Niantic nam predstavlja vremenski sistem in kar 50 novih pokémonov iz Hoenn regije, kjer bomo trenerji srečali znanega Treecko-ta, Torchic-a in Mudkip-a in še nekaj drugih iz te pokrajine.Poleg novih živalic, so se razvijalci potrudili in predstavili nov vremenski sistem, ki bo popolnoma spremenil lovljenje in interakcijo s pokémoni.
To v praksi pomeni, da če bo deževno vreme, bo več možnosti za prikaz Mudkipa ali kakšnega drugega vodnega pokémona, isto pa bo veljalo za druge vremenske razmere. Vreme bo prav tako vplivalo tudi na napade naših živalic in tako bo Charizard-ov Fire Spin najbolj učinkovit ob sončnem dnevu.
Dovolj bodi besed, raje si oglejte spodnji napovednik!
Nikoli nisem bil velik ljubitelj gaming prenosnikov, sploh, ker bi jih večino v preteklosti zlahka uvrstil v skupino nepremičnin. Šlo je namreč za težke in neznansko debele kose plastike in pločevine, na katerih ste si ob slabih dnevih lahko spekli tipičen angleški zajtrk. Časi se spreminjajo in z nižanjem porabe in oddane toplote so tudi zmogljivejši prenosniki našli svoje mesto v sprejemljivih dimenzijah in postali smiselni, tudi za zahtevnejša opravila.
Vendar ne gre za tipičen gaming prenosnik, saj je prvovrstno namenjen ustvarjalcem različnih vsebin, zaradi grafične zmogljivosti pa se da na njem igrati tudi videoigre. Preprosto povedano je cenejša alternativa ZenBook-a, namenjena širšemu delu trga. Predbožični čas, kot nalašč za test.
Asus VivoBook Pro je bil prvič oznanjen na letošnjem Computex. Kot sem že omenil je od dražjega bratranca cenejši za dobrih 400€, vendar kljub temu ne gre za ravno cenovno ugoden prenosnik. Še vedno stane kar 1300€, ki jih po svoje opravičijo izjemno zmogljive komponente, ki se skrivajo v notranjosti. Vendar izbire v tem cenovnem razredu ne manjka. Izmed konkurentov, mu za vrat dihata tako Dell XPA 15, kot tudi Acer Aspire VX 15. Kakorkoli, oba zgoraj omenjena prenosnika uporabljata manj zmogljiv i5 7300HQ, s štirimi jedri, prepolovljena pa je tudi količina pomnilnika.
Začnimo pri enem izmed zame osebno najpomembnejših aspektov v prenosnikih, to je ohišje. Nenazadnje jih bomo vsakodnevno prenašali naokoli in nikakor ne bi želel po letu videti že na pol razpadlega, ki ropota ob vsakem premiku, za izogib česar bo potrebno že ob nakupu biti pozoren na kakovost uporabljenih materialov.
Asus na strani navaja, da je ogrodje iz 19.2mm debelega brušenega aluminija, vendar ne v celoti. Okoli ekrana najdemo na otip kakovostno ne-svetlečo plastiko. K sreči, tako kot tudi aluminijasti deli, ni podvržena prstnim odtisom, vsaj ne v meri, da bi bilo moteče. Sam izgled in barvna kombinacija nista nič posebnega, čeprav svoje elegance ne skriva in je prijeten na pogled.
Prvi vtis je pokazal kompaktnost in čvrstost, vendar se tipkovnica malenkostno upogiba v sredini, ki je temu najbolj izpostavljena. Na spodnji strani so tri ventilatorske reže, kar bi znala biti težava ob dolgotrajnejši rabi na postelji, kjer bi stik z mehko površino otežil hlajenje. Zvočni sistem se za razliko od vetilatorjev nahaja na sprednji strani. Razvit je bil v sodelovanju z Herman/Kardon in zaobsega dva zvočnika. Oba se nahajata asimetrično, na vsakem koncu sprednjega dela. Boste pa kar hitro opazili, da spodnji del ne skriva vzdrževalnega pokrova in tudi, da se nikjer ne nahaja ločena reža za baterijo. Slednja je vgrajena in do nje je mogoče dostopati le s popolno odstranitvijo spodnjega pokrova.
Priključki
Priključki, ki se nahajajo na prenosniku, so dokaj standardni. Tako lahko na levi strani najdete priklop za polnilec, USB 3.1, HDMI in USB 3.1-c. Za zunanji priklop monitorjev sicer na izbiro ni DVI ali VGA priklopov, a glede na to, da je standard bolj kot ne prešel na HDMI ter DP, to ni nikakršna ovira.
Enako pa žal ne morem trditi za desno stran. Nikakor ne morem razumeti, zakaj sta tu dva USB 2.0 priklopa, namesto že splošno uveljavljenih 3.1 ali vsaj 3.0, zraven njiju pa obrvi dviga še skupen 3.5 audio priključek za slušalke, mikrofon ali oboje. Majhna težava za lastnike slušalk z ločenima priklopoma. Seveda ne smem pozabiti še bralnika SD kartic, ki zna biti izjemno priročen. Sam nekoliko pogrešam še kakšen dodaten USB priklop in morda nekoliko več prostora med priključki samimi. S slednjim niso bili preveč radodarni, kljub temu pa vas večina večjih težav zagotovo ne bo imela.
Pričakovano ni vgrajene BluRay ali DVD enote, kar je v mojih očeh dodaten plus. Če ne drugega se na ta način nekoliko zniža sama teža in poraba prenosnika, vsakdo, ki bralec ploščkov še potrebuje, pa si še vedno lahko omisli prenosno enoto. Na desni strani je dodan še Kensington priključek za ključavnico, s katero lahko prenosnik zavarujete pred krajo oz. odnašanjem. Seveda je samo ključavnico potrebno kupiti ločeno za okoli 50€.
Tipkovnica in drsna plošča
S tipkovnico med uporabo prenosnika nisem imel nikakršnih težav. Morda je bilo na začetku potrebnega nekoliko privajanja, saj so smerne tipke in številčnica utesnjene. Slednje bo težilo predvsem uporabnike z nekoliko večjimi prsti, saj so za dobro polovico ožje od preostalih, kar je tudi meni povzročalo kar nekaj poporodnih krčev. Razen tega glede tipkovnice večjih pripomb nimam. Konec koncev ne nudi tipkarske izkušnje v kateri bi blazno užival, vendar opravi svoje delo. Lepo je enostavno dostopati tudi do funkcijskih tipk, za uporabo katerih je na večini notesnikov potrebno uporabiti kombinacije dveh tipk. Hod tipk po navedbah proizvajalca znaša 1,2mm. Med daljšo uporabo sem večkrat opazil, da so tipke dosegle dno prehitro (lahko bi nudile višjo upornost), kar je vodilo do rahlega neudobja.
Med same tipke je integriran še gumb za prižig, ki se nahaja na zgornji strani tipkovnica na skrajni desni, zaradi česar so bile nekatere sekundarne funkcije prestavljene na numerični del. V uporabo stopijo, če je številčnica izklopljena. Spodnja fn tipka nudi bližnjice do različnih funkcij, kot je spreminjanje svetlosti tipkovnice, glasnosti ter svetlosti zaslona.
Pri touchpadih nikoli nisem uspel vzljubiti gumbov, vgrajenih na dno sledilne plošče. Veliko raje sem imel ločene, v stilu Lenovo Thinkpadov, saj so zame primernejši za delo. Na Asus VivoBook je sama ploskev rahlo zamaknjena v levo, zaradi udobnejše postavitve rok glede na tipkovnico. Sposobna je zaznati več dotikov hkrati, govora je o do štirih sočasnih zaznavah.
Spodnji del služi kot levi in desni klik, ki ju loči rahla črta v sredini. Samo klikanje je preglasno in daje občutek cenenosti. Sledilna ploščica deluje zadovoljivo, občasno sem imel težave z dvo-prstnim pomikom navzgor ali navzdol, saj mi je v brskalniku namesto želene poteze sprožilo povečevanje in zmanjševanje slike (scaling). Na ploščici se nahaja tudi bralnik prstnih odtisov. Opaziti ga lahko na zgornji desni strani. Možno ga je uporabiti za prijavo v operacijski sistem preko Windows Hello, pa tudi namesto nekaterih gesel. Vsekakor dobrodošla rešitev za vse, ki pogosto pozabljate gesla, ali pa ste jih preprosto naveličani vpisovati.
Zaslon
V začetku sem že izpostavil, da se testirani prenosnik prodaja s tremi različnimi ekrani. S TN je pričakovano najcenejši, saj so zanj značilni slabši vidni koti, sprane barve in nižja reprodukcija. Sam bi v tem cenovnem razredu zagotovo vzel IPS zaslon, ki se je na testu odnesel odlično, čeprav je v določenih igrah, zlasti po temi, vid otežen, saj je črna barva dokaj dobro reproducirana. Uporaben je tudi na prostem, čeprav v močni svetlobi delo ne bo mogoče. Na tem mestu pogrešam nekoliko dodatne svetlosti, saj premore dobrih 300 nitov, kar je dokaj povprečna vrednost, ob notranji uporabi seveda težav ni za pričakovati.
Kljub temu, da gre za kvaliteten ekran, slika ni tako ostra, kot na nekaterih zaslonih z višjo resolucijo, npr. Yoga 720 (3840×2160), XPS 15 (3840×2160), čeprav osebno ravno nisem pristaš prenosnikov, ki na 15,6″ vsiljujejo visoke ločljivosti. K temu botruje večja poraba energija in težave pri uporabi aplikacij, ki ti. scalinga ne podpirajo, oz. je slabo implementiran. Če ste pripravljeni odšteti dodaten denar, je tudi Asus VivoBook Pro N580VD mogoče kupiti s 4k zaslonom.
Zvok
Zvočni sistem je bil razvit v sodelovanju s harman/kardon. Prenosnik proizvaja spodoben zvok, dosti glasnejši od večine cenovno ugodnih prenosnikov in dovolj glasen tudi za uporabo v konferenčnih dvoranah. Seveda močnega basa ni za pričakovati, čeprav sem ob poslušanju glasbe opazil, da so zvočniki ustvarili natančne sintetike in rahel bas, so pa vokali zveneli toplo in mehko. Zvok je bil zadovoljiv, zgolj na najvišji glasnosti je prihajalo do šuma in občasnega popačenja tonov.
Ker ima zgolj eden 3.5mm audio priklop, ki je kombiniran, boste na njega ločeno lahko priklopili zgolj eno napravo. Problem se zna pojaviti, če želite priključiti tako zvočnike kot mikrofon od slušalk, kar ne bo mogoče. So pa slednje zaradi glasnosti ob daljših obremenitvah nujne.
Hlajenje
Ne morem reči, da je hlajenje slabo, vendar se pozna, da so bili pri zasnovi sprejeti nekateri kompromisi. Zaradi razmeroma nizke teže in dejstva, da je prenosnik tanek, je pričakovano večje breme padlo na hladilni sistem. Ventilatorji se nikoli ne izklopijo popolno in so slišni tudi zgolj ob surfanju po spletu. Pod obremenitvijo, pa se hrup le še stopnjuje. Igranje iger si brez slušalk težko predstavljam, ker znajo ventilatorji preglasiti zvok same igre.
Ob dolgotrajnejših obremenitvah se del ob zaslonu in zgornjem delu tipkovnice neprijetno segreje. Doseže lahko vse do 47c, ki je bila izmerjena v sredini. Vendar se pravi pravcati pekel skriva v notranjosti, vsaj na to sem pomislil, ko je procesor na testu redno dosegal 98C. Grafična se odreže malo bolje in kljub grafično zahtevnih igrah nikoli ni presegla 85C. Z znižanjem voltaže v Throttlestop sem problematiko uspel omiliti. Seveda je priporočljivo nastaviti tudi izklopitev Turbo Clock-a, ko procesor preseže 85-90c.
Poraba in baterija
Maksimalna poraba, ki sem jo na testu opazil je 120W, kolikor je tudi deklarirana zmogljivost priloženega adapterja, ki ob večjih obremenitvah deluje na polno. Na to problematiko sem opozoril že v članku Throttlestop. Slednje vodi do tega, da se vam tudi, ko bo prenosnik priklopljen na napajanje ob obremenitvi baterija ne bo polnila, ali izjemno počasi. Pri danem primerku se kljub vsemu ni praznila, tudi to se namreč dogaja.
V lažjih opravilih pa je poraba izjemno nizka, celo za 4-5W nižja, kot pri konkurenčnih prenosnikih.
Vanj je vgrajena 47Wh baterija, kar ni veliko. Bo pa v lažjih opravilih zdržal do 8 ur, pod obremenitvijo pa se čas skrajša na okoli 90 minut. Vseeno za delo in igre priporočam, da je prenosnik priklopljen na napajanje, saj bo v nasprotnem primeru frekvenca procesorja in grafične nihala, kar bo vodilo do opazno slabše zmogljivosti.
Zmogljivost
Zmogljivost je ob hlajenju in ohišju zame ena izmed pomembnejših lastnosti vsakega prenosnika. Konec koncev ima slednji največji vpliv na to, kako tekoča bo naša uporabniška izkušnja in v kolikšnem času bomo naše delo opravili.
Pod pokrovom se skriva i7 7700HQ procesor s štirimi jedri in osmimi nitmi. Njegov osnovni takt je 2.7GHz, ki se pod obremenitvijo zviša do 3.4GHz. Gre za enega izmed najzmogljivejših potrošniških procesorjev Kaby Lake razreda, ki jih je zaenkrat možno dobiti v prenosnikih. Svoje delo opravlja odlično in je kot takšen primeren tako za prenosne delovne postaje (seveda ne primarna), ustvarjalce pa tudi gejmerje.
V testnem primerku je dodan še 512GB SSD disk in 16GB pomnilnika. Prenosnika zaradi želje dobavitelja nisem razstavil, ampak, kolikor sem preveril po spletu se rama ne da dodajati, saj je pricinkan na ploščo, brez dodatnih prostih rež. Zaenkrat slednje veliki večini uporabnikov ne bo v napoto, razen če imate namen računalnik uporabljati za zahtevnejša dela v AutoCad ipd., kjer se vsak dodaten gigabajt pozna.
Grafična kartica je srednje zmogljiva GTX 1050, serije Pascal, praktično identičen čip od tega najdemo v grafikah za namizne računalnike. Če smo še do nedavnega prenosne grafične čipe od namiznih ločili z oznako m (GTX 980m), temu več ne bo tako. Vendar zmogljivost vsaj v dotičnem primeru ni identična. GTX 1050 v prenosniku ima nižji takt in deluje na okoli 1650MHz, med tem, ko navita namizna dosega tudi do 2000MHz. Vseeno omogoča zadovoljivo igranje iger, v kolikor ste pripravljeni nekoliko prilagoditi nastavitve. GTX 1050 je na voljo v 2GB ali 4GB izvedbi. Za vse, ki vas zanimajo rezultati testiranja v igrah, berite naprej.
Igre
Kot lahko že iz grafikona razberete, je prenosnik več kot sposoben poganjati najnovejše naslove, seveda s prilagojenimi nastavitvami. Grafična kartica je dosegla nekoliko slabše rezultate, kot bi jih njena namizna tekmica, vendar gre slednje pripisati nekoliko nižjemu taktu jedra. Vseeno mu igre niso predstavljale posebnega izziva, praktični ni naslova, ki ga ne bi morali igrati na FHD resoluciji.
Programi
Asus VivoBook Pro je nedvomno lepo zasnovan procesor s priročno težo, kakovostnimi zvočniki in učinkovito porabo na namizju. Po drugi strani je pod obremenitvijo glasen in topel, z uporabo baterije pa se zmogljivost zniža, tako, da bo za resno delo in igre preprosto moral biti priklopljen na električno omrežje. Zaslon svoje delo opravi dobro, čeprav zna ob sončnih dnevih biti na prostem samo pogojno uporaben.
K temu dodajmo še povprečno kamero (mikrofon) in vprašljivo izbiro nekaterih priključkov. Vseeno gre za kakovosten prenosnik, ki vas bo zadovoljil, v kolikor mu lahko oprostite nekatere pomanjkljivosti.
Sedaj lahko združite svoj hobi pitja in ukvarjanje z računalniškimi težavami v en super hobi!
No, če smo pošteni, ukvarjanje z računalniškimi neprilikami nas pogosto pusti žejne zato je zelo priročna rešitev, ko že porabljeno pločevinko piva lahko uporabimo za še kaj drugega kot odpadek. Recimo za ojačanje Wi-Fi signala, ki znajo delati preglavice v nekaterih stanovanjih ali v hišah z debelimi stenami. Seveda od te kmečke rešitve ne pričakujte odpravo vseh vaših problemov. A zna priti prav, če v določen predel bivalnika ne dobivate dovolj močnega signala, bodite pa pripravljeni, da bo potem spet na drugem mestu signal slabši.
Vsa navodila lahko vidite iz priročne slike zgoraj ali pa si pogledate spodnji video, kjer lahko pogruntavščino vidite v izdelavi.
Čeprav je četrti Doom prestal skoraj osemletni razvojni pekel, ki je napovedoval Duku sličen debakel, smo bili ob izidu lanske pomladi pozitivno presenečeni. Po trojki, spogledujoči se s prežitvenimi grozljivkami, je ekipi Id Software vendarle uspelo izdelati odlično strelsko karnažo stare šole, a z moderno zasnovo. Povprečno večigralstvo nas sicer ni prevzelo, toda samotarsko razstreljevanje in razčetverjanje peklenščkov po koloniji na Rdečem planetu je bilo vzdušno čez in čez. Požegnali smo ga tako metuzalemski špilavci, ki smo se z mancubusi in cyberdemoni srečali v začetku devetdesetih, kot callofdutyjevski mladiči. Peto poglavje je menda v delu, spotoma pa se je Id preizkusil v novi tehnologiji in sestavil doživetje za HTCjev ter playstationov VR-šlem. Ironija je, da v času pisanja igra za oculus rift uradno ni na voljo, dasi je za dotično napravo zaslužen prav Doomov oče John Carmack. Bržda je posredi nagajanje založbe, saj sta Bethesda in Carmackov novi delodajalec Oculus v sodnem sporu.
Razvojna ekipa: Id Software Založnik: Bethesda Platforme: PSVR, HTC Vive Datum izida: 1.12.2017 Cena: 29.99 € Zvrsti: Prvoosebna, strelska
Doom VFR je iz poznanih gradnikov sestavljena peturna dogodivščina, ki do neke mere dogaja, vendar ne upraviči moteče rabe VR-čelade.
Teleportiranje po Marsu in Peklu
VFR, ki menda pomeni virtual fucking reality, pripovedno ni Doom iz leta 2016, doživet skozi navidezno resničnost. Gre za odvrtek z novim likom, a isto marsovsko bazo od pogoltne korporacije UAC, kjer teče večdimenzijski projekt Lazar. Špilamo nekega znanstvenika, ki ga uvodoma začopati hudik, nakar se njegova zavest preseli v robota. A to je docela nepomembno, važno je le, da so duri inferna na stežaj odprte in demonska zalega vsepovsod. Cilj je kajpakda zapreti portal in izgnati vse zlodeje, za kar se moramo prebiti čez osem kratkih nivojev človeške postojanke in satanske razsežnosti. Okolica je pretežno reciklirana iz matične igre in tudi sicer nove zaznavne vsebine ni. Peklenska rodbina, ki zajema že videne kadavre, nestvore z raketometi, leteče beholderje in kolosalne hudiče, pada pod prav tako poznanim arzenalom, od Puške z veliko začetnico prek plazmatske brzostrelke do prislovičnega BFGja. Po stari šegi vlačimo s seboj vso orožarno naenkrat, naokrog pa ležijo patroni, ščiti in druge bonitete. Ista je ravno tako glasba, tako da dumovstva izdelku ne gre oporekati. Kljub temu presežek to ni.
Ne glede na igrator je teleportiranje vseskozi v rabi, saj se drugače ne da priti na višje ali oddaljene konce.
Če poženeš Doom VFR na PCju, te preseneti način premikanja: teleportiranje naokoli. To pomeni, da s stiskom petelina postaviš točko nekam v prostoru, kamor se nato instantno prežarčiš. Tako se sicer urno premikaš po vseh ravneh, a domače tako šviganje pač ni in komande so v splošnem neintuitivne. Normalnega ‘drsenja’ vivova kontrolnika ne nudita, medtem ko drugačen igrator sploh ni podprt. Na playstationu se z lizikama move špila še slabše, toda tam srečoma obstajata dodatni opciji, ki z gobicama omogočata gladko potovanje: dualshock in aim controller. Zato se mi konzolna varianta, ki jo lahko igraš tudi v sede, bolj dopade od računalniške, ki terja stanje in obračanje. Na žalost pa so avtorji naredili neumnost, da je glavno orožje po novem desnoročno, leva okončina pa drži granate oziroma BFG. To vpliva na estetiko in občutek. Če se odločiš za joypad, sta rokici z orožjem čudaško negibni, dočim dvoročno držanje omenjene puškolične plastike ne sovpada z dvema krepeloma pred seboj.
Če špilaš z joypadom, sta pokalici takole prilepljeni v vidno polje. Levoročni BFG je itak nesmiseln, saj je municija zanj redka. Po mojem bi morali obdržati dvoročno držanje pušk.Kakor v lanskem Doomu se demoni po zavdanih poškodbah obarvajo modro. A namesto smrtnega udarca z motorno žago ga po novem telefragiramo.
VR-eksperiment
Ne oziraje na igralno orodje mimo teleportiranja vseeno ne gre. Na prenekatero polico se drugače ne da priti in celo nekateri robniki so ‘peš’ neprehodni. Za nameček je skakanje skozi tkanino prostora tudi bojevalna mehanika. Prejšnje fatalityje z motorko sedaj nadomešča tako imenovano telefraganje: v oslabelega demona se prežarčiš in ga raztelesiš. Zanimivo, ampak kljub temu bi lahko obdržali motorno žago. Njena nerazložljiva odsotnost je precejšnja zamera, kajti bližinsko klanje in dekapitiranje rogatcev bi v VR vendarle izpadlo nadmočno. Nasploh se mi zdi sveža tehnologija neizkoriščena, saj ni učinkovitih stereoskopskih trikov, zaradi katerih bi refleksno umikal glavo, in prav tako ne vsaj občasne grozljivosti. V oči zbode tudi zastarel grafični pogon z oglato arhitekturo in statično, neinteraktivno okolico. Razen eksplozivnih sodov ni mogoče premakniti, kamoli uničiti enega samega objekta, kar nekako ne gre vkup z VR-realizmom. Igranje konec koncev teži pregovorno slaba razločnost in za povrhu sem občutil rahlo slabost še uro po seansi. Bržda zavoljo hitrega premikanja. Zato ob koncu dneva ugotoviš, da ima navidezno resničnostni Doom – kakor večina iger prve VR-generacije – več cokel kot adutov.
Nabiranje figuric Doomovega soldata odklepa nivoje iz prvega in drugega Dooma.Nočem biti zajedljiv, vendar je preigravanje starinskih blodnjakov z izvirnimi teksturami in novimi sovražniki v mojih očeh ničvredno.
Pandemonij zapečatiš po dveh intenzivnih večerih, nakar se bolj kot ne konča. Multija kajpakda ni, dobiš pa možnost VRovsko preigrati bedne nivoje iz prvenca, ako si našel dovolj zbiralniških figuric po hodnikih. Čeprav naj bi bilo naknadno vračanje za izpolnitev vseh izzivov spodbujano, je tako početje v oziru ‘nagrad’ res jalovo. Mar bi raje vdelali kakšne eksplozivne poligone za hitro demonstracijo frišne tehnikalije prijateljem. Zato Doom VFR kljub določeni zabavnosti, solidni atmosferi in polovični ceni ni ultimativna VR-streljanka, na katero čakamo. Je bolj eksperimentalen izdelek in nikakor ne razlog za nakup vizirja. Vesoljski Farpoint je imel kljub elementarnosti in dolgočasnosti boljšo mehaniko streljanja. Ljubitelj Pogube naj raje na navadnem zaslonu pobije hordo zlomkov iz predlanske igre in ne bo izkušnja nič bolj plitka, pa še glava mu bo hvaležna.
Boji so adrenalinski, a ne globoki, saj ne terjajo drugega kot divje proženje arzenala v male in velike hudirje.
Nova operacija White Noise je prinesla ogromno nove vsebine, s tem pa so v Rainbow Six Siege dosegli tudi nov rekord sajje ta dosegel kar 25 milijonov uporabnikov. Lepa številka za špil, ki mu na začetku niso pripisovali svetle prihodnosti.
Direktor igre je povedal, da so se že od začetka trudili razviti igro ter njeno skupnost in so posledično sedaj zelo zadovoljni, saj se jim je trud končno poplačal.
Zadnja posodobitev je prinesla tri nove operacije: Vigil, Dokkaebi in Zofia. Poleg tega so igralci dobili še “tower” mapo, ki je brezplačna za vse, medtem ko so prej naštete operacije dostopne samo igralcem s sezonsko prepustnico oziroma t.i. “season pass”. Rainbow Six Siege začetno izdajo lahko kupite na platformi Steam že za 14,99€.
Post-apokaliptična Rusija nam je burkala možgane že vse od S.T.A.L.K.E.R in Metro serij, a kljub molitvam marsikoga ju nikoli nismo obiskali v večigralskem načinu. Escape from Tarkov si nadene hlače zalezovalcev ter vstopi ravno semkaj, svet večigralskih streljačin, medtem pa se še vedno poslužuje tudi dobrih starih trenutkov prej omenjene serije, ko z zadnjim magazinom v zvestem AK-ju čepiš v kritju ter izrekaš molitve, medtem, ko razcapani, od vodke opiti izmečki okoli trosijo svinec in ob tem veselo vzklikajo “A nu chiki-briki i v damki!” Žal sesalcev krvi (Bloodsucker – S.T.A.L.K.E.R) in podobne golazni nisem uspel najti, a vseeno me ob nočnem igranju zagrabijo mravljinci ob vsakem šumu ter zvoku iz daljave.
Razvojna ekipa: Battlestate Games (Rusija) Založnik: Battlestate Games
Spletna stran: http://www.escapefromtarkov.com/
Platforme: PC Operacijski sistemi: Windows 7 (64)+, Mac OS x Datum izida: 28.12.2016 (Alpha) Cena: 34.99€ + DDV
Zvrsti: Večigralska preživetvena streljačina
Dežela vodke in Adidasa
Torej si tudi sam želiš raziskati namišljeno rusko mesto Tarkov, medtem, ko ti na poti stojijo drugi igralci in računalniško vodeni mrhovinarji? Ali si ob tem sploh drzneš upati, da boš izboril pot in naropane dobrote prinesel na varno, da ti bodo služile v prihajajočih dneh? Ali pa se boš pridružil številčni množici padlih bojevnikov, ki so na milost in nemilost prepuščeni isto-mislečim igralcem, lačnim njihovih zalog? To so glavna točke, na katere moraš odgovoriti, če se želiš lotiti preživetvene izkušnje ruskega razvojnega studia Battlestate Games. Pedigre s preostalimi igrami iz ceha je vsekakor koristen, a večino jih lahko vržete skozi okno, saj je EFT sveža in unikatna izkušnja.
Na orožja se nikar ne naveži preveč, ker ti ga bom prej ali slej odvzel…
Battlestate Games so prevzeli nalogo narediti eno najbolj realističnih preživetvenih streljačin z elementi iger igranja vlog. Vsekakor ne gre za nekaj, kar do sedaj ni bilo (že večkrat) preizkušeno in navadno bi rekel, da nikakor ne potrebujemo še enega predstavnika te zvrsti, a par ur sprehajanja po velemestih, naseljih, gozdovih in tovarnah so povsem utrdile moje nasprotno mnenje. Do sedaj nobena izmed podobnih iger ni uspela doseči idealnega ravnovesja med vključenimi žanri, a Escape from Tarkov morda le ima možnost zmešati idealen zvarek, ki kar prosi za repete.
Zgodba o preživetju
Za igro sem slišal že pred časom in to predvsem dobre stvari. A ob poizvedovanju sem naletel na informacijo, ki je v meni dvignila drobec dvoma. Veselo brskam po strani, si ogledujem cene in prešine me, da bi to znal bit dober nakup. Na voljo je več edicij in kot je to že stalnica za dandanašnjo igričarsko industrijo, se cene dražjih paketov znajo dvigati v višave, a pridejo seveda z dodatnimi dobrotami, kot so dodaten plen, več prostora v skladišču ali forumska titula. Čeprav ne gre za tako opevani “dej keš za zmago”, so igralci z več prostora vseeno v veliki prednosti, kar se tiče nabiralništva, saj ga imajo 3x več. A vseeno so na bojišču vsi na isti ravni in nihče nima nikakršne prednosti (odvisno od velikosti testisov in vnešenih dobrot). Ker se mi nobena, sploh nedokončana igra, ne zdi vredna več kot 100€, izberem najcenejšo opcijo z beta dostopom (35€), izpolnim informacije in… BAM… šok. Končna cena teiste verzije je na koncu dobrih 10€ dražja… kaj za vraga? To povzroči seveda nemalo negodovanja ter obisk priključenega foruma, kjer seveda že vlada razgreta debata na isto temo – ja dragi moj, kaj pa DDV? Za razliko od ameriških kolegov smo Slovenci navajeni, da je avtomatično vključen v ceno, a EFT je očitno izjema. Želiš igrati? 45 evrov, prosim in hvala.
Prazna malha brez denarja, nič skrbi poznam mesarja…
Lahko si predstavljate šok marsikaterega kupca, ko zagleda končno vsoto, ki se za najdražjo verzijo giblje globoko nad 100€. Glede na močno konkurenco je takšna cena le težko opravičena, sploh, če zraven vzamemo tudi dejstvo, da trenutno gre za (zaprto) beta verzijo, kjer z nakupom sprejmeš določeno tveganje. Verjetno ste že slišali zgodbo o osovraženem WarZ in njegovih skopuških razvijalcih, DayZ s polžjimi popravki ter opuščenem Nether, kjer so razvijalci vse skupaj poslali v tri krasne. Vse izmed naštetih preživetvenih streljačin so na začetku imele navdušenje in vso možnost biti hit, a so ubrale najlažjo možno pot in nasoljene igralce tako naredile veliko bolj nezaupljive do vsakega novega kandidata. “Kaj se buniš, saj je beta” – to je stavek, ki sem ga v takšnih primerih slišal nemalokrat.
To torej razloži nezaupanje, a kako tu kaže Escape from Tarkov? Že sedanja verzija je, z izjemo nekaj potrebnih obližev, vredna igranja. Vendar bodite pozorni, ker EFT zaenkrat ni na voljo nikjer drugje kot preko spletne strani tudi vračilo denarja ni možno, s čimer vas sicer razvijalci seznanijo že pred samim nakupom. Razvijalci se prav tako še niso izjasnili, ali bodo vsi trenutni kupci dobili še verzijo na Steam-u, kjer se bo znašla v letu 2018.
Čeprav so mape dokaj velike, je ponovljivost ob večkratnem igranju opazna…
Prase me je v glavo
Ena izmed glavnih razlik je že v igralnem načinu, ki se ne zanaša na stalne strežnike, ampak se igra v igralnih seansah, kjer si s skupino drugih igralcev razmetano vržen na mapo. Imaš določen čas, da prideš do enega izmed koncev, če pa ta rok zamudiš ali pa se odklopiš, lahko rečeš adijo vsemu plenu, ki si ga vzel s sabo ali naropal. Velika razlika napram standardnim preživetvenim igram, kjer strežniki niso odvisni od igralcev in so enostavno tam, pa če je kdo gor ali ne. Sicer je trenutno v času pisanja na voljo le ta, samcat igralni način, a v prihodnje se bo to spremenilo. Ob izidu nameravajo razvijalci vključiti tudi zgodbeni način s časom trajanja okoli 50 ur, kjer bo tvoja naloga pobegniti iz mesta Tarkov, nakar boš odklenil vse ločene zemljevide, ki jih boš nato lahko obiskoval v trenutnem načinu, poznanem kot napad.
Vendar boj na bojišču ni edin in je le eden izmed delcev do zmage. Pomembno bo načrtovanje vnaprej in pameten izbor opreme, saj slednjo ob smrti izgubimo. Z zaprašeno pištolco Makrov kljub veliki izbiri glede municije ne boš imel skorajda nobenih možnosti proti polno oboroženemu igralcu (razen v primeru res natančnega strela v glavo) ali še huje in pogosteje, skupini polno-oboroženih velikojajčnikov. Softiči se znajo dobro skriti za svoj oklep, medtem, ko te spremenijo v švicarski sir.
Te tresnem v betico, ti jo zdrobim, vso robo poberem, proti izhodu zbežim…
Že na samem začetku se moraš zavedati, da boš na začetku UMIRAL in to veliko. Igralci namreč niso deljeni glede na dosežene stopnje ali opremo in ko si enkrat na mapi, je odločitev končna. S spoznavanjem mape, obnašanja orožij in taktike, boš pridobil na samozavesti in misel po golem preživetju bo nadomestila lakomnost po plenu. Na tem mestu moram okarati tudi točke nastanka (spawn points), ki so presneto blizu (igralca med seboj oddaljena tudi sam 10s hoje) in mnogokrat se bo zgodilo, da bo glavna akcija končana v prvih 5 minuth. Na srečo ponovni nalagalni čas (vsaj v primeru, da si lastite SSD) ni dolg in vzame do minute. Velika težava so ti. spawn kemperji, ki počakajo na znanih vstopnih točkah in te pokončajo, še preden dejansko vstopiš v igro (v dobrih 250 rundah se mi je to pripetilo v dobrih 10 primerih, a ravno v momentu, ko sem našel svoje testise).
S samim umiranjem ni narobe nič, saj lahko že kmalu po tem pričneš igrati znova, z novo skupino nasprotnikov. Vendar nikoli ne boš odpustil prascu, ki se je utaboril tik pred izhodno točko in se ti med pošiljanjem nabojev rogal izza pečin, sploh, ker si izgubil plen, vrednejši od vsega, kar si trenutno lastiš. Tarkov smrti namreč ne nagrajuje in ob smrti izgubiš vse, kar si imel pri sebi, razen majhne varne skrinjice. In to je tudi poglavitni razlog, ki vseskozi vleče v igranje. Adrenalin z mešanico previdnosti, ko se s težko prigarano M41 sprehajaš po opuščenih zgradbah in nedaleč stran odjeknejo streli in frčijo granate. Odlično vzdušje, ki sem ga do tega trenutka doživel v le redko katerem naslovu.
Ena dva tri, mrhovinar že leži…
V kolikor se odločiš za samostojno igranje bo taktika prišla do večjega izraza. Ker bo vsaka napaka pogubna, bo destinacije potrebno skrbno izbrati in načrt ob nenadejanih trenutkih sproti spreminjati. Vsem začetnikom brez denarja priporočam izjemno počasno igranje z dosti višjo stopnjo preživetja od standardnega jurišanja po mapi, čeprav boš moral izpustiti kakšno bajno mesto s plenom.
Roba za vsakogar
Razvijalci želijo igro kar se da približati realnosti in zato pozabi na poštenost in enake možnosti. Če ponazorim v primeru, lahko na določeni mapi hkrati igra do 7 igralcev in pogosto pride do bizarnih situacij. Večkrat se zna zgoditi, da bo več kot polovico mest zasedla skupina, kar bo preostala 2 igralca postavilo v resnično težak položaj. Seveda ne gre izpustiti še igralcev, ki bodo postavljeni v vlogo mrhovinarjev. Ta način je prvenstveno namenjen nabiranju opreme ter postavljanju zased klasičnim igralcem (čeprav večino časa mrhovinarji ostanejo zvesti imenu, ubijejo soigralce in jo popihajo), zaradi česar je privlačen predvsem igralcem s popolnoma praznimi virtualnimi denarnicami.
Mrhovinar ali državnik, bolj prijal bi zabavnik..
Vendar se od običajnega PMC načina razlikuje. Po smrti bo za ponovno igranje potrebno počakati 30 minut, med tem, ko v običajnem načinu te dobe ni. Izkušenj ne bo možno nabirati in prav tako ne opravljati nalog. Prejeta oprema bo naključna, kakor tudi stanje borca, zaradi česar ti bo v rokah najpogosteje pristala pištola, ob manj številčnih priložnostih pa še cenejša brzostrelka ali pumparca. Način ni namenjen pobijanju preostalih barabinov, temveč pobiranju dobrin in postavljanju zased Medvedom in Jenkijem. USEC so plačanci ameriške korporacije, ki znotraj Rusije izvajajo nelegalne aktivnosti, BEAR pa je odziv ruske vlade na nelegalne aktivnosti. V trenutni verziji se med seboj pobijajo vsi, kar se bo z razvojem spremenilo.
Kako pa se obnašajo orožja, kar je za vračanje k igranju bistveno? So preprosto fenomenalno dodelana. Če se boš še na začetku praskal po vedno redkejših laseh in se na misije odpravljal z klobasnim nožkom, ali v vlogi gozdarja s sekiro, se bo to z napredovanjem spremenilo. Že zamenjava vratoreza s preprostima pištolama Makrov in TT Tokarev bo znatno olajšala igranje in zvišala možnost preživetja, čeprav bo vsak igralec z neprebojnim jopičem in čelado velikokrat pretežak zalogaj.
Vse skladiščim, na kupček dam, ko reset pride, se pokesam.
Za pravo adrenalinsko doživetje pa bo potrebno na pot v neznano vzeti resno modificirano orožje z dušilcem, seveda pa ta stane precej cvenka. Vsi, ki “elitnih” orožij nimate le za okras, vas čaka svetla prihodnost, saj navadno velja zakon da, boljše, kot je orožje, večja je možnost, da bo lov na še boljši pljuvač municije uspešen. Ampak kako naj bom tu uspešen, ko pa stvari nimam kam dati? Tako je, ob orožju bo potrebno nositi tudi taktični jopič z žepki in nahrbtnik, v kolikor želiš z misije priti bolj masten kot Američan iz McDonald-sa. Osrednji prostor za shranjevanje dragocenih stvari ti bo vseeno predstavljal majhen varni zaboj, stvari znotraj katerega ne izgubiš niti ob smrti. Skratka, edino mesto, kjer so zlate ogrlice, Rolex ure ali pa zgolj rezervna oprema varni.
Za učinkovito rabo orožje je potrebno prilagoditi taktiko igranja. Tako se pumparice (ki jih lahko bister igralec sicer ob modificiranju spremeni tudi v ne preveč učinkovite snajpe) in pištole uporabljajo v bližnjih bojih, AK74-U pa jim doda še nekoliko večji doseg in uničljivosti. Za daljše razdalje so bolj primerne karbine in jurišne ter ostrostrelske puške, čeprav izstrelki večine orožij v predel glave zaležejo tudi na večje razdalje (isto velja tudi za granatni šrapnel, zato previdno ob metanju!). Razvojni ekipi je uspelo dodelati tudi izjemno podroben sistem modifikacij orožij, kjer lahko zamenjate večino delov in spremenite tako izgled, kot učinkovitost. Dodatni ročaj bo drastično zmanjšal povratni sunek, daljša cev bo dvignila hitrost izstrelkov in vizir bo omogočil lažje merjenje. Skupno z malim morjem različnih vrst izstrelkov bo tako vsak ljubitelj orožij našel nekaj zase.
Modeliranje orožij je naravnost fantastično…
Nedavno nazaj so bile dodane tudi naloge. Slednje ti bodo naložili trije izmed trgovcev in so dobrodošla popestritev, čeprav gre večinoma le za iskanje predmetov ali določeno število usmrtitev računalniških ali igralskih nasprotnikov. Prostora za izboljšave je na tem področju ogromno. Tudi če se ti teh misij ne da opravljati, boš v to preprosto prisiljen, vsaj če želiš od trgovcev dobiti top robo. Elitne zadevščine so rezervirane samo za zveste in zapravljive kupce z delitvijo v štiri stopnje. Z odklenitvijo vsake nove na voljo prejmeš nova orožja in priboljške, s katerimi boš predelal svoj arsenal. Tako boš lahko vedno bolj samozavestno s sabo odnesel vedno več krame in opreme, saj jo boš lahko ob izgubi preprosto kupil. Z denarjem večjih težav vsaj večina ne bi smela imeti, a vseeno je potrebno prilagajanje stila igranja trenutnim zmožnostim. In ja, Call of Duty pristop se bo skoraj vedno končal s prazno denarnico in inventarjem ter mizo prelito s smrkljem, med klicanjem mamice.
Boj ne bo potekal zgolj med tabo in preostalimi igralci, temveč so zraven vključeni tudi računalniško vodeni borci (Scav), ljubkovalno imenovani Cheki Breki. Umetna pamet je v preteklih mesecih precej variirala, saj so razvijalci tudi tedensko poizkušali najti pravo kombinacijo, med tem, ko smo se igralci potili pred smrtonosno natančnimi ali (od smeha) preprosto neumnimi banditi, ki me smrtno ranjenega niso bili sposobni pokončati na 5-ih metrih. Ni hujšega, ko se z zvrhano malho vračaš proti izhodu in pred sabo kosiš barabine, ko ti eden po naključju na večji razdalji zmaliči poslednji drobec mozga, ki je deloval kljub več dozam morfija. Sistem zdravja je precej dodelan in omogoča krvavitve ter zlom vseh okončin, osredotočen ogenj pa je seveda najboljši način za povzročitev smrti, če strel v glavo ni možen.
Igra ti zna hitro pokazati, koliko softiča se skriva v tebi…
Smrt za počasen internet
Kaj so torej glavne težave, s katerimi se morate biti pripravljeni soočiti, če želite občutiti (virtualni) veter na lastni (virtualni) koži? Glavna zadeva, ki jo more imeti vsaka večigralska igra porihtano, je seveda večigralska povezljivost. Obstajata dva načina, na katera večigralske igre shranjujejo podatke – preko strežnika ali preko odjemalca (klienta). Drugega je seveda lažje implementirati, saj ni potrebno pošiljati toliko podatkov, a glavni problem z njim je de-sinhronizacija in varnost. Ne glede na to, kako močno so podatki enkriptirani, vedno obstaja možnost, da bo nekdo uspel spraviti zraven svoje masne prste in jih modificirati. Končni rezultat je seveda dosti lažje ustvarjanje goljufij in večja dostopnost le teh (problem, s katerim se v manjši obliki srečuje tudi EFT, čeprav je dotičnih goljufov precej malo).
Pri Escape from Tarkov ne gre le za eno boljših preživetvenih izkušenj, temveč tudi za izpiljen naslov luštne vizualne kvalitete. Seveda ni idealen, sooča se z nekaterimi večjimi težavami, ki jih je še kako potrebno popraviti pred polnim izidom. Tako je do nedavnega bila neigrana za vse, ki si ne lastimo vsaj spodobne internetne povezave. Med enourno igralno seanso je znala narediti tudi do 2GB internetnega prometa, kar je za igre ogromno, še huje pa je dejstvo, da so igralci z manj zmogljivo povezavo imeli ogromne težave pri igranju (ko bo tvoj tipček zaboj odpiral 2 minuti veš, da je nekaj narobe). Z zadnjim popravkom so zadevo znatno omilili porabo zmanjšali za 4x, kar me navdaja z optimizmom, čeprav se zaradi obremenjenosti strežnikov tostransko zatikanje še vedno zna pojaviti.
Nočne misije so adrenalinska poslastica..
V zadnjem obdobju se pojavlja zvišano število (nesposobnih) igralcev, ki izrabljajo pomanjkljivosti v kodi (hrošče – neumrljivost, nezmožnost izgubiti orožje, gledanje skozi zidove), kar bo poštenjakom igranje nekoliko otežilo, čeprav so v večini dosedanjih primerov razvijalci hitro priskočili na pomoč in razlog odpravili, tovrstni igralci pa v poštenem boju tako ali tako nimajo za burek. In nikar pri milem Bogu za kritje ne uporabljaj trave. Slednja namreč slovi po izjemno kratkem izrisovanju in že nekaj 40m v daljavo izgine iz vidnega polja, tvoja glava pa je vidna kot novoletne lučke za Božič. Grafična podoba je daleč od slabe in izgleda zelo realistično, vendar se vseeno ne more primerjati z Battlefield serijo, v sami žanrski konkurenci pa jo zlahka uvrstim na sam vrh. Odličen je tudi nadzor, čeprav sem se tu in tam srečal s težavami glede ležečega položaja, kjer se moj fantič nikakor ni želel dvigniti iz udobne travice.
Zaključek
Razvijalci so že v glavnem meniju razobesili napis, da trenuten način igranja, ne predstavlja končne verzije igre. Boj naj bi postal še bolj otežen in med tem, ko se boste z ostalimi igralci (družno?) prebijali preko mape, bodo naokrog pokali mortarji in sorodna nadlega. Vsaj takšne so njihove želje. Lahko potrdim, da je igra uživantska in zasvojljiva že v trenutnem stanju. K temu pripomore realistično obnašanje orožij in neprestan občutek boja za preživetje, ki ga ne bi preživel niti John Rambo. Vsem ljubiteljem simuliranih streljank nakup priporočam, lahko pa počakate tudi do celostnega izida.
Pozitivno:
+ Realizem orožij, da te kap
+ Najbolj napeta preživetvena streljačina, kar sem jih igral
+ Grafika
+ Niti malo P2W
+ Smrt te kaznuje
+ Veliko razne opreme in podrobna ekonomija
+ Modifikacija orožij, ki ji ni para
Negativno: – Potrebuje zmogljivo mašino
– Povzroči več spletnega prometa od pornografskih strani
– Ponavljajoče se igranje brez občutka napredka
– Umetna pamet je sila povprečna
Pripravili smo še kratek video, s težavami in smešnimi trenutki, na katere smo med igranjem naleteli.
Zagotovo že vsak ljubitelj priljubljene filmske uspešnice Star Wars odšteva dneve do 14. decembra letos, ko se v kinematografih prične predvajanje nadaljevanja z naslovom Star Wars: The Last Jedi.
To bo tako že osmi del v seriji filmov Star Wars od leta 1977, ko je izšla epizoda IV: A New Hope. Zatem so sledili še epizoda V: The Empire Strikes Back (1980), epizoda VI: Return of the Jedi (1983), epizoda I: The Phantom Menace (1999), epizoda II: Attack of the Clones (2002), epizoda III: Revenge of the Sith (2005) in trenutno zadnja epizoda VII: The Force Awakens (2015).
Tako kot nadaljevanja filma, pa so na trg ves čas prihajale tudi igre. Star Wars je tako danes ena izmed filmskih uspešnic po kateri je bilo izdelanih največje število raznovrstnih videoiger.
Zato, da vam bo čas med čakanjem na novo epizodo filma hitreje minil, smo za vas izbrali nekaj najboljših Star Wars iger, ki jih najdete spodaj. V komentarju pa nam lahko poveste, katera je vaša najljubša Star Wars igra.
Se spomnite Divizije? Ta tretjeosebna streljačina je njega dni bila napovedana kot resna konkurenca Bungijevi igri Destiny. Žal so jo ob izidu pestile porodniške težave kot so težave s strežniki ter manjek prave vsebine ob dosegu maksimalne stopnje.
Razvijalci so skozi leta na igri pridno delali, jo polirali in današnji The Division je precej drugačna in bolj izpopolnjena igra kot v izvirni verziji. Sedaj bo izdan še popravek 1.8, ki naj bi bila največja brezplačna posodobitev za igro do sedaj. Čaka nas popolno novo bojišče imenovano West Side Pier, poleg drugih izboljšav pa bomo prejeli nov prostor za druženje, ki bo imenovano Camp Clinton.
Za češnjico na vrhu bo The Division med 7. in 10. decembrom popolnoma brezplačna za preizkus. To pomeni, da bo moč preizkusiti tako osnovno igro, kot vse do sedaj izdane razširitve in sicer za konzoli Xbox One in PlayStation 4, seveda pa bodo tega deležni tudi lastniki PC-jev.
Ubisoft bo decembra za igro Assassin’s Creed Origins izdal nov popravek, ki bo dodal kar nekaj novih stvari.
Prva zadeva bo popolnoma nova težavnost, imenovana Nightmare. Ta ne bo naredila sovražnike samo močnejše ampak bo uvedla skalabilnost nasprotnikov. To v praksi pomeni, da se bodo sovragi, ki so nižje izkustvene stopnje od nas, samodejno prestavili na naš level, kar naj bi pomenilo, da nam nikoli ne bo zmanjkalo izziva.
Dodani bosta tudi dve popolnoma novi nalogi.
Prva, imenovana Here Comes a New Challenger, bo uvedla “Horde” način, kjer se bomo v Cyrene areni zoperstavili neskončnim valovom nasprotnikov, priporočen izkustveni nivo je stopnje 32 ali višje. Druga naloga je zaenkrat še presenečenje, več pa naj bi izvedeli, ko bo popravek nared za izid.
Posodobitev: Assassin’s Creed IV Black Flag je sedaj na voljo na sledeči povezavi.
Božično vzdušje je zašlo tudi v Ubisoftove pisarne in tako se je veliki založnik židane volje odločil podariti kar dve igri iz svoje bogate zbirke popolnoma zastonj.
Ni pa samo božiček razlog za rajanje saj bo Ubisoft ta mesec obeležil dve pomembni obletnici.
Minilo je že kar 10 let od izida nekdaj popularne realno časovne strategije World in Conflict, zato bosta od 4. decembra pa vse do 11. decembra igra, ter njena razširitev Soviet Assault, popolnoma zastonj.
A približuje se še ena desetletnica, ki jo bo zabeležila popularna franšiza Assassin’s Creed. Tudi to bomo prejeli brezplačno igro in sicer nas bo doletela Assassin’s Creed IV Black Flag, ki po mnenju mnogih velja za najboljšo predstavnico serije.
Vse kar morate storiti je to, da naredite Uplay račun, si prenesete program Uplay in igro na svoj računalnik in pričnete z igranjem. Obe igri bosta postali za vedno vaši, saj se ne gre samo za brezplačni teden. Hvala Ubisoft za takšna lepa darilca, hvaležni smo ti.
Huronsko popularna večigralska streljanka PlayerUnknown’s Battlegrounds bo decembra doživela svojo premiero tudi na konzolah, bolj specifično na Xbox One.
Čeprav so razvijalci na začetku trdili, da bo PUBG moč na Xbox One X poganjati kar s 60 sličicami na sekundo, so očitno kasneje pristali na bolj realna tla in spremenili svojo izjavo. Tako bo 12. decembra igra tekla pri 30 sličicah na sekundo tako za običajni Xbox One kot njegovo močnejšo izvedenko, Xbox One X.
Špil pa morda izide tudi za PlayStation 4, saj je zaenkrat oznanjen kot “ekskluziva ob izidu za konzole”, kar pomeni, da zna PlayerUnknown’s Battlegrounds kasneje zatavati tudi še kam drugam. Upamo, da do tokrat poštimajo delovanje igre, ki se zaenkrat zatika tudi na močnejših PC sistemih.
Začenjalo se je poletje, ko so mi s portala eigre.si poslali na test pisarniški stol UVI Gamer Chair. Če pogledaš na koledar ti bo jasno, da tale test objavljam precej pozno, ane? No, kljub temu sem naposled le našel čas, da sestavim stol in po nekaj mesecih rabe so spodaj zapisane moje izkušnje.
Samo sestavljanje mi je vzelo precej več časa, kot sem pričakoval. Temu je kljubovalo predvsem dejstvo, da sem se sestavljanja lotil povsem sam. V kolikor bi imel dodaten par rok, bi verjetno stol sestavil v kakšnih 20 minutah, a sem na koncu porabil dvakrat toliko. Ne gre za to, da je sestavljanje kompleksno, le nekoliko nerodno je držati v rokah posamezne dele in hkrati poskušati ujeti vijak v vijačnico. Kakorkoli že, po 40 minutah sem se končno lahko prvič vsedel in začel praizkušati razne ročice.
UVI Gamer je, kot že ime narekuje, namenjen igralcem iger, a se bo povsem lepo znašel v katerikoli pisarni, kjer je potrebno veliko časa sedeti za računalnikom. Kar me je najprej presenetilo pri tem stolu, poleg zelo spodobne kakovoti izdelave, je bila njegova velikost. Ne samo, da je stol širok in udoben z dodatnimi oporami za ledveni in vratni del (ki so, mimogrede, odstranljive) – sam stol je, tudi v najnižji nastavitvi, razmeroma visok. To pomeni, da boste tisti, ki ste nekoliko nižje rasti (sam merim 178 cm v višino in je zame na najnižji nastavitvi ravno prav visok) morda raje posegli po kakšnem manjšem modelu. Ali pa si umislite dodatno stojalo za vaša stopala.
Kot sem že omenil je kakovost izdelave zelo spodobna – podnožje je kovinsko, kar je pri tej ceni za pričakovati. Kolesa bi lahko bila gumirana, a so priložena zolj plastična, kar je nekoliko nerodno, a ne vpliva bistveno na samo rabo. Tu bi pohvalil še dejstvo, da je na vseh vijakih t.i. “threadlocker” oz. modra snov, ki preprečuje vijakom, da se enostavno zrahljajo. To bi moralo pomagati pri dolgotrajni uporabi. Stol je oblečen v sintetično usnje in je dovolj oblazinjen, da ponuja več kot dovolj udobja. Vrsta oblazinjenja pa ima še eno prednost: čiščenje. Ker je površina nevpojna, ji kakšna polita pijača in druga nesnaga ne bosta prišli do živega – poskrbi le, da čim prej obrišeš umazano površino.
Tisto, v čemer ta stol iztopa je gotovo prilagodljivost. Višina je, kakopak, nastavljiva. Stol ima možnost zibanja nazaj (trdota zibanja je nastavljiva z vijakom na spodnji strani) in se lahko v poljubni poziciji tudi zaklene s pomočjo leve ročice pod stolom. Poleg tega stol ponuja spreminjanje naklona naslonjala, ki se podre skoraj do 180°. Tako ekstremnega nagiba gotovo ne potrebuješ, a je dobro vedeti, da lahko na stolu po potrebi oddremaš kakšno kitico ali dve. Tudi ob ekstremnem naklonu nisem dobil občutka, da bi stol postal nestabilen in bi se lahko prekucnil nazaj. Nastavljivost stola pa se tukaj še ne konča. Poleg prej omenjenih odstranljivih blazin za podporo ledvenega dela in vratu, lahko prilagajaš tudi naslonjali za roki. Naslonjali omogočata vrtenje v levo in desno, premik nazaj in naprej ter prilagajanje višine. Vse to pomeni, da boš stol gotovo lahko povsem prilagodil svoji postavi, ne glede na vse. Slednje je zelo pomemebno, saj stolom običajno ne posvečamo ravno dovolj pozornosti, čeprav najbolj vplivajo na naše zdravje ob dolgotrajnem sedenju za računalnikom ali kjerkoli drugje. Ergonomija delovnega mesta se neprimerno izboljša, če imaš stol, ki si ga lahko prilagodiš za maksimalno udobje. Trenutni stol, ki ga imam, je namreč sila slab v tem pogledu, zato je tale stol kot naročen. Dasiravno nisem tako star pa kljub temu nisem več najstnik in je skrb za lastno telo postala zelo pomemben dejavnik.
Takole pod črto težko zapišem karkoli zares motečega na tem stolu. Bi pa ob tem, zavoljo transparentnosti, rad omenil, da smo mi zastopniki ta stol podarili in bo ostal v moji lasti. Kljub temu z vso gotovostjo lahko trdim, da je ta stol vreden svojega denarja. Če te zanima nakup odklikaj na uvichair.com.
Počasi vstopamo v zimski čas in težko bi izbral boljši trenutek, da prenovim sestave, ki sem jih objavil pred letom dni. Od takrat je namreč prišlo do večjih premikov, predvsem na trgu procesorjev in grafičnih kartic. Žal se cene SSD-jev in pomnilnika, zlasti DDR4, še vedno dvigajo v višave in sprememba smeri krivulje se pričakuje šele enkrat prihodnje leto. Tudi grafične kartice cenovno izjemno nihajo, saj se trg od začetka pomladi še vedno ni opomogel od kripto-mrzlice. V vseh sestavah bom v obzir vzel cene in dobavljivost, ki zanesenjakom že dalj časa povzroča sive lase.
Mnogokrat opazim, da podjetja pri nakupu pisarniških računalnikov ravnajo zelo nerazumno. Le kaj bodo pisarniški delavci počeli na i5 procesorjih? Kar kliče po igranju iger na službenih računalnikih ;). Sam vam bom ponudil računalnik, ki bo za manj denarja prinesel neopazno spremembo. Primeren je tudi kot družinski računalnik za osnovna opravila – brez igranja videoiger. Osrčje sestave bo Celeron G3930 procesor, ki ga bom vstavil na cenovno ugodno matično ploščo. Slednja ne prinaša dodatnih priboljškov, vendar roko na srce, teh tudi ne boste potrebovali. Med konkurenco je nekoliko izstopala zaradi prisotnosti HDMI priključka, tako, da za zastavljeno ceno ponuja največ. Nudila bo zanesljivo delovanje in to je največ, kar lahko od nje zahtevamo. Za tekoče delovanje bo skrbelo 4GB rama (za več so trenutno cene pomnilnika preprosto previsoke) ter 128GB SSD disk. Napajalnik bo osnovni LC Power 300W, ki se lahko pohvali tudi z Bronze certifikatom izkoristka (85%), zmogljivejšega sistem ne potrebuje.
Če je bil še do nedavnega procesor G4560 stalnica tega cenovnega razreda, je AMD-ju s serijo Ryzen uspel velik met. Ryzen 3 1200 se lahko pohvali s štirimi jedri in odklenjenim množilnikom, kar pomeni, da se ga lahko navije. Gre za odličen kompromis tako za igričarje, kot tudi za osnovno video obdelavo ali modeliranja. Zraven se vrine GTX 1050, grafična kartica, ki se s procesorjem odlično ujame. Na tem mestu je nadomestila RX 560, ki je v nekaterih igrah izrazito boljša, a kaj, ko se v večini starejših naslovov odreže slabše, ob tem pa porabi tudi več energije in se bolj greje. Plošča je kakovostna, z novim AM4 podnožjem in podporo m2 ssd. Ker omogoča navijanje in ima ustrezno rešeno VRM hlajenje bo z njo mogoče dosegati zavidljive rezultate. Prisotna je tudi rdeča osvetlitev, ki bo pripomogla k izgledu vašega mlinčka (po želji jo lahko tudi izklopite). Za tekočo uporabo bo poskrbelo 8GB rama. Vključen je tudi 1TB HDD disk. Ker bo računalnik pod polno obremenitvijo porabil zgolj okoli 150W, smo za napajanje uporabili napajalnik Cooler Master Lite 400W.
Pa smo prišli do, za igranje iger, bolj naprednih sistemov. Kot ste najbrž že opazili, sam veliko dam na vsestranskost sistemov in njihovo uravnoteženost. Tudi tokrat preprosto ne morem mimo AMD Ryzen, ki s svojim 5 1600, ponuja ogromno. 6 jeder in 12 niti bo kos vsem opravilom, z odliko se odreže tudi v igrah. Vredno je omeniti, da je tako, kot vsi Ryzen procesorji odklenjen in pripravljen za navijanje, če se vam zahoče. Zraven je dodan odličen hladilnik, ki je svetlobna leta pred tistim, ki ga prilaga Intel. Kompletu sem dodal še standardnih 8GB rama. Izbrana grafična kartica je izredno zmogljiva GTX 1060 3GB, ki bo nesramežljivo poganjala tudi najzahtevnejše igre. V oči morda bode količina video pomnilnika, vendar je situacija žal takšna, saj se je cena 6GB različici, zaradi kripto-kopalcev, dvignila v višave. 10% razlike v zmogljivosti pa ne odtehta dodatnih 80€ višje cene. Ker bo sistem porabil okoli 250W, sem se odločil za Antec modularen napajalnik z bronastim certifikatom in 450W moči. Podatke boste shranjevali na 1TB velik HDD disk, za hitrejše delovanje priporočam dokup SSD diska.
Alternative
Če vam finančno stanje ne dopušča dokupa SSD, lahko HDD mirne volje nadomestite s slednjim.
Grafična kartica GTX 1060 3GB zaradi zgoraj omenjenih kriptokopalcev nima alternativa, saj so konkurenčne RX 570 in RX 580 preprosto razprodane.
Coffee Lake-a v tem cenovne razredu ne priporočam, zaradi dragih Z370 matičnih plošč, saj so se zaradi juriša za zaslužkom v letošnjem letu odpovedali, za žep prijaznejšega, Bxxx in Hxxx čipovja, ki se pričakujeta v začetku bližajočega se leta.
Resni gamerji? Kdo je to, se najbrž sprašujete? Torej, pod sistem za igralce, ki z igranjem mislijo resno, štejem vse, ki konjičku namenijo vsaj 20h tedensko. Če padcev pod 60 sličic na sekundo ne prenesete, smo definitivno prišli do vaše sestave. Zmogljiv procesor AMD Ryzen bo poskrbel, da boste izkoristili tudi zmogljivo grafično kartico, kot je GTX 1070 8GB. Zaradi navitih cen pomnilnika, se je tokrat v sestavi znašlo samo 8GB, po želji lahko dokupite več. Napajalnik je modularen 450W Antec s katerim bo vaše ohišje lažje urediti.
Morda ste opazili, da novih Cofee Lake procesorjev med izbiro ni opaziti. Razlog za to je manjko cenovno ugodnih matičnih plošč in privlačna cena in zmogljivost AMD procesorjev.
Tako, pa je za nami še eden izmed vodičev, upam, da sem vam pomagal pri sestavi novega računalnika. Vabim vas, da v komentarje napišete, kakšno vsebino za vas pripravimo prihodnjič. Vidimo se spet v prihodnje, do takrat pa, lep pozdrav.
Še preden vprašate, ne, to ni uradna posodobitev od razvijalca Bioware ampak skoncentriran trud večih modderjev, ki so združili moči in prenovili igri, ki za nekatere veljajo kot najboljši predstavnici RPG žanra.
Če imate dovolj preigravanja Mass Effect: Andromede oz. če vam je slednja pobrala vse živce, je morda čas da se vrnemo v preteklost. Uporabnik CreeperLava, ki se zadržuje na slavnem zbirališču moddderjev, Nexusu, je izdal skupek tekstur, ki prenovijo izgled iger Mass Effect 2 in tudi trojke. Dvojka je prejela 1200 novih tekstur, medtem ko jih je Mass Effect 3 dobil kar 2200. Teksture prenovijo izgled okolja, karakterje, orožja, galaktični zemljevid… Igri sta praktično popolnoma obnovljeni, hkrati pa je izgled dovolj podoben originalu, da novosti ne izstopajo preveč iz duha iger.
V spodnjem posnetku si lahko pogledate primerjavo originala z izboljšano verzijo. Razlike so močno opazne in bodo marsikoga potegnile nazaj v Mass Effect vesolje, čeprav jih je Andromeda nedolgo tega iz njega vrgla ven. Teksture za dvojko lahko poberete tule, za trojko pa na sledeči povezavi.
RPCS3 je emulator za konzolo PlayStation 3, ki napreduje precej hitro in kmalu bomo lahko preigravali igre, ki so sicer izšle eksluzivno samo za to konzolo tudi na PC-ju.
Emulator se je v zadnji verziji močno izboljšal in sedaj podpira tudi AAA naslove, ki so grafično precej intenzivni in naporni za emulacijo. Tako je sedaj možno zagnati God of War 3, Uncharted, Gran Turismo HD Concept, WipeOut ter Infamous. Izboljšano je delovanje tudi nekaterih iger, ki so že tekle na prejšnjih verzijah emulatorja kot so Demon’s Souls, Dark Souls 2, Ratchet &Clank ter Heavenly Sword. Treba se je zavedati, da vse te igre še niso popolnoma igrabilne in vsebujejo ogromno grafičnih napak, sličice na sekundo pa padajo močno pod minimum. A vseeno je to velik napredek za RPCS3, razvojna ekipa pa je izdala tudi posnetek, kjer si je moč ogledati vse naštete izboljšave.
No, pa se bo končno zgodilo. Famozna igra DayZ, ki je v bistvu začela polemiko z Zgodnjim Dostopom, bo končno, po letih razvoja le dočakala polno obliko.
Glavni producent, Eugen Harton, pravi da bo različica 1.0 doživela svoj izid leta 2018 in da igra ne bo doživela več nobenih beta verzij v decembru. Tako bo 0.63 izšla šele naslednje leto, ta pa naj bi vsebovala novo kovačenje, izboljšano umetno inteligenco ter napredno obnašanje tropov živali. Namiguje se tudi na nove vrste zombijev ter živali, nove animacije, na strežniku pa naj bi bilo lahko tudi po več igralcev.
Razvojna ekipa naj bi razmišljala tudi o prenovljenem bojevalnem sistemu, ki naj bi vseboval “combote”, napredovalo pa naj bi tudi samo gibanje in tiholazenje. 2018 bo res očitno zanimivo za tiste, še vztrajajoče DayZ igralce.
Vsi vemo, da znajo biti dirkaške igre precej realistične in predvsem zabavne. Običajni vozniki sicer uporabljajo tipkovnico ali igralni plošček, medtem ko tisti malce bolj resni zagrabijo za volan.
A vseeno marsikoga zanima, kako realistična je res igra in koliko se prenesejo veščine iz upravljanja resničnega štirikolesnika v virtualni svet.
Prav to je preizkusil profesionalni reli voznik z imenom Will Orders. Možakar je leta 2011 osvojil mladinsko Reli prvenstvo, vozil pa je Nissan reli avto. Tokrat so ga posadili pred volan, mu namestili tri monitorje in ga preizkusili v igri DiRT Rally. Kako se je obnesel? So se njegove sposobnosti uspešno prenesle na igro? Glej spodaj.
Še nekaj dni nas loči do nove razširitve in razvijalci nas dražijo kolikor se le da. Tokrat so nam pokazali zelo kratek posnetek, ki nam na hitro prikaže nova orožja in oklepe, ki jih bomo lahko uporabljali v igri Destiny 2: Curse of Osiris. Poleg novega dražilnika nam je Bungie obljubil veliko izboljšav, ki nas čakajo s prihodom Preklestva Osiria. Obljubili je, da bo igra postala bolj “hardcore” za tiste igralce, ki jim v trenutni verziji špila manjka izziva.
Veseli december je že tukaj in darila prihajajo kot za šalo, prav tako nova razširitev Destiny 2: Curse of Osiris in sicer že 5. decembra za PC, Xbox One in PlayStation 4.
Pokémon GO, igra, ki je obnorela navadne ljudi, borze in še marsikaj drugega, sedaj povzroča veliko težav na cestah v obliki prometnih nesreč, ki se končajo v največ primerih zgolj s škodo na vozilu, so pa tudi primeri, kjer so ljudje umrli.
Mara Faccio in John McConnel iz Univerze za ekonomijo Purdue sta ugotovila, da je igra v svojih prvih 148 dneh poskrbela za približno med 2 milijardama do 7,3 milijard dolarjev škode na vozilih. V Tippecanoe so opravili še eno raziskavo, in sicer 5 mesecev po izidu igre, kjer so odkrili, da je bilo škode za kar od 5,2 milijard do 25,5 milijard dolarjev. Zaključili so s tem, da je večina ljudi vozila počasi in uporabljala pametne telefone in da se je glavnina nesreč pripetila ravno pri Pokéstopih, kar je še en dokaz, da so verjetno res igrali Pokémon GO.
Popularnosti žanra Battle Royal se ne da več spregledati. Za njegov začetek je zaslužna plačljiva igra Playerunknown’s Battlegrounds, nekoliko kasneje pa smo dobili še Fortnite, ki je brezplačen, in ima bolj risankasto grafično podobo. A sedaj je v izdelavi očitno še kar nekaj novih naslovov, ki tiščijo v isto smer kot prej omenjena naslova.
505 Games so tako naznanili svojo igro, ki bo prav tako žanra Battle Royale, v njej pa se bo lahko ekskluzivno na mobilnih napravah popolnoma brezplačno bojevalo do 60 ljudi. Exile: Battle Royale je trenutno še v izdelavi, natančneje v beta fazi. Google Play spletna stran pravi, da naj bi imela igra tudi mikrotransakcije od 99 centov do kar 99,99 ameriških zelencev. Seveda so tudi razvijalci Bluehole hitro pohiteli in že razkrili, da bo PUBG kmalu doživel nekakšno svojo inkarnacijo za telefone, čeprav datum tega čuda še ni znan.
Pričakovano ni vgrajene BluRay ali DVD enote, kar je v mojih očeh dodaten plus. Če ne drugega se na ta način nekoliko zniža sama teža in poraba prenosnika, vsakdo, ki bralec ploščkov še potrebuje, pa si še vedno lahko omisli prenosno enoto. Na desni strani je dodan še Kensington priključek za ključavnico, s katero lahko prenosnik zavarujete pred krajo oz. odnašanjem. Seveda je samo ključavnico potrebno kupiti ločeno za okoli 50€.
Kot sem že omenil je kakovost izdelave zelo spodobna – podnožje je kovinsko, kar je pri tej ceni za pričakovati. Kolesa bi lahko bila gumirana, a so priložena zolj plastična, kar je nekoliko nerodno, a ne vpliva bistveno na samo rabo. Tu bi pohvalil še dejstvo, da je na vseh vijakih t.i. “threadlocker” oz. modra snov, ki preprečuje vijakom, da se enostavno zrahljajo. To bi moralo pomagati pri dolgotrajni uporabi. Stol je oblečen v sintetično usnje in je dovolj oblazinjen, da ponuja več kot dovolj udobja. Vrsta oblazinjenja pa ima še eno prednost: čiščenje. Ker je površina nevpojna, ji kakšna polita pijača in druga nesnaga ne bosta prišli do živega – poskrbi le, da čim prej obrišeš umazano površino.
