The Wild Eight je je še ena izmed mnogih iger danes, kjer moramo preživeti v zelo težkem okolju. Svojo pot je začela kot večina na platformi Steam v zgodnjem dostopu, upamo da bo ena izmed tistih, ki bo nekoč tudi uradno izšla. Iznajdljivost in nekaj sreče sta dva glavna atributa v igri, ki nam bosta pomagala ohraniti karakterja pri življenju. Dogajanje je postavljeno na Aljasko, kjer nas čakajo zelo nizke temperature, lakota in veliko divjega življenja. Seveda to je še najmanj kar se nam lahko zgodi in je zelo pričakovano. Poleg vsega naštetega igra vsebuje še zapuščena vojaška oporišča, kjer je vlada veliko eksperimentirala in to zna biti zelo nevarno. Glaven cilj je raziskovanje tega neprizanesljivega sveta, iskanje hrane, izdelovanje raznih stvari in sodelovanje z drugimi.
Sistemske zahteve:
Operacijski sistem – Windows 7/8//8.1/10 64-bit
Trdi disk – 1GB
Delovni pomnilnik – 4GB
Procesor – Intel core i3 2.00 GHz ali enakovredni AMD
Grafična kartica – Nvidia GeForce 450 ali boljša
Če si želite testirati sebe in svoje preživetveno znanje lahko to preizkusite v igri The Wild Eight kar sami že za 19,99€. Lahko po to storite tudi s svojimi prijatelji v večigralnem načinu.
Oglejte si posnetek, ki vam bo pokazal kaj vse lahko počnete in če si res želite testiranje igre, si prenesite demo iz uradne spletne strani.
Izbira pravega napajalnika ni tako preprosta kot se sliši. Ni dovolj če preračunamo porabo in izberemo najcenejšo “škatlo”, ki jo najdemo za napajanje našega strojčka. Zame osebno je ta del računalnika prav tako pomemben kot izbira perfektne grafične kartice. Skratka to je eden izmed najpomembnejših sestavnih delov računalnika, saj “hrani” z električno energijo čisto vse komponente. Z nekvalitetnim napajalnikom lahko pridemo do težav, kot so sesutje sistema in problemi ob zagonu, v skrajnih primerih pa celo do samovžiga.
Vsakdo, ki je že sestavljal svojo “bojno mašino”, ve oziroma se mu dozdeva, kaj napajalnik počne. Njegovo delo je, da vzame 110-120V, ki tečejo na 60Hz in jih pretvori v primerno voltažo in frekvenco, ki jo naš računalnik potrebuje. Zelo pogosto vsebujejo nalepko, na kateri piše v kakšne volte pretvarja. Večina računalnikov uporablja +3.3V, +5V in +12V, med katerimi je slednji najpomembnejši za računalniške entuzijaste, saj z njim napajamo procesor in grafično kartico, medtem ko ostali služijo za manjše komponente na matični plošči, diske in dodatno periferijo.
Prevajanje toka
Koliko moči potrebujemo?
Vsakdo, ki se prvič sooči z uresničevanjem svojih sanj in izgradnjo svojega računalnika, se vpraša: “Kako za vraga naj vem, kako močan napajalnik potrebujem?”. Na svetovnem spletu obstaja več kalkulatorjev za izračun porabe vašega sistema. Težava je v tem, da v njihovih bazah podatkov nimajo čisto vseh komponent in tako je potrebno malo predvidevanja. Na koncu priporočam da uporabite možnost “Always on”. Paziti pa morate tudi na navijanje sistema, saj se s tem poveča tudi poraba. Osebno bi izbral 50W močnejši napajalnik, če pa imate namen iz komponent iztisniti še tistih nekaj kapljic moči, pa priporočam vsaj 100W večjo moč od predlagane, sem pa prepričan, da bo napajalnik preživel večino komponent in bil uporabljen v naslednjih sistemih, tako, da nekaj rezerve ne škodi. Naslednja težava takih izračunov je, da niso vsi napajalni sistemi enako izdelani. Kvalitetnejši obdržijo sistem na nogah tudi ko se približajo maksimalni porabi, tisti slabše kvalitete pa lahko dostavijo manj moči, kot je oglašujejo. To lahko najlažje preverite, če odčitate koliko amperov (A) lahko dostavijo na eni 12V tirnici in pomnožite ampere z volti, in tako dobite vate.
Primer: 62,4A * 12V = 748,8W
V zgornjem primeru lahko dostavi maksimalno 748,8W moči, kar je dobro, saj oglašuje 750W.
Če vaš na novo zgrajeni bojni računalnik vsebuje stransko okno, je tudi ta izbira pomembna. Zakaj? Če je napajalnik modularni, pomeni, da lahko iz njega izključimo vse kable, ki jih ne potrebujemo. S tem si lahko močno olajšamo urejevanje kablov, saj imamo tako le tiste, ki jih zares potrebujemo in tako skozi okno računalnika vidimo lepo urejeno notranjost. Na trgu se najdejo tudi pol modularni napajalniki, pri katerih se ne da odstranit nekaj kablov, kot so glavno napajanje za matično ploščo (24pin) ali napajanje procesorja (8pin), saj le te nujno potrebujemo.
Če obrnemo kovanec na drugo stran, pa modularni napajalniki niso tako super, saj vsak priklop zmanjšuje učinkovitost. Boljši proizvajalci so izboljšali svoje konektorje, tako da so izgube minimalne in v večini primerov je odstranitev odvečnih kablov precej večji plus kot minus. Opozarjam vas, da konektorji na napajalniku niso standardni, tako da če kupujete nove kable ali imate doma več napajalnikov poglejte, ali so kompatibilni.
ModularniPol modularniNavaden
Učinkovitost in certifikat
Vsaka naprava, ki deluje s pomočjo električne energije se greje. Ker so nas v osnovni šoli učili, da se energije ne da uničiti ali ustvariti iz nič, se nam poraja vprašanje od kot ta toplota. Vsak napajalnik ima svojo učinkovitost, kar pomeni, da če lahko dostavi maksimalno 500W moči pri 80% učinkovitosti, je dejanska poraba ob polni obremenitvi 20% večja, saj nekaj električne energije pretvori v toploto.
Tako je nastal certifikat 80 PLUS, ki pomeni, da ima napajalnik pri 20%, 50% in 100% obremenitvi, vsaj 80% čistega izkoristka. Z leti so napajalniki postajali vse bolj varčni in tako je nastalo več certifikatov in vsak ima določeno stopnjo izkoristka energije.
Certifikati
Kakšne konektorje potrebujem?
Zelo pomembno je, da pred nakupom novega napajalnika pregledate koliko kablov in koliko konektorjev za posamezno komponento vsebuje. Če imate 2 diska, je pomembno, da vsebuje vsaj 2 sata konektorja. Prav tako nekatere matične plošče zahtevajo samo 4 pinski priključek za napajanje procesorja, zato moramo imeti ali 4 ali 4+4 pinski konektor. Nekatere grafične kartice dodatnega napajanja ne potrebujejo, spet druge rabijo dva 8 pinska priključka.
Kabli in priključki
Večja moč = manj toplote in hrupa
Da pojasnim ta čuden naslov bomo kar takoj skočili na primer. Recimo da ima naš računalnik v mirovanju porabo 80W in uporabljamo 500W napajalnik. Če ga nadomestimo z 750W napajalnikom, bo naša poraba še vedno 80W v mirovanju. Torej če imamo večjo maksimalno moč, ne pomeni da bo sistem naenkrat porabil več energije. Zanka je v tem, da so napajalniki najučinkovitejši v območju okoli 50% obremenjenosti in je optimalno izbrati temu primeren napajalnik. V danem primeru bo napajalnik z 750W ustvaril malenkost več toplote, bo pa neprimerno manj obremenjen. Nekaterim napajalnikom se v mirovanju ventilator tudi ustavi – torej so popolnoma tihi.
Ravno zato priporočam da izberete napajalnik z malo večjo maksimalno močjo, saj lahko tako prispevate k tišjem sistemu in manjšim temperaturam. Torej, če vaš napajalnik pod obremenitvijo porabi 250W za optimalno izkušnjo kupite kvaliteten 500W napajalnik. Sistem bo ostal tih, izkoristek pa maksimalen.
Velikost
“Pravkar sem kupil čisto nov 1000Wnapajalnik, ki bo poganjal moja dva Titan X v SLI-ju. Čisto nežno in enostavno ga namestim v ohišje in … Ni več prostora za diske!”
Tako je. Kot vsaka komponenta so tudi napajalniki različnih velikosti, dolžin, višin in širin. Prav zato se moramo pozanimati o velikosti želene naprave in ali bo v ohišju dovolj prostora za vse.
Da ne pozabite …
Ob nakupu pazite da izberete dovolj močan napajalnik in da le ta lepo sede v vaše ohišje. Pozanimajte se o izkoristku in učinkovitosti in ne pozabite prešteti konektorje. Prav tako malo rezerve, kar se moči tiče, ne škodi in vam kvečjemu olajša ušesa. Priporočam pa da kupujete kvalitetne napajalnike za daljše časovno obdobje, kar pomeni močnejše in vsaj 80 PLUS gold učinkovitosti in vaš računalnik vam bo hvaležen za vso čisto energijo, ki mu jo privoščite.
Pri NCSoft so pokazali njihovo zadnje poročilo o dobičku iz zadnjega četrtletja v letu 2016 in iz njega lahko vidimo, da je igra Lineage prinesla največ denarja. Sledijo še Blade & Soul Lineage 2, Aion in na koncu Guild Wars 2. Kot vidimo igre Wildstar ni več na seznamu. Verjetno so jo dodali pod rubriko ostala prodaja, kamor spadajo njihove mobilne igre. Že nekaj časa je znano, da Carbine Studios slabo posluje z njihovo igro in to se tudi vidi iz vsakega poročila o dobičku.
Poleg številk so založniki NCSoft naznanili kar nekaj zanimiv datumov za prihajajoče igre:
Master X Master – V letu 2017 lahko pričakujemo še več beta testov, sploh ko se bo bolj otoplilo. Pravega datuma izida igre žal še niso povedali.
Aion Legions – Datum izida lahko pričakujemo nekje v drugi četrtini leta 2017.
LineageM – Igra bi že morala ugledati luč sveta, ampak se to ni zgodilo. Pričakujemo jo lahko nekje v prvi polovici leta 2017.
Lineage Eternal – Seveda so igro nekateri že lahko igrali, ampak igričarji iz Evrope je še niso dobili v roke. Igro lahko pričakujemo v letu 2017 v naših krajih pa celo v letu 2018.
Blade & Soul Mobile – Igro lahko pričakujemo v letu 2018.
Lineage: Revolution – Žal NCSoft nam ne more nič povedati o sami igri, saj je licencirana s strani Netmarble. Vse kar vemo je to, da si je igro preneselo 2 milijona ljudi.
AMD je oznanil, da so prihajajoče Ryzen jedro spravili v 10% manjšo področje, kot je to uspelo Intel-u z njihovo drugo generacijo 14nm procesorjev. Analitiki in celo Intel-jevi inženirji so dejali, da je to vsekakor impresivno, a da še ni razvidno, ali bo ta prednost pomenila nižje stroške izdelave in posledično večji dobiček.
AMD je celotno velikost čipa napram konkurentom znižal za kar 15%. AMD Zen je naprimer prvi čip, pri katerem je AMD uporabil metodo kovina-izolator-kovina kondenzator, kar je pripomoglo pri znižanju voltaže in tako posledično stroškov.
A stvar, ki jo redkokdo omeni je integrirana grafična kartica. Pri Intel-u ta namreč “požere” približno tretjino celotnega prostora. Ker AMD na svojih procesorjih ne uporablja integriranih grafičnih kartic, tako celoten prostor zaseda procesor.
Že dobri trije meseci so minili od mojega prispevka: «Katero grafično kartico kupiti (November 2016)?« in zadnji čas je, da dodam nekaj drobnih novosti, ki so se zgodila od tega dogodka. Če ste bili čez zimo pridni, se je v prašičku zagotovo nabralo kaj kovancev. Za katere grafične kartice se vam ga splača razbiti in prihranke porabiti? Se prihranki še niso nabrali, vseeno pa želite igrati igre brez zatikanja? Potem preverite naš vodič: “Vodič – kako naviti grafično kartico?“.
Kaj se je zgodilo v tem med-obdobju? AMD je končno spoznal, da je cena RX 470 neprimerna in jo spustil za dobrih 20€. Entuziasti so odkrili, da RX 460 ponuja več, kot je opaziti na prvi pogled. Posodobitev BIOS-a namreč omogoči odklep 128 grafičnih jeder, katerih število lahko na ta način povečamo iz 896 na 1024. Vendar bo za dosega tega, potrebne tudi nekaj sreče, saj se pri vseh dodatnih jeder ne da odkleniti. Če vam uspe, pridobite okoli 10% dodatne zmogljivosti. Če omenim, da ji je AMD zaradi prihoda zelenih tekmic znižal ceno za 10€ postane le ta še bolj mamljiva.
Tudi Nvidia je bila precej dejavna. Novembra je izdala dve novi grafični kartici vstopnega razreda. To sta GTX 1050 2GB in 1050 TI 4GB. Ali se jima je uspelo pririniti na lestvico? Berite oz. glejte dalje!
Za hazarderje, ki želijo veliko za malo (<100€)
Po premisleku sem se odločil, da dodam novo kategorijo. V njej bom priporočil najboljšo kartico pod 100€, šlo pa bo za rabljene grafične kartice. Tokrat se odločam med r9 270, AMD 7950 in GTX 760. Za referenco sem jemal cene z Bolhe. Zmagovalka je GTX 760. Zakaj sem se odločil zanjo? Čeprav je po zmogljivosti za drobec slabša od močno navite 7950 lahko na obeh brez težav poganjate novejše igre. Ampak za razliko od AMD 7950, GTX 760 ni bila podvržena mrzlici kopanja kovancev. Zaradi tega obstaja dosti manjša verjetnost težav po nakupu (od uničenih ventilatorjev, BIOS modov, poškodb ipd.). Kot sem omenil obe (zlasti naviti) še vedno brez kakršnihkoli težav poganjata nove naslove na srednjih nastavitvah. V kratkem bomo na gaming.si objavili tudi ponovni test GTX 760 in za vas preverili, kako se znajde v naslovih, ki so izšli v letu 2016.
Kartica za plitke žepe (100-150€)
Najboljša kartica za plitke žepe še vedno ostaja RX 460. Po zmogljivosti se kosa z GTX 1050, ki je sicer malenkost hitrejša in porabi manj energije, je pa tudi okoli 25€ dražja. Poganja jo AMD-jev Polaris 11 GPU, imenovan Baffin. Štirinajst računalniških enot omogoča 896 stream procesorjev in 56 teksturnih enot. Ponuja več kot zadosti moči za e-športne naslove, na njej pa boste lahko brez večjih težav poganjali tudi vse novejše igre v FHD s srednjimi nastavitvami – čeprav v grafično zahtevnih igrah morda ne bo nudila izkušnjo v 60FPS. Njena velika prednost je tudi, da porabi manj kot 75W, tako da boste prišparali tudi na napajalniku. RX 460 se prodaja se v 2 GB in 4 GB različicah. Priporočam nakup 2GB kartice, saj je jedro preprosto prešibko, da bi uspelo zapolniti 4 GB pomnilnika, ki tako ne upraviči 30€ višje cene.
Dodal sem še eno izmed kategorij, v kateri se bom ozrl za karticami s ceno okoli 200€. Edina novejša tekmeca, ki padeta v to kategorijo sta GTX 1050 TI 4GB in RX 470 4GB, vendar je izbira jasna. RX 470 4GB je preprosto občutno zmogljivejša, čeprav tudi 40€ dražja. Če si jo lahko privoščite, jo definitivno vzemite, saj je tudi neposredna konkurenca r9 290, medtem, ko GTX 1050 TI caplja okrog GTX 960. Razlika je tudi v porabi. Predstavnica rdečega tabora potrebuje 6 pinski priklop za napajanje, zelena tekmica ne. Če imate v lasti napajalnik slabše kvalitete in brez 6 pinskega priključka, vam kaj drugega kot GTX 1050 TI v tej cenovni kategoriji ne preostane (če nakup kvalitetnega napajalnika ni ena izmed možnosti). Vendar pozor, tudi nekatere GTX 1050 Ti potrebujejo 6-pinski priključek. Ne glede na to pa zaradi dosti višje zmogljivosti našo priporočilo prejme RX 470 4GB.
Kot pove že naslov, sem v tej kategoriji izbral kartico, ki ponuja najvišjo zmogljivost za dano ceno (do 300€). Zaradi hude konkurence, je bila izbira v tej skupini najtežja. Odločal sem se med GTX 1060 (3,6 GB), RX 470 8GB in RX 480 (4,8 GB). Odločitev ni bila lahka, kot zmagovalec je izšla RX 480 4GB. Izbral sem jo predvsem zaradi lepih obetov in odličnih rezultatov v DX12 naslovih ter cene, ki je postavljena nekoliko nižje od GTX 1060. RX 470 glede na razliko v ceni še vedno ponuja manj, pri 1060 3GB pa se zna pomanjkanje grafičnega pomnilnika (pre)hitro poznati (Resident Evil: Biohazard). Na tem mestu bi omenil tudi umazane zakulisne igre: Nvidia je namreč kartici 1060 3,6GB poimenovala z enako oznako (veliko bolj smiselna bi bila označba 1060 TI za 6GB različico). Zavedajte se, da nikakor ne gre za enaki kartici. 1060 3GB ima ob manj pomnilnika tudi manj CUDA (1152 napram 1280) jeder in 4.0 proti 4,4 TFLOPs. Od kolegice z več pomnilnika je šibkejša za dobrih 10%, ko ji začne primanjkovati grafičnega pomnilnika razlika le še narašča.
Še ena težka odločitev: le kateri kartici podelili ta naziv? V tej kategoriji so se znašle AMD Fury, Fury X in GTX 1070. Vse kartice so se odrezale odlično in ponudile tekočo igralno izkušnjo. Na koncu sem se odločil za AMD Fury in GTX 1070. “Izbral je kar 2, tip ni pri pravi.” Najbrž se sprašujete kako je to možno? Čeprav je Fury med nami že več kot leto dni se le ta nikoli ni pretirano dobro prijel. Razlog je bila visoka cena. Počasi se poslavlja iz polic trgovin in mogoče ga je dobiti že za 300€ – napram 550€ ob izidu! Vsem lastnikom se obetajo sladke skrbi, saj se Vulcan in DX12 vse bolj uveljavljata. Sicer sem imel nekoliko dvomov glede grafičnega pomnilnika HBM, ki ga je samo 4GB (kar pa zaenkrat zadostuje za vse naslove). GTX 1070 pa navduši z izjemno nizko porabo, tihim delovanjem in izvrstno igralno izkušnjo. Z nobeno izmed njiju ne morete zgrešiti. Na naši strani gaming.si bo kmalu objavljen tudi obširnejši test GTX 1070.
Čeprav je Pascal Titan zmogljivejši (a skoraj popolnoma ne dobavljiv) je nesporni zmagovalec testa GTX 1080. Sicer plačate visoko ceno, v zameno pa sorazmerno veliko tudi dobite. Gre za najzmogljivejšo kartico za vse igračarje širom sveta. Navdušil nas je napredek, saj je od svoje predhodnice GTX 980 zmogljivejša za kar 60%, od Titan X pa 22%. Nekoliko sicer razočara le dejstvo, da še vedno nismo dočakali “prave” 4K kartice, kar pa se bo v bližnji prihodnosti zagotovo zgodilo.
Kaj lahko rečem o preteklih mesecih? Bili so netipično zimski hladni, kar je očitno vplivalo tudi na Nvidio in AMD, ki nista pripravila ničesar spektakularnega. Izid težko pričakovane Vege in Zena se je odmaknil v pozno pomlad, cene pa bodo do takrat stagnirale ali se celo dvignile, če bo Euro izgubljal proti Dolarju. Sicer bi preteklo leto opisal kot izjemno dobro za navdušence nad strojno opremo (čeprav je prišlo do podražitev), saj še nikoli ni bilo mogoče kupiti toliko grafične moči za trenutno ceno.
Kartic nižjega razreda v našo izbiro nismo niti vključili, ker v veliki meri ne upravičijo svoje cene (kar se igranja iger tiče). Če si “kartice za plitke žepe” ne morete privoščiti priporočam nakup rabljenih kartic vključenih v prvi kategoriji. O zmogljivosti slednjih sem kar nekaj besed namenil v prispevku “Vrnitev odpisanih”.
Vabljeni tudi na naš FORUM, kjer lahko poiščete nasvet ali delite vaše izkušnje in grafično kartico, ki jo trenutno uporabljate.
Blizzard je prvič predstavil t.i “WoW Token” oziroma WoW žeton v letu 2015. Z njim lahko igralci kupijo en mesec naročnine brez da bi zapravljali pravi denar. Seveda morajo zapraviti precejšno količino zlata, ki ga dobijo z igranjem same igre. Danes je Blizzard naznanil, da bodo lahko najbolj bogati WoW igralci kupovali npr. hišne ljubljenčke in celo razne druge stvari, ki jih lahko s pravim denarjem kupimo v igri Heroes of the Storm,Overwatch, StarCraft 2, Diablo 3 in Hearthstone. Celoten potek nakupa WoW žetona je še vedno isti, razen njegova funkcionalnost se je spremenila- Ko bo enkrat vaš, ga boste lahko z desno miškino tipko kliknili in ponudil vam bo opcijo izbire:
30 dni naročnine v igri WoW
Pretvori v 15$ na vaš Battle.net račun
Žal se tega denarja, ki ga bomo dobili na Battle.net račun, ne bo dalo pretvoriti v pravi denar na svojo banko in žal tega denarja ne bo možno poslati svojim prijateljem. Tisti igralci, ki ne uporabljajo t.i “Authenticator” oziroma dodatna zaščitno za svoj račun bodo omejeni na specifično številko, ki še ni znana. Najvišja številka pa naj bi bila 350$
Tokrat vam bom predstavil najpomnljivejše ženske like, na katere sem naletel tekom svojih igričarskih avantur. Le ti so mi tako po osebnostni kot tudi vizualni plati najbolj vtisnili v spomin (khm..khm…). Sicer na seznamu ne bo marsikaterega pričakovanega imena, ampak še enkrat poudarjam, seznam vključuje samo imena, ki sem jih srečal na svojem dosedanjem popotovanju. Pa začnimo: 10. Miranda Lawson (Mass Effect)
Za las se je na lestvici znašla Miranda Lawson iz serije Mass Effect (2 in 3). Nekateri jo morda poznate iz serije stripov Mass Effect: Redemption. Je genetsko izpopolnjena “sodelavka” Elusive Man-a, ki ima svoje načrte. Znana tudi po problemih z očkom.
9. Fiona (Tales of the Borderlands)
Predzadnje mesto je zasedla Fiona, ki jo lahko nadzirate v igri Tales of the Borderlands. Ženšče ima poslovno žilico, kar niti ne skriva, saj me je že na prvem snidenju poizkušala pretentati. Vendar se prevarantka tekom igre spremeni. Muhasta sotrpinka se skozi igro preobrazi v nenadomestljivo “prijateljico”.
8. Leanna (Dark Messiah)
Je ena izmed osrednjih osebnost v starejši igri Dark Messiah. Poslednja pripadnica svojega roda, katere smrt bi pahnila svet v dobo teme in demonov. Tekom igre se moremo odločiti ali jo sploh želimo prenašati ali bi svet raje prepustili prikaznim. Tema kakopak.
7. Elena Fisher (Uncharted)
Elena se pojavi v vseh delih serije Ucharted, najprej kot pomagač našega junaka, kasneje pa tudi kot žena. je neodvisna in močna in zlahka jo lahko primerjamo s protagonistom serije, Nathan-om, nekajkrat ga celo reši iz škripcev. Čeprav se večina strinja, da gre za dobro zasnovan ženski lik, pa je kar nekaj ljudi skeptičnih, kako bi lahko novinarka, ki nikoli ni poprijela za orožje, tega tako hitro obvladala.
6. Elisabeth (Bioshock Infinite)
Elisabeth bo vaša spremljevalka v igri Bioshock Infinite. Zapomnili smo si jo kot zanesljivo partnerico na katero se lahko zanesemo. Čeprav je sprva muhasta in nadležna, pa je kasneje s svojo živahno, vedno pozitivno osebnostjo vsakemu prirasla k srcu. S svojo sposobnostjo vlečenja stvari iz drugih dimenzij je pogosto koristna, na splošno pa velja za enega izmed redkih kompanjonov, ki so dejansko koristni.
5. Ellie (The Last of Us)
Ellie je ena izmed glavnih karakterjev v visoko cenjeni (v kratkem seriji) The Last of Us. Kljub temu, da je stara le 14 let, se v krutem in neizprosnem svetu izkaže za bistro in spretno. Njena velika prednost je popolna imunost do okužbe in ravno to sproži dogodke igre, saj je naš glavni cilj, da jo spremljamo do nekoga, ki bo znal z njeno pomočjo narediti cepivo.
4. Cassandra (Dragon age Inquisition)
Močna, sposobna bojevnica, ki je s svojim ščitom neprecenljiv spremljevalec v igri Dragon Age Inquisition (spoznamo jo v Dragon Age 2). Je pripadnica reda Seeker (iskalcev) in desna roka posvečene (Devine), katero vlogo lahko pri koncu igre prevzame tudi sama. Zapomnili si jo boste po ruskem naglasu, nepopustljivosti in nerodnostih pri intimnih pogovorih – če se za to pot seveda odločite.
3. Samus Aran (Metroid)
Protagonistka serije Metroid, ki je svojo zgodbo začela že v letu 1986. Bivša vojakinja Galaktične Federacije, ki se je prekvalificirala v lovko na glave. Znana po svoji skrivnostnosti, exo-okostju in raznolikimi orožji. Tekom serije jo nadziramo med lovom na vesoljske pirate in njihove vodje Ridley, a na njeno pot se postavijo tudi parazitski organizmi, imenovani metroidi. Samus je ena izmed prvih ženskih protagonistov in ravno zaradi tega si več kot zasluži mesto na lestvici.
2. Triss Merigold (Witcher 3)
Obdarjena čarovnica iz sage Witcher je pustila neizbrisen pečat na seriji. Čeprav je Geralt-a v 1. in 2. delu vlekla za nos, ji to brez težav odpustil. Kljub vsemu je še vedno ena izmed redkih znancev, na katere se lahko uročitelj vedno zanese. Je tudi zdravilka, ki s sabo nosi nemalo število čarobnih napojev, a ironično je nanje tudi alergična.
1. Lara Croft (Tomb Raider)
Je bilo kdaj kaj dvoma? Lara Croft je nedvomno najbolj znana ženska figura v igrah. Zasledimo jo lahko v franšizi Tomb Raider. Poznamo jo kot prekrasno, inteligentno in atletsko Angležinjo, ki za hobi raziskuje antične templje, grobnice in ostale, z gnusobami obdarjene, lokacije. Kljub temu, da je na “sceni” že kar nekaj časa, pa sta ji zadnji igri v seriji Tomb Raider dali pridih življenja, kjer jo lahko občudujemo, kot še nikoli poprej.
V komentarjih povejte, ali se s seznamom strinjate. Katere so vaše najljubše junakinje?
Vabljeni tudi na FORUM, kjer lahko z člani portala izmenjate mnenja.
Preizkusili smo CCG, podoben Hearthstone, a po mnogih stvareh tudi drugačen. Trenutno je še v alpha fazi in tako ni brez problemov. Uspe konkurirati popularnosti Hearthstone in ostalih iger s kartami?
Pri Sony-u so pred dnevi razkrili igre, ki si jih bodo lahko člani PlayStation Plus prilastili ta mesec. Naslovi sicer niso najbolj odmevni in vmes bi se prilegla tudi kakšna bolj prepoznavna igra. Če še niste član PS Plus kluba, se lahko pridružite tukaj. Za nove naročnike pa ponujajo tudi 14-dnevni brezplačen preizkus.
Natančneje, na voljo bo 5 iger za PS4 in po 2 za PS3 in PS VITA.
PS4
LittleBigPlanet 3
Ninja Senki DX
Not a Hero
Starwhal
TorqueL
PS3
Anna Extended Edition
Starwhal
Vita
Ninja Senki DX
TorqueL
Kot so sporočili na njihovem blogu, bodo igre na voljo od toreka 7. februarja, ko bo posodobljena trgovina. Med čakanjem, si še vedno lahko prilastite izbrane igre meseca januarja.
Kot strela z jasnega je pred dnevi završala novica o 3. delu GTR serije pod okriljem razvijalca SimBin UK. SimBin (takrat pod imenom SBDT) je leta 2003 zaslovel z modom za F1 2002, naslovljenim GTR 2002. Nekaj let za tem so izdali svojo prvo samostojno igro GTR, kasneje pa še GTR2, ki sta bili za tiste čase v samem vrhu simulacij. Po dolgih 12 letih čakanja bomo kot kaže dobili še 3. del te serije.
Avtor: Janko Glavač
V intervjuju za Racedepartment je Allan Speed razkril nekaj podrobnosti o dolgo pričakovanem nadaljevanju GTR franšize. Igra naj bi tako za PC kot konzole izšla prihodnje leto, poganjal pa jo bo zmogljivi Unreal4 engine. S tem pogonom bo igra omogočala celoten prehod dan/noč, dinamične vremenske pogoje ter dinamično podlago. Dobro dodelan naj bi bil tudi poškodben model, za zvok pa bo poskrbel Anthony Monteil iz sestrske firme Sector3 (RRRE).
Bo to tisto pravo nadaljevanje, ki si jo GTR franšiza zasluži in ne udarec v prazno (RRRE)? Še nekaj piva bo preteklo po naših grlih, preden bomo lahko podali pravi odgovor.
Že kar nekaj let, oziroma desetletij se po naših računalnikih potikajo trdi diski (HDD) in tako kot uporabniki niti nismo imeli veliko izbire, kakšen medij za shranjevanje datotek bomo uporabljali. To se je pred kratkim spremenilo z vstopom novega medija na trg, imenovanega SSD disk. V nadaljevanju članka bomo govorili o prednostih, ki nam jih kateri ponuja in kateri bi bil za vas primernejši.
Kaj je HDD in kaj je SSD?
Najprej pa k osnovam. Za tiste, ki v svetu računalništva niste tako domači, bom najprej razložil, kaj HDD ali SSD je in kako delujeta. HDD je naprava, polna gibljivih mehanskih delov, med katerimi sta najpomembnejša bralna glava in vrtljiva okrogla plošča, prevlečena z magnetno snovjo, na kateri so zapisani podatki. Vsaka plošča je razdeljena na več krožnic, ki se imenujejo sledi. Le te se delijo še na sektorje. Ko računalnik na disk zapiše podatke, krmilnik sporoči bralni glavi, kje se nahaja prazen prostor na disku. S pomočjo vrtenja plošč in pomikanja bralne glave se v ta sektor zapišejo novi podatki. Ker se plošče vrtijo z ogromnimi hitrostmi (od 3600 do 15000 obratov na minuto) in je vse zelo natančno izdelano, je disk tudi hermetično zaprt in tako zaščiten pred tujki.
Notranjost diskov: na levi HDD na desni SSD
Na drugi strani imamo nove in čudovite SSD diske. Za razliko od starih in tradicionalnih trdih diskov nimajo nobenih gibljivih delov in vrtljivih plošč. Le kako potem delujejo in zapisujejo podatke? Najlažje si boste njihovo delovanje predstavljali kot USB ključek ali pomnilnik računalnika. Podatke, ki jih zapišemo, shranjuje na tako imenovanih flash čipih. Ker HDD potrebuje nekaj časa za dostop do podatkov na magnetnih ploščah, SSD zaradi negibljivih delov praktično nima dostopnega časa.
Prednost enega je slabost drugega
Sedaj pa k bistvu. Opisal in razložil bom največje razlike, slabosti in prednosti enega in drugega diska. Verjamem, da boste skozi to poglavje spoznali, da sta oba še kako potrebna. No, vsaj zahtevnejši uporabniki potrebujejo zaenkrat še oba.
Cena
Začel bom s ceno, saj je to ponavadi največji in najpomembnejši faktor pri vsakem nakupu. Če se zanimate za nakup SSD diska, ste najbrž že zasledili na več spletnih trgovinah, da je njihovo cenovno področje nekje med oblaki, vsaj kar se tiče, koliko denarja plačate za 1GB. V času pisanja članka lahko v Sloveniji kupimo navaden HDD velikosti 1TB za približno 50€, medtem ko se njegov mlajši bratec iste kapacitete giblje na vrtoglavih 300€ in več.
Kapaciteta
Danes lahko SSD dobimo že v velikih kapacitetah, vendar se le te za domačega uporabnika ustavijo nekje pri 2TB. Seveda obstajajo tudi večje velikosti, vendar so namenjene bolj za industrijo in večja podjetja. Po drugi strani pa so standardni trdi diski dostopni do velikosti 10TB, seveda pa tudi ti obstajajo v večjih kapacitetah. Najbolj pogosto se uporablja kombinacija trdega diska velikosti 1 do 2TB in SSD-ja med 120 in 500GB.
Hitrost
V prejšnjih dveh kategorijah novincu ni ravno kazalo, da ima kakšno prednost pred dobro znanimi in široko uporabljenimi HDD diski. Največjo boniteto požanje prav v tej kategoriji, saj lahko doseže tudi do 10x večje hitrosti kot HDD disk. Tako lahko pohitrimo zagon računalnika (iz minute na nekaj sekund), hitreje zaženemo aplikacije itd.
Fragmentacija
Trdi disk vsebuje vrtečo se ploščo na katero zapisujemo podatke. Ker podatkov določene datoteke ne moremo vedno zapisati enega za drugim, pride do fragmentacije. To pomeni, da mora bralna glava iskati, kaj bo prebrala naslednje in tako povečuje dostopni čas, zaradi česar so taki diski počasnejši. Pri SSD disku pa po drugi strani do fragmentacije sploh ne pride, saj je vseeno, kam se zapišejo podatki, ker nimajo počasne bralne glave.
Fragmentiranje diska
Vzdržljivost
Ker nova generacije shranjevalnih medijev ne vsebuje premikajočih se delov, ni tako občutljiv na udarce, prah in tresljaje. Trdi disk sicer “parkira” bralno glavo, ko je sistem ugasnjen, vendar med samim delovanjem teče glava nekaj nanometrov oddaljena od magnetnih plošč. Skratka, če se deli lahko premikajo, se lahko tudi polomijo ali zvijejo.
Velikost in oblika
Pri navadnem disku nimamo ravno veliko izbire, saj si v ponudbi lahko postrežemo z dvema velikostma, 2,5″ in 3,5″. Po drugi strani pa SSD diske najdemo v veliko več različnih oblikah in velikostih kot so naprimer, 2,5-inčni, M.2 v obliki palčke, PCIe in drugi.
Ker se v HDD diskih premika precej koščkov, to proizvaja zvok. Roka se premika naprej in nazaj, disk se vrti in še celo najtišji diski proizvedejo zvok in hrup, kar se pa še toliko bolj sliši, če je nameščen direktno na kovinsko podlago. Hitrejše diske se sliši bolj kot počasnejše. SSD-ji so za razliko od njih neslišni, saj je v njih nič ne premika.
Ugotovitve
Če na koncu povlečemo črto, je SSD disk v skoraj vseh pogledih boljši od HDD diska, kar pa ne moremo trditi za ceno. Nova generacija diskov je še vedno precej draga in tako moramo odšteti kar zajeten kupček denarja, če želimo imeti kapaciteto primerljivo s starimi diski. Kar se tiče dolgoročnosti pa je res, da se SSD disk s časom izrablja, saj je lahko vsaka celica zapisana in izbrisana le nekajkrat. Vendar se s tem ni za obremenjevat, saj je to število tako visoko, da bomo prej zavrgli disk in kupili novega zaradi zastarelosti.
Kateri je za vas?
Spet smo pri vprašanju, kaj potrebujemo oz. kateri disk je bolj primeren za nas? Moje mnenje je, da potrebujemo oba, saj tako dobimo odlično razmerje med ceno, hitrostjo in kapaciteto. SSD disk v velikosti 120-250GB uporabimo kot sistemski disk in za zagon nekaj zahtevnejših aplikacij, HDD disk pa za shranjevanje večjih količin podatkov, kot so slike, filmi in glasba. Kaj pa za igre? Edina razlike ki jo boste opazili, če bo igra nameščena na SSD, se bo le ta hitreje naložila. Razlike pri sličicah na sekundo so pa zanemarljive.
Predlagal bi naslednje:
– “Domači” uporabnik: majhen SSD za zagonski disk, po potrebi trdi disk za podatke
– “Gamer” uporabnik:SSD disk za sistemski disk ter morda nekaj iger in trdi disk za ostale igre in podatke
– Grafično oblikovanje:SSD disk velike kapacitete, prav tako HDD
Prihodnost
Moje mišljenje je, da SSD diski počasi izpodbijajo stare in počasne HDD diske. Kapacitete so vedno večje in vedno bolj dostopnejše, tako da s časom mislim, da ne bo več potrebe po starih, glasnih in počasnih diskih. Prav tako se vedno pogosteje pojavljajo PCI-e SSD diski, ki so še hitrejši, a morajo biti za delovanje vstavljeni v PCI-e režo.
Kaj pa mislite vi? Bodo HDD diski tonili v pozabo kot diskete ali CD? Kaj bo nadomestilo SSD diske?
Pred nekaj dnevi smo bili seznanjeni z novico o prihodu novega DiRT-a (preprosto imenovan DiRT4), ki se ga bomo lahko polastili 6 junija letos. Kaj lahko pričakujemo? Razvijalci Codemasters so s testno avanturo, ki je bila DiRT Rally, “zaplavali” v neznano in s tem očitno prišli do spoznanja, da se reli lahko prodaja, ampak še boljše se lahko prodaja, če je všeč večjemu občinstvu – absolutni geniji. Temu se odraža že samo poimenovanje, ki se ne omejuje več na reli ampak s svojo splošnostjo lepo zavzema prej omenjeno disciplino, zraven pa bomo deležni še krožnih dirk z buggiji in bolj uradno licenciranega World Rallycross. Kot zanimivost, igra bo izšla direktno, brez Early Access sistema. Pohvalno.
Avtor besedila: Arne Dopudja
Kam pes taco moli je hitro znano, ko se malce poigramo z matematiko – obljubljajo 50+ vozil, a glede na to, da so vsaj štirje različni avtomobili v Landrush disciplini, in še enkrat toliko v WRX, vključujoč dejstvo, da smo na vseh trailerjih do sedaj videli FIesto R5 kot “naslovni” avtomobil (WRC licenca je bržkone vegansko draga in v rokah Milestona), Lancerja Evo6 in Imprezo NR4 in svetega Quattro S1 E2 je znak da bo število avtomobilov okrnjeno, ali bo pa vsaka skupina imela več različnih dirkalnikov (kar je bilo tudi omenjeno), a število skupin manjše. Realno lahko gledamo na Group B, Group A/Zgodnji WRC, Group N (ali neki državni približek), R5 in mogoče WRC. Spet se (sodeč po slikah) malce zatika pri pridobivanju licenc modelov in poslikav dirkalnikov, poleg tega so bili, zaradi licenčnih omejitev iz strani WRC programa, primorani umakniti Monte Carlo in Finsko, katere bosta zamenjala Španija in Michigan. Grčija se prav tako menja z Avstralijo, Švedska in Wales ostajata.
Skeptične opazke na stran, D4 nam bo ponujal sistem Your Stage, v katerem bomo lahko določili parametre dolžine in zapletenosti etape, igra pa nam bo po vnesenih podatkih naključno sestavila progo iz pred-nastavljenih delov. Če bo sistem vreden svojega potenciala, bo to ena najboljših stvari, ki se je zgodila reli igram – neomejeno število prog bo poskrbelo, da se osredotočimo na obvladovanje svojega dirkalnika in poslušanju sovoznika, ne pa neumorno preigravamo ene in iste etape (brez sovoznika, ki je profesionalcem bolj v napoto kot kaj drugega) dokler jih ne znamo z zaprtimi očmi, kjer se pa čar relija konča, saj postane ena sama kvalifikacija na pesku in lovljenje svetovnih rekordov brez presenečenj.
Igra bo zaradi dostopnosti širši publiki omogočala “Gamer” in “Simulation” način fizike, kjer bo prvi šel po receptu DiRT3, slednji pa po stopinjah DiRT Rally, a s precej izboljšavami pri modelu gum, podvozju, teži in aerodinamiki. Po katastrofalni šlampariji asfaltne fizike v DR bo to izredno dobrodošla sprememba, če se izkaže za dejanski napredek in ne prodajanje vročega zraka. Obeta se nam tudi nekaj igralnih dodatkov, kakor je ustavljanje avtomobila pri končni kontroli. Večigralski način bo posnemal tehniko DR (lige, izzivi, krožne dirke z drugimi igralci na progi…), a tokrat bo po principu krožnih dirk možno voziti tudi reli – omejena skupina igralcev štarta na progi z zamikom, a se lahko dohitijo/prehitijo – sistem viden v DiRT3.
Na prvi pogled še vedno ne deluje tako glamurozno, dovršeno in licencirano kot DiRT 1, 2 in 3, a lahko nas preseneti, sploh v primeru če se bo cena gibala med 30 in 40€
Igrali smo closed beto, zato vsi igralni načini, vojščaki in zemljevidi niso bili na voljo. Prav tako je beta trajala le tri dni. Open beta se prične 9.2. in traja do 12.2., tako da lahko takrat igro preizkusite tudi sami, če je vredna nakupa. Video s smešnimi pripetljaji si lahko pogledate na dnu.
For Honor. Sladica za srednjeveške sladokusce, ki od nekdaj sanjarijo, da bi v klavnici postali najboljši vojščaki tega časa. Glede igre sem bil skeptičen in še vedno gojim nekaj dvoma, ampak kolikor sem zaenkrat uspel igrati, me je pozitivno presenetila. Poglejmo si torej igro na malo bolj “drugačen” način, kot ste tega vajeni.
V njej najdemo tri frakcije in sicer Vikinge, Viteze in Samuraje. V BETI so na voljo tri različne mape, prav tako tri igralni načini. Igrate lahko proti igralcem, a tudi računalniško vodeni nasprotniki na najtežji težavnosti niso od muh in uporabljajo “sumljivo” učinkovite napade . V vsaki izmed njih se nahajajo še (zaenkrat) tri različne vrste vojščakov – od izidu bodo štiri. Sam bi jih razvrstil v tri skupine, za katere bi uporabil naslednje besede: softiči v težkih oklepih, šarpe, ki znajo vse in obvladajo nič in ritopiki, ki radi napadajo od zadaj. Seveda se čisto vsak bojevnik igra svojevrstno, kar doprinese k zanimivim spopadom. Nekateri imajo raje veze z razdalje, drugi tesne stike, spet tretji so beštje, ki se rade objemajo a svojo igračko hitro odvržejo (Raider, ti lump ti, enkrat me še vrži v graben, pa te bom okoli ušes).
Duels – V načinu 1:1 se borimo samo z enim nasprotnikom. Primeren za vse romantike in ljubitelje francoskih Chavalier-ov, ki so verjeli v častni boj ali v “1v1 me, faggot.” Je najboljši način za preizkus znanja in urejanje konfliktov, saj tu odloča le znanje vas in nasproti stoječega bojevnika. Pri vseh drugih načinih vam namreč lahko drugi nasprotniki zarijejo meč v hrbet.
Brawls – Če vam prija manjša družba bodo za vas najprimernejši boji 2:2. Tukaj bo potrebne več taktike, saj soborca nikakor ne smete spustiti v nemilost dveh nasprotnikov. Najlažje, da sovraga preprosto porinete s pečine. Seveda je čisto normalno, da se po končanem 1:1 spopadu združite s soigralcem in tako številčno preplavite preostalega nasprotnika. V vojni in ljubezni ni časti ;).
Dominion – Prišli smo, do v beti, najobsežnejšega načina in sicer 4:4. Vendar se pravila tukaj malce spremenijo. Na manjši mapi se namreč nahajajo tri lokacije, ki jih je potrebno zasesti in obdržati v lasti. Slednje prinašajo točke in ko jih ekipa zbere 1000 (v samo-ustvarjenih igrah do 5000), sijajni bojevniki nasprotnikov ob usmrtitvi ostanejo mrtvi in dokler je vrednost vaših točk nad 1000, ali pa jih pomočniki ozdravijo, ne oživijo ponovno. Vendar ne gre zgolj za boj 4:4. Vsako skupino na bojišču zastopajo tudi navadni vojaki oziroma ti. topovska hrana. Slednji sicer niso kaj prida, saj jih ubije že samcat udarec (s posebnimi napadi jih poškodbam podleže tudi več). Kot komarji, ki uživajo v pitju krvi, dokler niso speštani na steni. Vse kar premorejo je prekinitev kakšnega izmed udarcev in odvračanje pozornosti neveščih nasprotnikov. V trušču bitke se boste počutili kot Francozi v bitki pri Agincourt. Sicer vam ne bo drselo v od vode napojeni zemlji, ob tem, ko bo nebo prekrivalo na tisoče puščic, a zmeda, naokoli posejana trupla in pokol, ki se ustvarja v centru bojišča, bo marsikomu povzročil PTSD. Če kot viking speštate samuraja, to še ne pomeni, da lahko s sekiro, blaznega pogleda, klomoterite po vasi. Nemalokrat se mi je pripetilo, da sem se enemu izmed nasprotnikov posvetil preveč in hitro je sledila kazen (od odzadaj), ko se mi je drugi bojazljivec priplazil za hrbet kot navadna smrdljiva šleva (seveda je bilo, če so se vloge zamenjale, to taktična briljantnost). Boj 2:1 je težaven in le najbolj vešči bojevniki se bodo iz njega vrnili živi. Takrat lahko namreč tudi dva mestna softiča, ko zavohata kri, z nekaj komunikacije obvladata dobrega igralca, njemu v prid pa gre mehanika Revenge, ki mu omogoči, da po določenem številu prejetih udarcev vse bližnje nasprotnike vrže na tla in povzroča povečano ter prejme zmanjšano škodo za krajši čas. Komunikacija in sodelovanje med igralci je izjemnega pomena, saj je usklajeno obveščanje najboljše zdravilo za zmago nad nasprotniki.
Nadzor med bojem je zadovoljiv in dovolj preprost, da bo pritegnil tudi manj vešče igralce. Vendar velja rek: “Lahko začeti, težko zablesteti.” Razlika med dobrim in slabim igralcem bo vidna takoj, saj se bo prvi zanašal na ziheraške udarce iz prve, medtem, ko bo drugi, med plesom z orožjem, uporabljal barvite kombinacije in posebne spodobnosti.
Kot sem že rekel so osnovne bojne mehanike preproste. Na voljo imate močan in hiter napad, lokacija katerih se razlikuje glede na smer napada. Z miško oziroma konzolco obvladujemo udarce, ki jih lahko delimo iz treh smeri – zgoraj in levo ter desno. Po istem principu tudi odbijamo napade. Ko nasprotnik sproži napad, se izriše majhna rdeča puščica, ki pokaže, iz katere smeri bo priletel, naša naloga pa je, da tudi lastno miško potisnemo v tisto smer. Lahko smo bolj bahavi in se udarcu izmaknemo ali pa ga blokiramo točno pravi čas ter sprožimo protiudarec. Če se je vaš vojščakec držal urnika v fitnesu in pridno cepal drva, vam bo stvari olajšal. Sovražnika bo preprosto pograbil in vrgel s pečine ali pa ga utopil v bližnji mlakuži. Seveda je to le osnoven opis bojnega sistema, saj obstajajo tudi posebne moči, ki se tekom borbe odklepajo vendar več o njih ob polnem izidu.
Kar se same optimizacije tiče, igra deluje tako na GTX 760 2GB kot GTX 1070 8GB. Starejša jo poganja na srednjih nastavitvah (pri skoraj tekočih 60 FPS), mlajša sestrica pa igro razsuje in omogoča igranje z vsemi detajli na maksimum (razen supersampling, ki je noro požrešen). Govora je o FHD ločljivosti.
Zaenkrat je For Honor name naredila dober vtis, primerno oceno bo prejela ob polnem izidu. Zaenkrat vsebuje še škafelc hroščev ter težav pri pričetku bitke. Ubisoft je očitno mnenja, da je mapa tako lepo izdelana, da me je kar nekajkrat postavil v vlogo povzpetega Boga, zgolj statista, ki na daleč občuduje bojišče. Božanskost pa taka… Tudi ravnovesje med različnimi bojevniki po besedah mnogih ni popolno.
Lahko si ogledate tudi našo kompilacijo smešnih, neumnih in nasploh zanimivih trenutkov, na katere smo naleteli tekom našega igranja.
Že nekaj časa je marketinška strategija proizvajalcev strojne opreme, da ob nakupu njihovega izdelka zraven dodajo igro ali dve. S tem želijo spodbuditi potrošnike, da izberejo njihov izdelek, saj je konkurenca na trgu strojne opreme huda. Igričarji se njihovega boja ne branimo in radi prejmemo “brezplačen” naslov. Če nam igra ni povšeči jo kasneje preprosto izmenjamo s prijateljem, podarimo ali prodamo za mastne denarce. Čeprav to najbrž ni namen proizvajalcev, je vseeno bolje igro dati naprej, kot pustiti, da klavrno propade. Ali pač?
To za igre, ki bodo priložene Nvidia karticam (trenutno For Honor in Tom Clancy’s Gost Recon Wildlands) kmalu ne bo več Veljalo. Zeleni so v pravilih uporabe navedli, da so kode iger, ki jih prejmemo ob nakupu grafične kartice ali računalnika, namenjene zgolj kupcu tega izdelka. Da bi preprečili “zlorabe” bomo sedaj kode morali aktivirati preko GeForce Experience.
Balast se s tem ne zaključi. GeForce Experience bo izvajal tudi verifikacijo strojne opreme, da se prepriča, če se v sistemu res nahaja pravilna grafična kartica. Za to ne pregleda serijske kode, ampak kartica mora biti istega razreda (npr. GTX 1070). V nasprotnem primeru aktivacija ne bo mogoča.
To bolj kot ne onemogoči podarjanje, izmenjavo in prodajo promocijskih kod iger. Ampak to še ni zaključek sage. Nvidia trdi, da lahko z računom pridobimo samo eno kopijo igre, saj druge ne potrebujemo. Če želite kupiti dve GTX 1070 in ste si finančni zalogaj želeli nekoliko zmanjšati s prodajo promocijskih iger ali pa jih igrati skupaj s prijatelji, boste sedaj za dve grafični kartici prejeli zgolj eno kodo, ki jo boste lahko aktivirali le na svojem računu oz. na računu lastnika iste grafične kartice. G2A bo očitno moral začeti nuditi posojilo strojne opreme ;).
Iz zelenega tabora na očitke odgovarjajo, da čeprav za aktivacijo igre potrebujemo pripadajočo grafično kartico, sama igra ni vezana na strojno opremo. Tako bo igra kasneje delovala normalno, tudi ob menjavi grafične kartice. Prav tako lahko po aktivaciji prosto zbrišemo GeForce Experience.
S to potezo si je Nvidia zagotovila srd velikega števila igričarjev in njihov motiv za kontroverzno potezo ni popolnoma jasen. Ali hočejo dvigniti popularnost, sicer kakovostne, Experience programske opreme? Jim založniki dihajo za vrat, ker se kode preprodajajo na spletnih tržnicah? Nihče ne ve natanko.
Kaj pa mislite vi? Je Nvidiina poteza upravičena ali so prečkali mejo? Povejte nam v komentarju in delite svoje mnenje na našem FORUM-u.
Mogoče je kdo od vas že pozabil, a v igri Hearthstone obstaja class, ki se mu reče Paladin. Strah in trepet let 2015 in 2016 je dandanes skorajda izginil. Morda je res, da ni več tako močan kot v času Secret Paladin-a, je pa zato postal veliko bolj zanimiv! Zmagovati je resda zabavno, še bolje pa je, če zmagaš na zabaven način! Zato pospravite svoje Aggro Shaman-e in Pirate Warrior-e in pozdravite Anywin…. Ups, Anyfin Paladin-a!
Nekaj nasvetov:
Cilj tega decka je, da s pomočjo karte [Anyfin Can Happen] , ki iz groba prikliče tvoje [Bluegill Warrior] in [Murlock Warleader], preplaviš nasprotnika. S sedmimi močnimi Murlock-i lahko njegove življenjske točke spraviš na 0 v 1-2 turnih. Medtem, ko življenjske točke nasprotniku pridno znižuješ, pa si jih sebi zlahka povečuješ. Deck vsebuje veliko načinov za njihovo pridobivanje, ki bodisi hkrati tudi stabilizirajo board ([Misstres of Mixtures], [Truesilver Champion] in [Ragnaros, Lightlord]), ali pa omogočijo ustvarjanje dodatnih kart ([Ivory Knight]).
S pomočjo [Doomsayer] ali [Equality]+[Consecration]/[Wild Pyromancer] se lahko učinkovito znebite nasprotnikovih minionov, zato je še posebej dobra izbira proti Aggro Shaman-u ali pa Dragon Priest-u. Najboljši pa je, če igrate proti počasnejšim deckom. Renolock in Control Warrior zlahka klonita navalu Murlockov.
Nabavite si murloško-slovenski slovar in poskusite enega najbolj zabavnih Hearthstone deckov!
Na trgu je že kar nekaj naprav, ki nam omogočajo pogled v virtualno resničnost in s tem še boljšo igralsko izkušnjo. Prav tako pa lahko najdemo tudi vedno več VR iger, vendar niso vse kakovostne. Danes se bomo posvetili eni boljših. To je Job Simulator podjetja Owlchemy Labs. Več o igri pa spodaj.
O igri
Job Simulator je simulacija, ki nam omogoča vživetje v opravljanje nekaterih poklicev. Med njimi najdemo avtomehanika, delavca v pisarni, prodajalca v trgovini … Igra ima veliko podrobnosti, kar še izboljša igralsko izkušnjo. Poleg opravljanja zaupanega poklica se običajno zelo zabavamo.
Dostopnost
Igra je namenjena VR, kar pomeni, da moramo za igranje imeti posebno opremo in soliden računalnik. Konkretna igra podpira uporabo očal HTC Vive in Oculus Rift. Kar se tiče specifikacij računalnika potrebujemo vsaj spodnje:
Operacijski sistem: Windows 7 SP1, Windows 8.1 ali kasnejši, Windows 10
Igra je na voljo za nakup na platformi Steam, kjer jo dobite za 28 € in na G2Aza 22 €.
Nagrade
Da je igra ena boljših, pa pokažejo tudi nagrade, ki jih je igra prejela. Med najpomembnejšimi je nagrada Unity za najboljšo VR igro. Imela je več nominacij, a nagrade niso uspeli odvzeti konkurentom.
Ocena
Na hitro smo preleteli skozi ocene uporabnikov na platformi Steam in ugotovili, da je igra večini uporabnikom zelo všeč in da se z njo zabavajo. Edina pomanjkljivost je, da igra do zdaj vsebuje samo 4 poklice. Verjetno pa se bodo razvijalci podjetja Owlchemy Labs trudijo, da bi dodali nove poklice. Na platformi Steam so do zdaj zabeležili 650 aktivacij oziroma nakupov te igre, kar je daleč od najbolj prodajanih iger. Igra ima velik potencial za bodoče kupce.
Dragon Age, Star Wars The Old Republic, Star Wars Knights of the Old Republic, Mass Effect, Neverwinter Nights in Baldur’s Gate, vse to so igre po katerih je zaslovel današnji Bioware, ki nam vedno pripoveduje dobre zgodbe polne nevarnosti, konfliktov in romance.
Prav ste prebrali, na Humble Store lahko igro brezplačno pridobite še do 1.2.2017. Le kdo se bi branil klasike, kar X-COM: UFO Defence nedvomno je.
Nekaj besedic bi namenil igri sami. Sprva je šlo za nepričakovano uspešnico, ki so jo samo na PC prodali v kar 600.000 izvodih. Sestavljen je iz dveh delov, saj po eni strani upravljamo vojščake med poteznim bojem, ob tem pa realno-časovno opravljamo X-COM organizacijo. Tako večino časa preždiš prilepljen za zaslon, med opazovanjem matere zemlje, po kateri razporejaš skrivne baze in preganjaš neznane leteče predmete. Občutek stalnega napredovanja, kjer se softiči prelevijo v hodeče tanke v energijskih oklepih. Ah lepi časi, ki jih lahko brezplačno podoživite.
. V vsaki izmed njih se nahajajo še (zaenkrat) tri različne vrste vojščakov – od izidu bodo štiri. Sam bi jih razvrstil v tri skupine, za katere bi uporabil naslednje besede: softiči v težkih oklepih, šarpe, ki znajo vse in obvladajo nič in ritopiki, ki radi napadajo od zadaj. Seveda se čisto vsak bojevnik igra svojevrstno, kar doprinese k zanimivim spopadom. Nekateri imajo raje veze z razdalje, drugi tesne stike, spet tretji so beštje, ki se rade objemajo a svojo igračko hitro odvržejo (Raider, ti lump ti, enkrat me še vrži v graben, pa te bom okoli ušes).
