Nekdanji zvezdnik UFC arene Conor McGregor že dolgo ni stopil v ring, a izven njega njegova popularnost ni preveč padla. Gobčni Irec se je med drugim prebil v svet filmov, nakar ga je v sodelovanje povabil tudi razvijalec IO Interactive, zaradi česar je v igri Hitman postal ena od izjemno redkih in izmikajočih se tarč.
V zasebnem življenju pa je McGregor nizal eno afero za drugo. Dolgo je sicer že znano, da ga zelo rad popiva in tip naj bi bil tudi pravi talent za šmrkanje belega praška – slaven je denimo njegov posnetek promocije filma Road House, kjer neprestano trza, kar naj bi bila posledica izdatnega uživanja kokaina. Internet je tudi poln govoric in raznih posnetkov, kjer vara svojo zaročenko. Njegova nezvestost ga je zdaj pošteno usekala po denarnici, saj ga je neka ženska obtožila posilstva, ki naj bi se zgodilo leta 2018.
People want to hear from me, I needed time. I know I made mistakes. Six years ago, I should have never responded to her outreaches. I should have shut the party down. I should never have stepped out on the woman I love the most in the world. That’s all on me.
Sodišče ga je zdaj spoznalo za krivega zaradi česar sicer ne bo šel sedet za zapahe, a bo moral ženski izplačati 248.000 € odškodnine. McGregor je na spletu zapisal, da svoja dejanja nezvestobe obžaluje, a še vedno vztraja pri svoji nedolžnosti in na odločitev sodišča se namerava pritožiti. Medtem se bo vrnil v telovadnico, saj se še vedno namerava vrniti v UFC, čeprav je od njegovega zadnjega nastopa preteklo že kar nekaj let.
In light of the recent court ruling regarding Conor McGregor, IO Interactive has made the decision to cease its collaboration with the athlete, effective immediately. We take this matter very seriously and cannot ignore its implications. Consequently, we will begin removing all…
Razvijalec IO Interactive pa se je medtem odločil postati prvi sponzor, ki bo z Ircem prekinil sodelovanje. Na X-u je zapisal, da jemlje to sodbo in njegove posledice ekstremno resno, zaradi česar so se odločili prekiniti sodelovanje, iz spleta pa bo umaknjena vsa vsebina igre Hitman, kjer je bila uporabljena ličnost McGregorja. Iz digitalnih trgovin je bil tako že odstranjen DLC Disruptor Pac, razvijalec pa je šel celo tako daleč, da je iz platforme YouTube odstranil uradni napovednik.
Zanimivo bo videti, ali bodo Ircu po tej obsodbi pokazali hrbet tudi kakšni drugi partnerji in če se bo morda od njega poskušal distancirati tudi UFC. V slednje sicer dvomimo: njegov zadnji nastop se je sicer resda zgodil daljnega leta 2021, a ponovna vrnitev v ring bi zagotovo nabrala rekordno gledanost in takšnega izkupička denarja UFC preprosto ne more ignorirati.
Prenosne konzole so nova vroča roba znotraj igričarstva in ta norija za prenosnimi napravami, ki se je nekako zares začela s konzolo Nintendo Switch, se je najprej razširila znotraj PC sveta, nakar so zdaj o svojih izdelkih začeli razmišljati tudi drugi proizvajalci konzol.
Microsoft je že napovedal, da namerava Xbox igranje preseliti na bolj mobilno napravo, novo poročilo iz strani Bloomberga pa pravi, da je podobne načrte izdelal tudi Sony in da ta trenutno dela na prenosni napravi, ki bo znala poganjati igre iz konzole PlayStation 5.
Poročilo kakšnih pravih podrobnosti ne navrže, saj se je razvoj tega onegaja šele začel, zato je končni izdelek še leta stran, a vir pri Bloombergu pravi, da bo Sony s to napravo ponovno poskušal konkurirati Nintendu in njihovi napravi Switch. Sony je sicer v preteklosti že spočel več takšnih prenosnih naprav: leta 2005 so nam predstavili izdelek PSP, nakar smo v 2011 dobili še napravo PS Vita. Temu je sledilo nekaj zatišja, dokler nismo eno leto nazaj dobili PlayStation Portal, ki pa omogoča samo pretočno igranje preko domače konzole. Povpraševanje za tem izdelkom je bilo očitno dovolj veliko, da je Sony začel plodno razmišljati o delu na samostojni napravi, ki bo na sebi morda nosila kakšne karakteristike Portala.
Šef Xboxa Phil Spencer se je slaba dva tedna nazaj v intervjuju za Bloomberg razgovoril glede svoje lastne ideje prenosne naprave, ki trenutno obstaja samo v fazi raznih prototipov. Potrdil je, da je njihova lastna prenosna konzola še leta stran, tako da se bosta očitno obe podjetji znova udarili na trgu konzolnih vojn, le da bo tokrat bojišče malce drugačno.
Sonyjeva trenutna prenosna konzola PlayStation Portal pa medtem dobiva nove posodobitve. Pred kratkim so najavili beta verzijo preigravanja iger v oblaku, a do te bodo dobili dostop samo tisti, ki so naročeni na storitev PlayStation Plus Premium. Nova funkcija je na voljo tudi pri nas, kar pomeni, da lahko zdaj Portal vzamemo tudi na pot in nismo za preigravanje striktno vezani na domači kavč, obenem pa to pomeni, da zdaj lahko napravo uporabljamo pa čeprav si sploh ne lastimo lastne konzole PlayStation 5.
Ena najbolj tečnih stvari znotraj PC igričarstva se vrti okoli zaganjalnikov iger, saj skoraj že vsak založnik drži svojega in je ta nujen za uspešen zagon njihovih naslovov. Tako sem v preteklosti naletel na situacijo, ko sem si zaželel igranja BioShock trilogije, ki sem jo nato namestil preko Steama in ko sem poln veselja in zanosa zagnal igro sem naletel na neprijetno obvestilo, da moram pred igranjem namestiti še ločen zaganjalnik iger in zanj ustvariti račun, kar je vzelo ves veter iz jader mojega navdušenja nad igranjem.
Založnik 2K je včeraj sporočil, da teh težav v prihodnosti ne bom več imel. Svoj zaganjalnik iger, preprosto imenovan 2K Launcher, je bil namreč odstranjen iz vseh njihovih iger, ki jih tržijo preko trgovin Epic Games in Steam, tako da boste zdaj ob zagonu svojega izbranega naslova dejansko bili poslani direktno v igro.
2K pod sabo drži celo vrsto takšnih in drugačnih naslovov kot je prej omenjena trilogija BioShock, grozljivka The Quarry in taktična strategija Marvel’s Midnight Suns. Vse te stvari bomo zdaj zaganjali na bolj udoben način, pozitivne spremembe pa so se zgodile tudi v smeri trilogije iger Mafia in XCOM 2. Te igre so malce posebne, saj je za njih skupnost spočela veliko modov in ti se še vedno zanašajo na zaganjalnik, ki bo tam še vedno prisoten, a bo opcijski. Pri zagonu igre boste namreč lahko izbrali opcijo, da preskočite zaganjalnik, saj je ta odvečen, če pri igranju ne uporabljate modov.
Več o spremembah si lahko preberete na uradnem blogu. Videti je, kot da je 2K povsem obupal nad idejo lastnega zaganjalnika, saj so razvijali novo verzijo tega za igro Sid Meier’s Civilization V in je bil ta tam v beta stanju, a je bil zdaj tudi ta odstranjen. Temu zgledu bi lahko sledili tudi kakšni drugi založniki: nazadnje mi je s svojim zaganjalnikom pritisk dvignil Rockstar, ki je predelavo igre Red Dead Redemption končno spravil na PC, a me je ob zagonu spravil iskati antične prijavne podatke za Rockstar Launcher.
Naša stran, čeprav je igričarsko usmerjena, o kriptovalutah piše že dolgo, saj smo po eni strani videli potencial alternativne metode plačevanja surovin (zaradi česar smo tudi ustvarili sledilnik trenutne vrednosti raznih kriptovalut), po drugi strani pa smo jih njega dni presneto preklinjali, saj so nam kopači tako izropali zaloge grafičnih kartic, da teh sploh ni bilo možno nikjer kupiti, nakar so njihove cene poletele v nebo in se do sedaj še niso spustile na realna tla.
Najbolj znani predstavnik kriptovalut je bil in ostaja Bitcoin, ki ga je Satoshi Nakamoto začrtal leta 2008, nakar smo dobili njegovo premierno transakcijo leta 2009. Bitcoin se je takrat tržil za drobiž, a ni jih bilo malo, ki so v njem videli ne samo alternativno možnost plačevanja, ki povsem zaobide banke, ampak tudi možnost za lepo investicijo, ki ti nato lahko nanese lep zaslužek.
Bitcoin in kriptovalute so nato šle skozi meteorne vzpone in padce, pri temu dogajanju pa so največ potegnili ven tisti, ki so stvar kupili poceni in nato zlate žetone držali v svoji virtualni denarnici, pa naj se je zgodil še tako velik padec. Bitcoin je leta 2017 dosegel svoj prvi večji vzpon leta 2017, ko se je njegova vrednost povzpela na 20.000 $, nakar je ta do konca leta 2018 zgrmela na samo tri tisočake ameriških zelencev. Nakar se je ta vrednost v 2021 zopet dvignila na 60.000 $ in potem spet padla za polovico, nakar so se začeli dogajati razni pretresi kot je kitajsko omejevanje kopanja kriptovalut in dejstvo, da je največja kriptomenjalnica FTX bankrotirala. Samo dve leti nazaj je vrednost Bitcoina znašala samo 16.000 $ in ni jih bilo malo, ki so ji takrat napovedali gotovo smrt.
I would like to wish our great Bitcoiners a Happy 16th Anniversary of Satoshi’s White Paper. We will end Kamala’s war on crypto, & Bitcoin will be MADE IN THE USA! VOTE TRUMP! #Bitcoin#FreeRossDayOne
A tisti, ki so takrat svoje žetone prodali, so se tudi pošteno ušteli. Dobro leto nazaj se je namreč začel nov dvig kriptovalut in stvar je po dobičkonosnosti počasi lezla navzgor. Bitcoin je do 5. novembra že zlezel na lepo vrednost 67.000 € oziroma 68.000 ameriških dolarjev, nakar je bil razglašen zmagovalec volitev Donald Trump in temu je sledil skokovit poskok te valut. Donald je namreč v svoji predsedniški kampanji bil izjemno naklonjen decentraliziranemu načinu plačevanja in s tem so se vrata na široko odprla tudi bolj skeptičnim investitorjem, ki so bili mnenja, da kriptovalute nikoli ne bodo dosegle svojega polnega potenciala, saj jih bo vedno ovirala legalizacija. Te skrbi so bile delno odpravljene že letos januarja, ko je ameriški regulator za trg vrednostih papirjev odobril ETF sklade in s tem so kriptovalute postale bolj dosegljive navadnemu smrtniku, ki je v njih videl opcijo za naložbo v prihodnost.
Leto 2024 je postalo v svetu kriptovalut najbolj dobičkonosno, saj se je vrednost enega Bitcoina dvignila za kar 130 %. Tako smo prišli do trenutne situacije, ko je en Bitcoin vreden že 98.483 $, kar za nas Evropejce pomeni 93.701 €. Najbolj popularna kriptovaluta je torej tik pred tem, da prebije magično mejo 100.000 ameriških dolarjev in to bi se znalo zgoditi že zelo kmalu – najverjetneje bomo ta preboj doživeli že v 2024, kar bi temu letu samo dodalo še eno krono v svetu kriptovalut.
Kje je torej meja tega magičnega plačilnega sredstva? Kdo bi vedel, a jasno je to, da še vedno ni prepozno, da tudi sami vstopite v magični svet kripto trgovanja. Najbolj varno je to narediti preko kripto menjalnice Binance (mimogrede, če se registrirate preko naše povezave dobite pri proviziji 20 % popust), ki zdaj vsebuje tudi poslovenjen uporabniški vmesnik, menjalnica pa vsebuje tudi priročno stran, ki vam lepo popelje skozi prve korake ustvarjanja računa in nalaganja sredstev za nakup raznoraznih kriptovalut.
Minilo je že dobrih 25 let odkar je majhna skupina ustvarjalcev prišla na idejo, da bi skupaj spravila lažni dokumentarec o čarovnici, ki straši majhno mestece, nakar bi v raziskovanje te legende v skrivnostne gozdove odkorakali trije študentje, za katerimi se je nato izgubila vsaka sled. Iz te ideje se je rodil film Čarovnica iz Blaira, ki je imel tako nizek proračun, da sta režiserja Daniel Myrick in Eduardo Sánchez skrbela za vsak porabljeni evro, nakar je film postal tak globalni fenomen in zaslužil toliko denarja, da se o njem govori še dve desetletji kasneje.
Nedavno je izšla nova verzija tega neverjetnega filma in sicer pod založništvom Second Sight Films. Ta je izdal omejeno količino blu-rayev, ki poleg čudovite naslovnice držijo tudi več verzij originalnega filma, zraven pa dobimo še dokumentarec, ki je zares fascinanten in nam pokaže, kako je ekipa sploh lahko naredila takšen film. Trije igralci denimo niso imeli nobenega scenarija: produkcijska ekipa jih se samo selila med različnimi točkami skozi gozd, kjer so nato naleteli na majhne listke, ki so jim zapovedali motivacijo in razmišljanje njihovega lika. Vse ostalo je bila improvizacija in zaradi tega se je Čarovnica iz Blaira čutila tako avtentično in ljudje so tistega leta dejansko verjeli, da so vsi trije igralci bile resnične osebe, ki so nato izginile v gozdu.
Blu-ray vsebuje tudi izbrisane prizore in teh je toliko, da v dolžino znašajo kar uro in pol. Večino teh scen nismo videli nikoli prej in dodajo veliko k filmu, saj globlje raziščejo osebnosti vsakega od treh nesrečnežev in med njimi lahko vidimo veliko več interakcij.
Nek obiskovalec spletnega foruma Blairwitch.net je zdaj naredil tisto, kar smo tudi pričakovali: skupaj je spravil scene iz originalnega filma in jih organsko združil s kadri izrisanih prizorov ter tako ustvaril ultimativno verzijo filma, ki je za oboževalce te grozljivke prava poslastica. Če ste se kdaj želeli izgubiti v gozdu za tri ure, medtem ko se napetost neprestano stopnjuje in ležerno sprehajanje skozi listje prekinjajo dih jemajoče sceni ponoči, ko se na uboge študente spravi čarovnica, potem ste tule našli svoj dom.
Tale razširjena verzija filma je na voljo za ogled na prej omenjenem forumu, avtor pa obiskovalce spodbuja k nakupu verzije filma izpod Second Sight Films, a žal so bile kopije tega že davno razprodane.
Žal igralcev Heather Donahue, Michael C. Williamsa in Joshue Leonarda v dokumentarcu ne boste videli. Vsi trije so namreč nedolgo nazaj javno razkrili, da so bili za snemanje filma plačani v drobižu in čeprav je nato film zaslužil ogromno denarja, igralci od tega niso dobili ničesar. Na film jih niti ne vežejo topli spomini: igralka Heather Donahue je leta kasneje celo spremenila svoje ime v Rei Hance.
Franšiza Čarovnica iz Blaira je leta 2016 dobila nekakšno predelavo izvirnika, ki pa je bila daleč od prvotne ideje originala. Blumhouse trenutno dela na novem filmu, a žal tudi pri temu ne bodo sodelovali originalni ustvarjalci.
Elden Ring morda zdaj res velja za eno najboljših iger vseh časov, a ni popolna. Razvijalec FromSoftware je preko tega naslova igralcem prvič predstavil formulo svojega odprtega sveta, ki pa nas je med njegovim raziskovanjem velikokrat vrnil v domačo bazo, kjer smo nato poskrbeli za nadgrajevanje naših orožij, sprejemanje stranskih nalog, vsake toliko pa nam je kdo tudi podaril topli objem.
Ta domača baza se je v igri imenovala Roundtable Hold, vendar je bila za raziskovanje malce zmedena, saj smo se znašli v zaprtih prostorih, ki so bili dokaj labirintasti in so bili daleč od tistih privlačnih baz, ki nam jih je ta isti razvijalec dostavil v preteklosti.
Sem notri zagotovo spada igra Dark Souls 2, ki je med privrženci žanra “soulslike” velikokrat označena za najslabši naslov razvijalca FromSoftware, a sam še danes trdim, da je stvar vredna preigravanja in ni jih malo, ki igro označujejo za svojo najljubšo znotraj trojice iger Dark Souls. Tudi igrini največji nasprotniki bodo priznali, da je domača baza Majula naravnost prekrasna, saj se preselimo v čudovito vasico, kjer nas spremlja umirjena glasba in ta zaselek vam po vseh grozotah, ki ste jih preživeli med igranjem, res ponudi prostor za oddih.
Modder Drop0ff se je odločil, da si Majula zasluži svoje mesto v svetu igre Elden Ring, zato je to lokacijo preselil v igro in preko nje zamenjal domačo bazo Roundtable Hold. Modder pravi, da selitev ni bila samo grafična, ampak da lahko zdaj v Majuli naredimo vse tisto, kar smo prej počeli v Roundtable Holdu, kar pomeni nadgrajevanje opreme, čvekanje z NPC-ji in spremljanje raznih skriptiranih dogodkov, ki se zgodijo znotraj Elden Ringa.
Mod, ki ga lahko prenesete tule, nam ponudi tudi vpogled v to, kako bi Dark Souls 2 zgledal v novem pogonu Elden Ringa. Stvar nikakor ni videti slabo, a tudi osnovni Dark Souls 2 lahko dandanes nadgradite z grafičnimi modi, ki med drugim prenovijo osvetljavo in samo preko te praktično popolnoma renovirajo videz igre.
Elden Ring bo očitno še dolgo živel med nami in čeprav govorimo o dve leti starem naslovu, je ta letos prejel svojo prvo in edino razširitev Shadow of the Erdtree, zaradi česar se zopet poteguje za naslov najboljše igre leta 2024.
VR očala nam že dolgo ne služijo več samo za poganjanje iger, saj se podjetja kot so Meta že dolgo trudijo na eni napravi zmešati vidike VR in AR resničnosti. Slednje pomeni, da lahko preko zunanjih kamer vidimo resnični svet, nakar vanj primešamo primesi virtualnega sveta, kar je močno priročno za višanje produktivnosti znotraj raznoraznih pisarn.
V preteklosti so bile takšne stvari nemogoče, saj VR očala niso posedovala AR zmogljivosti, ločljivost pa je bila prenizka za jasno branje besedila. Te stvari so se izboljšale do te mere, da je Microsoft stopil v uradno partnerstvo s podjetjem Meta in tako nameravajo na očala Quest 3 in Quest 3s pripeljati polno zmogljivost operacijskega sistema Windows 11.
VR očala lahko sicer že dolgo zvežemo na PC-je in preko eksternih programov nato nadzorujemo celoten operacijski sistem. Vendar pa bo zdaj tole uradno sodelovanje stvari preneslo na naslednjo stopnjo, saj bo uporaba veliko bolj preprosta in bo hkrati omogočala več funkcij.
Microsoft je na konferenci Ignite 2024 povedal, da se bodo očala na operacijski sistem povezala v samo nekaj sekundah, uporabili pa boste lahko domači PC ali pa se poslužili oblačne storitve Windows 365. V obeh primerih se bo pred vami odprl poln nabor funkcij operacijskega sistema Windows 11, tako da boste lahko pred sabo odprli kopico virtualnih monitorjev in na teh tipkali, brskali po spletu, risali ali pa se pogovarjali preko video konferenc.
Navezo Windowsa in VR očal boste lahko začeli uporabljati enkrat decembra, kasneje pa bomo dobili pa tudi dodatno funkcionalnost v obliki “volumetričnih aplikacij”. To je razširjen način izrabe obstoječih aplikacij, kjer lahko denimo ustvarimo nek 3D izdelek najprej znotraj navadnega ekrana, nato pa tega dejansko primemo v roko in si ga ogledamo iz vseh zornih kotov. Za razne oblikovalce je to sanjska funkcija, saj bodo lahko strani v roke porinili produkt, ki je sredi nastajanja, nato bodo lahko praktično v živo zadevo prilagajali željam sogovornika.
Takšno igračkanje s koncepti moderne virtualne pisarne je zdaj postalo še bolj dostopno na račun novih in cenovno bolj ugodnih očal Meta Quest 3S, ki jih lahko kupite tudi preko slovenske trgovine CyberPiggy.
Z igro Back 4 Blood iz leta 2021 ni bilo nič preveč narobe, saj je bila to zabavna večigralska streljačina, ki ji je uspelo predstaviti igralno formulo igre Left 4 Dead za moderno občinstvo. Je pa bil naslov nekam pozabljiv in priznati moram, da se nanj spomnim samo takrat, ko mi ga omeni kdo drug.
Od svojega izida je ta naslov prejel tri plačljive razširitve, razvijalec Turtle Rock pa je je lani februarja izjavil, da za ta naslov ne nameravajo več izdajati nove vsebine, saj so zdaj povsem fokusirani na svojo prihajajočo igro, kaj pa ta točno je takrat niso želeli izdati.
Zdaj pa so se začeli pojavljati znaki, da bi njihov nov naslov znal biti nič drugega kot pa Back 4 Blood 2. Internetni detektivi so namreč na strani SteamDB v podatkovni bazi zabeležili nov zapis Gobi. To se zdi dokaj nedolžen zapis, a če nato skočimo na stran kaskaderja in igralca z imenom Jesse Hutch, potem lahko v njegovem življenjepisu vidimo tudi delo na naslovu Gobi 2, ki ima zraven zapisanega razvijalca Turtle Rock. Jesse je svoje talente gibanja posodil tudi v igri Back 4 Blood, tako da je dokaj varna stava, da je zdaj to ponovil tudi v nadaljevanju.
Domena back4blood2.com je bila prav tako registrirana enkrat lani, kar je še en pokazatelj, da je Back 4 Blood 2 resničen projekt, ki bi ga znal Turtle Rock najaviti kaj kmalu – se bo morda to zgodilo na prireditvi The Game Awards?
Umetna inteligenca zna zdaj narediti veliko več kot pa samo odgovarjati na vaša vprašanja znotraj aplikacije ChatGPT. Zdaj zna skupaj spraviti tudi cele videoposnetke in čeprav so to še zgodnji dnevi, je tehnologija impresivna in samo vprašanje časa je bilo, da jo bodo začela izrabljati večja podjetja.
Takšna tehnologija še ni dorasla za ustvarjanje čisto pravih filmov, a za krajše oglase je več kot pripravna. To je pri nas dokazala že trgovina Spar, zdaj pa je za vajeti umetno-inteligentnih reklam poprijelo tudi podjetje Coca-Cola. Žal pa si je s tem nakopala ogromno jeze in ogorčenja iz strani splošne publike, ki bi pri nekaterih stvareh še vedno raje imela plod izpod človeških rok.
In ena od teh stvari je zdaj že njihova tradicionalna božična reklama, ki je znana tudi nam Slovencem. Vsaj jaz se spomnim, da sem v svoji rani mladosti z veseljem gledal v oglas, kjer se skozi snežno pokrajino zapelje rdeč tovornjak z napisom Coca-Cola, nakar Božiček nekomu podari steklenico te sladke pijače. Ti spomini so zdaj že malce megleni in zdaj sem v svojih srednjih letih poln cinizma glede takšnega oglaševanja, vendar imam kljub temu me na tisti rdeči tovornjak vlečejo tople misli in ob njem takoj pomislim na zasneženo domačo vasico, kjer sem se grel na vrhu krušne peči.
Ending with the slogan “Real Magic” right after showing the fakest crap is wild
Verjetno pri temu nisem edini in je zaradi tega ta reklama, ki jo je tokrat ustvarila umetna inteligenca, pri ljudeh na X-u in pod YouTube komentarji sprožila tako buren odziv. Umetna pamet je bila že večkrat obsojena kraje legitimnih služb in to za takšen oglas vsekakor drži, saj bi zanj potreboval ogromno človeških rok, ki bi na njem delala mesece, medtem ko je umetna inteligenca vse to naredila veliko hitreje in to za veliko manjši proračun. Oglas sicer ni katastrofalen, saj ne vidimo kakšnih večjih napak, kot je denimo pravopisna napaka na sloganu ali pa odvečnih prstov Božička. Vseeno pa so zdaj takšnih videoposnetki izpod umetne pameti postali takoj razširjeni, da jih lahko pozoren gledalec hitro prepozna: hitri kadri, kjer se kamera vedno premika v nekako isto smer in nasmejani obrazi ljudi, ki ne obstajajo in držijo mrtve oči.
Coca-Cola se javno na kritike še ni odzvala, a po drugi strani oglasa tudi ni umaknila, tako da lahko verjetno enako potezo pričakujemo tudi za naslednje leto.
Agatha All Along je fantazijska komedija, ki na platformi Disney+ spremlja čarovnico Agatho Harkness. Lik, ki smo ga prvič spoznali v seriji Wandavision, tokrat dobiva več pozornosti, saj gledalci spoznavamo njeno preteklost in kompleksnost njene osebnosti. Zgodba nas popelje na “Čarovniško cesto,” kjer Agatha poskuša ponovno najti svojo moč in identiteto, hkrati pa se sooča z izzivi in skrivnostnimi liki, ki vplivajo na njeno osebnost in razne moralne odločitve.
Serija ne stremi k temu, da bi postala presežek kinematografije in to je treba sprejeti že ob začetku gledanja. Ni projekt, ki bi navduševal do te mere, da bi nestrpno čakal na nove epizode in vstajal ob treh zjutraj za premierni ogled. Vendar pa uspešno zapolni slabo uro tedenskega dolgčasa, kar ji daje določen šarm. Kljub temu sem bil skozi celotno serijo zmeden, komu je pravzaprav namenjena. Brez poznavanja zgodbe iz Wandavision in širšega Marvelovega vesolja serija nima posebnega konteksta, zaradi česar težko priporočam njen ogled komurkoli zunaj že obstoječe baze Marvelovih oboževalcev.
Največjo prednost serije predstavljajo igralci. Kathryn Hahn v vlogi Agathe Harkness ponovno blesti s svojo karizmatično in večplastno igro, ki liku dodaja humor, ranljivost in nekaj zloveščega šarma. Aubrey Plaza kot njena bivša ljubimka prinaša zanimivo dinamiko, medtem ko Joe Locke kot skrivnostni najstnik poskrbi za napetost in dvome o pravih motivih njegovega lika. Ti elementi dodajo seriji nekaj zanimivosti, ki pa je včasih zasenčena z vizualnimi težavami, predvsem pretemnimi prizori. Sekvence na “Čarovniški cesti” so pogosto tako slabo osvetljene, da dogajanje na ekranu postane težko spremljati, kar zmoti gledalsko izkušnjo.
Kljub zanimivim idejam se zgodba večinoma drži ustaljenega vzorca, kjer vsaka epizoda predstavlja nov izziv za Agatho in njene spremljevalce. Serija poskuša vključiti presenetljive preobrate, kot je razrešitev teorije, da bi skrivnostni najstnik lahko bil Agathin sin, a ti zasuki niso dovolj, da bi pustili trajen vtis. Namesto tega pogosto delujejo kot obvezen del širše Marvelove zgodbe, ki želi povezati preteklost z naslednjimi filmi in serijami.
Na IMDb ima serija oceno 7,3, na Rotten Tomatoes pa 83 % pri kritikih in 82 % pri občinstvu. Te ocene se mi zdijo nekoliko previsoke glede na to, kar serija dejansko ponuja. Čeprav ima nekaj dobrih trenutkov in solidno igralsko zasedbo, ji manjka globina, jasna ciljna publika in resnično navdušenje, ki bi jo povzdignilo nad povprečnost.
Agatha All Along je serija, ki jo je najbolje jemati kot lahkotno zabavo. Je prijeten dodatek k Marvelovemu vesolju, vendar mislim da ne prinaša ničesar bistvenega, kar bi jo naredilo nujno za ogled. Če iščete način za krajšanje dolgčasa ali ste zvesti Marvelovi oboževalci, ki želite poznati vsako referenco, potem je serija vredna pogleda. V nasprotnem primeru pa lahko brez slabe vesti preskočite.
Emulator shadPS4 je v zadnjih nekaj mesecih postal znan kot način, ki omogoča igranje igre Bloodborne tudi na PC-ju. Pri tem je bil hudo uspešen, saj tega naslova Sony trmasto noče predelati na računalnike, PC igralci pa po njem kličejo že leta, saj je to eden od dveh naslovov zdaj slavnega razvijalca FromSoftware, ki ga na PC-ju še nismo videli (Demon’s Souls), zato so avtorji emulatorja vanj vložili tudi največ truda.
Vendar zna shadPS4 poganjati tudi druge igre, ki ne nosijo imena Bloodborne, saj je to v svoji srži emulator celotnega kataloga konzole PlayStation 4 in ne samo enega specifičnega naslova. Seznam Sonyjevih ekskluziv se sicer krajša, saj založnik zdaj s polno paro dela na PC obdelavah, ki na Steamu prinesejo nekaj dodatnega denarja, a čisto vse stvari niso bile predelane in morda tudi nikoli ne bodo. To ne velja samo za kakšne manjše naslove ampak tudi tiste večje: dvomimo, da bomo kdaj dobili računalniško verzijo prvih treh Uncharted iger, še bolj slabo pa se piše igri The Last Guardian.
The Last Guardian v bistvu niti ni tako star, saj je ta naslov na konzoli PlayStation 4 izšel leta 2016, a je do takrat za sabo nabral leta in leta razvoja. Igra je nastala izpod rok razvijalcev Japan Studio in GenDesign – slednji je imel pri razvoju največjo roko, saj je ta studio včasih delal pod imenom Team ICO in je v preteklosti razvil slavna naslova ICO ter kasneje Shadow of the Colossus.
The Last Guardian je akcijska avantura, ki vsebuje tudi uganke, te pa vam pomaga reševati ogromna žival Trico, ki se sčasoma naveže na vašega junaka in iz tega dobimo emotivno potovanje, ki sicer ni postalo tako popularno kot Shadow of the Colossus, zaradi česar je Sony na licenco tudi kratkomalo pozabil.
A zdaj je bila ta ponovno obujena preko emulatorja shadPS4, vendar pa je zaenkrat stvar daleč od igralne. Impresivno je sicer že dejstvo, da je ta samo nekaj mesecev star emulator uspešno sploh zagnal tale grafično izjemno zahteven naslov, vendar ima razvoja ekipa pred sabo še ogromno dela, saj je stvar trenutno polna nedelujočih tekstur in drugih grafičnih napak. A spomnimo se, da tudi Bloodborne na začetku ni mogel niti naložiti stopnje, zdaj pa ga nekateri na PC-ju preigravajo od začetka do konca.
Emulator shadPS4 si lahko snamete preko sledeče povezave, do iger pa se boste morali seveda dokopati lastnoročno.
Obstajajo vrste ljudi, ki v videoigrah nimajo problemov s pokolom celega bataljona ljudi in jim trganje uda iz naključnega zombija ne predstavlja neke dileme, a obenem ne prenesejo nasilja nad živalmi. Na žalost med te ljudi spadam tudi jaz, čeprav me v preteklosti takšne stvari niso tako motile.
Dober primer tega je denimo igra Stalker: Shadow of Chernobyl iz leta 2007, ki sem se je lotil nedavno znova preigravati in tam že dokaj zgodaj naletimo na trope divjih psov, ki vas radi obkolijo in vam tako občutno zmanjšajo možnost za preživetje. Nadležne štirinožneže sem pridno odpravil s puško in se med tem nisem preveč sekiral, nakar sem v uvodnih urah igre Stalker 2 naletel na podoben obračun in tule me je že malce stisnilo pri duši.
Razlika je verjetno v grafični podobi, saj so v prejšnji igri bili psi sicer še vedno prepoznavni, a moji možgani so jasno vedeli, da je tole samo neka tekstura, ki je nalepljena čez nek model, medtem ko Stalker 2 vsebuje tako podrobno poustvarjene pse, da jim iz smrčka lahko razberemo vse dlake in čeprav nas napadajo divji, mutirani psi, ti še zmeraj zacvilijo in realistične animacije vam znajo poslati neprijeten srh po telesu.
Stalker 2 vam da sicer že na začetku vedeti, da tole ne bo igra za občutljive ljudi. V eni od zgodnjih vmesnih sekvenc vam gleženj grize nek cucek, ki ga brcnete iz sebe, ubožca pa nato posesa anomalija in ga realistično razgradi v prafaktorje. Nakar stopite v odprti svet in vam psi radi postavljajo zasede, nakar vam NPC-ji zastavljajo stranske misije, kjer je treba na določenih območjih narediti pravo deratizacijo mutiranih kosmatincev.
Tako da je opozorilo iz naslova tega članka na mestu, saj je ob čedalje bolj realistični grafiki obenem čedalje težje pobijati te hišne ljubljenčke, ki si ga marsikdo lasti doma. To je dobro dokazala denimo igra The Last of Us Part 2 in tudi začetni del igre God of War Ragnarok je imel žalostno sceno, kjer je sicer v glavni vlogi nastopal volk. Sam sem tak strahopetec, da kot velik oboževalec filma The Blair Witch niti približno ne nameravam preizkusiti istoimenske igre, saj nam v tej grozljivki zvesto sledi nemški ovčar in ni ti treba biti jasnoviden, da ti je že ob tem jasno, da bo ta pes slej ali prej naletel na neko trpljenje.
Dobra novica je vsaj to, da je Stalker 2 na PC-ju že začel dobivati mode in kdo ve, morda bo sčasoma nekdo pse zamenjal s kakšnim drugim modelom pošasti. V tem primeru dejansko zavidam tistim, ki v igrah ne trpijo pajkov in jim razvijalci ustrežejo s posebnim igralnim načinom arahnofobija, kjer pajkasti 3D modeli izginejo in so zamenjani z nečim drugim in tudi ljubitelji psov bi si morda zaslužili svojo lastno takšno obdelavo vsebine.
Torej ste pred kratkim kupili sveže izdano konzolo PlayStation 5 Pro in zdaj iščete neke nove naslove, ki preko uradne podpore znajo izkoristiti večje strojne mišice pol-naslednika konzole iz 2020? Kaj pravite na povprečno grozljivko iz leta 2022, ki ji krvi ne manjka, a zaradi tega šepa na vseh drugih področjih?
Govorimo o igri The Callisto Protocol, ki jo je dve leti nazaj spočel razvijalec Striking Distance Studios, projekt pa je vodil Glen Schofield, ki je bil njega dni odgovoren za rojstvo serije Dead Space in je zdaj preko te igre poskušal uresničiti vse neizpolnjene ambicije od prej. Založnik Krafton je njegovi viziji verjel, a žal je bila ta draga kot žafran, igralno in štorijalno pa The Callisto Protocol preprosto ni bil nekaj, kar bi si bilo vredno zapomniti in za to plačati polno ceno.
Posledično je bila prodaja pod pričakovanji, studio je odpustil 32 zaposlenih, Schofield pa je zapustil razvijalca in šel nekam drugam. Krafton medtem nad znamko ni povsem obupal in igri je ponudil uradno podporo za konzolo PlayStation 5 Pro, ki med drugim omogoča igranje na 8K ločljivosti.
Kako se tam obnese nimamo pojma, saj si takšnega TV sprejemnika ne moremo privoščiti in slišimo, da se zdi naložba v tak prikazovalnik trapasta tudi večjim kanalom tipa Digital Foundry. Za oglaševanje pa je vsekakor zanimiva novica, da določen naslov podpira igranje pri takšni ločljivosti, pa čeprav se bo medtem treba zadovoljiti s samo 30 sličicami na sekundo.
Če so vam pri srcu bolj normalni televizorji, potem ima Krafton tudi za vas dobro novico. The Callisto Protocol namreč na konzoli PS5 Pro zdaj omogoča igranje pri 4K ločljivosti in to pri 60 sličicah na sekundo, ob tem pa boste uživali tudi polno podporo osvetljevanja ray tracing. Tudi to je impresiven dosežek, saj je imela ta igra ob izidu kar nekaj težav tudi na najmočnejših PC konfiguracijah, zdaj pa so bile te dovolj zloščene, da lahko tudi konzole igro poganjajo pri maksimalni grafični lepoti.
Dodatna dobra novica je tudi to, da je bila igra zdaj v PlayStation trgovini znižana za -70 % na 20,99 €, a ta cena se izteče jutri, 23. novembra, nakar se vrne na polnih 70 €.
Če se zgodbe in zgodovine igre The Callisto Protocol kar ne morete naveličati, potem se vam splača pogledati v smer naslova Redacted, ki ga je taisti razvijalec izdal samo leto nazaj. V njem se boste zopet vrnili v zaporniško kolonijo Black Iron Prison – bodite le pozorni na dejstvo, da se igralno Redacted in The Callisto Protocol razlikujeta kot noč in dan, s tem da je tudi Redacted dva dni nazaj prejel podporo za PS5 Pro.
Dobro znana serija Simpsonovi je zdaj nastopila že v 36. sezoni in čeprav se pisana četa rumenih likov nikoli ne postara, to ne velja za njihovo zasedbo glasovnih igralcev, ki so že praktično polovico svojega življenja preživeli za mikrofoni ob igranju novih epizod.
Nekje je pri temu treba narediti konec, saj se ti glasilke enkrat preprosto utrudijo in to se je zgodilo igralki Pamali Hayden, ki je v seriji posodila glas slavnemu očalarju Milhouseu. Fox je včeraj najavil, da se Pamela po 35 letih, v katerih se je podpisala pod skoraj 700 epizod, naposled poslavlja od te serije in za njeno delo so pripravili poseben video, ki je obeležil vse njeno delo. Pamela je poleg Milhousea odigrala tudi nekatere druge vloge: njen glas sta denimo nosila Jimbo Jones in Ron Flanders.
Pamela je v seriji sodelovala od samih začetkov, saj se je Milhouse pojavil že takrat, ko Simpsonovi sploh še niso bili prava serija, ampak zgolj kratki risani filmčki, ki so se pojavili znotraj oddaje The Tracey Ullman Show. Priljubljeni lik sicer iz serije ne bo izginil, saj je Fox že izjavil, da bo kmalu začel iskati alternativnega glasovnega igralca, izpod Pamele pa se bo Milhouse zadnjič oglasil v prihajajoči epizodi “Treehouse of Horror Presents: Simpsons Wicked This Way Comes”.
Zna se zgoditi, da bomo po Pameli, ki jih danes šteje 70, slišali o odhodu tudi nekaterih drugih večjih imen, ki nas spremljajo že več kot tri desetletja. Dan Castellaneta, ki igra Homerja, je danes star že 67 let, enako številko svečk na torti pa nosi tudi Nancy Cartwright, ki igra Barta. Marge, ki jo igra Julie Kavner, pa je morda najbolj pripraven kandidat za odhod, saj je igralka stara že 74 let, kar se je začelo že poznati tudi v njenem glasovnem igranju.
Franšiza Alien – pri nas poznana pod imenom Osmi potnik – je dandanes bolj živa kot kadarkoli prej, saj kar naenkrat na nas dežujejo novi filmi, pripravlja se nova serija, zanimivo pa je tudi znotraj igričarskih voda. Stvar bo kmalu doživela tudi svoj prvi prehod v televizijski format, saj na seriji Alien: Earth že dolgo dela Noah Hawley, ki ga poznamo predvsem po odličnih sezonah serije Fargo.
O Alien: Earth se dolgo že govori in to ne samo na račun tega, da bo tole prva serija v Alien svetu, ampak ker bo tole preddel, ki se bo odvijal celo pred originalnim Osmim potnikom, ki nam ga je leta 1979 dostavil Ridley Scott. To je že od začetka presenetljiva novica, saj je dolgo veljalo dejstvo, da se je v tem filmu posadka ladje Nostromo prvič srečala z nevarnim bitjem Xenomorphom, zaradi česar je bila nanj tudi povsem nepripravljena, nova serija pa tako želi zgraditi svojo zgodovino, čeprav bo še vedno zvesta nadaljevanjem in bo ignorirala samo filma Prometheus in Covenant.
Serija se bo tako odvijala na Zemlji, kamor je leta 2120 strmoglavilo neznano plovilo in stvar se odpravi raziskati ekipa, ki znotraj vesoljske ladje naleti na neprijetno presenečenje. Kaj točno se tam zgodi nam kratek dražilnik seveda ne želi razkriti, a tale posadka bo nosila pomembno nalogo, ki je bila očitno uspešna, saj bi drugače že v prvem Osmem potniku celotna Zemlja bila podvržena sovražnemu bitju in njegovim potomcem.
Vsekakor ima Alien: Earth veliko priložnosti za razvoj svojih štorijalnih vej. Med drugim bomo zagotovo spet videli zlobno korporacijo Weyland-Yutani, čisto možno pa je, da bomo videli tudi izstrelitev ladje Nostromo, saj je ta štorijalno zapustila Zemljo samo dve leti po dogodkih znotraj te serije.
Alien: Earth bomo lahko gledali na pretočnem servisu Disney+ in sicer enkrat poleti 2025.
Okrajšava S.T.A.L.K.E.R. je sinonim za post-apokaliptično norost, polno radiacije, mutiranih stvorov in filozofskih vprašanj tipa: Kako dolgo lahko človek zdrži, preden si pošlje metek v glavo? Ukrajinska serija, ki je v preteklih letih postala kultna, te ne bo razočarala – če seveda uživaš v konstantni napetosti, nenehnem pomanjkanju nabojev in smrti, ki se približuje z enako gotovostjo kot obisk davčnega inšpektorja. Po 15 letih čakanja (in modifikacij, kot so Misery, ki je vse prejšnje tri igre združila in začinila z dodatnimi preživetvenimi mehanikami, ki so zame serijo dvignile na popolnoma novo stopnjo), je tu S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl. Nadaljevanje, ki obljublja vse: več smrti, več brezupa in, presenetljivo, manj stabilnosti kot doslej.
Kljub vsemu sem si neizmerno želel spet vzeti Geigerjev števec na potovanje, ki diši kot festival odpovedi organov. Neizmeren občutek zadovoljstva sem našel v neizprosnem svetu, kjer vsak naboj šteje – ne samo zato, ker jih je malo, temveč ker nikoli ne veš, ali bo naslednji strel pokončal nasprotnika ali tvojo lastno puško. V Zoni se z veliko znoja iz grozne ročne pištole počasi prebiješ do malo boljše pokalice, ki še vedno potrebuje obilico sreče, da te ne razočara ravno takrat, ko se bo trop divjih psov odločil za obisk tvojega jugularnega sistema.
Razvojna ekipa: GSC Game World Založnik: GSC Game World Platforme: PC, Xbox Series X/S Steam:Povezava Datum izida: 20. november 2024 Cena: 59,99 €
Zvrst: Akcijsko igranje vlog
NAPOVEDNIK
Dobrodošel v Zoni: kjer je edina stalnica tvoja smrt
Še preden sem se podal v Zono, me je skrbelo, da bo najnovejši vnos nekoliko zmanjšal neizprosnost in težavnost ter se osredotočil na arkadno akcijo v prizadevanju, da bi pritegnil mainstream množico – navsezadnje je tiho postal eden največjih prihajajočih naslovov Xbox Series X v letu 2024. Te skrbi so se k sreči izkazale za neutemeljene.
Kako veš, da se nahajaš v igri, kjer je smrt stalnica? Ker te ob vsakem pokolu pričaka števec trenutnih smrti! Zona je natančno taka, kot jo pomnim. Preživetje ni samo opcija – je bitka. Če ti uspe preživeti mutante, te čakajo razbojniki. Če te ti pustijo pri miru, te za vogalom čaka anomalija. Če se izogneš vsemu naštetemu, boš verjetno padel v smrt, ker si pozabil, da je tvoj inventar pretežak za skok čez 2-metrski prepad. To je lepota S.T.A.L.K.E.R.-ja: nič ti ni podarjeno. Preživetje ni samoumevno. Je prisluženo.
V nekem trenutku sem preživel napeto streljanje s tremi razbojniki, a sem umrl, ko nisem mogel pravočasno previti krvaveče rane. Kasneje se je poskus lova na skupino razbojnikov izjalovil, ko je zvok streljanja pritegnil trop divjih psov, ki so se odločili, da sem v skupini videti najokusnejši – verjetno ni pomagalo, da sem v žepih tovoril par kilogramov suhe salame – in me raztrgali na koščke. Tako kot Zona, je tudi ST.A.L.K.E.R. 2 zelo neprizanesljiv – toda prav zato mislim, da bo vpeljal povsem novo generacijo zalezovalcev.
Praktičnost ali moralnost?
Če te skrbi, da bi skočil v avanturo, ne da bi preigral originalno trilogijo, ni razloga za paniko. Razen omembe nekaterih imen iz prejšnjih iger predznanje ni nujno. Je pa dobrodošlo.
Vse skupaj se začne z nočnim vdorom v Zono, kjer novi protagonist Skif išče dovolj močno anomalijo za napolnitev skrivnostnega artefakta – predmeta, ki ga je skoraj nadnaravna energija Zone že spremenila. Uvod je precej prizanesljiv in preprost: dobiš veliko medicinskih zalog, sovražnikov skoraj ni, tvoja naloga – skeniranje serije anomalij – pa je jasna in linearna. Predvidljivo pa se vse sfiži, ko te preseneti in skoraj ubije izdajalec z veliko večjo puško.
Tak uvod je učinkovit, saj ti pusti, da preizkusiš naprednejše mehanike, preden ti znova vzame voljo do življen… *khm* mislim reči vso opremo in te pahne v neznano. Glavna zgodba je odlična motivacija, vendar te igra nikakor ne sili, da jo upoštevaš. Težko je opisati, kako velik je svet, dokler prvič ne odpreš zemljevida. Veliko večji, kot v prejšnjih igrah, morda celo večji od združenega zemljevida originalne trilogije. Prav tako je ročno izdelan in se ne zanaša na naključno generacijo, kar se pozna.
Vendar trpi za simptomom, ki mu sam pravim arkadna prenasičenost. Tako ti bo recimo nekdo dal nalogo, da obiščeš stavbo in pobereš odvrženo torbo, vse to pa bo dobro minuto hoje stran od dajalca naloge. Večina misij ima podobne simptome, kar je sicer prijazno do igralca, a rahlo arkadno za serijo, ki se ponosno spogleduje z realizmom.
Prva naloga, ki jo dobim pri natakarju: Pojdi po cesti in premlati stalkerja, ki dolguje denar. Zveni preprosto, mar ne?
Žal so me prehiteli banditi, ki so dolžnika ujeli in obkolili v skladišču. Prisilijo me, da postanem pogajalec, dolžnik pa mi pove, da ima dragocenosti skrite na vrhu bližnjega vodnega stolpa. Seveda je meni naloženo, da se odpravim ponje. Na njihovo smolo pa je med dragocenostmi tudi puška z optiko. Njen lastnik mi po radijski zvezi namigne, da banditi verjetno nimajo lepih planov zame, a da imam trenutno odlično pozicijo za obračun z njimi. In ja, njihov pokol je bil enako izpolnjujoč, kot da bi našel 50 evrov v stari jakni.
Preizkus refleksov in potrpežljivosti
Streljanje je, kot vedno, kulinarična mešanica realizma in adrenalina. S.T.A.L.K.E.R. 2 ohranja intenzivno in surovo izkušnjo strelskega nasilja, ki je zaznamovala predhodnike. Ljudje padejo po dobro odmerjenem strelu v glavo, vendar je težko natančno meriti, saj te sovražne krogle iščejo z enako smrtonosnostjo. Če se predolgo zadržuješ na enem mestu, postaneš lahka tarča, sploh za granate, ki jih nepridipravi mečejo naokoli kot gnile paradižnike.
Žal pa boj z mutanti ni tako zabaven. Njihovi dizajni so sicer impresivni – Bloodsuckerji s svojimi lovkami so kot nekaj izpod rok Lovecrafta, da ne pozabimo še na njihovo sposobnost nevidnosti! Vendar so v praksi le gobica za krogle. Isto velja tudi za druge mutante, kot so podvajajoče se mačke, psihiatri na steroidih z možnostjo povzročanja emocionalne škode ter osnovnejši mutirani prašiči ter psi.
Upal sem na več strateškega pristopa, a ga tu ni, še huje pa je, da bitke z mutanti stanejo dragocene dobrine, koristi pa praktično ni. Z velikim veseljem bi jih oropal telesnih delov in le te prodal prvemu perverznežu, a to ni možno.
Anomalije so enako zahrbtne kot vedno, a prava vizualna poslastica. Lahko vržeš zarjaveli vijak v migetajoč zrak okoli anomalije, da jo začasno nevtraliziraš, vendar to ne traja dolgo. Ko me nekdo prosi, da rešim truplo njegovega brata iz grape, polne gravitacijskih anomalij, se najprej trudim opraviti nalogo, a iz radovednosti preverim njegove žepe, dejanje, ki mi ga je nalogodajalec striktno prepovedal. V žepu med drobnarijami najdem tudi dragocen artefakt. Igra te ne kaznuje, če preprosto obrneš pištolo proti “naročniku” in od njega vzameš vse, kar ima. Moralni kompas? Pustil sem ga pri vhodu v Zono.
To je kruto, a tudi bistvo igre. Vedno je prisoten močan pritisk, da preživiš, bodisi s trgovanjem orožja za strelivo ali sprejemanjem občasnih nalog za nekaj gotovine, da popraviš del razpadajoče opreme. Prav ta občutek nujnosti naredi igro tako privlačno. Večino časa sem preživel v raziskovanju bujne zelene zapuščenosti, vendar sta stalno pomanjkanje zalog in prazna denarnica pogosto določala, ali se bom spustil v jamo, polno mutantov, ali bom to preložil, dokler ne najdem več medicinskih pripomočkov.
Tehnični glavoboli in umetna inteligenca
Kljub temu pa obstaja velika stvar, ki bi te lahko odvrnila od igre: tehnična nestabilnost. Pred-izidna verzija se je sesuvala povprečno na vsakih 10 minut, kar je povsem v skladu z dolgoletno tradicijo serije. A če to zaenkrat ignoriramo, je iz tehničnega in vizualnega vidika S.T.A.L.K.E.R. 2 velik napredek. Ljubitelje realizma bo veselilo tudi, da si lahko uporabniški vmesnik po mili volji prilagodiš in izklopiš različne elemente za dodatni realizem.
Originalni naslovi so sloveli po A-Life, umetni inteligenci, kjer je vsak obiskovalec Zone imel lastne potrebe, želje in motivacije. Tako so lahko recimo v zasedi umrli po tem, ko so ti zadali posebno nalogo, ti pa si ostal praznih rok. Oporišča so menjavala lastnike, stalkerji so se sami podajali v lov za artefakti, banditi so ropali in napadali oporišča in tako dalje. Sistem je bil sicer v končni različici le okleščena različica originalne zamisli, a vseeno je bil nadvse impresiven.
Resda A-Life tudi v novem delu še vedno ni bil realiziran do polne mere, a vseeno je svet poln življenja. A ne le to, je tudi prekrasen. Od vremenskih pojavov, ki segajo od pripekajočega sonca do orkanskih neviht in izbruhov radiacije. Kamorkoli se obrneš, je poln rastlinja, propadajočih zgradb in trupel prepočasnih obiskovalcev. Tehnična plat je prav tako prejela veliko izboljšav, od izboljšanih animacij ter interakcij z osebami pa do nadgrajevanja orožja. Tudi angleški prevod je za razliko od prej tokrat brezhiben, bi pa omenil, da je govorno podajanje mukotrpno povprečno.
Seveda pa to vse skupaj prinese precejšnjo sistemsko zahtevnost, omeniti pa moramo tudi slona v sobi. Močno sem bil razočaran nad nestabilnostjo, saj se je igra sesuvala kot študent v gostilni po drugi uri zjutraj. Seveda pa je to bil zgolj začetek problemov. Naletel sem na manjkajoče zvočne učinke, grafične anomalije, “zataknjene” NPC-je ter občasno butasto umetno inteligenco. A kljub temu sem ob igranju presenetljivo užival in mislim, da je to tisto, kar je najpomembnejše. Upam pa, da bodo po izidu uspeli odpraviti te pomanjkljivosti, saj so edino, kar v mojih mislih igro loči od popolnosti. Seveda pa k visoki oceni šteje tudi vgrajena podpora za obširne modifikacije.
Razsodba
(+) Ohranja tesnobno, radikalno atmosfero originalnih iger (+) Velik svet in neskončne možnosti za raziskovanje (+) Težavnost, ki te prisili, da vsak korak dobro premisliš (+) Živ in lep svet, poln nevarnosti (+) Brutalno in surovo streljanje (+) Brutalno in surovo streljanje (+/-) A-Life še vedno ni prišel na svoj račun (+/-) Zgolj povprečna umetna inteligenca (-) Pogosto sesuvanje ter druge tehnične pomanjkljivosti
Zdaj je že jasno, da Ubisoftov poskus ustvarjanje igre v odprtem svetu znotraj franšize Vojna zvezd ni obrodil tako bogatih sadov, kot pa je založnik upal. Prodaja sicer ni bila katastrofalna, vendar spet ni bila takšna kot jo je zahtevala tako draga licenca in kritike so bile dovolj glasne, da so Francozi zamaknili izid igre Assassin’s Creed Shadows, saj želijo to izdati tako dodelano, da jo bo že ob izidu veselje igrati.
Za Star Wars Outlaws pa so kmalu po izidu začeli napovedovati večje posodobitve in izdajanje dodatnih DLC-jev. Te posodobitve ne bodo samo popravki hroščev, ampak se bodo lotili tudi večjih sprememb igralnih mehanik, kar v svetu enoigralskih naslovov ne vidimo ravno pogosto in v bistvu smo še vedno skeptični, da bo razvijalec lahko samo v nekaj mesecih popravil stvari, ki jih je pred tem kodiral leta.
Popravek 1.4 se bo lotil obdelave boja, ki bo deležen večjih sprememb. Nasprotniki bodo zdaj bolj odzivni na naše streljanje in bodo držali šibke točke, ki jim bo naš laserski izstrelek lahko prizadel uničujoče posledice. Streljanje v glavo bo zdaj obrodilo večje sadove, sovražniki pa bodo zdaj ob umiranju kazali nove animacije. Naša junakinja Kay bo zdaj lahko orožja, ki jih po tleh odvržejo padli nasprotniki, obdržala za dlje, tako da se ji ne bo treba samo zanašati na svoj priročni blaster, vsem orožjem pa so bile obdelane statistike in so jim bili dodani tudi novi grafični in zvočni učinki, zaradi česar se čutijo bolj unikatno.
Predelan bo tudi sistem streljanja izza zaklona, prav tako bomo lahko zdaj preklapljali pogled, tako da bomo akcijo lahko spremljali iz desnega ali pa levega ramena. Dodatno je bila predelana umetna inteligenca nasprotnikov, misije pa nam bodo zdaj puščale več svobode, tako da se bomo lahko vsakega segmenta lotili akcijsko, skrivalno ali pa uporabili mešanico obeh teh pristopov.
Skladno s posodobitvijo 1.4 bomo dobili tudi prvi DLC, ki je del sezone prepustnice. Imenuje se Wild Cards in ta se bo vrtel okoli starega znanca Landota, ki bo poskušal razkriti skrivnosti visokoprofilnega Sabacc turnirja.
Posodobitev 1.4 izide že jutri, 21. novembra, na ta datum pa bo Ubisoft igro pripeljal tudi na trgovino Steam, kjer pa cena zaenkrat še ni znana.
Medtem ko čakamo, da razvijalec Valve uradno predstavi naslednika prenosnega onegaja Steam Deck, bo razvijalec morda kmalu za nas pripravil presenečenje v obliki novega kontrolerja. Vsaj tako trdi Brad Lynch, ki si je za kariero izbral brskanje po izdani programski kodi tega razvijalca, iz ločenih virov pa je izvedel za skrivnostni projekt Ibex, ki naj ne bi bil nič drugega kot pa Steam Controller 2.
Valve je leta 2015 izdal originalni kontroler Steam Controller, ki je imel kar nekaj privlačnih lastnosti, ki jih je nato razvijalec izrabil za snovanje konzole Steam Deck. Ena od glavnih značilnosti se je znašla na desni strani, kjer smo namesto paličice naleteli na odzivno sledilno ploščico v obliki kroga, preko te pa smo v igrah lahko nadzorovali premikanje miške. Steam Controller je tako postal idealni sopotnik za naslove (predvsem starejše), ki kontrolerjev niso posedovali in je bil tako pripraven tudi za igranje strategij – se je pa bilo ob tem treba navaditi na shemo nadzora.
Codename for Steam Controller 2 is “Ibex”
Separate product from Deckard’s “Roy” controller(s)
Both are being tooled for a mass production goal in their factories right now. That’s why I know they’re in later stages of productization
Steam Controller kakšnih večjih kritik ni bil deležen, a prodaja očitno ni stekla tako dobro kot je Valve od nje pričakoval. Podpora je sčasoma usahnila in proti koncu se je ta stvar prodajala po res nizki ceni, saj se je Valve čim prej želel znebiti odvečnih zalog.
Zdaj pa je morda napočil čas za novo priložnost in Brad pravi, da naj bi se Ibex pripravljalo za masovno proizvodnjo. Ni pa to edini novi izdelek na obzorju, saj je Brad med datotekami naletel tudi referenca na kontroler Roy, ki bi ga v uporabljali v navezi z napravo Deckard – slednja je predmet govoric že leta in naj bi bila naslednik VR očal Index, le da bi bila možna tudi povsem samostojna uporaba, brez PC-ja.
There might be more inputs than just these, but that info is still limited to me
Most of the physical buttons also have capacitive touch features which should aid in creating the skeleton for a hand pose
Tudi Roy naj bi bil že pripravljen za masovno proizvodnjo, za razliko od ostalih VR kontrolerjev pa naj bi ta na sebi nosil dovolj gumbov, da bi bil pripraven za uporabo tudi izven VR iger. Valve bi lahko tako na en mah v en kontroler združil dva različna svetova, kar je vsekakor zanimiva in pogumna ideja…
Če je ta seveda sploh resnična. Valve nima navade predčasnega razkrivanja svojih fizičnih izdelkov, saj te raje razkrije, ko so ti že blizu izida in jih je možno že prednaročiti. Kdaj se bo to zgodilo je trenutno nemogoče napovedati, je pa očitno Steam Deck spodbudil podjetje, da bolj pogumno zagrabi za vajeti ustvarjanja fizičnih izdelkov.
Približuje se konec novembra, kar pomeni, da se bo na odru kmalu spet pojavil Geoff Keighley, ki ima za nas pripravljeno novo izdajo glasovanja znotraj festivala The Game Awards.
Glasovanje se je že odprlo, tako da lahko zdaj skočite na uradno stran, se v njo prijavite preko svojega uporabniškega računa in podprete svoje najljubše naslove, ki se za nagrade potegujejo v 29 različnih kategorijah.
Letošnji seznam dobrih iger je pester, vse oči pa so seveda uprte v glavno kategorijo, ki nosi naslov Najboljše igre leta 2024 oziroma Game of the Year. Tokrat se za to krono potegujejo igre Astro Bot, Final Fantasy 7 Rebirth, Metaphor: ReFantazio, Black Myth: Wukong in presenetljiva izbora Balatro ter Elden Ring Shadow of the Erdtree.
Predvsem zadnji je sprožil kar nekaj pomislekov glede njegove vključitve, saj je osnovna igra Elden Ring izšla leta 2022 in je takrat osvojila ta naslov, letos pa je izšel samo njen dodatek Shadow of the Erdtree, a ta se očitno ravno tako lahko poteguje za ta prestižni naslov.
Največ nominacij sta sicer letos prejeli igri Final Fantasy 7 Rebirth in Astro Bot, ki se za nagrade potegujeta v sedmih kategorijah, medtem ko se Metaphor: ReFantazio za svoje kipce bori v šestih nominacijah. Dobro se je odrezal tudi Silent Hill 2, ki ima možnost osvojiti pet nagrad, enako število možnosti pa ima tudi igra Balatro – to roguelike kartanje je tako popularno, da lahko med drugim osvoji tudi titulo najboljše indie igre.
Vsaj za eno kategorijo lahko že zdaj napovemo zmagovalca, saj bo titula najbolj pričakovane igre zagotovo odšla v roke GTA 6.
Svoje glasove lahko oddate vse do 11. decembra, nakar se bo podelitev nagrad iz Los Angelesa odvila dan kasneje.
Založniki videoiger bodo s svojimi nakupi konkurenčnih hiš očitno nadaljevali tudi naslednje leto. Tokrat naj bi o večji kupčiji razmišljal Sony, ki se v preteklih letih sicer ni lotil tako gromozanskega zapravljanja kot Microsoft, ki je v relativnem kratkem času pogoltnil tako založnika Bethesdo, kot tudi Activision-Blizzard, a je vseeno pod svojo streho spravil priznanega razvijalca Bungie.
Zdaj naj bi enak tretma doživel japonski založnik Kadokawa, ki ima pod sabo veliko licenc iz sveta animeja in tudi videoiger. Morda njihova najbolj pomembna lastnina je razvijalec FromSoftware, ki ga poznamo po fenomenalnih naslovih Dark Souls, Bloodborne, Sekiro: Shadows Die Twice in Elden Ring. Zdaj bi se znalo vse to preseliti pod Sonyjev dežnik, saj spletna stran Reuters poroča, da naj bi bila Sony in Kadokawa sredi dogovora, a noben od njiju ni želel govorice uradno komentirati.
Sony bi s tem nakupom pošteno zamajal stolček Microsoftu, saj bi tako njihova konzola PlayStation pridobila še enega večjega ekskluzivnega razvijalca, ki je med igralci močno popularen. FromSoftware je namreč z vsakim naslovom pridobil večjo slavo – njihova zadnja igra Elden Ring je skočila v žanr odprtega sveta in je daleč najbolj popularen naslov izpod tega razvijalca in ni dvoma, da bo njihov naslednji projekt ravno tako zažigal blagajne. Nakup Kadokawe bi Sonyu še dodatno razširil njihov nadzor nad animeji, saj si že zdaj lastijo popularno platformo Crunchyroll in bi s tem samo še dodatno razširili katalog.
Sony si sicer že zdaj lasti 2 % delež Kadokawe in 14 % delež razvijalca FromSoftware. Z nakupom Kadokawe bi pridobili še 70 % tega razvijalca, kar bi pomenilo 84 % last, medtem ko si ostalih 16 % lasti kitajski založnik Tencent.
