Priznam, na moji Steam polici je pod kupom praha že skorajda leto dni tiho stal ta fantazijski naslov. Kot oboževalec prejšnjih dveh Eador naslovov sem si ga večkrat nadvse želel preigrati, a nikoli nisem sledil tej želji. Delno zato, ker gre za igro, ob kateri potrebuješ precej časa in potrpežljivosti, da pokukaš v vsako špranjo in razpoko ter tako veš o njej dovolj in jo predstaviš na način, ki ji ne dela krivice. Praktično vsako strategijo namreč vsaj izpod vsaj enih rok čaka takšna usoda, kjer ji opisovalec ne nameni dovolj časa in jo na hitro preigra, samo da jo da skozi in ji lahko na hitro pripiše eno oceno in odpravi po hitrem postopku. Takšen pristop me odbija, a če v celem letu ne napraskam skupaj vsaj 20 ur, mora biti nekaj resno narobe. Po zaslugi zimskih radosti, združenih s prihodom gripe, sem se končno lahko udobno ulegel v naslonjač in z miško v roki šel skozi vode te fantazijske (za mnoge) neznanke.

Eador: Genesis je že davnega leta 2009 z grčastim prstom pokazal na grafične častilce, saj je pod grafiko prejšnjega stoletja skrival zanimiv svet, poln raznolikih ras, strateških spopadov in skrivnostne coprnije. Po mnenju mnogih oboževalcev je šlo in še vedno gre za eno najboljših fantazijskih poteznih strategij vseh časov, ki se zlahka kosa z veliko bolj znanimi naslovi, kot so Heroes of Might and Magic, Age of Wonders ter Civilizations.

Eador Imperium sledi istemu receptu z izjemo vizualne prenove in je že tretja igra v seriji Eador. Sicer si ne lasti zaslug za šminkarstvo, saj to gre prejšnjemu naslovu, Eador: Masters of the Broken World. Še vedno gre za strateški naslov s pridihom fantazije in vsega, kar pride s tem. Slutnja mi pravi, da to pomeni pošasti, junake in sile dobrega ter zlega v večnem medsebojnem spopadu – ja, ja, zveni nadvse podobno praktično vsaki fantazijski srednjeveški franšizi, ampak saj te nimajo licence na omenjeno tematiko. Pravzaprav je nov naslov tako zvest naglodani formuli, da ne doprinese nobene drastične novosti ali spremembe. Govora je o novih enotah, zgradbah, ritualih, junakih ter kampanjah in ironično je pravzaprav novosti tako malo, da je identičnih tudi večina težav, ki so pestile prejšnji Eador – a več o tem malo pozneje.

Razvojna ekipa: Snowbird Games (Rusija)
Založnik: Snowbird Games
Operacijski sistemi: Windows XP+
Datum izida: 27. 1. 2017
Cena: 19.99 €

Zvrst: Potezna strategija

Taktično tuhtanje

Še preden sem prvič ponovno pogledal v groteskni obraz grdavsov, trolov in škratov, me je pričakala kompleksna “simulacija” gradnje imperija. Le da je ta bolj kot Dominions, Civilizations ter delno Age of Wonders podobna HoMM 4. Tako sem prve ure preživel med razvijanjem graščine, nadgrajevanjem provinc, skrbjo za rast in zadovoljstvo prebivalstva ter pošiljanjem mladeža v lov za zakladom in častjo v temnice in meglene močvare, kjer so jih v poteznem bojnem sistemu velikokrat pričakali (pre)močni pošastki. Tu so še trgovanje ter sklepanje zavezništev z drugimi igralci, lov za artefakti, uporaba ritualov ter coprnij in odzivanje na naključne dogodke, ki ti jih igra vrže pod noge. Skratka, čeprav sem to zaradi izkušenj s prejšnjima naslovoma že slutil, so prve ure vodenja imperija potrdile predvidevanja, da gre vsebinsko za ogromno igro, ki bo marsikaterega začetnika preplavila, v ostalih pa bo zbudila duh fevdalnega gospodarja.

A v kolikor ste pripravljeni vztrajati, ima Imperium šarm, s katerim se vam hitro prikupi. Če ste igrali prejšnji Eador, boste takoj opazili odsotnost zemljevida s plavajočimi otočki, kjer smo lahko načrtovali naslednjo potezo. Namesto tega je kampanja tokrat razdeljena na scenarije, v katerih je pred napredovanjem v naslednjega potrebno izvršiti določen objektiv. Osebno mi je bil prejšnji stil bolj všeč in na tem mestu je igra nazadovala, saj namesto žilice unikatnosti in načrtovanja izpade povsem generično. Seveda lahko še vedno igraš tudi na naključno generiranem zemljevidu in se izogneš vsemu temu, ampak osebno me v takšnih igrah zgodba in jasni cilji bolj pritegnejo, saj je izkušnja tako bolj dovršena.

Kjer Eador najbolj zaživi, je iskanje popolne bojne skupine, kar je znano predvsem vestnim igralcem King’s Bounty. V glavni bazi lahko med drugim gradite vojašnice za enote vseh pripadnosti in ras. Ampak pazljivo! V vsaki stopnji lahko naredite le tri. Na voljo je presenetljivo veliko različnih vojakov, od vitezov, čarovnikov, okostnjakov, oblegalnih naprav, tudi kakšen zmaj se je znašel vmes. S temi vojački pod rokami heroji nato tavajo naokoli in se pod budnim očesom igralca spopadajo z nevtralnimi skupinami, rešujejo zagate ter zasedajo nova ozemlja. To je namreč nuja, saj je potrebno vojačkom dati dnevni kruh, drugače vam kaj hitro potisnejo nož v goltanec in verjetno nihče od nas noče imeti noža na tem mestu, a ne?

Vsekakor je priporočljivo imeti zadovoljne enote in prebivalstvo, ko na obisk pride eden izmed konkurenčnih junakov. V kolikor sodite med bolj paranoične, se je pred tem možno zaščititi s pomočjo najema skupin stražarjev, med katerimi imate spet na razpolago pravo kopico. Pridobite jih med raziskovanjem, gradnjo stavb ali pa z naključnimi dogodki, njihova lojalnost in cena pa se razlikuje od skupine, do skupine. Pa ne le to. Nekateri imajo tudi stranske učinke, ki lahko negativno in pozitivno vplivajo na lokalno prebivalstvo.

Brcanje vaščanov

Ob soočenju z nasprotno skupino se pogled prestavi na ločeno ploščad, kjer se nato vojski v poteznem boju dodobra potolčeta med seboj. Tu še kako prideta v obzir premišljeno načrtovanje in sestava armade, saj imajo enote pasivne in aktivne sposobnosti ter obilico statistik, ki sprva sicer izgledajo zakomplicirano, a so dejansko precej enostavne. Imamo obrambo proti čarovnijam, strelskim ter bližnjim orožjem, napad, protinapad, hitrost, zdravje, kondicijo ter moralo. Dejansko je potrebno gledati na vse izmed njih ter pazljivo izbirati nove sposobnostmi ob napredovanju enot, saj ima bolj kot ne vsaka premišljeno vlogo, katero je potrebno imeti v mislih ob bojevanju.

Po boju ste (seveda v primeru zmage) nagrajeni z denarno nagrado in novim kosom opreme ali načrtom za kakšno zanimivost. Vojaki višjih stopenj zaradi boljših atributpv in pridobljenih sposobnosti hitro postanejo nenadomestljivi, in zato je njihova izguba tragična, a na srečo vsaj blagodejna za denarnico. Sicer ne boste žalovali kot ob izgubi veterana v XCOM, a vseeno te hitro zamika, da zaženeš prejšnji shranjen položaj. Sploh zato, ker napredovanje lahko traja precej dvobojev in le težko je nadomestiti veteranske bojevnike, ki ste jih trudoma izklesali iz ne-kaj-preveč veščih novincev.

Veliko vlogo v igri igra tudi karma; ne v smislu “vse se vrača, vse se plača”, temveč v tvoji pripadnosti določenim vrednotam. Če brcamo svoje podanike ter opravljamo druga neprijazna dejanja, se to vsekakor pozna pri njihovem zadovoljstvu ter obnašanju vseh, ki jih srečamo. To igra vlogo tudi pri sklepanju alians z nevtralnimi frakcijami, ki nam omogočajo gradnjo njihovih enot ter določenih struktur.

Tudi vsak vojak imajo svojo pripadnost v stilu dobrega in zla, in nasprotja se ne privlačijo, temveč nižajo moralo, pri čemer ne pomaga niti neskončna vreča cekinov. Starodavna sovraštva so večna in hraber, plemenit vitez se bo le težko ujel s tolovajem – seveda pa obstajajo tudi enote z nevtralno pripadnostjo, ki dobro sovpadejo z vsemi, a ne dobijo bonusa iste pripadnosti. Zanimivost so tudi heroji, katerih je obilica, in po zaslugi novih prisklednikov še več, za razliko od HoMM pa so dejansko raznoliki s svojimi prednostmi in slabostmi, ki so vidne tako v globalni mapi kot tudi med bojevanjem.

Debeli, mesnati hrošči

Največja Eadorjeva hiba je precejšnja neprijaznost do začetnikov ter nepoznavalcev tega žanra, saj bodo že na srednji težavnosti hitro preplavljeni oziroma razglasili bankrot. Ko enkrat dobite nadgrajene enote, pa se pojavi ravno nasprotni problem, saj brez težav opravite z večino sovražnikov. Še en problem je umetna inteligenca, ki je bolj uboga, kar se kaže na primer v njenem copranju identične čarovnije na isto enoto, čeprav se učinek ne multiplicira. Nekateri igralci so opazili tudi, da v načinu naključnih zemljevidov računalniški igralci niso preveč bistri, saj bi naj le čakali na igralca in se ne širili kaj preveč, a v kampanji teh problemov nisem opazil.

Največji problem pa ostajajo hrošči, ne male pikapolonice, ki nesramno brnijo naokoli, ampak debeli koloradci, ki sicer niso takoj opazni, ampak se hitro množijo in v drastičnih primerih povzročijo tudi izgubo večjega števila ur. Pravzaprav je različnih hroščev toliko, da me čudi, kako igra sploh deluje. Od pojavitve nepravilnega prikazovanja terena do izginotja plač enot (saj ne, da bi se pritoževal), pridobitve nadzora nad nasprotnimi enotami, prenehanja odzivanja, sesutja in še marsičesa drugega.

Zagotovo je Eador Imperium ena najbolj hroščatih iger, kar sem jih igral, in od Eador: Masters of the Broken World sem opazil le malo popravkov. Seveda ekipa budno popravlja igro, in sploh od prihoda druge razvojne ekipe smo doživeli veliko izboljšav, vsekakor je izkušnja bolj gladka kot ob prihodu v zgodnji dostop. A prostora za popravke je še preveč. Ne mislite, da je igranje nemogoče. Je čisto možno, če ste se pripravljeni soočiti z občasno naložitvijo starega shranjenega položaja.

Z grafične plati gre za povsem identično igro, kot je bil prejšnji Eador. Nič posebnega, a hkrati povsem prebavljiv izgled, ki razločno prikaže vse, kar potrebujete. Problem se občasno pojavi le s kamero, saj njenega naklona in lokacije med bitkami ne moremo spremeniti in tako ostanemo le s približevanjem in oddaljevanjem iz istega zornega kota. Animacije in zvočni učinki le redko sovpadejo in so precej površni, isto velja tudi za časovno uskladitev animacij glede na dejanja. Zvočna podlaga je sicer dobro sestavljena, čeprav vse skladbe zvenijo depresivno in žalostno ter ne pritegnejo ravno k igranju.

Delovanje ni povsem tekoče in število sličic je konstantno nekje okoli 40, ampak hkrati to v tej zvrsti ni nek velik problem. Se pa ob vsaki menjavi pesmi pojavi približno sekundna zamrznitev, razlog katere je očitno iskanje ali nalaganje nove glasbene podlage.

Če se poglobim v problem delovanja, je njegov vir že v sami osnovni kodi, ki ni najbolje spisana in je v precejšnji meri podobna, kot v prvem Eador naslovu. Izboljševanje zaradi tega in že malo zastarelega motorja nima računice, zato pa so tu tudi vsi ti problemi. Bral sem “spoved” (sedaj že bivših) razvijalcev, da sprva niso načrtovali izdelave novega Eadorja, ampak so to zaradi dobrega sprejema vseeno storili. Vendar je bil dosti slabše sprejet, po njihovih besedah je vsaka ocena na Steamu nižja od 70 % katastrofa, in tako Eador: Imperium štejejo za neuspeh. Ironično je naslov od menjave razvijalcev doživel ogromen preobrat in iz okoli 60 % zrasel na 85 %.

Vseeno, ker nihče v celoti ne pozna originalne kode, popravljanje večjih hroščev ne pride v poštev, kar je tudi razlog za nestabilnost. Vseeno želim vso srečo tako novi kot tudi stari ekipi, saj menim, da imata obe opravka z velikim uspehom, ki je na obraz mnogih prinesel nasmeh … in občasno tudi jezo.