Igra For the King je bila krščena nekega sončnega dne v letu 2015. Na strani Kickstarter je pridobila precej pozornosti in po 30. dnevu je poslednji zvon označil uspešno financiranje v višini 130.000 $. Tako se je začelo pisanje te epske zgodbe. V začetku lanskega leta smo z zgodnjim dostopom dobili prolog in malo več kot leto pozneje tudi epilog, saj jo je sedaj končno mogoče igrati v popolni obliki.
Sprva je bil sicer For the King zasnovan kot namizna igra, kar je vidno pri zanašanju na naključnost ter različnimi mehanikami. Kot računalniška igra obdrži občutek namizne igre, a hkrati pridobi stvari, kot so naključno generirani svetovi, JRPG bojevanje in elementi rogue-like iger – čeprav je slednji pravzaprav prisoten v večini namiznih iger.
Razvojna ekipa: IronOak Games (Kanada)
Založnik: Curve Digital
Platforme: PC
Datum izida: 19. 04. 2018
Cena: 19.99 €
Zvrst: RPG/avantura/strategija
Video
Nepričakovani junaki
“Naj živi kralj! Kaj mi to praviš? A kralj je umrl, pokončan s strani neznanega morilca? Torej kraljica res išče skupino, ki bi raziskala njegovo smrt in deželo odrešila s smrtjo nastalega kaosa? Zakaj nisi kar takoj rekel! Boli me že tazadnja od vsega tega sedenja in prav prilegla bi se mi kakšna takšna avantura.”
For the King je v osnovi RPG avantura, ki enega ali več igralcev preko skupine improviziranih herojev pošlje na kvest epskih razsežnosti. Seveda pot ni posejana z rožicami, temveč prej ostrogo. Ne samo, da je naključnost prisotna tako pri samem zemljevidu kot tudi pri vseh dogodkih, kaotična dežela je polna sovragov, ki kar čakajo na novo igračko za glodanje.
Prav tako je tu zbiranje opreme in prilagajanje junačkov, s pestrim naborom plena in dovolj raznolikosti, da te drži pokonci skozi (ali povzroči) neprespane noči. Z odklepanjem vedno novih pripomočkov, bojevnikov in dogodkov je preigravanje precejšnje in še kako potrebovano, saj bo le strateški veleum katerega izmed scenarijev obrnil v prvem poizkusu, pa še to je le malo verjetno, saj je uvodnik bolj enostaven in ne razloži vsega.
Po želji lahko igraš tudi z drugimi igralci preko lokalnega ali spletnega co-op načina, kjer podoživiš starošolske trenutke sedenja na kavču in skupnega boja proti neznosno močnemu sovragu. Kot pravijo – s prijatelji je vse boljše (a ne nujno lažje). Uspešno napredovanje tu potrebuje skrbno načrtovanje in kooperacijo, deljenje opravil pa je zaradi več igralcev vsaj v teoriji lažje. A v praksi se izkaže bolj za naporno, saj sta bojevanje in premikanje potezna, in tako sta eden ali dva igralca stalno primorana čakati na svojo naslednjo potezo.
Enostavno, a težko obenem
Priznati moram, da sem se že po minuti igranja zaljubil v generalni izgled in zasnovo. Modernistična enostavnost se združi s podrobnostjo do detajlov, ki vsako podgano in okostnjaka napolni z osebnostjo. Smrtni udarec sovražnike kot lutko iz cunj zabriše v tla ali katero koli drugo smer, kar dobro izraža celotno humornost in igrivost.
Vsak kos opreme je izrisan na likih in le malo stvari se lahko primerja z opazovanjem bradate bojevnice z lutnjo v rokah, ki veselo pleše naokoli, medtem ko mag izstreli ognjeno kroglo v ptiča in ta z dvojno salto odleti z zaslona.
A videz je lahko zavajajoč, kajti kljub nedolžnemu izgledu je igra brutalno težka in nepopustljiva. Vsaka izmed treh kampanj te vrže na zemljevid, prepuščenega lastnim zmožnostim. Po določenem številu poklanih okostnjakov, tatičev in čebel končno pridobiš kakšen kos boljše opreme, nekaj cekinov in stopenj, a med tem fitnes obiskujejo tudi sovražniki. Tako se cikel ponavlja, dokler se končno ne srečaš s premočnim zalogajem ali pa ti uspe zaključiti misijo ter tako pridobiti roko princeske. A kaj, ko boš dosti bolj pogosto dobil le tolsto roko velikana, pa še to zgolj na posojo.
Prvo vprašanje se torej glasi, ali bi svojo skupino treh herojev raje razdelil in tako pokril večje področje ali bi jih raje držal skupaj in tako bil bolj varen. Podprtih je namreč več stilov igranja in le z izkušnjami ugotoviš, kdaj izbrati katerega. Sam sem se v večini primerov odločal za veselo, družabno druščino treh veseljakov, ki je klala vse nepridiprave okoli sebe in se le redko ločila. A kaj, ko je ob tem veselico pogosto prekinila budilka. Onkraj obzorja je nov superduper demon končal svoj zvarek in tako vsakih par potez povzročal plinske napade z ognjeno škodo.
Brez napak, prosim
Premikanje po zemljevidu je potezno in tako se vsak bojevnik ločeno premika po par kvadratkov naenkrat. Prav tako je potezno tudi JRPG bojevanje, kjer se bojevniki izmenjujejo v kaosu udarcev, coprnij in posebnih sposobnosti. Uspešnost napada ali posebne sposobnosti je določena z žetoni, ki v primeru napada označijo tudi povzročeno škodo ali ob perfektnem metu včasih tudi posebni učinek (dosti boljše od popolne polomije, ki lahko razbije določena orožja. Yikes).
Večino dejavnosti je tako izvedenih s simuliranim metom 100-robe kocke in če je met enak pripadajočemu atributu, je vse lepo in prav in žeton je tvoj. Ne gre za ravno standardni način in za dobrodošlo svežino, kar se tiče bojevanja preko metov kock. V praksi sem ugotovil tudi, da liki niso ravno omejeni na najmočnejši atribut in moj frontni bojevnik je v nuji bil povsem sposoben prevzeti položaj in opremo čarodeja, saj sta se primarna atributa razlikovala za manj kot 5. Sicer je to pomenilo 5 % nižjo uspešnost pri vsakem metu kocke, a pri 85 % možnosti (brez dodatnih zahtev za določene sposobnosti) je bila razlika minimalna.
Na voljo pa imaš še eno orodje preko fokusa, resursa, ki se lahko uporablja za zagotovljen uspešen met kocke. Tako se ga splača zadržati za tiste res tesne dvoboje ali proti sovražnikom, ki prejmejo škodo le ob vseh uspešnih metih kocke. Morda pa želiš dvigniti svoje možnosti za uspešen izid v naključnem dogodku, na katerega si doletel med raziskovanjem? Tudi tu zna priti prav.
Vse skupaj se združi v taktičen sistem, kjer je treba preceniti, v katere boje se splača podati in kdaj se jim je bolje izogniti. Vse to pa zahteva čas in izkušnje, saj je potrebno znanje, kaj je kateri sovražnik zmožen storiti in katerega se je najbolje najprej odkrižati. Kdaj se je bolje vrniti v vas in malo počivati in kdaj se splača zdržati še par minut. Večino modrosti pridobiš med igranjem, a vsak nauk navadno pride z neuspelim poizkusom in potrebo po novem začetku.
Vplivni prijatelji
Na srečo smrt bojevnika ne pomeni konca, kakor kruta in stalna sopotnica že je. Na voljo imaš nekaj dodatnih življenj, ki jih je mogoče osvežiti ob uspešnem končanju določenih temnic ali posebnih dogodkih. A v kolikor jih mečeš stran in ta zadnji gazda prejme udarec po buči – GAME OVER oziroma igre je konec.
Ob vsem tem ti grozi kaos, ki v določenih intervalih zviša težavnost. Vsaj sprva, saj na višjih stopnjah pomeni tudi določene katastrofe, kot je bruhajoč vulkan ali zlobna vojska irskih veseljakov. Večinoma tako skrbiš, da je raven kaosa na sprejemljivi ravni in to je treba uravnovesiti z bojevanjem za izkušnje in boljšo opremo, med tem pa slediti tudi glavni niti zgodbe, saj drugače kralj ne bo nikoli maščevan.
Posledično ravno to označuje nekaj, kar bo precej igralcev odvrnilo po par neuspehih. Zaradi slabega uvodnika in raznih mehanik bo sprva tu potreba po novem začetku kar pogosta. Ves čas imaš tudi občutek, kot da se ti mudi, da se ni vredno ustavljati za vsako malenkost in da je vsak slab met kocke nekaj groznega. A ne skrbi. Ko obvladaš osnove, For the King končno zasije v vsem sijaju. Nudi redko videno fleksibilnost, zanimiv bojni sistem in stil, ki variira od standardne RPG formule.
Na eno stvar pa se nikoli nisem mogel navadit, ne glede na preigrano število ur. Uporabniški vmesnik je precej štorast, saj je seveda napravljen s co-op načinom v mislih. Izmenjavanje in opravljanje opreme je tako lahko mala muka že samo po sebi in ob solo igranju oteži enostavne dejavnosti, kot je premikanje opreme med igralci.
Zaključek
Pozitivno:
+ Enostavna vizualna formula deluje
+ Fleksibilnost “klase” ne omeji na določeno vrsto opreme
+ Dobro izvedeno JRPG bojevanje
+ Lokalni in spletni co-op način
+ Zanimiva naključnost, ki ni povsem naključna
Negativno:
– Kruta kot hudič na slab dan
– Štorast vmesnik
– Co-op način zahteva veliko potrpežljivosti
– Preslaba razlaga osnov
