Pričetki Kingdom Come: Deliverance segajo vse do konca daljnega leta 2013, ko so pri Warhorse Studios preko Kickstarter-ja za financiranje tega peskovniškega RPG-ja uspeli zbrati več kot milijon funtov. Velika zasluga za to gre obljubam, ki so vključevale nelinearno zgodbo, natančen in podroben bojni sistem, globoke elemente iger igranja vlog in realističen srednjeveški svet. Vse to brez fantazijskih elementov in mitoloških pošasti in ras. Ne, namesto tega zgodba sledi resničnim dogodkom iz začetka 15. stoletja na območju Svetega rimskega cesarstva.

Igro lahko naročite  v spletni trgovini EIGRE.si

Po dolgih štirih letih razvoja je igra končno izšla in pričakovanja mnogih so bila zelo visoka in vsi smo že komaj čakali na izid, saj so bili napovedniki sijajni in vse je izgledalo kot idealno, kar ponavadi ni ravno dober znak. Ali so bila torej pričakovanja izpolnjena, sploh glede na precej visok proračun za Kickstarter naslov? Vsekakor so vtisi po prvih par urah zelo pozitivni in zagotovo gre za enega najbolj globokih srednjeveških svetov, kar sem jih videl. Ampak tu se moramo vprašati. Ji glede na realizem uspe biti zanimiva po več deset urah igranja?

Razvojna ekipa: Warhorse Studios (Češka)
Založnik: Warhorse Studios
Platforme: PC, PS4, XboxOne
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 13. 2. 2018
Cena: 49.99 €

Zvrst: Peskovniški RPG

Kvaliteta boljša od kvantitete

Kot obljubljeno, se Kingdom Come: Deliverence odvija v odprtem svetu in obsega raznolik teren, ki se razprostira preko par mest, več vasic, okoliških planjav ter gozdov. Res je po velikosti svet skoraj dvakrat manjši od tega v Skyrim-u, a tu moremo v obzir vzeti, da slednji kljub 32 km2 veličine nudi le 24 km2 igralne površine. V nasprotju je16 km2 Kingdom Come: Deliverance skoraj celotni svet možno raziskati, prav tako pa je v celoti ročno izdelan in tako dosti bolj realističen in raznolik. Največja razlika je sploh v vaseh in mestih, ki so tu izdelana v dejanskem razmerju in vsebujejo vse, kar bi pričakoval od standardnih srednjeveških središč. Vse je postavljeno logično in večino časa lahko preživiš brez nalagalnih zaslonov, v kolikor vsaj ne začneš pogovora, kjer te žal vedno znova pričaka par sekundni črni zaslon. Lahko bi šel celo tako daleč, da je Kingdom Come: Deliverance ena najboljših iger igranja vlog za obisk in vživetje v srednjeveški svet – in tu premaga tako Witcher kot Elder Scrolls in Gothic serije.

Ampak vživetje je ena stvar, zgodba pa je povsem druga. Kot omenjeno že na začetku, obiščemo srednji vek, bolj natančno leto 1403 na območju Bohemije. To ozemlje Svetega rimskega cesarstva vsekakor ni najboljši čas za običajnega kmeta. Po smrti kralja Charles-a na oblast pride njegov sin Wenceslaus, ki pa bolj kot o vladanju premišljuje o popivanju in vlačuganju. To pripelje do vpadov lastnega brata, oblasti lačnega madžarskega kralja Sigismund-a in njegove turške najemniške vojske. Več o zgodbi ne bi rad razkril, ker je naravnost fantastična in bi jo samo pokvaril. Vedeti moraš le, da gre z roko v roki z resničnimi zgodovinskimi dogodki, z izjemo igranega lika, ki ga ne boš našel v nobeni zgodovinski bukvi.

Včeraj kmetič, danes že vitez

Igraš kot Henry, sin kovača in pravi softič, kar se tiče borilnih in ostalih sposobnosti. Na začetku ne obvlada nič, a ga sčasoma spremeniš v elitnega bojevnika in mojstra alkimije in tiholazenja. Žal ni možno ustvariti lastnega lika, ampak Henry dobro predstavlja vlogo enostavnega podeželskega delavca, ki tu pa tam rad tudi malo popije in se naravno odzove na dogodke okoli njega.

Zgodba o prevarah, grozotah vojne in težavah srednjega veka odlično pripomore k realizmu in vživetju, še dodatno pa ji pomaga večje število preživetvenih mehanik. Tu ne mislim le utrujenosti in lakote (čeprav sta tudi ti dve zadevi prisotni in na srečo nevpadljivi). Med drugim na sogovornike pozitivno ali negativno vpliva vrsta in stanje tvojih oblačil ter celo osebna higiena. To zahteva občasen obisk kopališča za odstranitev popotnega prahu in krojača ter kovača za popravilo opreme.

A realizem se tu komaj prične. Vse od dejanj, slovesa in izgleda vpliva tudi na sovražnike in ti se bodo včasih brez boja podelali v hlače in jo popihali, sploh, če izgledaš bolj grozeče kot Gora iz Igre prestolov. A tudi ostali sogovorci bodo v tem primeru dosti lažje sprejeli tvoj zorni kot, v kolikor jim malenkost zagroziš. Celotnih interakcij je mnogo in v večini se izražajo v različnih opcijah, ki jih dobiš včasih na voljo med pogovorom. A tudi sposobnosti včasih prinašajo unikatne govorne opcije in uspešnost pogajanja je odvisna tudi od učenosti in sposobnosti sogovornikov, saj je lažje groziti nizkotnemu trgovcu, kot pa na primer stražarju.

Sijoč je le oklep, pa še ta ne vedno

A v kolikor sta zgodba in realizem res sijajna, se slednji žal delno razbije zaradi nemalo hroščev. Nekateri so smešni in neškodljivi, medtem ko te drugi lahko stanejo tudi po uro ali dve napredka, saj si primoram naložiti prejšnji shranjen položaj. Seveda so hrošči pričakovani od peskovniškega RPG-ja in v veliki meri sestojijo le iz zamika v rendiranju in tako brezglavih vaščanov in nizko teksturnih zgradb ali zmešane kamere v cinematičnih sekvencah. A nekateri imajo hujše posledic in čeprav le redki pustijo občuten pečat, so še kako opazni.

Tako sploh lokostrelci občasno enostavno zgubijo interes zate med bojevanjem, včasih se kakšna sekvenca ne sproži pravilno, ljudje se zataknejo v objekte, liki (sploh sovražniki) pozabijo nate oziroma te ne vidijo pred nosom in v glavnem so tu dobro znane stvari za vsakega oboževalca Bethesda RPG-jev. Problem je še večji zaradi nestandardnega sistema shranjevanja. Položaj se shrani samodejno ob spanju in napredku pri kvestih in čeprav je možno tudi ročno shranjevanje, to zahteva določeno alkoholno pijačo, kar je problem sploh proti začetku, ko denarja še ni na pretek.

A z izjemo teh problemov, je večina ostalih delov vredna naziva odličen RPG. Pretok kvestov je organski in spodbuja raziskovanje ter ne le slepo sledenje puščicam, kvesti so raznoliki ter zanimivi in kamorkoli zaviješ, najdeš nekoga z novim, drugačnim problemom. In to ne v stilu “najdi pet svinjskih kož”, čeprav so v zameno za denar na voljo tudi dejavnosti takšne vrste. Večina stranskih nalog je zanimivih in vsebujejo lastne zgodbe, ki se včasih tudi prepletajo.

Tako na primer pomagaš pri razrešitvi sabotaže samostana, popivaš z lokalnim župnikom ali pa pod krinko sabotiraš sovražni tabor. Tudi če ti določen kvest izrecno tega ne označuje, ima navadno na voljo več rešitev in veliko oseb bo imelo lastna mnenja o poteku in reševanju, kar bo znalo učinkovati tudi na razrešitev. A pozor, v primeru zavlačevanja se znajo kvesti odviti brez tvojega posredovanja, kar je tudi logično glede na organski svet, ki so si ga razvijalci prizadevali izdelati.

Kvesti so torej super, a v nos mi je šlo, da se naključni dogodki na poteh prepogosto ponavljajo, tako sem tudi do petkrat naletel na enega in istega strahopetnega viteza, ki je na vse pretege hotel dvoboj z mano. Vsekakor bi lahko to razrešili z večjo raznolikostjo, saj se kmalu zalotiš pri stiskanju gumba za ignoriranje v primeru hitrega potovanja, razen če gre za zasedo, kadar je seveda priročno pobiti bandite ali Turke in s tem vsaj malo napolniti denarnico.

Bojevanje, kot se šika

Bojni sistem je nadgradnja bojevanja v For Honor in več kot služi svojemu namenu s šestimi različnimi smermi udarcev, izmikanjem, blokiranjem, težavnim, a učinkovitim lokostrelstvom in več vrstami orožja ter zaščite. Je počasen, a se občuti kot natančen in poliran, čeprav so sovražniki v večini primerov zelo defenzivni in se zanašajo bolj na protiudarce ter več krožijo kot napadajo. Ena na ena boš v primeru solidne oborožitve brez večjih težav premagal vse, razen bolj izurjenih in oboroženih nepridipravov, čeprav bodo nekateri spopadi znali trajati tudi po več minut. Bolj zanimivo postane, ko se soočiš z dvema ali več oklepnimi sovražniki, kjer te vsaka napaka lahko stane življenja in je potrebno taktično menjavati fokus. V kolikor se ne počutiš kos izzivu, je priporočljivo enostavno pobegniti. Še sovražniki delijo identične misli in v primeru padlih soborcev včasih odvržejo orožje ter pobegnejo, ali pa se predajo in prosijo za milost.

Edina težava z bojnim sistemom poleg že omenjene izgube interesa sovražnikov je, da v primeru bežanja posamično izgubljajo interes, in tako jih ni preveč težko izolirati ter se soočiti z po enim naenkrat. A vseeno je razvojni ekipi uspelo ustvariti zabaven sistem, ki z idealno težavnostno krivuljo uspešno hodi po liniji med realizmom ter zabavnostjo in težko mu je najti vrednega konkurenta – vsaj sam ga ne pomnim. Tudi kosov opreme je na voljo malo morje, s štirimi plastmi oblačil in zaščite za zgornji in spodnji del telesa ter glavo. Vsakega sovražnika je možno povsem opleniti, tako da se s toliko večjim veseljem spraviš nad viteze, dokler ne upravičijo slovesa in te povsem razbijejo. A brez skrbi, vrnil se bom in s sabo prinesel malega prijatelja, imenovanega bojno kladivo.

Srednjeveški superjunak

Napredovanje ne pride le v obliki višanja statistik in bojnih ter ostalih koristnih sposobnosti, temveč vsaka druga stopnja pride tudi z bonitetami, kot so kombinirani udarci, tišja hoja, pomirjanje psov, imuniteta na strup in podobno, odvisno od atributa ali znanja. In čeprav je sistem precej podroben, bi vseeno želel več sposobnosti in večjo možnost izbire, saj ob fokusiranju ne traja več kot dvajset ur, da odkleneš večino posameznih bonitet. Aktivnosti je več kot dovolj, obsegajo pa vse od alkimije do kraje, lova in branja in vsega je toliko, da te brez težav zaposli za dalj časa. A realizem število možnosti rahlo drži nazaj, saj ni raziskovanja kot v Skyrimu ali Witcherju, kjer boš hitro naletel na novo jamo ali grobnico, polno sovražnikov. Tu boš prej naletel na kakšno šotorišče banditov, kar povsem ustreza cilju realističnega sveta, vendar se vseeno prične ponavljati in glavni interes kmalu postane zgodba. Pa ne rečem, da se ni občasno vseeno zabavno napotiti v gozd na krivolov in zaslužiti nekaj cekinov, vsaj, če te ne dobi kraljevi lovec.

Še branje ni sposobnost, ki jo sin kovača zna vnaprej, zato moraš poiskati nekoga, ki zna brati in se od njega naučiti osnov. Nato lahko sam bereš knjige, kar je zaradi redkosti tega znanja posebna veščina, a ker jo je potrebno izboljševati s prakso, bodo sprva nekatere črke zamešane. To je le ena izmed mnogih podrobnosti, zaradi katerih je Kingdom Come: Delieverance eden najbolj podrobnih in realističnih RPG-jev, kar sem jih imel priložnosti igrati.

Grafična se bo preznojila

Svet ni le vsebinsko podroben, ampak je tudi grafična podoba sijajna; vse od tekstur, neviht, umazanije, goste vegetacije in obrabe oblačil daje vtis življenjskega in logičnega. Ko pride nevihta, kar začutiš sile narave in hitro te pritegne bližnja krčma, vrček piva in topla postelja. Po temi je edin vir svetlobe bakla, zato je čas idealen za krajo in tihotapljenje, vsak karakter pa ima lasten življenjski ritem in ni nujno, da bo šel spat vedno ob isti uri. Kot rečeno, svet izgleda in se tudi doživlja organsko, tako da vizualna plat zadane kot pika na i.

A grafična izvrstnost pride s ceno sistemske zahtevnosti, čeprav mnogi izmed igralcev, katerih ocene sem bral, po mojem mnenju zelo pretiravajo, ne morem zanikati potrebo po kar sposobni mašini, da lahko igro ženeš na visokih nastavitvah. Vseeno sem z GTX 1070 in i7 7700 na resoluciji 2560×1440 uspel na mešanici srednjih in visokih nastavitev doseči gladkih 60 sličic na sekundo, ki so tu in tam na najbolj zahtevnih mestih padle na 50. Z znižanjem resolucije na 1920×1080 sem lahko nastavitve zvišal na zelo visoke in rezultat je bil podoben. Tako da res ne vem, kako nekaterim ljudem z GTX 1080 in zmogljivimi procesorji ne uspe doseči zadovoljivih rezultatov.

Tudi zvočna podlaga je izvrstna in, z izjemo par hroščev glede sinhronizacije ust, brezhibno pritegne v srednji vek. K temu še dodatno pripomore govor, res na tone tega, saj ima vsakdo nekaj za povedati in preko celotne igre nisem opazil nobene težave na tem področju. Ozadje bo vsebovalo zvoke, ki sovpadajo z okolišem in uro, zvok pa ne igra le lepotne vloge, temveč ima vpliv tudi na samo igro. Težji oklep bo glasnejši, kar se ne bo odražalo le v žvenketanju po ušesih, temveč te bodo hitreje slišali tudi vsi mimoidoči. A vseeno se splača nadeti najbolj carski oklep in se sprehoditi po mestu, ob tem pa gledati zavistnost revežev in lačne oči trgovcev, ki v sijočem vitezu vidijo novo stranko. A kaj, ko jih boš večkrat pustil brez denarja in z razpadlimi, okrvavljenimi oblačili ter lastninami banditov, ki si jih le pet minut prej ubil med poskusom zasede.