ko sem enoto že premaknil in tako je bila poteza brezpredmetna.

Kampanja ne nudi kaj preveč

To nas privede do kampanj. Te so za moje pojme dosti preveč skope, vsebujejo le zemljevid, na katerem lahko premikate skupine enot kot pri Medieval: Total War 1. Zemljevid je namreč razdeljen na province. Vsaka od njih na koncu sezone prispeva k skupni blagajni, iz katere nato plačate obstoječe enote in dokupite nove.

Te vojske nato uporabite za zavzemanje novih provinc in za boj z nasprotnikom, motilo pa me je tudi, da ni možno videti, katere enote se nahajajo v kateri skupini. Vidite lahko le, koliko pešakov in konjenikov vsebuje in približno skupno moč. Prav tako tudi variacija med enotami ni ravno najboljša, dostop do vseh imate že na začetku in prav tako gradnje in odkrivanja novih tehnologij sploh ni. Zaradi tega je kampanja le zelo osnovna in ne doda kaj dosti.

Seveda so osnove razložene v vodiču. Ta je kar obširen in vsaka mehanika in zanimivost je vedno znova razložena, dokler ga ne izklopite. Zaradi kompleksnosti vam za prvih par spopadov priporočam, da podrobno preberete, vse, kaj vam izpiše, saj so mehanike dokaj kompleksne, dokler jih ne obvladate. Ob izbiri enote so informacije bolj skope, lahko za podrobnejše informacije nanjo kliknete med držanjem tipke ctrl.

Grafična kartica ni obvezna

Grafična podoba je bolj “meh”, je pa res, da fokus igre zagotovo ni lep izgled. Za takšne igre izgled sploh ni ne vem kako pomemben, saj so lahko tako nižje tudi sistemske zahteve. Tako Sengoku Jidai brez problema deluje tudi na integriranih grafičnih karticah (testirano na Intel HD 4000 – 60 FPS), kljub temu pa sploh ne zgleda slabo. Všečen mi je bil tudi uporabniški vmesnik, sploh sličice vojščakov, ki so podane v Azijskem stilu. Res da animacij sploh ni, oziroma so te zelo enostavne, to ne odvzame od igranja, saj bo vsakega, ki ne da kaj preveč na grafično podobo, igra že na prvi pogled odvrnila.

Pohvaliti je potrebno tudi zvočno podlago, ki izvira iz Japonske, njen počasen tempo pa se dobro poda k tempu igre.

Zaključek

Kljub zelo osnovni kampanji Sengoku Jidai – Shadow of the Shogun ni za v smeti. Izkaže se, kjer je to najbolj pomembno, saj je bojni sistem zanimiv in globok, težavnost ravno pravšnja, hroščev pa sploh nisem opazil. Ni najbolj primerna za vsakogar, sploh če ne marate zgodovine. Če se pa želite naučiti kaj novega in vam angleščina ni tuja, lahko kupite Deluxe Edition, ki doda par kampanj in najpomembneje, dve e-knjigi, ki govorita o zgodovini Japonske. Sam sem se ob igranju kljub par kletvicam zabaval in upam, da se boste tudi vi.