Ko je bil film Minecraft prvič najavljen, sem se – tako kot večina ljudi po svetu – najprej vprašal, zakaj bi kdo to sploh delal in kako bi se končni produkt predelave igre, ki se vrti okoli neprestanega ustvarjanja vsebine in kreativnosti igralca, obnesel v kinodvoranah. Nakar mi je hitro postalo jasno, da je Minecraft ena najbolj priljubljenih licenc na svetu in da bo zaslužek ogromen, če le prvi napovednik ne bo popolna katastrofa.
A napovednik je pokazal kvaliteto, zato je bil nadaljnji razvoj dogodkov povsem logičen. Minecraft film, ki ima podobno neizviren naslov kot Brata Super Mario Film, je pretekli vikend izšel in pričakovano zatresel kinodvorane po celem svetu. Film je samo v ZDA zaslužil 157 milijonov dolarjev, na mednarodnem trgu pa še dodatnih 144 milijonov, kar končno številko postavi na presneto impresivnih 301 milijon dolarjev.
S tem je Minecraft porušil rekord prejšnjega filma, ki je nastal na podlagi igričarske licence – ta pa je pripadal že omenjenemu Brata Super Mario Filmu, ki je v istem času zaslužil “le” 204 milijone ameriških zelencev.
Kritiki do filma sicer niso bili prijazni, saj na IMDb-ju nosi zgolj oceno 6,1/10, na Rotten Tomatoes pa 47 %, a gledalci so nad prikazanim precej bolj navdušeni in so filmu skupno podelili oceno 87 %.
Uspeh filma je prinesel nekaj oddiha tudi filmskim studiem, ki se že dlje časa borijo s težavo privabiti gledalce v kina. Warner Bros. ni škrtaril in je za ustvarjanje Minecraft filma privabil igralce, kot so Jack Black, Jennifer Coolidge in Jason Momoa, poleg njih pa smo bili priča impresivnim posebnim učinkom, ki svet igričarskega Minecrafta uspešno prenesejo v filmski format.
Minecraft film bomo še nekaj časa lahko gledali po kinih v Sloveniji, ko pa bo stvar naposled skočila v pretočni format, ga bomo lahko gledali prek servisa Max.
Počasi izgubljam upanje, da bo založnik Ubisoft res še kdaj pošteno prevetril svojo najbolj dobičkonosno franšizo Assassin’s Creed. Temu ni bilo vedno tako, saj je šla ta serija med svojim obstojem skozi vsaj eno večjo igralno spremembo in ta se je zgodila leta 2017, ko je izšlo poglavje Origins, takrat pa se je tudi začela nova era te franšize, ki nas je postavila na res titanske mape, nakar smo skozi naslednje dele dobili samo še finomehanične popravke že obstoječe igralne formule.
To je nekaterim očitno ustrezalo, saj je vsak naslednji del podrl rekorde glede prodanih kopij, vendar je tudi največjim privržencem postalo jasno, da bo treba kmalu vse skupaj spet malce spremeniti in dostaviti nekaj novega. Igralci so upe polagali v poglavje Shadows in to igro je tudi Ubisoft predstavil kot nekakšno svežo ero te serije, a vas žal moram razočarati, da temu ni tako. Assassin’s Creed Shadows je namreč naslov, ki bo igralcem prejšnjih delov Odyssey in Valhalla še kako znan, le da se tokrat ne boste podili po evropski pokrajini, ampak boste skočili med ninje in samuraje starodavne Japonske. Srčika igranja tako v srži ostaja nespremenjena in tudi s tem ni nič kaj groznega narobe, a če ste eden od tistih igralcev, ki ste se do zdaj prenažrli formule novejših Assassin’s Creedov, potem vam tudi Shadows ne bo ponudil ničesar res novega.
Razvojna ekipa: Ubisoft Založnik: Ubisoft Platforme: PC, PS5, XSX Steam:Povezava Datum izida: 20. marec 2025 Cena: 69,99 €
NAPOVEDNIK
Uvodu spektakularnosti ne manjka. Stopimo v škornje temnopoltega junaka z imenom Yasuke, ki kot suženj Portugalcev prispe v Japonsko in čeprav tip dobesedno samo kleči in molči, zaradi tega postane na moč privlačen fevdalnemu gospodu Odi Nobunaga, ki ga nato vpokliče v svoje vrste in v naslednjem kadru se že borimo na njegovi strani medtem ko poskušamo iztrebiti lokalne prebivalce. Yasuke je pravi tank, ki iz manjših ali večjih nasprotnikov naredi pripraven narezek za na mizo in priznati moram, da se usmrtitve, kjer nekoga nabijemo na katano in nato dvignemo visoko v zrak, kar nisem in nisem mogel naveličati. Nakar se stvari zasukajo in skočimo v vlogo Nanoe, gibčne bojevnice, ki pokaže drugo perspektivo napada iz strani Nobunage, s tem pa dobimo tudi dostop do povsem drugačnega protagonista, ki se mora med igranjem zanašati na skrivanje in odstranjevanje nasprotnika na ta način, da nase ne opozorimo njegovih vrstnikov.
Sama zgodba je presenetljivo generična, polna klišejev in predvidljiva. Ni ti treba biti nek izkušen filmski genij da predvidiš, da bo od Nanoe prijazni oče kmalu šel k rakom žvižgat in da bo nato njegova hčer šla po poti maščevanja in zgodi se ravno to. Sekvenca njegove smrti je sicer impresivna, a malce smešno je, da se za njegovo smrt na kup zberejo vsi glavni zlobneži v vrsti in že tam mi je takoj postalo jasno, da so tole mini šefi, ki nadzorujejo določene regije in jih bo treba postopoma odstraniti tako kot smo to delali s pripadniki kulta v Odyssey in tudi to se je izkazalo za pravilno predvidevanje.
Sprememba letnih časov lepo popestri raziskovanje in igra je celo tako napredna, da lahko vidimo počasno kopnenje snega!
Skratka o štoriji ne bi preveč zgubljal časa, saj je ta žal samo povprečna in če ste morda mislili, da vas bo skozi svet Shadowsa naprej peljala močna pripoved, potem se žal to ne bo zgodilo. Vse skupaj se mi je zdelo nekam na hitro spisano in tudi partnerstvo Nanoe in Yasukeja je sklenjeno bolj zaradi tega, da imamo izgovor za preklapljanje med dvema likoma kot pa da bi njuna naveza zares delovala organsko. Da sploh pridemo do te točke bo treba pretrpeti več uvajalnih delov in tempo se na ta način čuti pohitren, a obenem se ti zdi, kot da se stvari vlečejo preden resnično dobiš dostop do odprtega sveta.
Ta je, tako kot je zdaj že navada Ubisoftovih iger, naravnost čudovit. Že v preteklosti sem večkrat zatrdil, da lahko Assassin’s Creed igram očitaš veliko stvari, a dela vseh tistih, ki skrbijo za ustvarjanje historično podrobnih map, ne morem okarati in nič drugače ni niti v Shadows. Regije so sicer malce manjše od preteklega dela Valhalla, a obilujejo z detajli, ki poskušajo pričarati živ svet. Ker se nahajamo na Japonskem je veter naš stalni spremljevalec in lotosovi cvetovi so del vsake pomembnejše vmesne sekvence, Shadows pa k temu doda še neko umirjenost ko se nahajaš zunaj mest in ugledaš svoj prvi sončni zahod, k vtisu pristnosti pa prispevajo še letni časi, ki se lahko zamenjajo kar med igranjem. Tako bo okolico sčasoma prekril tudi snega, nakar se ob toplem vremenu ta začne počasi taliti in na blatnih cestah puščati luže, vse to pa mi je povzročalo, da sem se med igranjem redno ustavljal in lovil takšne in drugačne podrobnosti.
Yasuke je vsekakor slaboriten možakar, a igranje z njim mi preprosto ni bilo tako zabavno kot pa z Nanoe.
Sama igralna formula kot rečeno ni dobila kakšnih resnih pretresljajev. Za razliko od prejšnjih delov lahko zdaj sicer preklapljamo med dvema igralnima likoma, kar smo nazadnje počeli v igri Assassin’s Creed Syndicate in tudi tule se stvari igrajo podobo: Yasuke mi je bil primeren za situacije, kjer je bilo treba počistiti kakšno bazo težjih nasprotnikov, medtem ko je Nanoe bolj primerna za prikrito izničevanje tarč. Problem tule je samo dejstvo, da uvodne ure preživimo v vlogi Nanoe in če medtem opravljate še stranske misije, boste postali povsem navajeni na njen slog igranja. Ravno zaradi tega mi Yasuke ni preveč odgovarjal in pošteno povedano bi bolj sodil v kakšen bolj akcijsko usmerjen naslov. Navsezadnje igramo igro, ki je podnaslovljena Shadows in igranje v vlogi ninje je bila tudi moja lastna dolgoletna želja, zaradi česar v samurajske škornje sploh nisem skakal, saj mi je bila Nanoe presneto bolj zabavna. Kot gibčna bojevnica sem se prav veselil obiska sovražnih kampov pri katerih je zdaj vhod malce težji, saj ne moremo kar plezati po golih stenah. K sreči imamo pri sebi vedno priročen izstreljevalnik vrvi – še en trik, ki je bil sposojen iz igre Syndicate – z njim pa lahko hitro splezamo na strehe ali pa nam služi za prečkanje večjih prepadov. Yasuke je po drugi strani res odporen na poškodbe, a ni nepremagljiv, zato je treba tudi z njim včasih pobegniti in ko se opremljen v mogočen oklep skrivam v grmovju se res hitro začneš počutiti trapasto. Kljub temu boste v njegove škornje včasih primorani skočiti, saj so nekatere sekcije mape namenjene samo njemu – samo on lahko recimo lahko prebije določen zid, enake posebnosti pa ima tudi Nanoe.
Samo šunjanje naokoli je veteranom serije zdaj že dobro znano in Shadows kakšne resne revolucije ne prinaša. Med jahanjem po odprtem svetu boste naleteli na manjše in večje sovražne utrdbe, ki vsebujejo svoje mini nalogice. Pri večjih gradovih je denimo zdaj treba odstraniti določeno število močnejših samurajev, ki jih je treba med zidovi najprej locirati. To je težje kot se sliši, saj nam tokrat v pomoč ne priskoči noben orel, ampak določene točke dogajanja uzremo preko pozornega pregledovanja, a naš pogled ni neomejen, tako da se je za določene stvari treba premakniti bližje k tarči. To zna kmalu postati tečno, a vse te samuraje je nujno poslati v onostranstvo drugače na koncu ni možno odpreti skrinje z mamljivim zakladom.
Če česa tej igri ne moremo zanikati so to spektakularni razgledi.
Assassin’s Creed Shadows je še vedno zavezan k ustvarjanju RPG izkušnje, kar ima dobre in slabe strani. Regije so zopet omejene na določene stopnje in tumpasti šefi zopet ne umrejo takoj ko jim iz zasede zabodemo rezilo v vrat. To sicer lahko odpravimo preko opcije med nastavitvami, a to je bolj polovična rešitev, saj razvojno drevo vsebuje veščine, ki pri teh napadih iz zasede omogočijo večjo zadano škodo, zaradi česar sem se počutil kot da ob igranju goljufam. A po drugi strani je alternativa trapasta, saj moraš šefu zabiti določeno škodo, nakar se je treba z njim pomeriti v obračunu 1 na 1, ali pa nekam zbežati, se malce skriti in se nato vrniti dokončati delo. To je enostavno nerodna igralna formula, a je velikokrat edini izhod in morda je ravno zaradi tega umetna inteligenca nasprotnikov takšna katastrofa, saj za vami izgubijo sled po nekje treh sekundah – tokrat se lahko celo uležemo, tako da jim lahko še hitreje pobegnemo.
Grafično je tale igra lepotica, ki zna pokazati izjemno impresivne razglede. Že prej sem omenil sončne zahode in spreminjanje letnih časov, k temu pa je treba dodati naravnost čudovito osvetlitev nekaterih scen. Žal obrazne animacije še vedno ostajajo ujete v preteklosti, kar je bil problem tudi preteklih novejših poglavij. Sicer pri tistih pomembnih likih še nekako gre, a takoj ko pred kamero skoči kak nepomemben NPC takoj postane jasno, da pri njegovemu oblikovanju ni šlo toliko truda. Nekam šibko se mi je zdelo tudi glasovno podajanje angleških govorcev in Assassin’s Creed že dolgo šepa na avdio področju, kjer je zvok zopet slišati pretirano stisnjeno.
Misij, kjer moramo za nekom počasi hoditi, je tudi v Shadows polno. Za lažje spremljanje lahko sprožimo samodejno hojo, začuda pa ta funkcija manjka na konju, ki nas je včasih sam peljal do izbranega cilja.
Assassin’s Creed Shadows tako vsebuje dobre in slabe plati in žal ne morem zapisati, da je tole mojstrovina, ki je ne smete zamuditi. Preprosto je preveč zamer iz predhodnika in zmede pri igralnih odločitvah, da bi ta naslov lahko priporočil tudi tistim, ki so se Assassin’s Creed formule naveličali že leta nazaj. Je pa tudi tokrat igralna formula nalezljiva in če ste zaljubljenec v japonsko zgodovino boste od izkušnje odnesli veliko več in boste tudi bolj oprostljivi do nekaterih minusov. Na igralno revolucijo znotraj te franšize bomo tako morali še malce počakati in upamo, da bo založnik Ubisoft do takrat še živ.
Grozljivke se rade dotikajo vprašanja, kaj se zgodi po naši smrti, saj to ponuja odličen izgovor za raziskovanje paranormalnega in prikazovanje zombijev na zaslonih. Le redki filmi pa se poglobijo v psihološko travmo ob izgubi bližnjega ter v to, kaj bi bili ljudje pripravljeni storiti, da bi z njim preživeli vsaj še nekaj dodatnih trenutkov. Te teme se je na genialen način lotil Stephen King v svoji knjigi Mačje pokopališče, ki še vedno čaka na res zadovoljivo filmsko predelavo. Podobno pot poskuša ubrati tudi prihajajoča grozljivka Bring Her Back.
Film je vzbudil veliko zanimanja predvsem zaradi režiserskega dvojca Dannyja in Michaela Philippouja, ki sta leta 2023 dodobra pretresla žanr grozljivk s filmom Talk to Me. Tudi ta se je ukvarjal z duhovi umrlih, ki so jih liki lahko srečali s stiskom skrivnostne umetne roke, zato podobnosti med njim in Bring Her Back niso naključne. Brata sta ga celo označila za duhovnega naslednika Talk to Me.
Napovednik nam predstavi mater, ki se nikakor ne more sprijazniti s smrtjo hčerke in jo želi na vsak način pripeljati nazaj med žive. To ji nekako uspe s pomočjo angela, vendar končni rezultat verjetno ni tak, kot si je predstavljala. Svoje poskuse na meji življenja in smrti izvaja v odmaknjeni hiši, kjer se z njenim norim svetom soočita tudi njena dva nova posvojenca.
Čeprav napovednik ne razkrije preveč, je dovolj intriganten, da upraviči nakup vstopnice. Bring Her Back bo v kinematografih strašil od 30. maja dalje, a to ni edini projekt, na katerem trenutno delata Danny in Michael Philippou.
Po uspehu njunega prvega filma je hitro dobil zeleno luč tudi njegov nadaljevanje, Talk 2 Me, ki je že uradno potrjeno, a še daleč od izida. Po poročanju spletne strani IndieWire sta Danny in Bill Hinzman spisala dva scenarija, a se ne moreta odločiti, kateremu bi sledila. Medtem bosta brata letos v Mehiki posnela dokumentarec o smrtonosni rokoborbi, Danny in Hinzman pa sodelujeta še pri enem nerazkritem projektu, ki bo moral najprej dobiti dokončan scenarij, preden se bo delo nadaljevalo na Talk 2 Me.
Iger, ki se vrtijo okoli zabavne fizike, je vsekakor veliko, a bolj malo jih je takšnih, da se jih človek ne bi naveličal po kakih dveh urah. V preteklosti se spomnim, da sem se neizmerno zabaval ob igranju igre FlatOut, kjer si v eni igri katapultiral človeka skozi vetrobransko steklo avta in potem z njim ciljal ogromno tarčo, franšiza kozjih iger Goat Simulator pa se na splošno vrti samo okoli kaosa, ki ga lahko spočneš s fizikalijami igrinega pogona.
Tudi igra Deliver At All Costs se bo primarno vrtela okoli te igrine zanke, pri njej pa najbolj pritegne zorni kot igranja in grafična podoba, ki je barvita in naravnost čudovita. Stopili boste v škornje dostavljavca Winstona Greena, ki v življenju nima veliko sreče, zato se preizkusi v vlogi voznika, ki mora na vsak način po mestu dostaviti nenavadne pakete, za to svojo nalogo pa je pripravljen žrtvovati življenja sebe in drugih, ki mu prečkajo pot.
Igralni napovednik vam dobro pokaže kaos, ki ga je v tem naslovu skupaj spravil novopečeni razvijalec Studio Far Out Games. Po mestu iz nekje leta 1950 se boste vozili z raznimi vozili: takšnimi bolj običajnimi, ki imajo včasih prikolico polno tovora in lubenic, ali pa mini avtomobilčki, ki pa so še vedno sposobni iz ceste zriniti veliko večje avtomobilske brate. Poanta je hitra vožnja, in za ustvarjanje bližnjice se bo včasih treba zapeljati skozi zidove bližnje stavbe, ta pa se nato realistično razpade okoli nas, pešci pa se od nas odbijajo kot frnikule, a pri njihovem gaženju kakšne krvi ne boste opazili. Igranje boste lahko izvajali tudi peš, a takrat se pazite kakšnega pešca, ki ste ga pred tem nasedli na odbijač, saj bo prišel po maščevanje. Ptičja perspektiva me malce spomni na tiste zgodnje GTA naslove tipa GTA in GTA 2, le da smo tam o tako realistični fiziki lahko samo sanjali.
Kar je še najbolj bizarno pri tem naslovu, je dejstvo, da ga je založil Konami, ki ni ravno znan po tem, da pri svojih igrah rad tvega. Ne samo to: Konami je na Steamu omogočil celo igranje dema in bo igro ob njenem izidu na platformi Epic Games ponudil za en teden povsem brezplačno za prevzem.
Če boste to akcijo slučajno zamudili, boste igro še vedno lahko od 22. maja kupili na Steamu in konzolah, in sicer po ceni 30 €.
Risana serija South Park se vrača in upal bi si trditi, da te dni dogodivščine Stana, Kyla, Kennyja in Cartmana potrebujemo bolj kot kadar koli prej. Zadnjih nekaj let se med svetovnimi velesilami in družbenimi normami odvija pravi cirkus, vsi ti dogodki pa so bogat vir vsebine za serijo, ki se v glavnem ukvarja s parodijo. Težava je le v tem, da je resnični svet postal že parodija samega sebe, zaradi česar je precej težje norčevati se iz stvari, ki se same ne jemljejo več resno.
Dobili smo prvi dražilnik za že 27. sezono te kultne serije, iz katerega je razvidno, da se bosta Trey Parker in Matt Stone dotaknila skoraj vseh večjih aktualnih tem. Tako se v serijo vrača zgodba o vojni s Kanado, ki je bila pred leti povsem absurden koncept, zdaj pa se srhljivo približuje realnosti. Poleg tega bodo obravnavane tudi redne letalske nesreče, v seriji pa bo svoj prostor našel celo osramočeni zvezdnik Sean “Diddy” Combs, ki bo s pomočjo raketnega nahrbtnika skočil v nekakšno znanstvenofantastično okolje.
V zadnjih letih je South Park postal nekoliko zmeden za spremljanje, saj sta Trey in Matt podpisala ogromno pogodbo s Paramountom za ustvarjanje številnih filmov South Park, hkrati pa sta nadaljevala z rednimi sezonami. Rezultat so bile nenavadne sezone – leta 2020 smo tako dobili 24. sezono, ki je vsebovala le dve epizodi, nakar sta 25. in 26. sezona vsaka prejeli po šest epizod. Zadnjo sezono smo tako videli pred dvema letoma, vmes pa so izšle še tri posebne epizode oziroma filmi: Joining the Pandeverse, Not Suitable For Children in The End of Obesity.
27. sezona bo premiero doživela 9. julija na kanalu Comedy Central, po umiku epizod s pretočne storitve Max pa v Sloveniji trenutno sploh nimamo nobenega legalnega načina za ogled preteklih sezon.
Morda najbolj odmeven naslov z včerajšnje Nintendove konference je igra, ki ni niti nadaljevanje niti predelava. The Duskbloods je povsem nova igra priznanega razvijalca FromSoftware, njen prvi napovednik pa je igralce naravnost odpihnil. Videti je bil kot polnopravno nadaljevanje Bloodborna, zato je bilo presenečenje toliko večje, ko se je na koncu razkril njen pravi naslov. Takoj so jo začeli označevati za duhovnega naslednika ene najbolj slavnih franšiz iz kataloga tega studia.
A prvotno navdušenje je hitro naletelo na kruto realnost – The Duskbloods bo večigralska PvPvE igra, kjer se bo glavnina igranja vrtela okoli spopadov med igralci in skupnega boja proti različnim sovražnikom. To je daleč od enoigralskih soulslike kampanj, po katerih je FromSoftware zaslovel, očitno pa studio zdaj želi eksperimentirati z različnimi žanri, vključno s popolnoma večigralskimi izkušnjami.
Kljub temu, da bo poudarek na večigralskem načinu, so zvesti oboževalci pripravljeni dati igri priložnost – nenazadnje za njo stoji sam Hidetaka Miyazaki. Igralci bodo prevzeli vlogo članov frakcije Twilight Bloodlines, kjer bodo izbirali med različnimi igralnimi razredi, njihov cilj pa bo z uspešnim sodelovanjem pridobiti skrivnostni artefakt First Blood. Za zdaj ni bilo razkritih veliko dodatnih podrobnosti, a iz napovednika lahko razberemo, da bo vsaj en igralni razred omogočal letenje, eden od likov bo deloval kot krvoločni vampir, tretji pa se bo lahko preoblikoval v pravega dinozavra in goltal nasprotnike.
Več informacij bomo izvedeli že jutri, 4. aprila, ko bo Hidetaka Miyazaki v posebnem intervjuju razkril dodatne podrobnosti. Igra bo leta 2026 izšla ekskluzivno za konzolo Nintendo Switch 2.
Včerajšnja najava nove konzole Nintendo Switch 2 na žalost ni prinesla povsem sveže Mario igre, a brkati Italijan na konferenci vseeno ni bil povsem odsoten. Nintendo je namreč predstavil povsem nov del dirkaške serije Mario Kart, ki tokrat nosi podnaslov World in bo na dan izida spremljal novo konzolo. Japonski založnik je v njem uvedel nekaj občutnih sprememb.
Na svež del serije Mario Kart so igralci čakali presneto dolgo, saj je tehnično gledano zadnje poglavje izšlo že leta 2014 za konzolo Wii U. Ta igra je bila nato predelana za Switch v obliki Mario Kart 8 Deluxe, ki se je povzpela na sam vrh prodajnih lestvic tega sistema. Zato je bilo logično, da bo Switch 2 dobil nadaljevanje.
Včerajšnja predstavitev nam je tako od blizu pokazala, kaj vse nam prinaša Mario Kart World. Najprej pade v oči izboljšana grafična podoba, z bogatejšimi animacijami in še več ikoničnimi liki iz globokega kataloga Nintendove zgodovine. Število tekmovalcev v posamezni dirki se je povečalo na 24, ti pa se bodo lahko zapodili po povsem novih progah. Sam način igranja je videti podoben prejšnjim delom, le da se bomo zdaj lahko z gokarti odbijali od zidov, med dirkanjem pa bodo vremenske razmere spreminjale potek dirke in dodale nov sloj izziva. Vračajo se znani igralni načini, poleg njih pa bomo dobili tudi povsem nov način Knockout Tour, kjer bomo morali skozi niz dirk vedno končati med najhitrejšimi, sicer bomo izločeni iz turnirja.
Novost je tudi možnost zapustitve prog in prosto raziskovanje sveta igre, kar nekoliko spominja na serijo Forza Horizon. Nintendo pravi, da bo takšno raziskovanje prineslo posebne nagrade, obenem pa se bodo igralci lahko družili s prijatelji in iskali popolne kotičke za ustvarjanje selfijev.
Nintendo bo Mario Kart World podrobneje predstavil 17. aprila, izid pa je načrtovan za 5. junij, skupaj z izdajo konzole Nintendo Switch 2. Kot del nove generacije Nintendovih iger bo osnovna digitalna različica igre stala 80 €, fizična pa 90 €. Na voljo bo tudi posebna verzija paketa konzole Nintendo Switch 2, ki vključuje to igro, s ceno 509,99 €.
Včeraj se je odvila dolgo pričakovana Nintendova konferenca, ki nam je od blizu pokazala vse čare naslednika izjemno priljubljene konzole Nintendo Switch. Japonsko podjetje je upalo, da bo lahko v uri dolgi predstavitvi izpolnilo vsa dolgoletna pričakovanja igralcev, in čeprav so pokazali veliko, je bil odziv na splošno dokaj mlačen – vsaj meni se je tako zdelo.
Ta je bil pod pričakovanji že pri prvi kratki predstavitvi, saj se je zdelo, da Nintendo ni želel preveč tvegati. Izboljšali so zgolj strojno opremo predhodnika in nekoliko povečali zaslon. Konzola bo zdaj omogočala višjo ločljivost in večje število sličic na sekundo. To se je na koncu tudi potrdilo, a resnično me je presenetilo, da nismo dočakali napovedi povsem nove igre Mario, ki je bila od nekdaj prvodnevni spremljevalec novopečenih Nintendo sistemov.
Namesto tega smo dobili napoved novega Mario Karta in Donkey Konga ter kopico predelav iger zunanjih razvijalcev. To sicer ni slabo, a res smo pričakovali poplavo Nintendovih lastnih licenc. Te so se sramežljivo pokazale le v obliki predelav originalnih iger s konzole Nintendo Switch, pri čemer bo za te nadgradnje treba odšteti dodatne evre. Kar me je zares presenetilo, pa je pohlepnost založnika, saj zahteva dodatna plačila ali naročnino na storitev Nintendo Switch Online za skoraj vsako stvar. Se spomnite Sonyjeve igre Astro Bot, ki je na zabaven način predstavila specifikacije konzole PlayStation 5 in je bila brezplačna? Nintendo se je domislil nečesa podobnega s svojo igro Nintendo Switch 2 Welcome Tour, a je videti bolj kot grafični uporabniški priročnik, za katerega bodo igralci morali plačati. Nintendo je prav tako dvignil cene iger: digitalne kopije bodo zdaj stale 80 €, za fizične pa bo treba odšteti kar 90 €.
Tudi sama konzola je precej dražja od pričakovanega. Spomnimo, da je original ob izidu stal 330 €, za naslednika pa boste morali odšteti kar 470 €. Dvig cene je bil sicer pričakovan, a vseeno se zdi, da je Nintendo tu nekoliko pretiraval, saj je zdaj konzola dražja od PlayStationa 5, ki ima precej bogatejši katalog iger.
Glede specifikacij smo končno dobili nekaj konkretnih odgovorov. Zaslon zdaj meri 7,9 palca v premeru, medtem ko je imel original 6,2 palca. Gostota pikslov je višja, Nintendo pa pravi, da boste v prenosnem načinu lahko uživali v ločljivosti 1080p, ob priklopu na postajo pa v 4K. Konzola bo sposobna prikazati 120 sličic na sekundo, a bo pri najvišji ločljivosti omejena na 60 sličic na sekundo. Na žalost pa boste primorani gledati v navaden LCD-zaslon, čeprav je bila OLED-različica prvotnega Nintendo Switcha izjemno priljubljena med igralci.
Kontrolerji Joy-Con bodo še vedno odstranljivi, a bodo zdaj magnetni, kar bo olajšalo njihovo pripenjanje in odstranjevanje. Dodana je tudi nova tipka C, ki sproži video klice, a tudi ta funkcija ni navdušila. že med predstavitvijo se je slika zataknila, poleg tega bo za video pogovore treba dokupiti dodatno kamero. Mikrofon je vgrajen v konzolo, kar pomeni, da zvok ne bo najboljše kakovosti, če bo naprava pripeta na televizor in tako oddaljena nekaj metrov od igralca. Spletno komuniciranje bo omogočeno samo igralcem z naročnino na Nintendo Switch Online.
Dobili smo tudi datum izida. Nintendo Switch 2 bo izšel 5. junija, prednaročila pa se že zbirajo na Konzolko.si. Res bo zanimivo spremljati, kako se bodo obnesle zaloge, saj na splošno vlada občutek, da se igralcem z nakupom ne mudi preveč. Mnogi upravičeno čakajo na bogatejši katalog iger ali na morebitno napoved nadgradnje, ki bo vključevala OLED-zaslon.
Igričarska skupnost je ob prvi uradni najavi dolgo pričakovane konzole Nintendo Switch 2 ostala nekoliko razočarana, saj nam japonski založnik – razen nekaj 3D upodobitev – ni pokazal ničesar zares otipljivega. Resda smo dobili kratek dražilnik za igro, ki močno spominja na naslednje poglavje serije Mario Kart, a Nintendo je takrat le pripomnil, da prava, obsežnejša predstavitev še prihaja. Zdaj je ta končno pred vrati.
Za privržence Nintendovega ekosistema je 2. april postal težko pričakovan datum, ki je zdaj naposled tu. Prenos v živo boste lahko spremljali ob 15.00 prek zgornjega video okna. Nintendo je že potrdil, da bo konferenca trajala več kot uro, kar pomeni, da nas čaka obilica novih in pomembnih informacij.
Danes bomo tako dobili odgovora na dve ključni vprašanji: kdaj bo Nintendo Switch 2 izšel in koliko bo stal. Po prvih informacijah gre zgolj za močnejšo različico originalne konzole z naprednejšimi kontrolerji. Govorice pravijo, da naj bi Nintendo prednaročila odprl že 9. aprila, prvi primerki pa bi iz skladišč odšli junija.
Join us tomorrow, April 2nd, at 6 a.m. PT for a closer look at #NintendoSwitch2! The #NintendoDirect: Nintendo Switch 2 – 4.2.2025 livestream will be approximately 60 minutes long.
— Nintendo of America (@NintendoAmerica) April 1, 2025
Cena ostaja neznanka, zato trenutno ne moremo storiti drugega kot ugibati. Ob izidu leta 2017 je originalni Nintendo Switch stal 330 €, a od takrat je minilo že dolgih osem let, v katerih se je trg močno spremenil. OLED različica konzole se danes na Mimovrste prodaja za 380 €, zato je verjetno, da bo Switch 2 – če bo imel OLED zaslon – stal vsaj toliko, če ne še več. Seveda so to le špekulacije, saj svetovni trg niha dnevno. Ameriški predsednik Trump je, denimo, prav danes napovedal nove uvozne tarife za izdelke, kar bi lahko vplivalo tudi na ceno konzole v ZDA in drugod po svetu.
Potem so tu še igre, ki ostajajo velika neznanka. Novo konzolo bi praviloma morala spremljati predstavitev povsem novega Maria – oboževalci simpatičnega italijanskega vodovodarja na svežo avanturo čakajo že dolgih osem let. Možno je tudi, da bomo dobili napoved nove Zelde, skoraj zagotovo pa vpogled v množico predelav iz originalnega Switcha, ki bodo zdaj delovale pri višjih ločljivostih in večjem številu sličic na sekundo.
Ne smemo pozabiti niti na zunanje založnike, ki imajo v lasti številne večje naslove, a jih zaradi strojnih omejitev originalnega Switcha niso izdali na tej platformi. Tudi pri teh projektih govoric ne manjka: Square Enix naj bi predstavitev izkoristil za napoved predelave Final Fantasy IX, Microsoft pa naj bi prenesel cel kup svojih iger – nekateri celo ugibajo, da bo prav tukaj napovedana predelava The Elder Scrolls IV: Oblivion.
Včeraj je bil očitno dan za filmske najave, ki jih zaradi datuma marsikdo ne bi jemal resno. Po govoricah o nadaljevanju filma Bilo je nekoč v Hollywoodu smo na festivalu CinemaCon dobili še eno veliko novico – uradno je bil potrjen film John Wick 5. Za razliko od prejšnje govorice je bil ta film potrjen kar na odru, in sicer s strani Adama Fogelsona, vodje založniške hiše Lionsgate.
Novo poglavje franšize John Wick torej zares prihaja, mnoge pa bo presenetilo dejstvo, da se v glavno vlogo vrača Keanu Reeves. Kako bo zdaj 60-letni Reeves še vedno sposoben suvereno vihteti pesti in rokovati s pištolami, bomo videli v končnem izdelku. Oboževalci so še posebej presenečeni zaradi zaključka četrtega dela, ki je liku ponudil dostojanstveno slovo.
Podrobnosti o zgodbi in o tem, kako se bo John tokrat izognil gotovi smrti, za zdaj niso znane. Avtorji filma so za spletno stran IGN potrdili, da je naslednje poglavje v dobrih rokah. Adam Fogelson zagotavlja, da se nobeden od igralcev ne bi vrnil k snemanju petega dela, če ne bi bili prepričani, da bo Lionsgate znova dostavil vrhunski film. Producenta Basil Iwanyk in Erica Lee sta dodala, da je ključno ustvariti kakovostno zgodbo in Johnu ponuditi nov razvoj. Oba sta navdušena, da lahko skupaj naredijo prvi korak na tej novi poti. Glede na njune izjave bi lahko sklepali, da Johnovo potovanje še zdaleč ni končano – in morda nas bo Reeves v tej vlogi zabaval celo po dopolnjenem sedemdesetem letu.
Prvi film John Wick je izšel leta 2014 in impresivno je, da je filmski ekipi v desetih letih uspelo ustvariti štiri nadaljevanja, pri čemer kakovost nobenemu ni upadla. Ti akcijski filmi so postali tako priljubljeni, da je Lionsgate iz njih ustvaril pravo filmsko vesolje. Že 6. junija prihaja v kina film From the World of John Wick: Ballerina, na pretočnem servisu Prime Video pa je že na voljo serija The Continental: From the World of John Wick, v kateri glavno vlogo igra Mel Gibson. Keanu Reeves in Chad Stahelski producirata še eno dodatno serijo John Wick: Under the High Table, poleti pa se bo začelo snemanje filma o slepem morilcu Cainu.
Filme John Wick pri nas lahko gledamo na pretočnem servisu Netflix, z izjemo prvega dela, ki za pretočno predvajanje na naših tleh ni na voljo.
Razumljivo je, da ste skeptični glede zgornjega naslova, saj je za nami 1. april in na internetu ta dan ni bilo mogoče zaupati nobeni informaciji – niti tisti, ki se je pojavila na preverjenih straneh. Stavim, da nekateri prav čakajo na sprožitev govoric prav na ta dan lažnivcev, saj novica tako dobi še večjo prepoznavnost zaradi spletnih razprav o tem, ali je resnična ali zgolj še ena potegavščina.
Vendar spletna stran The Playlist zagotavlja, da je zadeva resnična in da film Bilo je nekoč v Hollywoodu resnično dobiva nadaljevanje. Novico je kasneje potrdila tudi spletna stran Deadline, ki poroča, da je scenarij že spisan – in to s strani originalnega režiserja Quentina Tarantina. Tokrat pa bo Tarantino filmu namenil le svoj blagoslov, režiserski stolček pa bo prevzel nihče drug kot David Fincher, avtor mojstrovin, kot so Klub golih pesti, Sedem, Zodiak in serija Mindhunter.
V nadaljevanju bo pomembno vlogo ponovno odigral Brad Pitt, ki je v prvem delu upodobil kaskaderja Cliffa Bootha. Nastopil bo tudi v drugem poglavju, vendar mu Leonardo DiCaprio tokrat ne bo delal družbe. Scenarij naj bi bil nekoliko prirejena različica tistega, ki ga je Tarantino napisal za svoj prihajajoči film The Movie Critic – ta žal ne bo ugledal luči sveta, saj je Tarantino že pred časom sporočil, da je njegov razvoj preklican. Vendar ni želel, da bi vse opravljeno delo šlo v nič, zato ga je odobril kot osnovo za film Bilo je nekoč v Hollywoodu 2.
Produkcijo bo prevzel Netflix, ki naj bi za to čast plačal 20 milijonov dolarjev ter odobril ogromen proračun v višini 200 milijonov dolarjev. Snemanje naj bi se začelo že letos julija, čeprav film še ni bil uradno potrjen in za zdaj tudi ni znano, kdo vse bo v njem nastopil. Videti je, da je bilo vse skupaj organizirano zelo na hitro – Brad Pitt in David Fincher naj bi zato postavila druge projekte na stranski tir, saj se želita povsem posvetiti temu filmu.
Film Bilo je nekoč v Hollywoodu je izšel leta 2019 in velja za Tarantinovo ljubezensko pismo zlati dobi Hollywooda, ki je v ZDA cvetela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Celovečerec se dotika nekaterih resničnih hollywoodskih figur in njihovega življenja, pri tem pa si privošči nekaj umetniške svobode – še posebej v prikazu tragičnega umora igralke Sharon Tate s strani kulta Charlesa Mansona, kjer se dogodki odvijejo nekoliko drugače. Tarantino je leta 2021 izdal še roman z istim naslovom, ki razširi zgodbo Pittovega lika Cliffa Bootha in končno ponudi odgovor na vprašanje, ali je res ubil svojo ženo. Glede na temo nadaljevanja se zdi omenjena knjiga obvezno branje – svojo kopijo za Kindle lahko dobite za 10 €.
Ukrajinski razvijalec Frogwares nam je leta 2019 dostavil zanimivo detektivsko avanturo The Sinking City, ki je bila izjemno težaven naslov za opisovanje. Igra je bila nerodna za igranje, akcijski segmenti naravnost zanič, a kljub temu je razvijalcu uspelo ustvariti temačno in depresivno atmosfero – pogosto najpomembnejši element vsake igre ali filma, ki se napaja pri knjižnih delih H. P. Lovecrafta. Prav zaradi te atmosferičnosti so bili mnogi igralci pripravljeni pogledati skozi prste tehničnim pomanjkljivostim. Frogwares je hitro spoznal, da je njihovo delo cenjeno, zato so že pred leti napovedali nadaljevanje, sredstva za razvoj pa so zbirali tudi prek platforme Kickstarter.
Podpora skupnosti je bila izjemna – zahtevanih 100.000 € je bilo zbranih praktično takoj po zagonu kampanje, do zdaj pa je v blagajne priteklo že več kot 441.000 €. Ta denar ne bo šel le v razvoj The Sinking City 2, temveč tudi v predelavo prvega dela, ki je bila uradno najavljena včeraj.
The Sinking City Remastered bo prešel na pogon Unreal Engine 5, razvijalci pa izpostavljajo predvsem izboljšano osvetlitev prizorišč, prenovljene animacije obrazov, 4K teksture, izboljšane odseve ter podporo tehnologijam DLSS, FSR in TSR. Poleg vizualnih nadgradenj nas čakajo tudi nekatere izboljšave igralnih mehanik, ki si jih skupnost že dolgo želi, a Frogwares še ni razkril podrobnosti. Znano pa je, da bo igra dobila nov način za zajemanje slik, obstoječi lastniki pa se bodo zagotovo razveselili novice, da bo nadgradnja zanje popolnoma brezplačna.
Datum izida predelave ostaja neznan, a ta naj bi izšla pred The Sinking City 2, ki je za zdaj napovedan za leto 2025. Frogwares pa je ob tej priložnosti igralcem ponudil tudi edinstveno možnost, da postanejo del igre. Do 3. aprila lahko posnamete izgovorjavo besede “Yes” v čim bolj grozljivem tonu in posnetek pošljete razvijalcem. Izmed vseh prijavljenih bodo izbrali 100 glasov, ki bodo vključeni v igro, enemu srečnežu pa bodo podarili fizično zbirateljsko različico. Več informacij najdete na uradni spletni strani.
Še samo en mesec nas loči od izida naslednjega poglavja franšize Doom, večje igričarske spletne strani, med katere žal ne sodimo, pa so že dobile dostop do vnaprejšnjega igranja. Temu so sledili igralni posnetki, ki jih lahko zdaj gledamo na YouTubu.
Razvijalec id Software je sicer že prej predstavil primere igranja, a šlo je za režirane posnetke, ki so namenjeni ustvarjanju napovednikov. Zdaj pa lahko vidimo surovo igranje, ki prikazuje tudi uporabniški vmesnik, hkrati pa dobimo vpogled v igralno formulo, ki nas bo spremljala skozi celotno kampanjo. Ta bo vsebovala precej več vmesnih sekvenc kot prejšnji deli.
V zgornjem posnetku boste takoj opazili, da je tempo nekoliko bolj umirjen, saj junak pogosteje stoji pri miru in si izmenjuje udarce z nasprotniki. Pri tem mu je v veliko pomoč novo orožje v obliki ščita, ki ga lahko zaluča in odbija med različnimi demoni. Ključno je tudi pravočasno pariranje udarcev, saj to omami celo najmočnejše nasprotnike, ki jim nato s morgenšternom od blizu še natančneje preštejemo rebra. Boji so še vedno brutalni, a zanimivo bi bilo videti, ali je takšen počasnejši in bolj metodičen način igranja mogoč tudi na višjih težavnostih – v Doom Eternal bi igralec na težavnosti Nightmare s takšnim stanjem na mestu pogorel v približno petih sekundah.
Vidimo lahko tudi nekaj drugih odsekov igranja, denimo skok na hrbet kibernetskega zmaja ali upravljanje ogromnega robota. Pri slednjem je akcija pričakovano upočasnjena, saj gre za spopade titanov, kar mi je v igrah vedno zanimiva popestritev. Pri kibernetskem zmaju pa sem bil skeptičen že ob prvem napovedniku – in v praksi segment ne deluje preveč zabavno. Gre za izmikanje projektilom in streljanje s strojnico, kar smo v streljankah počeli že pred 20 leti, ta mehanika pa tu ne prinaša nobene resne evolucije.
Novi Doom bo ponujal tudi nekoliko bolj odprto igranje, saj bodo arene večje in bodo vključevale opcijske minišefe, ki bodo ob porazu omogočili nadgradnjo veščin. Spletna stran IGN je v svojem opisu zapisala, da je to lahko dvorezen meč – dodatne popestritve in več svobode prinašajo nekaj novega, a po drugi strani se lahko zgodi, da se igralec ujame v tavanje po praznih bojiščih, iščoč pot naprej, kar lahko dodatno upočasni že tako nekoliko umirjen tempo igre.
Doom: The Dark Ages izide 13. maja in sicer za PC ter konzoli PlayStation 5 in Xbox Series X. Na Steamu bo zanj treba odšteti 80 €. Ker je tole Microsoftov naslov ga bo moč na prvi dan moč že igrati tudi preko servisa Game Pass.
Po množičnem odpuščanju založnika Embracer leta 2023 in velikih odpuščanjih v igričarski industriji na splošno se je zdelo, da se je situacija nekoliko umirila in da lahko razvijalci vsaj malo svobodneje zadihajo. Vendar je bilo to le privid, saj Embracer še vedno doživlja popotresne sunke zaradi propadle kupčije z arabskimi vlagatelji, njegov studio Eidos Montreal pa je včeraj sporočil žalostno vest, da so se morali ločiti od približno 75 talentiranih zaposlenih.
Kanadski studio je to žalostno novico objavil na družbenem omrežju LinkedIn, kot razlog za odpuščanja pa navedel konec neznanega mandata, po katerem enostavno niso imeli več prostora in dela za vse zaposlene, ki so tako ostali brez službe. Eidos pravi, da želi svojim bivšim kolegom pomagati pri iskanju nove zaposlitve, obenem pa dodaja, da namerava nadaljevati z razvojem vseh naslovov, ki so trenutno v proizvodnji.
Ni pa znano, na čem točno trenutno dela ta razvijalec, ki vsekakor premore veliko talenta. To so dokazali z igrami Deus Ex: Human Revolution in Deus Ex: Mankind Divided. Ko jih je leta 2022 kupil Embracer, so se takoj pojavila upanja, da bo Eidos začel razvijati novo poglavje serije Deus Ex. Embracer je to tudi uradno potrdil, vendar so z začetkom množičnih odpuščanj preklicali razvoj igre, Eidos Montreal pa je moral takrat odpustiti 97 zaposlenih. Lani je bilo potrjeno, da je Eidos pomagal razvijalcu Playground Games pri razvoju igre Fable, morda pa se je prav ta del njihovega dela zdaj zaključil, kar je povzročilo nova odpuščanja.
Septembra 2023 smo pisali o igri Everywhere in takrat nam ni bilo povsem jasno, kaj točno ta igra sploh je. Naslov je pritegnil pozornost zaradi dejstva, da za njim stoji Leslie Benzies – eden od vodilnih mož izjemno priljubljene franšize Grand Theft Auto. Leslie se je pred leti odločil ločiti od razvijalca Rockstar, saj se mu ni zdelo smiselno nenehno delati le na posodobitvah igre GTA 5. Ustanovil je svoj studio Build a Rocket Boy, ki je nato prek projekta Everywhere privabil razvijalca in po novem tudi založnika IO Interactive, znanega po seriji iger Hitman.
In kaj je Everywhere? Kot pravi Leslie, je to nekakšno orodje za ustvarjanje svetov, najboljši približek pa bi bila igra Roblox – le da lahko v Everywhere ustvariš igre, ki se kosajo z igrami najvišjega proračuna. Dokaz tega bo naslov MindsEye, ki bo ustvarjen v Everywhere in bo akcijada, ki po prvem napovedniku močno spominja na zgodbo iz iger GTA.
Takoj je treba dodati, da se MindsEye ne bo odvijal v odprtem svetu, čeprav nam daje napovednik vtis, da bomo imeli pri raziskovanju futurističnega mesta Redrock City proste roke. Temu ne bo tako, saj bo to linearna izkušnja, ki bo poskušala povedati privlačno zgodbo o zelo vplivni figuri v svetu tehnologije, ki ima tako velike načrte, da bo poskušala prek svojih izdelkov spremeniti evolucijo človeka.
Napovednik je vsekakor bombastičen, in če vam je glavni junak nekam znan, je to zato, ker za njim stoji igralec Alex Hernandez. Ta je svoj glas in stas pokazal v igri Mafia 3, v kateri je igral vlogo protagonista Lincolna Claya.
MindsEye ima trenutni izid napovedan za 10. junij. Za razliko od igre GTA 6 bo poleg aktualnih konzol izšel tudi na PC-ju, in to po ceni 60 €.
Privržencem franšize Gothic dolga leta ni ostalo drugega kot pa da preigravajo prva dva dela in se potem opcijsko spustijo še v preigravanje tretjega dela, samo največji norci pa so nato poprijeli še za igro Arcania: Gothic 4 ali pa v obupu zatekli v naročje katastrofalnega dodatka Forsaken Gods za igro Gothic 3.
Po dveh desetletjih pa so prišli za njih bolj pozitivni časi. Najprej smo dobili odličen mod Chronicles of Myrtana, ki se je po kvaliteti lahko kosal s polnopravnimi Gothic izkušnjami, nakar smo dobili še najavo uradne predelave prvega dela. Med čakanjem na to so se nekateri pozabavali v odzgoraj gledani RPG izkušnji Drova Forsaken Kin, ki sicer ne nudi tretjeosebnega 3D igranja, a po atmosferičnosti, boju in drugih igralnih mehanikah tako spominja na Gothic, da so nekateri ta naslov označili kot za duhovnega naslednika te franšize.
Razvijalec Just2D je igro izdal oktobra lani in igra je hitro k sebi privlekla majhno, a močno zvesto in glasno skupnost. Pikslasta podoba starošolskih iger nam predstavi ročno skovan svet, ki se napaja v keltski mitologiji, igramo pa ubožca, ki na začetku ni zmožen preživeti niti napada podgane, a s pridnim in previdnim igranjem mu dvigamo veščine in ga postopoma oblikujemo v pravega bojevnika, ki raziskuje skrivnosti propadlega imperija. Svet je povsem odprt, a seveda ga ni pametno raziskovati, če nisi za določeno regijo primerno opremljen, zaradi česar je treba biti pri igranju previden in smrt bo reden spremljevalec vaših avantur. Vendar se da vsako oviro premagati in ko končno premagaš nekega monstruma pred katerim si prej lahko samo bežal, je neizbežen občutek zmagoslavja in to je od vedno tudi krasilo Gothic igre.
Razvijalec Just2D je od izida spočel več večjih posodobitev, zadnja od teh z imenom The Flesh Rises pa se je pojavila pretekli vikend in je dodala cel kup stvari, ki jih je dolgo pogrešala skupnost. Med drugim smo dobili nove veščine za bojevniški razred, novo temnico in dodatno težavnost za tiste najbolj prekaljene igralce. Just2D je s tem napovedal tudi zaključek večjih posodobitev za to igro. Čeprav bomo verjetno še dobili kakšen manjši popravek, se je večina ekipe zdaj preusmerila na razvoj povsem nove RPG igre.
Igro Drova – Forsaken Kin in njeno posodobitev spremlja tudi lep popust v vrednosti -25 %, tako da lahko zadevo do petka na Steamu kupite po ceni 18,74 €.
Pretekli vikend ste morda obiskovalci trgovine Mimovrste v BTC Ljubljana morda opazili, da je prostor nekam nenavadno poln. Ta trgovina sicer redno privablja obiskovalce iz cele Slovenije in k povečanemu obisku je zagotovo prispevalo tudi deževno vreme, a razlog za gužvo je bil še eden: odvilo se je namreč prvo tekmovanje iz serije turnirjev Gaming terminal in leto 2025 smo začeli z igro Counter-Strike 2.
Ta izjemno popularni naslov že dolgo vlada Steamovi večigralski lestvici igralcev in tudi pri organizaciji turnirjev nam ekip nikoli ni bilo treba preveč dolgo iskati. Lani smo turnir iz te igre preskočili in smo se letos odločili, da ga zopet vrnemo v obtok in to se je vsekakor izkazalo za pravilno odločitev.
Po objavi kvalifikacij so se mesta ekip, željnih tekmovanja, hitro začela polniti. In polniti. In polniti. V bistvu smo skoraj na začetku takoj presegli mejo maksimalnih rezerviranih mest, saj je bil turnir začrtan za 16 ekip, kar pomeni 80 igralcev, v rezervi pa smo po zadnjem štetju imeli vsaj še enkrat toliko ekip, če bi slučajno kdo od prijavljenih odpovedal udeležbo, a tisti na klopi so za to imeli bolj malo upanja. Zakaj bi se kdo sploh odpovedal tekmovanju, za katerega smo malce predrugačili pravila in smo finalistom obljubljali denarne nagrade v skupni vrednosti 1.500 €?
V finale so se prebile štiri ekipe in sicer so to bile Diamant Esports!, MIS ESPORT, Fusion Gamingin JANNE_VEJM – Fusion Gaming se finala ni mogel udeležiti, zato ga je zamenjala ekipa GunRunners. Vse štiri grupe so se na finalni obračun dobro pripravile in znotraj prostorov trgovine Mimovrste se je odvilo nekaj napetih bojev, a na koncu je zmago zopet pobrala ekipa Diamant Esports!, ki ji je sledila grupa MIS ESPORT, bron pa si je priborila ekipa GunRunners. Četrto mesto je zato pripadlo ekipi z najbolj izvirnim imenom JANNE_VEJM, ki je sicer zgrešila stopničke, a dosežek je že sodelovanje na glavnem tekmovanju in tudi oni so domov odnesli nekaj vzpodbudnih nagrad.
1. mesto – Diamant Esports!
Diamant je zdaj postal že večkratni tekmovalec naših turnirjev. Ekipa, ki je bila ustanovljena leta 2022 pod pokroviteljstvom T-2, se je skozi čas preoblikovala med vodilne e-športne ekipe v Sloveniji in njihova profesionalnost je privedla do oblikovanja lastnega portala, kjer iščejo pridne nove in talentirane igralce iz iger CS2 in Fortnite – več o tem izveste na njihovi uradni strani.
2. mesto – MIS ESPORTS
Osebno me je pri turnirju najbolj navdušilo to, da med obiskovalci ne gledamo samo tekmovalcev, ampak tudi njihove navijače. To je prav lepo videti v svetu, ko takšno fizično tekmovanje oziroma LAN zabave postajajo stvar preteklosti in druženje v živo izgublja na svoji veljavi.
Za izvedbo turnirja se zahvaljujemo partnerjem UVI, Logitech, Lenovo in Mimovrste, saj je vsak od njih prispeval svoj piskrček lepih nagrad in že se veselimo naslednjega turnirja, ki se bo odvil iz igre League of Legends. Prijave zanj se odprejo maja, do takrat pa si lahko ogledate kup slik iz aktualnega turnirja.
Igro Pacific Drive bi lahko označil za razočaranje, a to je samo zaradi tega, ker sem od zadeva po prvem napovedniku pričakoval drugačno izkušnjo. Razvijalec Ironwood Studios mi je sicer še vedno dostavil izjemno atmosferično izkušnjo raziskovanja post-apokaliptične okolice, znane kot Olympic Exclusion Zone in to znotraj družinskega vagona, a sem bil malce manj navdušen nad roguelite prvinami igre, ki nas je pošiljala po naključno generiranih stopnjah nabirati raznorazne surovine, dodatno pa mi je izkušnjo zagrenilo dejstvo, da sredi takšnih odprav igre ni bilo možno shraniti.
Ravno glede vidika shranjevanja je bil razvijalec čudno trmast in ob tem sem se spomnil na češkega razvijalca Warhorse Studios, ki na vse načine vztraja, da je shranjevanje igre možno samo preko pitja posebnega šnopca znotraj igre. Vodja studia Seth Rosen je pri igri Pacific Drive objasnil, da bi bila implementacija sistema shranjevanja izjemno težka naloga in se je februarja lani zavezal, da tega vidika igre ne namerava spreminjati.
To mnenje je od takrat očitno spremenil, saj igra dobiva novo posodobitev Endless Expeditions, ta pa bo med drugim igralcu končno omogočila ročno shranjevanje napredka. Pacific Drive sicer vsebuje sistem shranjevanja, a se te nadzorne točke zgodijo samodejno in samo takrat, ko se vrnemo v domačo bazo. Med samimi odpravami pa to ni bilo možno narediti, kar je bilo izjemno tečno, saj si včasih preprosto moral stran od računalnika za dlje časa in takrat ti je edina opcija ostala, da prekličeš odpravo in ob tem izgubiš vse nabrano bogastvo iz tega dotičnega izleta v nevarno okolico izven domače baze. Po novem bomo zdaj igro lahko shranili in se nato vrnili v akcijo, bomo pa vsakič ob tem morali tudi povsem iziti iz igre.
Poleg shranjevanja prinaša posodobitev Endless Expeditions še cel kup dodatnih bombončkov. Ironwood Studios ta popravek označuje za največji doslej in to upravičeno, saj bomo dobili nove mape, nova faks sporočila, dodatno kozmetiko za avto in za več kot uro sveže glasbe, ki jo lahko poslušamo med vožnjo.
Pacific Drive bo to enormno posodobitev prejel 3. aprila in upamo, da takrat stvar dobi tudi kakšen popust na Steamu, kjer je trenutno zanjo treba odšteti 30 €.
It Takes Two je še dandanes ena najbolj priporočenih iger za pare, prijatelje in vse tiste, ki bi radi izboljšali odnose… ali jih med igranjem popolnoma uničili. In to z razlogom. Kooperativna avantura je s svojo čustveno, humorno in rahlo psihotično zgodbo ponudila nekaj svežega. Ustvarila je svet, kjer sta ločitev in pretvorba zakoncev v lutki, kateri nato terorizirata lastno hčerko, najboljša terapija igralne industrije.
Zdaj Hazelight Studios strežejo z nadaljevanjem, a tokrat so šli še globlje v literarno norost. Zgodba o družinskih travmah je zamenjana s pripovedovanjem in razmislekom o tem, kako nas pravzaprav povezuje lastna razdvojenost, pa četudi si v resnici želimo drug drugemu iztakniti oči. Razlike med glavnima junakinjama, žanrska zmešnjava in občutek, da si v svetu, kjer se vsaka odločitev lahko konča s smrtjo ali vsaj avtorsko tožbo. Vse je prežeto z DNK prejšnje igre.
Razvojna ekipa: Hazelight Studios Založnik: Electronic Arts Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S Steam:Povezava Datum izida: 6. marec 2025 Cena: 49,99 €
Zvrst: Pustolovska Co-Op avantura
Napovednik
Pisateljski eksperiment, kjer bi še Freud odnehal
Zgodba se začne s srečanjem glavnih junakinj, neuspešnih pisateljic Zoe in Mia. V lovu za uspehom se pridružita eksperimentu bogatega ekscentrika Raderja, ki ima dovolj denarja in norosti, da ustvari napravo, ki bralca dobesedno posrka v knjigo. Ker seveda, kaj bi lahko šlo narobe? Seveda gre vse narobe. Svetova Zoe in Mie se združita v eno veliko psihološko dramo, kjer ne veš, ali bosta preživeli, ali končali kot del literarne zbirke.
Pisateljska razdvojenost je glavna tema. Ni lepšega, kot gledati dve avtorici, ki druga drugi želita zlomiti pero… ali vrat. Energična, zgovorna Zoe je ljubiteljica fantazije, medtem, ko tiha, vase zaprta Mia prisega na znanstveno fantastiko.
Ena ima rada zgodbe o maščevanju, polne ubijanja, druga pa želi čudovite zgodbe, polne čudaškosti in zabave. In ja, klišeji so prisotni… vendar se zdi to primerno glede na okolje in obstaja veliko samozavedajočih se udarcev med obema glavnima junakinjama.
Drugačnost nas povezuje
Skozi zgodbo tako obiščeš raznovrstne svetove obeh avtoric. Split Fiction ne skopari z žanri. Eno minuto si v fliperju, naslednjo rešuješ besedne uganke, spet kasneje pa zasleduješ veliko kroglo, ki spušča mine. Vse je nekoliko bolj akcijsko od prvega dela in čeprav je sama zgodba dobro uro daljša od predhodnika, je tokrat manj izven zgodbenih aktivnost ter odprtih področij, kot sta ledeno kraljestvo in svet igrač.
Svetovi so barvitejši in polni raznolikih zagat, a zgodba je nekoliko manj osebna kot v It Takes Two. Kdor je igral le tega, se bo spomnil raznih scen, ko sta oba z partnerjem le zmajevala z glavo ter z odporom… podpirala odločitve glavnih likov. Tu je podobnih odločitev manj in zgodba je prilagojena tipičnim fantazijskim in znanstveno fantastičnim tropom, je pa tudi dokaj predvidljiva. A vsekakor doseže to, kar si prizadeva.
Osrednji zagon zgodbe – dve ambiciozni pisateljici, ki se upirata temu, da bi jima ogromna korporacija ukradla njuno delo – se zdi še posebej pereč glede na porast generativne umetne inteligence in utemeljene skrbi, da bodo podjetja poskušala spodkopati ustvarjalce. Kaj je lepšega kot igrati igro o kraji kreativnosti, medtem ko ti dejansko v ozadju ChatGPT piše email odgovore sitnim sodelavcem.
Ko te fliper ubije, ker ne obvladaš angleščine
Vsako poglavje predstavi novo mehaniko igranja ali tri. Enkrat cyberpunk pekel, kjer še dež smrdi po obupu, naslednji trenutek svet zmajev in mavric, ki te sili, da se vprašaš, ali nisi slučajno padel v LSD trip.
Velika sprememba igre It Takes Two je odstranitev mini iger. Namesto manjših dejavnosti za tekmovanje ima stranska vsebina v Split Fiction obliko “stranskih zgodb”, manjših svetov, do katerih je po želji mogoče dostopati v nekaj določenih ravneh.
Te stranske zgodbe so kot mini poglavja, ki običajno trajajo nekaj minut (čeprav je peščica daljših) in dodatno osvetlijo zamisli Mio in Zoe ter razkrijejo dodatne pikice v njunih življenjih, ki so jih oblikovale kot pisateljici.
To navidezno pomanjkanje osredotočenosti bi lahko škodovalo, a namesto tega je igra videti še toliko boljša, saj je razkritje nove lokacije razburljivo in nikoli se nisem naveličal spraševati, kako bo izgledala naslednja stopnja.
Še lažje do prijateljev
Kot predhodnika A Way Out in It Takes Two, Split Fiction vključuje Friend Pass, kar pomeni, da če želite igrati na spletu s prijateljem, mora igro dejansko imeti le en igralec, drugi pa se ji lahko pridruži brezplačno.
Novost pri Split Fiction je medplatformska podpora za Friend Pass, kar pomeni, da lahko nekdo na Xboxu, ki kupi igro, brez težav povabi prijatelja na PC ali PlayStation. Prisotna pa je tudi možnost lokalnega večigralstva.
In ko misliš, da te nič več ne more presenetiti… modeli ljudi dejansko izgledajo človeško. Ne tiste voščene lutke iz nočnih mor. Glasovna igra? Dobra. Tako dobra, da dejansko verjameš, da sta Zoe in Mia pripravljeni ena drugi zariniti svinčnik v oko.
Zvočni posnetek je ves čas igre zabaven in spreminja ton glede na spreminjajoče se okolje. To je trdna glasba v ozadju, vendar vedno ustreza dogajanju na zaslonu.
Ena najboljših sodelovalnih avantur
Split Fiction je divja, predrzna in včasih tako čudna izkušnja, da te resno skrbi za mentalno zdravje ustvarjalcev. A ravno to je čar. Bolje malo norosti kot še ena varna, dolgočasna igra, ki jo preletiš z enako strastjo kot navodila za pralni stroj.
Split Fiction gradi na osnovi iz It Takes Two, a na koncu lahko s ponosom stoji na svojih nogah. Zgodbeno naravnana avantura da v ospredje medsebojno sodelovanje in je odlična izbira za privedbo partnerjev in prijateljev v svet video iger, vešči igralci pa bodo uživali v raznih referencah in spreminjajočem se igranju. Je ena najboljših sodelovalnih iger v zadnjih letih in veselim se, kaj bo studio pripravil tudi v prihodnosti.
Razsodba
(+) Izjemna raznolikost svetov (+) Dialogi in zanimiv koncept (+) Friend Pass in cross-play (+) Glasovna igra in animacije presenetljivo dobre (+/-) Predvidljiva zgodba (+/-) Manj osebna kot It Takes Two (-) Manj mini-iger ter odprtih svetov
Kdo bi si pred leti ob premieri serije Veliki pokovci lahko zamislil, da bo ta doživela rekordno gledanost, dobila kar 12 sezon, nato pa iz svojega izročila porodila še ločene serije, ki prav tako dosegajo dobre ocene in visoko gledanost? Ustvarjalec serije Chuck Lorre je preprosto mojster produciranja vsebin, ki pritegnejo masovno občinstvo, pa čeprav si morda nihče ne bi mislil, da bodo ljudje več kot desetletje z veseljem spremljali avanture štirih gikov in poslušali vnaprej posnet studijski smeh (ja ja, vem da je publika tam v živo, ampak vseeno).
Originalni seriji se je že med njenim predvajanjem pridružila sestrska serija Mladi Sheldon, lani oktobra pa je prvo sezono dobila še ena serija, Georgie & Mandy’s First Marriage. Chuck Lorre in soustvarjalec originalne serije Bill Prady sta zdaj začela delo na novem projektu z naslovom Stuart Fails to Save the Universe, ki bo sledil avanturam nesrečnega Stuarta, lastnika trgovine s stripi, ki v ljubezni nikoli ni imel sreče.
Vlogo Stuarta bo v novi seriji ponovno prevzel Kevin Sussman, v prvi sezoni pa se mu bodo pridružili še nekateri drugi znani obrazi iz originalne serije, kot so Barry Kripke (John Ross Bowie), Denise (Lauren Lapkus) in Bert Kibbler (Brian Posehn).
Po poročanju spletne strani Deadline serija sicer še ni bila uradno odobrena, a naj bi Chuck Lorre že napisal scenarij za prvi dve epizodi. Nedavno se je ekipa zbrala na neuradnem skupnem branju, kjer bodo popravili še zadnje malenkosti, preden bo projekt uradno predstavljen založniku Warner Bros za predvajanje na pretočnem servisu Max.
Med vsemi temi stranskimi projekti moram priznati, da me Stuart Fails to Save the Universe edini zares pritegne. Veliki pokovci so mi bili izjemno zabavni v zgodnjih sezonah, ko je bil fokus na gikovski kulturi, nato pa so vsi glavni liki dobili romantične partnerje, stripi in igre pa so bili potisnjeni na stranski tir. Serija je tako postala le še ena različica Prijateljev. Stuart Fails to Save the Universe pa se sliši kot nekaj, kar bi se lahko vrnilo k originalnim gikovskim koreninam, kar bi k ogledu pritegnilo tudi mene — Mladi Sheldon in Georgie & Mandy’s First Marriage me namreč nista niti malo zanimala in verjetno pri temu nisem edini.
