Minilo je že več kot 3 leta, od kar so se uradni strežniki igre Age of Empires Online zaprli. Mnogi si tega niso želeli, a bilo je za pričakovati. Kljub temu, da je igra po mnenju mnogih, imela najboljšo igralno izkušnjo v Age of Empires seriji, ji to ni pomagalo. Eden izmed večjih težav je vsekakor bil občutek, kot da igraš slabo sestavljeno mobilno igro. Mnoge stvari so bile zaprte za plačilnim zidom, in če si želel izkusiti popolno igralno izkušnjo, te je igra lahko kar lepo udarila po denarnici. Zraven vsega tega pa je zamorilo še to, da si lahko z realnim denarjem kupil stvari, ki so ti prinesle veliko večjo prednost. Tu je bil še kup manjših težav kot je platforma Game for Windows LIVE kot tudi to, da v določenih državah (tudi v Sloveniji) nisi mogel kupiti civilizacije ali dostopa do določene vsebine, ker preprosto tvoja država ni bila podprta.
A kljub vsem tem težavam, je igra imela ogromno podporo in tudi takoj po zaprtju, se je po spletu pojavilo ogromno prošenj kot tudi peticij za ponovno odprtje strežnikov. A ker so mnogi vedeli, da bo to nemogoče, so si vsaj želeli, da bi igri odstranili večigralske lastnosti in jo ponudili kot enoigralsko igro, za preigravanje kampanje in “skirmish” iger proti računalniku (AI). A razvijalci kot tudi založnik niso več poslušali. Pojavilo se je zatišje, dokler se nekaj članov skupnosti ni odločilo igre prebuditi. Začeli so s projektom, ki je preko urejevalnika map omogočal zagon scenarijev in prišli tako daleč, da so oboževalcem ponudili igro brez večigralskih sposobnosti. A to jih ni ustavilo, seveda so si želeli več in tako ustvarili nov projekt imenovan Project Celeste, ki omogoča igranje igre tako, kot jo je bilo mogoče pred dobrimi tremi leti.
Ampak seveda je tukaj ena zelo velika razlika. Tokrat je igra popolnoma brezplačna. Vsaka civilizacija in vsak del igre je takoj, ko ustvarite račun, na voljo za igranje. Žal še nekaj stvari manjka, a razvijalci se močno trudijo te stvari dodati in tudi izboljšati. To pa ni vse, razvijalci prav tako dodajajo novo vsebino v igro kot npr. kampanjo mesta Athens, ki se odklene, ko se doseže stopnja 30. Tako priporočamo, da igri ponudite novo priložnost, saj je z vso odklenjeno vsebino in z nekaj novostmi igralna izkušnja veliko boljša.
Ampak kako jo namestiti? Preprosto, namestite originalno verzijo igre Age of Empires Online, ki jo lahko dobite tukaj; Prenesete zaganjalnik, ki ga lahko dobite tule; Ko je prenos zaganjalnika končan, odprete Celeste_Launcher_Gui.zip, datoteke v njej prestavite v direktorij, kamor ste namestili originalno verzijo igre. Ko to storite, poiščite program Celeste_Launcher_Gui.exe in ga zaženite (priporočamo, da si ustvarite bližnjico do tega programa na namizju); Ustvarite račun, se prijavite in pritisnete Play, zadnji korak pa je samo še veselo igranje.
Če med celotnim procesom naletite na kakšno težavo, vam priporočamo, da si preberete podrobnejša navodila za inštalacijo igre, ki jih najdete tukaj. Ali pa si ogledate spodnji video vodič.
Prihaja nova Lord of the Rings igra s strani Asmodee Digital in Fantasy Flight Interactive. The Lord of the Rings: The Card Game bo podobna današnjim igram kot je recimo Heartstone. Tako si bomo naredili svoj kupček, s katerim bomo premagovali Sauron-ove zlobne sile in ostalo golazen iz tega fantazijskega sveta, boriti pa se bo moč tudi proti drugim igralcem. Vsak igralec bo vodil svojo skupino junakov skozi različne naloge, ki bodo testirale njegove sposobnosti taktiziranja, vodenja, zgodbe in duha.
The Lord of the Rings: The Card Game bo izšla enkrat v letu 2018 za PC in kasneje verjetno tudi za mobilne naprave. Prvo bo izšla na platformi Steam v zgodnjem dostopu, kupiti pa bo moč tudi tri različne ustanoviteljske pakete.
Sonic Gather Battle ni ravno igra, ki se prodaja za polno igro. Gre za oboževalski projekt, ki ga je skupina navdušencev skovala in ga je moč potegniti iz interneta povsem brezplačno. A špil poseduje zelo vsiljivo zaščito, ki je do sedaj še nismo videli.
DRM se sproži takrat, ko se denimo sproži hrošč ali pa če poskušate uporabljati goljufije. Takrat se stopnje obarvajo modro, pojavijo se rdeči nepremagljivi duhovi in zadeva postane praktično neigralna. Če želite igro popraviti in se podate v Windows register, igra nekaj časa deluje normalno a po parih sekundah preklopi v nočno moro. Stopnje se obarvajo rdeče, pojavijo se nekakšna plavajoča očesa, predvajati se začne glasba šefa iz igre Sonic CD, igre pa ni možno niti več pavzirati. Če zadevo odstranite preko “uninstall” opcije in ponovno naložite, se teh rdečih stopenj ne boste znebili. A Sonic Gather Battle se ne ustavi samo tule. Če se spravite na Google in vtipkate ime igre, čemur sledijo besede “cheat”, “mod” ali “hack” se bo vaš brskalnik samodejno zaprl. Očitno se modifikacija poveže z nekim strežnikom, kjer drži podatke vašega računalnika in dokler ste pri njih na “črnem seznamu”, se vam bodo dogajale vse naštete neprilike, dokler razvijalcu ne dokažete svoje nedolžnosti.
Močna zaščita, ki že malce meji na virus oz “sypware”. Upajmo, da ostane samo pri temu projektu in da je ne zavohajo pri kakšnem večjem založniku.
Uporabniki iPhone-ov za upočasnjeno delovanje svojih naprav pogosto krivijo Apple, zlasti po posodobitvah strojne opreme. Vendar so se na Reddit pojavila ugibanja, da upočasnitev povzroča strojni problem in v nekaterih primerih zadošča že zamenjavi baterije, po kateri bo naprava delovala znatno hitreje.
Uporabnik TechFire, ki si lasti iPhone 6s z 64GB prostora, je po večih posodobitvah opazil znatno upočasnitev delovanja. Odločil se je za za preizkus in ko je staro baterijo zamenjal z novo, so rezultati v Geekbenchu močno izboljšani.
Moj iPhone 6 je v zadnjih tednih deloval počasneje in tudi po večih ponovnih nadgradnjah se to ni spremenilo. Potem sem uporabil bratovega iPhone 6 Plus, ki je dosegel tudi do 80% boljše rezultate. Takoj sem vedel, da je z mojim nekaj narobe. Odločil sem se, da zamenjam baterijo. Če sem še pred menjavo dosegal 1466 eno-jedrno in 2512 več-jedrno, po zamenjavi pa je rezultat narasel na 2526 eno-jedrno in 4456 več-jedrno. Apple preko programske opreme očitno upočasni telefon z nižanjem kapacitete baterije.
Zakaj bi se lahko to dogajalo? Kot vemo je bilo na začetku z iPhone 6 kar nekaj težav, saj so trpeli za naključnimi izklopi. Z posodobitvijo, se je ta problem odpravil, ampak ali je mogoče, da so bile spotoma narejene določene spremembe?
Popolnoma mogoče, da je vključen mehanizem prilagajanja frekvence jeder, glede na voltažo, ki jo baterija lahko proizvede.
To pomeni, da bo z degradacijo baterije padala tudi zmogljivost telefona, kar boste opazili v počasnejšem delovanju. Če je mogoče v tem primeru baterijo zamenjajte.
Špil, ki nosi malce čudno ime Overkill’s The Walking Dead, bi sicer moral iziti že lani a je bil izid zamaknjen. In to za kar precej. Tako ima igra zaenkrat zakoličen datum izida šele v jeseni 2018.
Razvijalec Overkill, ki je sicer znan po svoji Payday seriji, bo razvil igro, ki bo popolnoma drugačna od avantur, ki nam jih sezonsko rezervirajo pri Telltale Games. Na izbiro bomo imeli štiri različne karakterje, vsak o njih pa bo posedoval svoje unikatne sposobnosti ter vlogo v skupini. Čaka nas precej akcije, kjer bomo nesrečne nemrtve napadali s pomočjo hladnih orožij ali pa bodo iz razdalje zapela strelna orožja. V svoji srži, bo Overkill’s The Walking Dead večigralsko sodelovalna prvoosebna streljačina, kjer bodo naenkrat lahko sodelovalno igrali štirje igralci.
Ker nas do izida čaka še kar precej čakanja, so razvijalci objavili prvi posnetek gre, kjer lahko vidimo prvega igralnega karakterja, ki sliši na ime Aidan. Napovednik žal ne prikaže samega igranja a je dovolj dober, da nakaže kaj približno nas čaka naslednje leto.
Minilo je ravno malce več kot mesec, ko smo pisali o Fortnitovem impresivnem rekordu, kjer je igro posedovalo 20 milijonov igralcev. V tem času so številke pridno naraščale in sedaj je špil dosegel nov mejnik: 30 milijonov.
Popularen žanr Battle Royal iger se še ni umiril in tako Fortnite kot njegov konkurent, Player Unknown’s Battlegrounds vsak dan pridobivata nove igralce. Fortnite je dosegel še eno impresivno številko saj jo je pretekli vikend preigravalo kar 1.3 milijonov istaočasnih igralcev. PUBG ni dosegel ravno še teh številk a treba se je zavedati da se slednji prodaja za 30€, kmalu pa bo dosegel nove višave, ko bo zadeva zapustila Zgodnji Dostop ter izšla še na konzoli Xbox One.
Nekaj je zagotovo, večigralske akcije nam ne bo zmanjkalo. No, razen če vam crkne net.
We just passed 20 million players across all of Fortnite since launch! Thanks from the bottom of our 💗💜💚 pic.twitter.com/LuVV5vb7wj
MechWarrior 5: Mercenaries je nova igra, ki jo razvijajo Piranhna Games, ki bo izšla izključno za osebne računalnike decembra 2018. Gre za igro, v kateri se borimo z različnimi stroji, tanki in roboti, dogajanje pa je postavljeno v leto 3015. Pred kratkim so oznanili prihod 4 – igralskega sodelovalnega načina in celo enoigralsko kampanjo. Špil bo podpiral celo modifikacije, kar zna marsikomu povzdigniti izkušnjo še za stopničko višje.
Od zadnjega MechWarrior naslova je preteklo že kar nekaj časa, natančneje 17 let, zato bo zanimivo videti, če ima ta legenda še noge, na katerih lahko stoji tudi v modernem času.
Leto 2017 se počasi približuje h koncu in vsekakor je bilo polno odličnih predstavnic našega najljubšega načina preživljanja prostega časa.
Tako smo svoj teleskop usmerili proti 2018 in izbrali 10 iger, ki nas trenutno najbolj veselijo in katere tudi največ obetajo.
1. Anthem (jesen 2018)
Čeprav je bil Biowareov zadnji izdelek precejšnje razočaranje, upanje ne zamre tako zlahka. Zato mnogi upe polagajo v Anthem, ki bo večigralska streljačina, slična popularni Destiny. Od veteranov poleg dobre akcije, pričakujemo še dobro zgodbo ter všečne stranske karakterje.
2. System Shock (enkrat 2018)
Od originala je minilo že kar 20 let a legenda System Shock se vendarle vrača v povsem novi preobleki. Vrnilo se bo nekaj originalnih razvijalcev, prisotna pa bo tudi igralka Terri Brosius, ki je dve desetletji nazaj upodobila zlobno umetno inteligenco SHODAN.
3. Kingdom Come: Deliverance (13. februar)
Na tole realistično RPG igro čakamo že kar nekaj časa in po par zamujenih rokih za izid, se sedaj končno le približuje čas, ko bo zadeva naposled le ugledala luč sveta. Igrali bomo mladega možakarja, ki mu zlobni najemniki pobijejo družino. Čaka nas krvava pot do maščevanja v srednjeveški pokrajini, imenovani Bohemia.
4. State of Decay 2 (pomlad 2018)
Tale tretjeosebna klavščina je v originalni izdaji pustila igralce impresionirane, nadaljevanje pa naj bi bilo izboljšano v vseh pogledih. Čaka nas večigralstvo, tri mape enake velikosti kot v izvirniku ter še bolj napredno kovačenje baz.
5. A Way Out (zgodaj 2018)
Razvijalci Hazelight so navdušeni nad ustvarjanjem iger, ki omogočajo sodelovalno igranje. Tako je bilo v njihovi prejšnji igri Brothers: A Tale of Two Sons in tako bo v njihovem najnovejšem naslovu A Way Out. Pobegniti bo potrebno iz zapora, za dokončanje kampanje pa bosta potrebna vsaj dva igralca.
6. Metro Exodus (enkrat 2018)
Post-apokaliptična Moskva se zopet vrača v polnem sijaju. No, morda ne ravno sijaju, saj bomo tavali po pol odprtih nivojih razrušene ruske prestolnice, kjer nas na vsakem koraku čakajo mutantje ter zvrhana merica radiacije.
7. Far Cry 5 (27. marec)
Tokrat se bomo podali v zasneženo Montano, ki je padlo pod škorenj zlobnega kulta. Čakajo nas odprti nivoji, kovačenje, nov sistem najemnikov ter seveda huda akcija. Upamo samo še na všečnega negativca in kopije igre bodo kar letele iz polic.
8. Pillars of Eternity: Deadfire (enkrat 2018)
Priznani in veteranski razvijalec RPG iger Obsidian pospešeno pripravlja nadaljevanje kritično uspešne igre Pillars of Eternity. Tokrat bo naša pustolovščina obarvana bolj piratsko, kjer bomo komandirali ladjo, raziskovali pa bomo Deadfire Archipelago v iskanju boga Eothasa.
9. Darksiders 3 (enkrat 2018)
V tretjem delu Darksiders serije bomo prevzeli nadzor nad ženskim karakterjem, ki sliši na ime Fury. Je ena od štirih jezdecev apokalipse, za nalogo pa bo imela uničiti Sedem Smrtnih Grehov, to pa ji bo uspelo v prenovljenem bojnem sistemu, ki bo vključeval bič ter dosti magije.
10. Vampyr (pomlad 2018)
Vampirska pravljica postavljena v London. To so tokrat spočele roke razvijalca Dontnod Entertainment, ki so bili poprej zaslužni za luškano avanturo Life Is Strange. Naša naloga bo odkriti zdravilo za bolezen, ki je napadla presolnico Anglije. Poleg tega nam bodo preglavice delali drugi vampirji, vsaka naša odločitev pa bo poskrbela za drugačen potek in izid zgodbe.
Bonus: 11. Red Dead Redemption 2 (druga polovica 2018)
Še ena igra, ki se nam je sprva nekako izmuznila izpod drobnogleda, je kavbojsko obarvani Red Dead Redemption 2. Čeprav naj bi špil izšel letos, ga je razvijalec Rockstar Studios zamaknil v drugo polovico 2018. Tokrat bomo nastopili v škornjih novega karakterja z imenom Arthur Morgan, ki je član Dutch van der Linde tolpe. Tole ne bo nadaljevanje saj se bo zgodba odvijala pred tisto iz izvirnika, RDR 2 pa je zaenkrat napovedan samo za PlayStation 4 ter Xbox One.
Smo kaj izpustili? ‘Nč vas bit strah’ in zapišite svoje favorite v komentar!
Nvidia je pred kratkim spočela novo grafično kartico z strašljivim imenom Titan V. Zadeva sicer naj ne bi bila namenjena povprečnemu uporabniku oziroma igralcu ampak je bolj ustvarjena za preračunavanje umetne inteligence. Poseduje 12GB HBM2 pomnilnika, njena frekvenca pa teče pri 1200MHz. Čeprav zna kakega grafičnega navdušenca Titan V vseeno navdušiti, ga bo od nakupa zagotovo odvrnila cena, ki vas bo obrala za okoli 3,000€.
Uporabnik portala Reddit, imenovan “MrOmgWtfHaxor” si je vendarle privoščil beštijo in jo stestiral na parih različnih igrah. Pod preizkusom so se znašle Rise of the Tomb Raider, Ashes of Singularity ter Gears of War 4. Rise of the Tomb Raider je na Ultra nastavitvah ter pri 1440p resoluciji tekel v povprečju pri 66 sličicah na sekundo, medtem ko je v Gears of War 4 pri istih nastavitvah dosegel kar 158 sličic na sekundo, Ashes of Singularity pa je v sekundi prikazal 88 sličic.
Spodaj sta prikazana še dva grafa, kjer lahko razberemo, da je Titan V za kar 27% prehitel popularno GTX 1080 Ti. Lepa napoved za prihodnost, ko bodo takšne kartice postale dosegljive navadnemu smrtniku.
Če se vam kolca po ruski, post-apokaliptični pokrajini, ste zagotovo v polni pripravljenosti zagrizti v vsako igro, ki bi prinesla vsaj kanček atmosfere, ki jo je nekoč znal pričarati STALKER.
Nekje v to smer cilja serija Metro, ki je sicer precej različna od Zalezovalca a vseeno zna potešiti vsaj nekaj vaših želja.
Tako sta razvijalec 4A Games in založnik Deep Silver prikazala povsem nov napovednik za najnovejši del v seriji, imenovan Exodus. Špil bo združeval akcijo, skrivanje ter raziskovanje na pol odprtega sveta, kjer bo grozljivost skrbela za primerno apokaliptično vzdušje.
Kdaj ga bomo igrali? Potrpežljivo lahko še enkrat očistite svoje gas maske ter preverite filtre, saj bo Metro: Exodus izšel šele v jeseni 2018. Do takrat naj vas drži spodnji napovednik.
Ne, tole ni nadaljevanje popularne, zombie pobijalščine Dying Light ampak samo dodatek. Ki pa bo prinesel kar nekaj novosti.
Kot prvo, bo zadeva povsem ločena od originalne igre. Dying Light: Bad Blood bo povsem samostojen dodatek, ki za delovanje ne bo potreboval originalne igre.
Popularnost Battle Royal iger je razvijalca Techland pripravila do tega, da sledeč način vpelje tudi v svojo igro. Tako bo v ekspanziji poudarek na boju med igralci a vseeno naj bi špil obdržal tisto, kar ga je v originalu naredilo tako presneto zabavnega. Poleg PvP načina bo vključen tudi sodelovalni PvE, več informacij pa še ni znanih.
Tisti, ki želite zadevo čimprej preizkusiti, se lahko vključite v testiranje, ki bo nekaterim srečnežem omogočilo igranje pred uradnim izidom. Sicer pa počakajte na leto 2018, ko naj bi dodatek tudi uradno izšel.
Razvijalci Phoenix Labs večkrat na svojemu Twitter računu povedo, da bodo pošiljali beta ključe za njihovo igro Dauntless, in tokrat so se usmili tudi mene. Vse, kar sem storil, je to, da sem si naredil račun na njihovi uradni spletni strani in po kar nekaj mesecih čakanja le dobil svoj ključ, ki mi sedaj omogoča dostop do beta različice.
Dauntless je co-op akcijski RPG, postavljen v fantazijski svet, kjer se je zgodilo uničenje sveta. Vse to je prineslo čudežne pošasti, imenovane “Behemoths“, katere lovijo še preostale živeče ljudi. Kot igralec oziroma “Slayer” je naša naloga, da te pošasti ubijemo, dobimo plen od njih in si s tem naredimo nova, boljša orožja ter ostalo opremo. Sama igra ima risano grafično podobo in je narejena z Unreal 4 pogonom. Trenuno zasede skoraj 9 GB prostora na našem trdem disku, kar ni tako veliko za današnje čase. Je pa seveda treba vedeti, da ni še uradno izšla, in do takrat bo verjetno pridobila še kakšen GB. Dobimo jo v treh različnih izdajah, dražje izdaje igralcu dajo več uporabnih in tudi neuporabnih stvari. Najcenejša izdaja nas bo obrala za 39,99 $, srednja za 69,99 $ in najdražja za kar 99,99 $. Če vam Dauntless trenutno ni preveč pri srcu, lahko počakate na uradni izid, saj jo boste takrat lahko igrali brezplačno.
Razvijalci Phoenix Labs večkrat na svojemu Twitter računu povedo, da bodo pošiljali beta ključe za njihovo igro Dauntless, in tokrat so se usmili tudi mene. Vse, kar sem storil, je to, da sem si naredil račun na njihovi uradni spletni strani in po kar nekaj mesecih čakanja le dobil svoj ključ, ki mi sedaj omogoča dostop do beta različice.
Dauntless je co-op akcijski RPG, postavljen v fantazijski svet, kjer se je zgodilo uničenje sveta. Vse to je prineslo čudežne pošasti, imenovane “Behemoths“, katere lovijo še preostale živeče ljudi. Kot igralec, imenovan “Slayer”, je naša naloga, da te pošasti ubijemo, dobimo plen od njih in si s tem naredimo nova, boljša orožja ter ostalo opremo. Sama igra ima risano grafično podobo in je narejena z Unreal 4 pogonom. Trenuno zasede skoraj 9 GB prostora na našem trdem disku, kar ni tako veliko za današnje čase. Je pa seveda treba vedeti, da ni še uradno izšla, in do takrat bo verjetno pridobila še kakšen GB. Dobimo jo v treh različnih izdajah, dražje izdaje igralcu dajo več uporabnih in tudi neuporabnih stvari. Najcenejša izdaja nas bo obrala za 39,99 $, srednja za 69,99 $ in najdražja za kar 99,99 $. Če vam igra ni tako pri srcu, vam priporočamo, da počakate, saj ko bo uradno izšla, jo boste lahko igrali brezplačno.
Kreiranje lika
Ženski lik mora izgledati zmožen vihteti velikanski meč
Moja pot se je v Dauntless začela pri ustvarjanju lika. Hitro sem ugotovil, da ne bom imel preveč velike izbire pri kreiranju. Na izbiro so nam razvijalci ponudili izbiranje med moškim in žensko, spreminjanjem barve kože, nekaj različnih pričesk, precej omejeno spreminjanje ušes, ustnic, nosu in oči, tako da sem precej hitro naredil svoj lik in se že podal na avanturo, ki mi jo trenutno ponuja. Srčno upam, da bodo razvijalci pred izidom igre še bolj dodelali prilagajanje lika, saj je trenutno precej slab, vsaj za moje standarde. Sploh, če primerjam Dauntless z, recimo, Black Desert Online ali Guild Wars 2, v katerih lahko naredimo prave čudeže iz naših likov. Ob kreiranju svojega lika sem tudi naredil nekaj napakic, zato sem se odločil, da to popravim, tako sem se odpravil do stilista in spremenil svojo možato žensko v malo bolj srčkano dekle, čeprav mi ni najbolj uspelo, ampak vseeno je malo bolje, kot je bilo. Po drugi strani se pa mi zdi prav, da so ženske, ki vihtijo gromozanske meče, videti bolj možate, kot pa da imamo na pol nage ženske v visokih petah in za piko na i še v t. i. “anime” stilu, kar mi zelo smrdi.
Stilist lahko postane prava nočna mora za naš žep.
Mikrotransakcije
Nič skrbeti, Phoenix Labs vam ne bodo spraznili denarnice, kot vam jo Ubisoft in Electronic Arts
Trenutno moramo Dauntless kupiti ali imeti nekaj sreče, ampak ob izidu bo igra brezplačna in razvijalci morajo nekako preživeti. Trenutno vsebuje nekaj mikrotransakcij, ki se tičejo samega videza in t. i. “boostov”. Če vas videz ne briga veliko, vam ne bo treba zapraviti niti centa za to in še vedno boste lahko uživali v vseh vsebinah, ki so jih razvijalci pripravili. Prav tako velja za “booste”. Ti nam omogočijo samo hitrejše napredovanje skozi igro in trenutno so na voljo trije različni: champion, style hunter in patron. Prvi stane 14,99 $ in poveča plen, ki ga dobimo od narave in pošasti, ki jih pobijemo. Cena drugega 14,99 $ in nam poveča ter odklene posebne kozmetične stvari, ki jih lahko dobimo od pošasti. Tretji pa vas bo naredil za 24,99 $ lažje, združi pa oba prejšnja v enega. Vsi trije delujejo 30 dni, lahko pa jih kupimo tudi za 7 dni ali 1 dan. Sam menim, da so vse mikrotranskacije zelo opcijske, če pa želite pohitriti svojo igralnost, priporočam nakup chamopion boosta.
Skromna trgovina v Dauntlessu.
Naj se žurka začne
“Poišči skupino, nabiraj materiale, ubij Behemotha, izboljšaj svojo opremo in ponovi vajo” je moto v Dauntless
Dauntless ni popolnoma “open world” igra, a še vedno lahko rečemo da gre za MMORPG, ker potrebujemo stalno povezavo do interneta za igranje, imamo različne naloge, napredovanje lika in mesto, v katerem si izboljšujemo lik ter se družimo z drugimi igralci. Samo mesto je precej veliko, a še vedno najdemo v njem veliko praznih ulic, ki se bodo s časom in posodobitvami verjetno napolnile z raznimi NPC-ji. Trenutno imamo le prodajalce orožja, oklepov, različnih napojev in nekaj takih, ki nam ponujajo naloge. Poleg tega dobimo v mestu še t. i. “hunt board”, katerega uporabljamo za začetek svoje dogodivščine, lahko se postavimo na čakalno vrsto sami in začnemo z avanturo, ali pa počakamo nekaj časa in nam sam sistem pridobi še druge ljudi. Zelo priporočam, da si pridobite skupino igralcev, saj postane pobijanje Behemtohov veliko lažje. Za enkrat jim sistem za iskanje skupin deluje slabo in je dobro, da uporabimo klepet za iskanje ljudi, ki nam bodo pomagali pri določeni aktivnosti. Tukaj je še t. i. “core breaker”, ki ni nič drugega kot naprava, ki nam iz pridobljenih jeder naredi material, s katerim si lahko naredimo boljše oklepe in ostala orožja. Za naloge, ki jih dobimo po mestih, je pomembno, da jih naredimo, če želimo napredovati v igri. Te naloge niso pa prav nič posebnega, npr. samo ubij tega in tega, nabiraj to in to.
Lovljenje zlobnih Behemothov še ni bilo boljše.
Boj in svet okrog nas popestrita dogajanje
Ko smo dobili skupino, se odpravimo v akcijo. Vsaka odprava traja največ 30 minut, kar pomeni, da moramo v tem času nabrati čim več materialov in še ubiti Behemotha. Vsaka od pošasti ima posebne napade, na katere mora biti igralec pozoren. Trenutno imamo na voljo sabljo, sekiro, kladivo, verižna rezila in sulico. Vsako od orožji je edinstveno in ima prav posebne napade. Osebno sem ugotovil, da mi je najboljša sablja in najslabša sekira, seveda je to stvar okusa in vašega stila igranja. Boj ni pretežak, da se ga naučite. ;islim, da bodo razvijalci dodali v igro še več različnih orožji, in upam, da bodo dodali tudi loke in ostala orožja za streljanje na daljavo. Svet okrog nas, preden napademo pošast, je zelo lep in popestri naše iskanje velikanske zverine. Postavljenih je veliko rož, skal in celo nekaj živalic, ki nam dajo materiale za izboljšanje lika. Zaenkrat se mi zdi svet malo pust in potrebuje mogoče še malo življenja. Upam, da bodo razvijalci v igro dodali še več različnih okolij, saj so trenutno na voljo samo snežna, travnata in puščavna. Kot sem že omenil, traja avantura 30 minut in vsaj 10 minut potrebujemo za ubijanje Behemotha, če pa nabiramo še rožice in se podimo po prelepem svetu, se zna kar hitro zgoditi, da nam zmanjka časa. Ko je enkrat zverina mrtva, tudi če nam je čas ostal, se žal ne da več raziskovati sveta, saj se nam zaključi avantura, in že se vrnemo nazaj v mesto polno drugih igralcev.
Temačna noč z luno na nebu naredi okolje zelo atmosferično.
Izboljševanje opreme in opremljanje lika
Svoj lik izboljšamo s pridobivanjem materialov od različnih zveri ter sveta okrog nas. Iz teh materialov si naredimo nov meč, oklep, napoje za zdravje in še druge stvari. Določene materiale je težje dobiti, saj jih dobimo samo, če uspešno ubijemo Behemotha – in še je možnost, da nam zverina ne bo dala tistega, kar želimo. To pomeni, da moramo večkrat ponoviti pobijanje ene in isti zverine, če hočemo narediti celoten komplet oklepa. To je časovno kar potratno in sčasoma postane “grindy”, ampak meni osebno je precej všeč, ker je Behemothov že zdaj v zgodnjem dostopu veliko in se moramo vedno naučiti novih taktik, vendar to še vedno ne uniči “grinda” enega in istega, če bi radi napredovali na večjo stopnjo oklepov in mečev. S tem, ko odklenemo nov tier opreme, dobimo tudi nove naloge, ki nam jih ponudijo različni NPC-ji v mestu, in tako se nam odprejo tudi novi Behemothi na hunt boardu.
Opremo izdelamo z dvemi kliki, problem je dobiti materiale.
Zaključek
Dauntless je odličen miks med akcijskim in spletnim RPG-jem, nima preveč zahtevnih kombinacij za pobijanje zveri, tudi sam napredek lika se stopnjuje dokaj hitro, čeprav moramo večkrat ubiti eno in isto zver. Glede na to, da je v zgodnjem dostopu, mislim, da ima kar dodelano grafično podobo in na mojem računalniku teče brez problema na najvišjih nastavitvah. Seveda se kdaj zgodi, da pride do padca FPS-ov in zaostajanja strežnika. Poleg tega boj kdaj postane čuden, sploh, ko se hočemo izmakniti Behemothu se zgodi, da nas lik ne uboga, in tako lahko dobimo kritičen udarec. Razvijalci Phoenix Labs hočejo za igro 39,99 $, kar je slabih 35 €. Menim, da je igra vredna tega denarja, saj nam že zdaj v beta fazi ponuja kar nekaj vsebin in razvijalci jo redno posodabljajo. Poleg tega pa zelo poslušajo svoje uporabnike in se res trudijo narediti igro po željah uporabnikov. Če ste zvest PC igralec, imate radi risano grafično podobo, nekompliciran boj, nabiranje materialov, pobijanje zveri in malček grinda, je Dauntless prava izbira. Drugače pa počakajte izid igre v letu 2018, saj bo Dauntless postal brezplačen.
Igra, ki je zaenkrat podrla skorajda vse rekorde na Steamu, bo kmalu zapustila Early Access.
PlayerUnknown’s: Battlegrounds bo tako 20. decembra postal polnopravna igra, brez oznake Zgodnji Dostop. Poleg tega je razvijalec Bluehole najavil, da je sedaj že moč preigravati povsem novo puščavsko mapo, imenovano Miramar.
PUBG bo kmalu doživel izid tudi na konzoli Xbox One in sicer že 12. decembra, do takrat pa lahko uživate v povsem novem napovedniku.
Podjetje Valve, razpolagajoče s priljubljeno platformo Steam, katera igralcem omogoča nakup in igranje iger, je sporočilo, da so ukinili bitcoin kot eno izmed možnosti plačevanja iger na Steamu.
Za razlog, ki je botroval k takšni odločitvi, so navedli nestabilnost kriptovalute bitcoin in previsoke stroške transakcij na Bitcoin omrežju. Pojasnili so, da je njegova nestabilnost v zadnjih nekaj mesecih ekstremna, saj se je v nekem zelo kratkem obdobju zgodilo, da je vrednost kriptovalute padla za kar 25 %. Prav tako pa so višine stroškov za transakcije na Bitcoin omrežju zelo nesorazmerne s ceno igre. V praksi to pomeni, da uporabnik, ki želi plačati določeno igro z bitcoini, le-to zelo preplača. Uporabnikom pa naj bi se dogajalo tudi, da je vrednost te kriptovalute med transakcijo padla, zato so morali doplačati preostanek, kar pa je ponovno povzročilo visoke transakcijske stroške.
Dodali so še, da puščajo odprte možnosti za morebitno ponovno uvedbo tovrstnega plačevanja v prihodnosti, v kolikor bodo mnenja, da je omenjena kriptovaluta dovolj stabilna in da je to smiselno.
Niantic nam predstavlja vremenski sistem in kar 50 novih pokémonov iz Hoenn regije, kjer bomo trenerji srečali znanega Treecko-ta, Torchic-a in Mudkip-a in še nekaj drugih iz te pokrajine.Poleg novih živalic, so se razvijalci potrudili in predstavili nov vremenski sistem, ki bo popolnoma spremenil lovljenje in interakcijo s pokémoni.
To v praksi pomeni, da če bo deževno vreme, bo več možnosti za prikaz Mudkipa ali kakšnega drugega vodnega pokémona, isto pa bo veljalo za druge vremenske razmere. Vreme bo prav tako vplivalo tudi na napade naših živalic in tako bo Charizard-ov Fire Spin najbolj učinkovit ob sončnem dnevu.
Dovolj bodi besed, raje si oglejte spodnji napovednik!
Nikoli nisem bil velik ljubitelj gaming prenosnikov, sploh, ker bi jih večino v preteklosti zlahka uvrstil v skupino nepremičnin. Šlo je namreč za težke in neznansko debele kose plastike in pločevine, na katerih ste si ob slabih dnevih lahko spekli tipičen angleški zajtrk. Časi se spreminjajo in z nižanjem porabe in oddane toplote so tudi zmogljivejši prenosniki našli svoje mesto v sprejemljivih dimenzijah in postali smiselni, tudi za zahtevnejša opravila.
Vendar ne gre za tipičen gaming prenosnik, saj je prvovrstno namenjen ustvarjalcem različnih vsebin, zaradi grafične zmogljivosti pa se da na njem igrati tudi videoigre. Preprosto povedano je cenejša alternativa ZenBook-a, namenjena širšemu delu trga. Predbožični čas, kot nalašč za test.
Asus VivoBook Pro je bil prvič oznanjen na letošnjem Computex. Kot sem že omenil je od dražjega bratranca cenejši za dobrih 400€, vendar kljub temu ne gre za ravno cenovno ugoden prenosnik. Še vedno stane kar 1300€, ki jih po svoje opravičijo izjemno zmogljive komponente, ki se skrivajo v notranjosti. Vendar izbire v tem cenovnem razredu ne manjka. Izmed konkurentov, mu za vrat dihata tako Dell XPA 15, kot tudi Acer Aspire VX 15. Kakorkoli, oba zgoraj omenjena prenosnika uporabljata manj zmogljiv i5 7300HQ, s štirimi jedri, prepolovljena pa je tudi količina pomnilnika.
Začnimo pri enem izmed zame osebno najpomembnejših aspektov v prenosnikih, to je ohišje. Nenazadnje jih bomo vsakodnevno prenašali naokoli in nikakor ne bi želel po letu videti že na pol razpadlega, ki ropota ob vsakem premiku, za izogib česar bo potrebno že ob nakupu biti pozoren na kakovost uporabljenih materialov.
Asus na strani navaja, da je ogrodje iz 19.2mm debelega brušenega aluminija, vendar ne v celoti. Okoli ekrana najdemo na otip kakovostno ne-svetlečo plastiko. K sreči, tako kot tudi aluminijasti deli, ni podvržena prstnim odtisom, vsaj ne v meri, da bi bilo moteče. Sam izgled in barvna kombinacija nista nič posebnega, čeprav svoje elegance ne skriva in je prijeten na pogled.
Prvi vtis je pokazal kompaktnost in čvrstost, vendar se tipkovnica malenkostno upogiba v sredini, ki je temu najbolj izpostavljena. Na spodnji strani so tri ventilatorske reže, kar bi znala biti težava ob dolgotrajnejši rabi na postelji, kjer bi stik z mehko površino otežil hlajenje. Zvočni sistem se za razliko od vetilatorjev nahaja na sprednji strani. Razvit je bil v sodelovanju z Herman/Kardon in zaobsega dva zvočnika. Oba se nahajata asimetrično, na vsakem koncu sprednjega dela. Boste pa kar hitro opazili, da spodnji del ne skriva vzdrževalnega pokrova in tudi, da se nikjer ne nahaja ločena reža za baterijo. Slednja je vgrajena in do nje je mogoče dostopati le s popolno odstranitvijo spodnjega pokrova.
Priključki
Priključki, ki se nahajajo na prenosniku, so dokaj standardni. Tako lahko na levi strani najdete priklop za polnilec, USB 3.1, HDMI in USB 3.1-c. Za zunanji priklop monitorjev sicer na izbiro ni DVI ali VGA priklopov, a glede na to, da je standard bolj kot ne prešel na HDMI ter DP, to ni nikakršna ovira.
Enako pa žal ne morem trditi za desno stran. Nikakor ne morem razumeti, zakaj sta tu dva USB 2.0 priklopa, namesto že splošno uveljavljenih 3.1 ali vsaj 3.0, zraven njiju pa obrvi dviga še skupen 3.5 audio priključek za slušalke, mikrofon ali oboje. Majhna težava za lastnike slušalk z ločenima priklopoma. Seveda ne smem pozabiti še bralnika SD kartic, ki zna biti izjemno priročen. Sam nekoliko pogrešam še kakšen dodaten USB priklop in morda nekoliko več prostora med priključki samimi. S slednjim niso bili preveč radodarni, kljub temu pa vas večina večjih težav zagotovo ne bo imela.
Pričakovano ni vgrajene BluRay ali DVD enote, kar je v mojih očeh dodaten plus. Če ne drugega se na ta način nekoliko zniža sama teža in poraba prenosnika, vsakdo, ki bralec ploščkov še potrebuje, pa si še vedno lahko omisli prenosno enoto. Na desni strani je dodan še Kensington priključek za ključavnico, s katero lahko prenosnik zavarujete pred krajo oz. odnašanjem. Seveda je samo ključavnico potrebno kupiti ločeno za okoli 50€.
Tipkovnica in drsna plošča
S tipkovnico med uporabo prenosnika nisem imel nikakršnih težav. Morda je bilo na začetku potrebnega nekoliko privajanja, saj so smerne tipke in številčnica utesnjene. Slednje bo težilo predvsem uporabnike z nekoliko večjimi prsti, saj so za dobro polovico ožje od preostalih, kar je tudi meni povzročalo kar nekaj poporodnih krčev. Razen tega glede tipkovnice večjih pripomb nimam. Konec koncev ne nudi tipkarske izkušnje v kateri bi blazno užival, vendar opravi svoje delo. Lepo je enostavno dostopati tudi do funkcijskih tipk, za uporabo katerih je na večini notesnikov potrebno uporabiti kombinacije dveh tipk. Hod tipk po navedbah proizvajalca znaša 1,2mm. Med daljšo uporabo sem večkrat opazil, da so tipke dosegle dno prehitro (lahko bi nudile višjo upornost), kar je vodilo do rahlega neudobja.
Med same tipke je integriran še gumb za prižig, ki se nahaja na zgornji strani tipkovnica na skrajni desni, zaradi česar so bile nekatere sekundarne funkcije prestavljene na numerični del. V uporabo stopijo, če je številčnica izklopljena. Spodnja fn tipka nudi bližnjice do različnih funkcij, kot je spreminjanje svetlosti tipkovnice, glasnosti ter svetlosti zaslona.
Pri touchpadih nikoli nisem uspel vzljubiti gumbov, vgrajenih na dno sledilne plošče. Veliko raje sem imel ločene, v stilu Lenovo Thinkpadov, saj so zame primernejši za delo. Na Asus VivoBook je sama ploskev rahlo zamaknjena v levo, zaradi udobnejše postavitve rok glede na tipkovnico. Sposobna je zaznati več dotikov hkrati, govora je o do štirih sočasnih zaznavah.
Spodnji del služi kot levi in desni klik, ki ju loči rahla črta v sredini. Samo klikanje je preglasno in daje občutek cenenosti. Sledilna ploščica deluje zadovoljivo, občasno sem imel težave z dvo-prstnim pomikom navzgor ali navzdol, saj mi je v brskalniku namesto želene poteze sprožilo povečevanje in zmanjševanje slike (scaling). Na ploščici se nahaja tudi bralnik prstnih odtisov. Opaziti ga lahko na zgornji desni strani. Možno ga je uporabiti za prijavo v operacijski sistem preko Windows Hello, pa tudi namesto nekaterih gesel. Vsekakor dobrodošla rešitev za vse, ki pogosto pozabljate gesla, ali pa ste jih preprosto naveličani vpisovati.
Zaslon
V začetku sem že izpostavil, da se testirani prenosnik prodaja s tremi različnimi ekrani. S TN je pričakovano najcenejši, saj so zanj značilni slabši vidni koti, sprane barve in nižja reprodukcija. Sam bi v tem cenovnem razredu zagotovo vzel IPS zaslon, ki se je na testu odnesel odlično, čeprav je v določenih igrah, zlasti po temi, vid otežen, saj je črna barva dokaj dobro reproducirana. Uporaben je tudi na prostem, čeprav v močni svetlobi delo ne bo mogoče. Na tem mestu pogrešam nekoliko dodatne svetlosti, saj premore dobrih 300 nitov, kar je dokaj povprečna vrednost, ob notranji uporabi seveda težav ni za pričakovati.
Kljub temu, da gre za kvaliteten ekran, slika ni tako ostra, kot na nekaterih zaslonih z višjo resolucijo, npr. Yoga 720 (3840×2160), XPS 15 (3840×2160), čeprav osebno ravno nisem pristaš prenosnikov, ki na 15,6″ vsiljujejo visoke ločljivosti. K temu botruje večja poraba energija in težave pri uporabi aplikacij, ki ti. scalinga ne podpirajo, oz. je slabo implementiran. Če ste pripravljeni odšteti dodaten denar, je tudi Asus VivoBook Pro N580VD mogoče kupiti s 4k zaslonom.
Zvok
Zvočni sistem je bil razvit v sodelovanju s harman/kardon. Prenosnik proizvaja spodoben zvok, dosti glasnejši od večine cenovno ugodnih prenosnikov in dovolj glasen tudi za uporabo v konferenčnih dvoranah. Seveda močnega basa ni za pričakovati, čeprav sem ob poslušanju glasbe opazil, da so zvočniki ustvarili natančne sintetike in rahel bas, so pa vokali zveneli toplo in mehko. Zvok je bil zadovoljiv, zgolj na najvišji glasnosti je prihajalo do šuma in občasnega popačenja tonov.
Ker ima zgolj eden 3.5mm audio priklop, ki je kombiniran, boste na njega ločeno lahko priklopili zgolj eno napravo. Problem se zna pojaviti, če želite priključiti tako zvočnike kot mikrofon od slušalk, kar ne bo mogoče. So pa slednje zaradi glasnosti ob daljših obremenitvah nujne.
Hlajenje
Ne morem reči, da je hlajenje slabo, vendar se pozna, da so bili pri zasnovi sprejeti nekateri kompromisi. Zaradi razmeroma nizke teže in dejstva, da je prenosnik tanek, je pričakovano večje breme padlo na hladilni sistem. Ventilatorji se nikoli ne izklopijo popolno in so slišni tudi zgolj ob surfanju po spletu. Pod obremenitvijo, pa se hrup le še stopnjuje. Igranje iger si brez slušalk težko predstavljam, ker znajo ventilatorji preglasiti zvok same igre.
Ob dolgotrajnejših obremenitvah se del ob zaslonu in zgornjem delu tipkovnice neprijetno segreje. Doseže lahko vse do 47c, ki je bila izmerjena v sredini. Vendar se pravi pravcati pekel skriva v notranjosti, vsaj na to sem pomislil, ko je procesor na testu redno dosegal 98C. Grafična se odreže malo bolje in kljub grafično zahtevnih igrah nikoli ni presegla 85C. Z znižanjem voltaže v Throttlestop sem problematiko uspel omiliti. Seveda je priporočljivo nastaviti tudi izklopitev Turbo Clock-a, ko procesor preseže 85-90c.
Poraba in baterija
Maksimalna poraba, ki sem jo na testu opazil je 120W, kolikor je tudi deklarirana zmogljivost priloženega adapterja, ki ob večjih obremenitvah deluje na polno. Na to problematiko sem opozoril že v članku Throttlestop. Slednje vodi do tega, da se vam tudi, ko bo prenosnik priklopljen na napajanje ob obremenitvi baterija ne bo polnila, ali izjemno počasi. Pri danem primerku se kljub vsemu ni praznila, tudi to se namreč dogaja.
V lažjih opravilih pa je poraba izjemno nizka, celo za 4-5W nižja, kot pri konkurenčnih prenosnikih.
Vanj je vgrajena 47Wh baterija, kar ni veliko. Bo pa v lažjih opravilih zdržal do 8 ur, pod obremenitvijo pa se čas skrajša na okoli 90 minut. Vseeno za delo in igre priporočam, da je prenosnik priklopljen na napajanje, saj bo v nasprotnem primeru frekvenca procesorja in grafične nihala, kar bo vodilo do opazno slabše zmogljivosti.
Zmogljivost
Zmogljivost je ob hlajenju in ohišju zame ena izmed pomembnejših lastnosti vsakega prenosnika. Konec koncev ima slednji največji vpliv na to, kako tekoča bo naša uporabniška izkušnja in v kolikšnem času bomo naše delo opravili.
Pod pokrovom se skriva i7 7700HQ procesor s štirimi jedri in osmimi nitmi. Njegov osnovni takt je 2.7GHz, ki se pod obremenitvijo zviša do 3.4GHz. Gre za enega izmed najzmogljivejših potrošniških procesorjev Kaby Lake razreda, ki jih je zaenkrat možno dobiti v prenosnikih. Svoje delo opravlja odlično in je kot takšen primeren tako za prenosne delovne postaje (seveda ne primarna), ustvarjalce pa tudi gejmerje.
V testnem primerku je dodan še 512GB SSD disk in 16GB pomnilnika. Prenosnika zaradi želje dobavitelja nisem razstavil, ampak, kolikor sem preveril po spletu se rama ne da dodajati, saj je pricinkan na ploščo, brez dodatnih prostih rež. Zaenkrat slednje veliki večini uporabnikov ne bo v napoto, razen če imate namen računalnik uporabljati za zahtevnejša dela v AutoCad ipd., kjer se vsak dodaten gigabajt pozna.
Grafična kartica je srednje zmogljiva GTX 1050, serije Pascal, praktično identičen čip od tega najdemo v grafikah za namizne računalnike. Če smo še do nedavnega prenosne grafične čipe od namiznih ločili z oznako m (GTX 980m), temu več ne bo tako. Vendar zmogljivost vsaj v dotičnem primeru ni identična. GTX 1050 v prenosniku ima nižji takt in deluje na okoli 1650MHz, med tem, ko navita namizna dosega tudi do 2000MHz. Vseeno omogoča zadovoljivo igranje iger, v kolikor ste pripravljeni nekoliko prilagoditi nastavitve. GTX 1050 je na voljo v 2GB ali 4GB izvedbi. Za vse, ki vas zanimajo rezultati testiranja v igrah, berite naprej.
Igre
Kot lahko že iz grafikona razberete, je prenosnik več kot sposoben poganjati najnovejše naslove, seveda s prilagojenimi nastavitvami. Grafična kartica je dosegla nekoliko slabše rezultate, kot bi jih njena namizna tekmica, vendar gre slednje pripisati nekoliko nižjemu taktu jedra. Vseeno mu igre niso predstavljale posebnega izziva, praktični ni naslova, ki ga ne bi morali igrati na FHD resoluciji.
Programi
Asus VivoBook Pro je nedvomno lepo zasnovan procesor s priročno težo, kakovostnimi zvočniki in učinkovito porabo na namizju. Po drugi strani je pod obremenitvijo glasen in topel, z uporabo baterije pa se zmogljivost zniža, tako, da bo za resno delo in igre preprosto moral biti priklopljen na električno omrežje. Zaslon svoje delo opravi dobro, čeprav zna ob sončnih dnevih biti na prostem samo pogojno uporaben.
K temu dodajmo še povprečno kamero (mikrofon) in vprašljivo izbiro nekaterih priključkov. Vseeno gre za kakovosten prenosnik, ki vas bo zadovoljil, v kolikor mu lahko oprostite nekatere pomanjkljivosti.
Sedaj lahko združite svoj hobi pitja in ukvarjanje z računalniškimi težavami v en super hobi!
No, če smo pošteni, ukvarjanje z računalniškimi neprilikami nas pogosto pusti žejne zato je zelo priročna rešitev, ko že porabljeno pločevinko piva lahko uporabimo za še kaj drugega kot odpadek. Recimo za ojačanje Wi-Fi signala, ki znajo delati preglavice v nekaterih stanovanjih ali v hišah z debelimi stenami. Seveda od te kmečke rešitve ne pričakujte odpravo vseh vaših problemov. A zna priti prav, če v določen predel bivalnika ne dobivate dovolj močnega signala, bodite pa pripravljeni, da bo potem spet na drugem mestu signal slabši.
Vsa navodila lahko vidite iz priročne slike zgoraj ali pa si pogledate spodnji video, kjer lahko pogruntavščino vidite v izdelavi.
Čeprav je četrti Doom prestal skoraj osemletni razvojni pekel, ki je napovedoval Duku sličen debakel, smo bili ob izidu lanske pomladi pozitivno presenečeni. Po trojki, spogledujoči se s prežitvenimi grozljivkami, je ekipi Id Software vendarle uspelo izdelati odlično strelsko karnažo stare šole, a z moderno zasnovo. Povprečno večigralstvo nas sicer ni prevzelo, toda samotarsko razstreljevanje in razčetverjanje peklenščkov po koloniji na Rdečem planetu je bilo vzdušno čez in čez. Požegnali smo ga tako metuzalemski špilavci, ki smo se z mancubusi in cyberdemoni srečali v začetku devetdesetih, kot callofdutyjevski mladiči. Peto poglavje je menda v delu, spotoma pa se je Id preizkusil v novi tehnologiji in sestavil doživetje za HTCjev ter playstationov VR-šlem. Ironija je, da v času pisanja igra za oculus rift uradno ni na voljo, dasi je za dotično napravo zaslužen prav Doomov oče John Carmack. Bržda je posredi nagajanje založbe, saj sta Bethesda in Carmackov novi delodajalec Oculus v sodnem sporu.
Razvojna ekipa: Id Software Založnik: Bethesda Platforme: PSVR, HTC Vive Datum izida: 1.12.2017 Cena: 29.99 € Zvrsti: Prvoosebna, strelska
Doom VFR je iz poznanih gradnikov sestavljena peturna dogodivščina, ki do neke mere dogaja, vendar ne upraviči moteče rabe VR-čelade.
Teleportiranje po Marsu in Peklu
VFR, ki menda pomeni virtual fucking reality, pripovedno ni Doom iz leta 2016, doživet skozi navidezno resničnost. Gre za odvrtek z novim likom, a isto marsovsko bazo od pogoltne korporacije UAC, kjer teče večdimenzijski projekt Lazar. Špilamo nekega znanstvenika, ki ga uvodoma začopati hudik, nakar se njegova zavest preseli v robota. A to je docela nepomembno, važno je le, da so duri inferna na stežaj odprte in demonska zalega vsepovsod. Cilj je kajpakda zapreti portal in izgnati vse zlodeje, za kar se moramo prebiti čez osem kratkih nivojev človeške postojanke in satanske razsežnosti. Okolica je pretežno reciklirana iz matične igre in tudi sicer nove zaznavne vsebine ni. Peklenska rodbina, ki zajema že videne kadavre, nestvore z raketometi, leteče beholderje in kolosalne hudiče, pada pod prav tako poznanim arzenalom, od Puške z veliko začetnico prek plazmatske brzostrelke do prislovičnega BFGja. Po stari šegi vlačimo s seboj vso orožarno naenkrat, naokrog pa ležijo patroni, ščiti in druge bonitete. Ista je ravno tako glasba, tako da dumovstva izdelku ne gre oporekati. Kljub temu presežek to ni.
Ne glede na igrator je teleportiranje vseskozi v rabi, saj se drugače ne da priti na višje ali oddaljene konce.
Če poženeš Doom VFR na PCju, te preseneti način premikanja: teleportiranje naokoli. To pomeni, da s stiskom petelina postaviš točko nekam v prostoru, kamor se nato instantno prežarčiš. Tako se sicer urno premikaš po vseh ravneh, a domače tako šviganje pač ni in komande so v splošnem neintuitivne. Normalnega ‘drsenja’ vivova kontrolnika ne nudita, medtem ko drugačen igrator sploh ni podprt. Na playstationu se z lizikama move špila še slabše, toda tam srečoma obstajata dodatni opciji, ki z gobicama omogočata gladko potovanje: dualshock in aim controller. Zato se mi konzolna varianta, ki jo lahko igraš tudi v sede, bolj dopade od računalniške, ki terja stanje in obračanje. Na žalost pa so avtorji naredili neumnost, da je glavno orožje po novem desnoročno, leva okončina pa drži granate oziroma BFG. To vpliva na estetiko in občutek. Če se odločiš za joypad, sta rokici z orožjem čudaško negibni, dočim dvoročno držanje omenjene puškolične plastike ne sovpada z dvema krepeloma pred seboj.
Če špilaš z joypadom, sta pokalici takole prilepljeni v vidno polje. Levoročni BFG je itak nesmiseln, saj je municija zanj redka. Po mojem bi morali obdržati dvoročno držanje pušk.Kakor v lanskem Doomu se demoni po zavdanih poškodbah obarvajo modro. A namesto smrtnega udarca z motorno žago ga po novem telefragiramo.
VR-eksperiment
Ne oziraje na igralno orodje mimo teleportiranja vseeno ne gre. Na prenekatero polico se drugače ne da priti in celo nekateri robniki so ‘peš’ neprehodni. Za nameček je skakanje skozi tkanino prostora tudi bojevalna mehanika. Prejšnje fatalityje z motorko sedaj nadomešča tako imenovano telefraganje: v oslabelega demona se prežarčiš in ga raztelesiš. Zanimivo, ampak kljub temu bi lahko obdržali motorno žago. Njena nerazložljiva odsotnost je precejšnja zamera, kajti bližinsko klanje in dekapitiranje rogatcev bi v VR vendarle izpadlo nadmočno. Nasploh se mi zdi sveža tehnologija neizkoriščena, saj ni učinkovitih stereoskopskih trikov, zaradi katerih bi refleksno umikal glavo, in prav tako ne vsaj občasne grozljivosti. V oči zbode tudi zastarel grafični pogon z oglato arhitekturo in statično, neinteraktivno okolico. Razen eksplozivnih sodov ni mogoče premakniti, kamoli uničiti enega samega objekta, kar nekako ne gre vkup z VR-realizmom. Igranje konec koncev teži pregovorno slaba razločnost in za povrhu sem občutil rahlo slabost še uro po seansi. Bržda zavoljo hitrega premikanja. Zato ob koncu dneva ugotoviš, da ima navidezno resničnostni Doom – kakor večina iger prve VR-generacije – več cokel kot adutov.
Nabiranje figuric Doomovega soldata odklepa nivoje iz prvega in drugega Dooma.Nočem biti zajedljiv, vendar je preigravanje starinskih blodnjakov z izvirnimi teksturami in novimi sovražniki v mojih očeh ničvredno.
Pandemonij zapečatiš po dveh intenzivnih večerih, nakar se bolj kot ne konča. Multija kajpakda ni, dobiš pa možnost VRovsko preigrati bedne nivoje iz prvenca, ako si našel dovolj zbiralniških figuric po hodnikih. Čeprav naj bi bilo naknadno vračanje za izpolnitev vseh izzivov spodbujano, je tako početje v oziru ‘nagrad’ res jalovo. Mar bi raje vdelali kakšne eksplozivne poligone za hitro demonstracijo frišne tehnikalije prijateljem. Zato Doom VFR kljub določeni zabavnosti, solidni atmosferi in polovični ceni ni ultimativna VR-streljanka, na katero čakamo. Je bolj eksperimentalen izdelek in nikakor ne razlog za nakup vizirja. Vesoljski Farpoint je imel kljub elementarnosti in dolgočasnosti boljšo mehaniko streljanja. Ljubitelj Pogube naj raje na navadnem zaslonu pobije hordo zlomkov iz predlanske igre in ne bo izkušnja nič bolj plitka, pa še glava mu bo hvaležna.
Boji so adrenalinski, a ne globoki, saj ne terjajo drugega kot divje proženje arzenala v male in velike hudirje.
Nova operacija White Noise je prinesla ogromno nove vsebine, s tem pa so v Rainbow Six Siege dosegli tudi nov rekord sajje ta dosegel kar 25 milijonov uporabnikov. Lepa številka za špil, ki mu na začetku niso pripisovali svetle prihodnosti.
Direktor igre je povedal, da so se že od začetka trudili razviti igro ter njeno skupnost in so posledično sedaj zelo zadovoljni, saj se jim je trud končno poplačal.
Zadnja posodobitev je prinesla tri nove operacije: Vigil, Dokkaebi in Zofia. Poleg tega so igralci dobili še “tower” mapo, ki je brezplačna za vse, medtem ko so prej naštete operacije dostopne samo igralcem s sezonsko prepustnico oziroma t.i. “season pass”. Rainbow Six Siege začetno izdajo lahko kupite na platformi Steam že za 14,99€.
Post-apokaliptična Rusija nam je burkala možgane že vse od S.T.A.L.K.E.R in Metro serij, a kljub molitvam marsikoga ju nikoli nismo obiskali v večigralskem načinu. Escape from Tarkov si nadene hlače zalezovalcev ter vstopi ravno semkaj, svet večigralskih streljačin, medtem pa se še vedno poslužuje tudi dobrih starih trenutkov prej omenjene serije, ko z zadnjim magazinom v zvestem AK-ju čepiš v kritju ter izrekaš molitve, medtem, ko razcapani, od vodke opiti izmečki okoli trosijo svinec in ob tem veselo vzklikajo “A nu chiki-briki i v damki!” Žal sesalcev krvi (Bloodsucker – S.T.A.L.K.E.R) in podobne golazni nisem uspel najti, a vseeno me ob nočnem igranju zagrabijo mravljinci ob vsakem šumu ter zvoku iz daljave.
Razvojna ekipa: Battlestate Games (Rusija) Založnik: Battlestate Games
Spletna stran: http://www.escapefromtarkov.com/
Platforme: PC Operacijski sistemi: Windows 7 (64)+, Mac OS x Datum izida: 28.12.2016 (Alpha) Cena: 34.99€ + DDV
Zvrsti: Večigralska preživetvena streljačina
Dežela vodke in Adidasa
Torej si tudi sam želiš raziskati namišljeno rusko mesto Tarkov, medtem, ko ti na poti stojijo drugi igralci in računalniško vodeni mrhovinarji? Ali si ob tem sploh drzneš upati, da boš izboril pot in naropane dobrote prinesel na varno, da ti bodo služile v prihajajočih dneh? Ali pa se boš pridružil številčni množici padlih bojevnikov, ki so na milost in nemilost prepuščeni isto-mislečim igralcem, lačnim njihovih zalog? To so glavna točke, na katere moraš odgovoriti, če se želiš lotiti preživetvene izkušnje ruskega razvojnega studia Battlestate Games. Pedigre s preostalimi igrami iz ceha je vsekakor koristen, a večino jih lahko vržete skozi okno, saj je EFT sveža in unikatna izkušnja.
Na orožja se nikar ne naveži preveč, ker ti ga bom prej ali slej odvzel…
Battlestate Games so prevzeli nalogo narediti eno najbolj realističnih preživetvenih streljačin z elementi iger igranja vlog. Vsekakor ne gre za nekaj, kar do sedaj ni bilo (že večkrat) preizkušeno in navadno bi rekel, da nikakor ne potrebujemo še enega predstavnika te zvrsti, a par ur sprehajanja po velemestih, naseljih, gozdovih in tovarnah so povsem utrdile moje nasprotno mnenje. Do sedaj nobena izmed podobnih iger ni uspela doseči idealnega ravnovesja med vključenimi žanri, a Escape from Tarkov morda le ima možnost zmešati idealen zvarek, ki kar prosi za repete.
Zgodba o preživetju
Za igro sem slišal že pred časom in to predvsem dobre stvari. A ob poizvedovanju sem naletel na informacijo, ki je v meni dvignila drobec dvoma. Veselo brskam po strani, si ogledujem cene in prešine me, da bi to znal bit dober nakup. Na voljo je več edicij in kot je to že stalnica za dandanašnjo igričarsko industrijo, se cene dražjih paketov znajo dvigati v višave, a pridejo seveda z dodatnimi dobrotami, kot so dodaten plen, več prostora v skladišču ali forumska titula. Čeprav ne gre za tako opevani “dej keš za zmago”, so igralci z več prostora vseeno v veliki prednosti, kar se tiče nabiralništva, saj ga imajo 3x več. A vseeno so na bojišču vsi na isti ravni in nihče nima nikakršne prednosti (odvisno od velikosti testisov in vnešenih dobrot). Ker se mi nobena, sploh nedokončana igra, ne zdi vredna več kot 100€, izberem najcenejšo opcijo z beta dostopom (35€), izpolnim informacije in… BAM… šok. Končna cena teiste verzije je na koncu dobrih 10€ dražja… kaj za vraga? To povzroči seveda nemalo negodovanja ter obisk priključenega foruma, kjer seveda že vlada razgreta debata na isto temo – ja dragi moj, kaj pa DDV? Za razliko od ameriških kolegov smo Slovenci navajeni, da je avtomatično vključen v ceno, a EFT je očitno izjema. Želiš igrati? 45 evrov, prosim in hvala.
Prazna malha brez denarja, nič skrbi poznam mesarja…
Lahko si predstavljate šok marsikaterega kupca, ko zagleda končno vsoto, ki se za najdražjo verzijo giblje globoko nad 100€. Glede na močno konkurenco je takšna cena le težko opravičena, sploh, če zraven vzamemo tudi dejstvo, da trenutno gre za (zaprto) beta verzijo, kjer z nakupom sprejmeš določeno tveganje. Verjetno ste že slišali zgodbo o osovraženem WarZ in njegovih skopuških razvijalcih, DayZ s polžjimi popravki ter opuščenem Nether, kjer so razvijalci vse skupaj poslali v tri krasne. Vse izmed naštetih preživetvenih streljačin so na začetku imele navdušenje in vso možnost biti hit, a so ubrale najlažjo možno pot in nasoljene igralce tako naredile veliko bolj nezaupljive do vsakega novega kandidata. “Kaj se buniš, saj je beta” – to je stavek, ki sem ga v takšnih primerih slišal nemalokrat.
To torej razloži nezaupanje, a kako tu kaže Escape from Tarkov? Že sedanja verzija je, z izjemo nekaj potrebnih obližev, vredna igranja. Vendar bodite pozorni, ker EFT zaenkrat ni na voljo nikjer drugje kot preko spletne strani tudi vračilo denarja ni možno, s čimer vas sicer razvijalci seznanijo že pred samim nakupom. Razvijalci se prav tako še niso izjasnili, ali bodo vsi trenutni kupci dobili še verzijo na Steam-u, kjer se bo znašla v letu 2018.
Čeprav so mape dokaj velike, je ponovljivost ob večkratnem igranju opazna…
Prase me je v glavo
Ena izmed glavnih razlik je že v igralnem načinu, ki se ne zanaša na stalne strežnike, ampak se igra v igralnih seansah, kjer si s skupino drugih igralcev razmetano vržen na mapo. Imaš določen čas, da prideš do enega izmed koncev, če pa ta rok zamudiš ali pa se odklopiš, lahko rečeš adijo vsemu plenu, ki si ga vzel s sabo ali naropal. Velika razlika napram standardnim preživetvenim igram, kjer strežniki niso odvisni od igralcev in so enostavno tam, pa če je kdo gor ali ne. Sicer je trenutno v času pisanja na voljo le ta, samcat igralni način, a v prihodnje se bo to spremenilo. Ob izidu nameravajo razvijalci vključiti tudi zgodbeni način s časom trajanja okoli 50 ur, kjer bo tvoja naloga pobegniti iz mesta Tarkov, nakar boš odklenil vse ločene zemljevide, ki jih boš nato lahko obiskoval v trenutnem načinu, poznanem kot napad.
Vendar boj na bojišču ni edin in je le eden izmed delcev do zmage. Pomembno bo načrtovanje vnaprej in pameten izbor opreme, saj slednjo ob smrti izgubimo. Z zaprašeno pištolco Makrov kljub veliki izbiri glede municije ne boš imel skorajda nobenih možnosti proti polno oboroženemu igralcu (razen v primeru res natančnega strela v glavo) ali še huje in pogosteje, skupini polno-oboroženih velikojajčnikov. Softiči se znajo dobro skriti za svoj oklep, medtem, ko te spremenijo v švicarski sir.
Te tresnem v betico, ti jo zdrobim, vso robo poberem, proti izhodu zbežim…
Že na samem začetku se moraš zavedati, da boš na začetku UMIRAL in to veliko. Igralci namreč niso deljeni glede na dosežene stopnje ali opremo in ko si enkrat na mapi, je odločitev končna. S spoznavanjem mape, obnašanja orožij in taktike, boš pridobil na samozavesti in misel po golem preživetju bo nadomestila lakomnost po plenu. Na tem mestu moram okarati tudi točke nastanka (spawn points), ki so presneto blizu (igralca med seboj oddaljena tudi sam 10s hoje) in mnogokrat se bo zgodilo, da bo glavna akcija končana v prvih 5 minuth. Na srečo ponovni nalagalni čas (vsaj v primeru, da si lastite SSD) ni dolg in vzame do minute. Velika težava so ti. spawn kemperji, ki počakajo na znanih vstopnih točkah in te pokončajo, še preden dejansko vstopiš v igro (v dobrih 250 rundah se mi je to pripetilo v dobrih 10 primerih, a ravno v momentu, ko sem našel svoje testise).
S samim umiranjem ni narobe nič, saj lahko že kmalu po tem pričneš igrati znova, z novo skupino nasprotnikov. Vendar nikoli ne boš odpustil prascu, ki se je utaboril tik pred izhodno točko in se ti med pošiljanjem nabojev rogal izza pečin, sploh, ker si izgubil plen, vrednejši od vsega, kar si trenutno lastiš. Tarkov smrti namreč ne nagrajuje in ob smrti izgubiš vse, kar si imel pri sebi, razen majhne varne skrinjice. In to je tudi poglavitni razlog, ki vseskozi vleče v igranje. Adrenalin z mešanico previdnosti, ko se s težko prigarano M41 sprehajaš po opuščenih zgradbah in nedaleč stran odjeknejo streli in frčijo granate. Odlično vzdušje, ki sem ga do tega trenutka doživel v le redko katerem naslovu.
Ena dva tri, mrhovinar že leži…
V kolikor se odločiš za samostojno igranje bo taktika prišla do večjega izraza. Ker bo vsaka napaka pogubna, bo destinacije potrebno skrbno izbrati in načrt ob nenadejanih trenutkih sproti spreminjati. Vsem začetnikom brez denarja priporočam izjemno počasno igranje z dosti višjo stopnjo preživetja od standardnega jurišanja po mapi, čeprav boš moral izpustiti kakšno bajno mesto s plenom.
Roba za vsakogar
Razvijalci želijo igro kar se da približati realnosti in zato pozabi na poštenost in enake možnosti. Če ponazorim v primeru, lahko na določeni mapi hkrati igra do 7 igralcev in pogosto pride do bizarnih situacij. Večkrat se zna zgoditi, da bo več kot polovico mest zasedla skupina, kar bo preostala 2 igralca postavilo v resnično težak položaj. Seveda ne gre izpustiti še igralcev, ki bodo postavljeni v vlogo mrhovinarjev. Ta način je prvenstveno namenjen nabiranju opreme ter postavljanju zased klasičnim igralcem (čeprav večino časa mrhovinarji ostanejo zvesti imenu, ubijejo soigralce in jo popihajo), zaradi česar je privlačen predvsem igralcem s popolnoma praznimi virtualnimi denarnicami.
Mrhovinar ali državnik, bolj prijal bi zabavnik..
Vendar se od običajnega PMC načina razlikuje. Po smrti bo za ponovno igranje potrebno počakati 30 minut, med tem, ko v običajnem načinu te dobe ni. Izkušenj ne bo možno nabirati in prav tako ne opravljati nalog. Prejeta oprema bo naključna, kakor tudi stanje borca, zaradi česar ti bo v rokah najpogosteje pristala pištola, ob manj številčnih priložnostih pa še cenejša brzostrelka ali pumparca. Način ni namenjen pobijanju preostalih barabinov, temveč pobiranju dobrin in postavljanju zased Medvedom in Jenkijem. USEC so plačanci ameriške korporacije, ki znotraj Rusije izvajajo nelegalne aktivnosti, BEAR pa je odziv ruske vlade na nelegalne aktivnosti. V trenutni verziji se med seboj pobijajo vsi, kar se bo z razvojem spremenilo.
Kako pa se obnašajo orožja, kar je za vračanje k igranju bistveno? So preprosto fenomenalno dodelana. Če se boš še na začetku praskal po vedno redkejših laseh in se na misije odpravljal z klobasnim nožkom, ali v vlogi gozdarja s sekiro, se bo to z napredovanjem spremenilo. Že zamenjava vratoreza s preprostima pištolama Makrov in TT Tokarev bo znatno olajšala igranje in zvišala možnost preživetja, čeprav bo vsak igralec z neprebojnim jopičem in čelado velikokrat pretežak zalogaj.
Vse skladiščim, na kupček dam, ko reset pride, se pokesam.
Za pravo adrenalinsko doživetje pa bo potrebno na pot v neznano vzeti resno modificirano orožje z dušilcem, seveda pa ta stane precej cvenka. Vsi, ki “elitnih” orožij nimate le za okras, vas čaka svetla prihodnost, saj navadno velja zakon da, boljše, kot je orožje, večja je možnost, da bo lov na še boljši pljuvač municije uspešen. Ampak kako naj bom tu uspešen, ko pa stvari nimam kam dati? Tako je, ob orožju bo potrebno nositi tudi taktični jopič z žepki in nahrbtnik, v kolikor želiš z misije priti bolj masten kot Američan iz McDonald-sa. Osrednji prostor za shranjevanje dragocenih stvari ti bo vseeno predstavljal majhen varni zaboj, stvari znotraj katerega ne izgubiš niti ob smrti. Skratka, edino mesto, kjer so zlate ogrlice, Rolex ure ali pa zgolj rezervna oprema varni.
Za učinkovito rabo orožje je potrebno prilagoditi taktiko igranja. Tako se pumparice (ki jih lahko bister igralec sicer ob modificiranju spremeni tudi v ne preveč učinkovite snajpe) in pištole uporabljajo v bližnjih bojih, AK74-U pa jim doda še nekoliko večji doseg in uničljivosti. Za daljše razdalje so bolj primerne karbine in jurišne ter ostrostrelske puške, čeprav izstrelki večine orožij v predel glave zaležejo tudi na večje razdalje (isto velja tudi za granatni šrapnel, zato previdno ob metanju!). Razvojni ekipi je uspelo dodelati tudi izjemno podroben sistem modifikacij orožij, kjer lahko zamenjate večino delov in spremenite tako izgled, kot učinkovitost. Dodatni ročaj bo drastično zmanjšal povratni sunek, daljša cev bo dvignila hitrost izstrelkov in vizir bo omogočil lažje merjenje. Skupno z malim morjem različnih vrst izstrelkov bo tako vsak ljubitelj orožij našel nekaj zase.
Modeliranje orožij je naravnost fantastično…
Nedavno nazaj so bile dodane tudi naloge. Slednje ti bodo naložili trije izmed trgovcev in so dobrodošla popestritev, čeprav gre večinoma le za iskanje predmetov ali določeno število usmrtitev računalniških ali igralskih nasprotnikov. Prostora za izboljšave je na tem področju ogromno. Tudi če se ti teh misij ne da opravljati, boš v to preprosto prisiljen, vsaj če želiš od trgovcev dobiti top robo. Elitne zadevščine so rezervirane samo za zveste in zapravljive kupce z delitvijo v štiri stopnje. Z odklenitvijo vsake nove na voljo prejmeš nova orožja in priboljške, s katerimi boš predelal svoj arsenal. Tako boš lahko vedno bolj samozavestno s sabo odnesel vedno več krame in opreme, saj jo boš lahko ob izgubi preprosto kupil. Z denarjem večjih težav vsaj večina ne bi smela imeti, a vseeno je potrebno prilagajanje stila igranja trenutnim zmožnostim. In ja, Call of Duty pristop se bo skoraj vedno končal s prazno denarnico in inventarjem ter mizo prelito s smrkljem, med klicanjem mamice.
Boj ne bo potekal zgolj med tabo in preostalimi igralci, temveč so zraven vključeni tudi računalniško vodeni borci (Scav), ljubkovalno imenovani Cheki Breki. Umetna pamet je v preteklih mesecih precej variirala, saj so razvijalci tudi tedensko poizkušali najti pravo kombinacijo, med tem, ko smo se igralci potili pred smrtonosno natančnimi ali (od smeha) preprosto neumnimi banditi, ki me smrtno ranjenega niso bili sposobni pokončati na 5-ih metrih. Ni hujšega, ko se z zvrhano malho vračaš proti izhodu in pred sabo kosiš barabine, ko ti eden po naključju na večji razdalji zmaliči poslednji drobec mozga, ki je deloval kljub več dozam morfija. Sistem zdravja je precej dodelan in omogoča krvavitve ter zlom vseh okončin, osredotočen ogenj pa je seveda najboljši način za povzročitev smrti, če strel v glavo ni možen.
Igra ti zna hitro pokazati, koliko softiča se skriva v tebi…
Smrt za počasen internet
Kaj so torej glavne težave, s katerimi se morate biti pripravljeni soočiti, če želite občutiti (virtualni) veter na lastni (virtualni) koži? Glavna zadeva, ki jo more imeti vsaka večigralska igra porihtano, je seveda večigralska povezljivost. Obstajata dva načina, na katera večigralske igre shranjujejo podatke – preko strežnika ali preko odjemalca (klienta). Drugega je seveda lažje implementirati, saj ni potrebno pošiljati toliko podatkov, a glavni problem z njim je de-sinhronizacija in varnost. Ne glede na to, kako močno so podatki enkriptirani, vedno obstaja možnost, da bo nekdo uspel spraviti zraven svoje masne prste in jih modificirati. Končni rezultat je seveda dosti lažje ustvarjanje goljufij in večja dostopnost le teh (problem, s katerim se v manjši obliki srečuje tudi EFT, čeprav je dotičnih goljufov precej malo).
Pri Escape from Tarkov ne gre le za eno boljših preživetvenih izkušenj, temveč tudi za izpiljen naslov luštne vizualne kvalitete. Seveda ni idealen, sooča se z nekaterimi večjimi težavami, ki jih je še kako potrebno popraviti pred polnim izidom. Tako je do nedavnega bila neigrana za vse, ki si ne lastimo vsaj spodobne internetne povezave. Med enourno igralno seanso je znala narediti tudi do 2GB internetnega prometa, kar je za igre ogromno, še huje pa je dejstvo, da so igralci z manj zmogljivo povezavo imeli ogromne težave pri igranju (ko bo tvoj tipček zaboj odpiral 2 minuti veš, da je nekaj narobe). Z zadnjim popravkom so zadevo znatno omilili porabo zmanjšali za 4x, kar me navdaja z optimizmom, čeprav se zaradi obremenjenosti strežnikov tostransko zatikanje še vedno zna pojaviti.
Nočne misije so adrenalinska poslastica..
V zadnjem obdobju se pojavlja zvišano število (nesposobnih) igralcev, ki izrabljajo pomanjkljivosti v kodi (hrošče – neumrljivost, nezmožnost izgubiti orožje, gledanje skozi zidove), kar bo poštenjakom igranje nekoliko otežilo, čeprav so v večini dosedanjih primerov razvijalci hitro priskočili na pomoč in razlog odpravili, tovrstni igralci pa v poštenem boju tako ali tako nimajo za burek. In nikar pri milem Bogu za kritje ne uporabljaj trave. Slednja namreč slovi po izjemno kratkem izrisovanju in že nekaj 40m v daljavo izgine iz vidnega polja, tvoja glava pa je vidna kot novoletne lučke za Božič. Grafična podoba je daleč od slabe in izgleda zelo realistično, vendar se vseeno ne more primerjati z Battlefield serijo, v sami žanrski konkurenci pa jo zlahka uvrstim na sam vrh. Odličen je tudi nadzor, čeprav sem se tu in tam srečal s težavami glede ležečega položaja, kjer se moj fantič nikakor ni želel dvigniti iz udobne travice.
Zaključek
Razvijalci so že v glavnem meniju razobesili napis, da trenuten način igranja, ne predstavlja končne verzije igre. Boj naj bi postal še bolj otežen in med tem, ko se boste z ostalimi igralci (družno?) prebijali preko mape, bodo naokrog pokali mortarji in sorodna nadlega. Vsaj takšne so njihove želje. Lahko potrdim, da je igra uživantska in zasvojljiva že v trenutnem stanju. K temu pripomore realistično obnašanje orožij in neprestan občutek boja za preživetje, ki ga ne bi preživel niti John Rambo. Vsem ljubiteljem simuliranih streljank nakup priporočam, lahko pa počakate tudi do celostnega izida.
Pozitivno:
+ Realizem orožij, da te kap
+ Najbolj napeta preživetvena streljačina, kar sem jih igral
+ Grafika
+ Niti malo P2W
+ Smrt te kaznuje
+ Veliko razne opreme in podrobna ekonomija
+ Modifikacija orožij, ki ji ni para
Negativno: – Potrebuje zmogljivo mašino
– Povzroči več spletnega prometa od pornografskih strani
– Ponavljajoče se igranje brez občutka napredka
– Umetna pamet je sila povprečna
Pripravili smo še kratek video, s težavami in smešnimi trenutki, na katere smo med igranjem naleteli.
Pričakovano ni vgrajene BluRay ali DVD enote, kar je v mojih očeh dodaten plus. Če ne drugega se na ta način nekoliko zniža sama teža in poraba prenosnika, vsakdo, ki bralec ploščkov še potrebuje, pa si še vedno lahko omisli prenosno enoto. Na desni strani je dodan še Kensington priključek za ključavnico, s katero lahko prenosnik zavarujete pred krajo oz. odnašanjem. Seveda je samo ključavnico potrebno kupiti ločeno za okoli 50€.
