Čeprav vam naslov da misliti, da gre za nemara kakšen nateg, brez skrbi.
Lastniki PC-jev se lahko že kar nekaj časa poigravate s PlayStation 3 in PlayStation 4 naslovi. Sony je skozi leta v svoje konzole vložil ogromno naporov in rezultat so ekskluzivne igre, ki jih PC ne bo nikoli prejel. A vseeno je moč preigrati uspešnice, kot so The Last of Us, Uncharted ter Red Dead Redemption, in to na povsem preprost način, ki, vsaj tako se mi zdi, v Sloveniji ni še hudimano razširjen. Sem omenil, da lahko zadevo za en teden preizkusite povsem brezplačno?
Gre za storitev PlayStation Now, ki vam omogoča preigravanje Sony uspešnic, brez da bi sploh potrebovali nakupovati igre.
Kako stvar deluje?
Preprosto. Z naročilom PlayStation Now servisa preko interneta prenašamo (oz. streamamo) vse igre, ki so na voljo na njihovem servisu. To pomeni, da ne potrebujemo čakati na prenašanje ogromnih datotek, odpravljeno pa je tudi zamudno čakanje namestitve, saj z igranjem lahko pričnemo takoj!
Kaj potrebujemo?
Že navdušeni? Super. A najprej so potrebne priprave, da bo vse potekalo kot mora in da z igranjem sploh lahko pričnemo.
Zahteve:
Računalnik – logično, ampak ne potrebujemo tako zelo močne mašine. Če lahko predvajate HD videoposnetke oz. če lahko udobno brskate po netu, imate zelo verjetno dovolj zmogljiv PC.
Internetno povezavo – priporoča se povezava na kabel, ki je bolj stabilna od brezžične. Priporoča se povezava, ki ima prenosa vsaj 10 Mbit/s.
Kontroler – od Xbox One, Xbox 360, PlayStation 3 ali PlayStation 4.
Kreditno kartico.
Registracija
Sedaj pridemo do prvih zapletov. Namreč, PlayStation Now v Sloveniji še ni uradno podprt, zato računi, ustvarjeni v Sloveniji, ne bodo delovali. Tato je treba na temu mestu malce pogoljufati in se registrirati kot uporabnik iz podprtih dežel.
Ker predvidevam, da članek berejo predvsem PC-jaši, ki nimajo ustvarjenega PlayStation računa, se najprej odpravimo ustvariti svoj račun na sledeči povezavi. Vpišemo svoje podatke, a pozor, pri regiji izberemo “United Kingdom” ter državo “England”. Registracijo zaključimo in se odpravimo na naslednji korak.
PlayStation Now račun
Odpeketamo na sledečo stran in kliknemo “Subscribe”. Pravkar smo prejeli brezplačnih sedem dni preizkusa storitve! Juhej! Vpišemo svoje prej ustvarjene podatke in stran nas bo preusmerila (verjetno na stran z napako, a to lahko mirno ignorirate). Sedaj kliknemo sledečo povezavo in nato kliknemo gumb “Download Now”, kjer prenesemo program.
Tega nato zaženemo (prej seveda namestimo) in vpišemo se s svojim računom. Program bo preveril vašo internetno povezavo, pregledal če imate vklopljen kontroler, nato pa pride vpis kreditne kartice. Spet je čas za goljufanje, saj bo treba spet vpisati lažen naslov. Poslužili se bomo sledeče strani, kjer prepišemo podatke in jih vnesemo v ustrezna polja. Torej pod “Adress Line 1” vnesemo “Street” ime, poštna koda pa je “Zip Code”. Sledi vnos podatkov kreditne kartice, kjer potrebujemo veljavno kartico, in pravilno izpolnimo vse podatke, vključno z našim imenom. Ko kliknemo “Next”, bi se nam moral izpisati račun, ki bi moral biti 0,00 € zaradi brezplačnega enotedenskega preizkusa.
Pozor, po enem tednu vam bo Sony zaračunal storitev, ki vas bo za en mesec stala 19,99 €. Če se želite temu izogniti, prekličite naročnino tako, da se odpravite na vaš račun in pod razdelkom “Media” prekličete naročnino s klikom na “Cancel Automatic Renewal”. V pomoč naj vam bo spodnji video.
To je to!
Ne ostane vam drugega, kot da poženete PlayStation Now program, izberete želeno igro in kliknete “Play”. Na voljo je ogromno iger, čeprav bolj malo za PlayStation 4, a vseeno lahko uživate v ekskluzivah, kot so Uncharted, Until Dawn, God of War ter The Last of Us.
Meridian4 in Navizzio so naznanili prihod Eden Rising: Supremacy na platformo Steam, zgodnji dostop bo mogoče igrati že maja 2018. Igra bo imela popolnoma odprt svet, akcijski sodelovalni način, preživetvene prvine in nekaj “Tower Defense” elementov. Naša pot se bo začela s prihodom na tuj planet, na katerem se dve frakciji že borita med seboj.
Razvijalci v zgodnjem dostopu obljubjajo kar 30 ur vsebin, osemigralski sodelovalni način, ki se bo v prihodnosti še povečal na 16 igralcev. Eden Rising: Supremacy bo izšel za PC, mogoče pa se bodo razvijalci sčasoma odločili tudi za najbolj popularne konzole.
Po katastrofalnem izidu igre Star Wars: Battlefront 2, kjer je bil založnik Electronic Arts pod topniškim ognjem, tako iz strani igralcev kot tudi igričarskih novinarjev, je bilo vse skupaj nekaj časa tiho.
EA pa je včeraj oznanil, da bo 21. marca izdal posodobitev, ki bo popolnoma predelala sistem napredovanja. Dobra novica je, da “Star Cards” ne bo več moč kupiti za pravi denar, ampak se jih bo lahko pridobilo samo preko igranja.
Med igranjem bodo igralci pridobivali izkušenjske točke za različne razrede, herojske karakterje in vesoljska plovila. Če naberejo dovolj izkušenjskih točk in pridobijo novo izkustveno stopnjo, bodo prejeli “Skill Point”, tega pa lahko izkoristijo za nakup ali nadgradnjo “Star Carda”.
Prav tako v vrednostnih skrinjah ne boste več odkrili “Star Cardov”, skrinj pa tudi ne bo več mogoče kupiti. Te bomo lahko pridobili samo z vsakodnevno prijavo v igro, komplentiranjem “Milestonov” ter preko časovno omejenih izzivov. V skrinjah boste lahko pridobili denarno valuto “Credits” ali pa kozmetične predmete (zmagovalne poze in emotikoni); nič od tega pa vam ne bo prineslo prednosti v samem igranju.
Se Star Wars: Battlefront 2 počasi spreminja v igro, vredno zaupanja? Počakajmo, in videli bomo.
Serija Myst bo kmalu praznovala 25 let svojega obstoja, in da bi ta datum še posebej zabeležili, se je založnik Cyan odločil storiti nekaj prav posebnega.
Tako bo posodobil vseh svojih 6 Myst iger, te pa so Myst, Riven, Myst III: Exile, Uru: Ages Beyond Myst, Myst IV: Revelation in Myst V: End of Ages.
Vse igre naj bi bile posodobljene za Windows 10 sisteme, razvijalec pa še namiguje na nadaljnje Myst naslove, a ti ne bodo najavljeni letos, saj ekipa vse svoje napore vlaga v predelave.
Cyan je še izjavil, da bodo posodobljene verzije izšle v fizični kolekciji, v sklopu katere pa naj bi dobili en zelo zanimiv artefakt.
Klean, dokaj znan twitch streamer igre, ki je med drugim tudi na plačilni listi BSG-ja (BattleState Games), je ob nedavnem streamu odgovoril na eno izmed vprašanj gledalcev.
Za začetek si lahko ogledate kratek video spodaj:
V videu nam Klean potrdi, da prihaja Wipe – vse se bo resetiralo konec meseca. Kot vemo iz preteklosti, so razvijalci do sedaj resetirali naše dosežke zgolj ob večjih nadgradnjah.
Vemo, da naj bi bila naslednja večja nadgradnja Interchange mapa, ki sem jo opisal v prejšnjem članku.
Ptičice pa so mi prinesle še nekaj informacij, ki naj bi se šušljale med razvijalci … A zgolj šušljale. 1. Pred veliko nadgradnjo nas čaka še ena manjša, primarno fokusirana na izboljšave glede strežnikov in “netcode”. 2. Odprto beto so prestavili oziroma zamaknili na kasnejši čas (praviloma bi morala priti skupaj z mapo Interchange)
Z Interchange bodo implementirali več različnih optimizacij glede map ter internetne povezljivosti in najprej želijo testirati uspešnost sprememb, nato pa, če bodo le-te uspešne, implementirati spremembe še na ostale mape in se šele nato podati v odprto beto.
To je zaenkrat vse, kar sem uspel izvrtati iz globin interneta, več sledi v prihodnjih dneh.
Danes vam bom na kratko predstavil igro Miner Meltdown.
Opis bo malce krajši, saj je tudi sama vsebina videa dokaj kratka. Miner Meltdown je igra, razvita s strani Mighty Pebble Games in je na voljo na Steam platformi za 6,99 €.
Izšla je avgusta 2017, torej pred slabim letom, in njeni začetki so bili dokaj obetavni, vsaj za neodvisno igro …
A to je bil zgolj začetek …
Igra je dokaj hitro začela izgubljati na populaciji, hiter pogled na profil razvijalca na Steamu (dne 16. 3. 2018) pa nam razkrije, da je celo razvijalec sam igro igral nazadnje decembra 2017 … Alarm?!
Več o vsebini pa izveste v spodnjem videoposnetku.
Le komur od zapriseženih strategov besede “Paradox Interactive” ne prikličejo spominov na pogosto spregledan in od mnogih zapostavljen žanr. So eden redkih velikih založniških studiev, ki nas vse od leta 2000 blagoslavljajo s pretežno strateškimi naslovi, katere tu in tam prekine kakšna igra igranja vlog. A kljub temu občasnemu preskoku se skoraj ekskluzivno osredotočajo na strategije. Presenetljivo je minilo že leto in pol, odkar sem nazadnje vzel pod miško enega njihovih produktov in mislim, da je počasi že čas, da zarinem lopato v nov kup grude in poskušam vzgojiti nekaj pridelka – kot nalašč je ravno izšel Surviving Mars. Žal sicer ne omogoča biti vesoljec v stilu Matta Damona, a presneto, če ne nudi dobrega približka vesoljskemu krompirju, vzgojenemu iz iztrebkov.
O čem je torej sploh govora? Kaj nas čaka tokrat? S pomočjo kreatorjev Tropico serije so pri Paradoxu ustvarili novo vesoljsko simulacijo kolonizacije tujega planeta. Kot ime nakazuje, se vse odvija na rdečem planetu, ki je človeški rasi padel v oči kaj kmalu po odkritju vesoljskega potovanja. Cilj igre je rast vesoljske kolonije, vse od pristanka na rdečem puščavniku in skromnih začetkov z majhnimi robotki pa do ogromnih življenjskih kupol in goro prebivalcev, vsakim z lastnimi statistikami, potrebami in muhami. Zveni zabavno? Kakopak. Vsekakor gre za izkušene glave, ki vedo, kaj oboževalci želimo, in ki nas le redko razočarajo. Tako se v nov projekt podajam z visokimi upi. Kako dolgo pa bodo ti ostali visoki, pa bo odvisno od dotoka kisika, vode, prehrane in seveda čim manj meteorjev, prosim in hvala.
Razvojna ekipa: Haemimont Games (Bolgarija) Založnik: Paradox Interactive
Platforme: PC Operacijski sistemi: Windows 7+, Steam OS, Linux, Mac OS Datum izida: 15. 3. 2018 Cena: 39.99 €
Zvrst: Realno-časovna strategija
Življenje na tujem planetu
Nadzorovanje marsovcev seveda pride z določenimi stroški. Surviving Mars je na voljo v treh edicijah, od osnovne, ki te obere za dobrih 40 €, pa do kolonske različice s sezonsko prepustnico (ta vsebuje dva prihajajoča dodatka in kompilaciji vsebine), dodatnimi zgradbami ter stili. Prikrajša nas za dobrih … Ste pripravljeni? … 75 €? Hmm … No, moram reči, kar se ultimativnih različic tiče, je pravzaprav kar poceni.
Surviving Mars je zanimiva, a rahlo suhoparna variacija dobro poznanega koncepta, prav do točke, kjer se začneš zavedati, da jo to dejansko njen šarm. Strateški pritiski in osnove na površju izgledajo rutinsko, ampak okolje s sabo prinese tudi lastne mehanike. Vzdrževanje zgradb, naravne katastrofe in ostale dolžnosti vladarja tujega planeta niso enostavne in potrebujejo tudi nekaj taktične presoje.
Prva stvar, ki jo moram omeniti, je, da nekdo, ki ne mara simulacij in garanja le “za preživetje”, tu ne bo našel nič zase. Zgodbo večinoma ustvarjaš sam, igralni način je le en, vse pa se odvija okrog preživetja in počasnega širjenja. Brez pretiranih fantazijskih elementov, kampanje, sovražnikov in pravzaprav druge žive duše. Na Marsu si povsem sam brez kakršnega koli živega ali mrtvega igralca kjerkoli naokrog. Preživetje je edina stvar in edina naloga v tvoji knjižici opravil; in čeprav je sprva to enostavno, se vse hitro zaplete. Majhne stvari, kot je okvara generatorja ali meteor, ki je kot nalašč treščil v eno izmed zgradb, te vsake toliko časa spomnijo na ta, osnoven cilj – kot tečni bratranec, ki vsake toliko časa pride na obisk.
Bitka za sponzorstvo
Ko se prvič želiš podati na tuje, te pričaka par začetnih nastavitev, kot je izbira sponzorja, vrlina in kaj želiš vzeti s seboj. Od tega bo odvisna težavnost in posredno tudi stil igranja. Sponzorji so pomembne, ogromne korporacije oziroma države, ki priskrbijo finance, hitrost raziskovanja, število prostovoljcev in skrivnost. Tako je treba na tem mestu pozorno prebrati vse, kar kdo izmed njih nudi in si glede na prebrano izbrati želenega finančnega strička. S tem s poti končno preideš tja, kamor si si toliko časa želel in kjer boš preživel večino naslednjih uric.
Pristaneš na drugačnem, na kvadratne teritorije razdeljenem, neprijaznem planetu s par robotki, prazno vesoljsko raketo in zgolj lastnimi idejami, kako vse spraviti skupaj v funkcionalne zametke kolonije. Kljub temu da je veliko osnov podobnih kot pri preostalih simulacijah, sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil na precej počasen stil, ki variira od večine vesoljskih strategij in prej spominja na igre Anno serije. Začetek tako ne bi smel biti pretežak, mar ne? Narobe. Čeprav mi je uspelo priti do prvih naseljencev, sem se kmalu začel zavedati, da sem vse skupaj postavil precej neoptimalno, preveč hitel in da se bo ob najmanjši sapici vse razsulo. Nič, iz napak se učiš, mar ne?
Marsa se ne drži brez razloga naziv prašen planet in tudi v igri prah predstavlja pomembno mehaniko. Je grob, surov ter nadležen in pride v notranjost vsega, pa naj gre za spodnjice ali sončno elektrarno. Ne le to, z nemalo sreče te zajeme kakšen prašni vihar, tornado ali meteorni dež, lahko pa tudi pritisne mraz in zamrzne zaloge vode. Skrb za resurse je tako pomembna mehanika, saj je od njih odvisna tako gradnja kot vzdrževanje stavb, kolonisti pa seveda potrebujejo tudi osnovne življenjske dobrine. Nekaj jih je možno pridelati s pomočjo tovarn, a pomanjkanje te občasno prisili, da pokličeš raketo z zalogami. Tako Surviving Mars dobro drži napetost in te občasno vrže v nezavidljiv položaj, ko se moraš odločiti med več prioritetami med tem, ko proti tebi drvi nova naravna katastrofa.
Vse kar vidiš, bo kmalu moje
Pod površjem se skriva veliko, več, kot bi sklepal na prvi pogled. Na primer, vsak kolonist je ločena entiteta, ki jo nadzoruje lastna zavest. Vsak ima tako lasten um, moralo, zdravje, udobje in specializacijo kot tudi nabor dobrih in slabih lastnosti, na primer strahopetnost, požrešnost, pogum, odpornost, veganizem in podobno. Poln nadzor imaš nad tem, koga sprejmeš v svojo kolonijo, med stavbami pa se najde tudi velik nabor takšnih, za zadovoljevanje raznih osebnosti ali celo njihovo prilagajanje. Ti kolonisti živijo v umetnih kupolah, kjer lahko postavljaš spet ločene zgradbe, katerih namen je večinoma zadovoljevanje različnih potreb tvojih Marsovcev. Zaenkrat je sicer nabor osebnostnih lastnosti malo premajhen za moj okus in se pogosto ponavlja, a glede na izjemno podporo modifikacij bi znali uporabniki to izboljšati sami.
Sam rang zgradb zveni impresivno in to tudi je, čeprav se ne more primerjati z večino simulacij. Obstaja le nekaj vrst osnovnih dobrin in ne morem si pomagati, da si ne bi želel še več tako tu kot tudi pri zgradbah. Pri variaciji tako najbolj pomagajo razne znanstvenofantastične tehnologije, ki jih občasno popestri še kakšen znanstveni prodor z večjim bonusom. Popolnoma mogoče se je specializirati v določeno smer in jo povsem razviti, čeprav je koristno poseči tudi po preostalih tehnologijah, sploh hitrejši razvoj zna priti vsakemu prav. Bogata izbira in raznoliki bonusi nudijo veliko fleksibilnost in imajo tudi takoj viden učinek, kar sem pogrešal pri podobnih simulacijah, kjer je razvoj dal le majhne pasivne bonuse, kot je 10 % hitrejše kopanje x-a.
In potem so tu skrivnosti z zametki zgodbe in več možnimi rešitvami, ki pridejo v poštev, ko poskrbiš za osnovne potrebe marsovskega prebivalstva. Lahko jih izbereš sam pred pristankom na planet ali pa se odločiš za naključno skrivnost – računalnik navadno sam izbere takšno, ki je še nisi izkusil. Na voljo jih je kar nekaj, in tako že osnovna igra, brez dodatkov in modifikacij, nudi več sto ur zabave, v kolikor želiš izkusiti res vsako izmed njih. Tudi raznolikost pride v poštev, saj se lahko soočiš s političnim trilerjem z Zemljo, spečo okužbo, ki se počasi širi skozi tvojo kolonijo ali neke vrste kocke, ki jih nisem povsem razumel, vendar so igro pospremile v vode znanstvene fantastike.
Mešanica je izvršena s tako vizualno kot mehansko dovršenostjo. Všeč mi je bilo predvsem, kako lahko zaradi prahu v trenutku razločiš med novimi in starejšimi deli kolonije, grafični stil nasploh ima dobro enotnost in – kljub zanašanju na pustost tujega planeta tudi tu – precejšnjo raznolikost. Meniji so pregledni in gradnja enostavna, čeprav sem vse naokoli opazil nekaj manjših stvari, ki bi se jih dalo izboljšati. Nadzor dronov je na primer štorast, med gradnjo stavb ne moreš posegati po pohitritvi časa in ob veliki koloniji te zna marsikaj zmesti. A to so le majhne opombe v gori dobro opravljenih in premišljenih mehaničnih zadevščin, katere so me tu in tam pikale, a niso izbrisale nasmeška iz obraza.
Govorice, da se bomo v novi Elder Scrolls Online razširitvi preselili na otok Summerset Isles, so se začele že lani, ko je dodatek Clockwork City prišel v testno različico igre. Danes pa so razvijalci na svojih družabnih omrežij objavili kratek video, ki prikazuje pismo, katero se glasi:
My loyal subjects, Your Queen has exciting news to share as soon as the time is right. I bid you watch and listen for the next herald, who shall present a royal announcement of great significance to us all.
-Your faithful Monarch
Ayrenn Arana Aldmeri
Le-to pa nam ne pove ravno veliko, saj nas pismo samo draži za uradno napoved. A na njem je nekaj drugega, nekaj, kar je veliko bolj zanimivo. Pošiljatelj pisma ni nihče drug kot Ayrennn, vrhovna kraljica otoka Summerset Isles, ki je prav tako ustanoviteljica domovine Aldmeri, ene izmed najmočnejših alians v zgodovini.
Summerset Isles je dežela rase Visokih Vilinov (Altmer). Je zelena in prijetna dežela rodovitnih kmetijskih zemljišč, gozdnih parkov in starodavnih stolpov in dvorcev. Večina naselij je majhnih ter izoliranih, vladajo jim pa lokalni čarovniki ter vojaški poveljniki. Otok zaznamujejo tudi nekatere lokacije, kot so kapitalno mesto Alinor, kristalni stolp, največje mesto otoka Auridon, Firsthold in mesto pristanišč Skywatch. Celotno Summerset Isles deželo sestavljajo trije pomembni otoki. Summerset, drugače imenovan tudi kot glavni otok, je največji otok, na katerem se tudi nahaja večina prebivalstva. Sledi mu drugi otok Auridon ter zadnji v skupini večjih otokov še Artaeum.
Založnik Bethesda nas na podoben način draži tudi o novi Prey razširitvi in velika verjetnost je, da bomo uradno napoved razširitve dobili na letošnjem E3 dogodku, ki bo potekal med 12. in 14. junijem. Je pa sama igra pred kratkim dobila novo posodobitev, v kateri so prav tako preuredili celotno kozmetično stran naših likov. Tako si sedaj lahko med samim igranjem hranimo stile oklepov in orožij, iz katerih si lahko sestavimo svoj kostum.
Preden zakoračimo dalje v opis, je na mestu eno priznanje. Osebno v preteklosti nisem preigral nobenega Final Fantasy naslova. Šokantno, vem. Čemu so potem opis namenili meni, čeprav je moja kilometrina v japonskih RPG-jih zelo omejena? Preprosto, to naj bi bil Final Fantasy naslov, ki naj bi bil namenjen najširši množici ljudi. Igra sama to naznani že v uvodu, kjer v intro špici dočakamo napis: “Final Fantasy, tako za novince kot za veterane.” Če je ta pogoj dovolj dober za samega razvijalca, potem je tudi zame.
VIDEO PREGLED:
Razvojna ekipa: Square Enix Založnik: Square Enix
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One Operacijski sistemi: Windows 10 Datum izida: 6. 3. 2018 Cena: 35.74 € Zvrst: RPG
A še vedno se v igro nisem podal popolnoma nepripravljen. Širom interneta je veljalo priporočilo, da je pred igranjem dobro pogledati dva filma, ki dodobra orišeta zgodovino sveta ter same like, ki sodelujejo v petnajsti odpravi. Final Fantasy XV: Kingsglaive in Final Fantasy: Brotherhood sta praktično res obvezna ogleda in potrjujem, da bi brez njiju vstopil v igro povsem zmeden.
Igra se namreč ne trudi pretirano z objasnitvijo dogodkov, ampak nas takoj vrže v akcijo. Sicer si je mogoče pred pričetkom najprej ogledati vadbeni del, kjer preizkusimo kontrole ter se navadimo na boj, a s pričetkom nove igre smo potisnjeni takoj v dogajanje.
Znajdemo se sredi savansko obarvane dežele, kjer spoznamo našo četico pribočnikov. Tu je naš princ Noctis, glavni karakter, čigar usoda kroji celoten potek zgodbe. Družbo mu delajo še Gladiolus, Prompto ter Ignus, in dečki se znajdejo v svetu, ki je na robu vojne. Kot rečeno, največ ozadne zgodbe izvemo ob ogledu filma ter ob prehodu med poglavji, a na kratko orisana štorija je, da slabi fantje, znani kot Imperij Niflheim, napadejo kraljestvo Lucisa, ki mu vlada kralj Regis. Naš junaček je Noctis, sin kralja Regisa, ki je ob tem dogajanju daleč stran in je namenjen na zaroko k princesi Lunafreyi, ki je doma v provinci Tenebrae. A stvari seveda ne gredo po načrtu in na ramenih Noctisa se kar neankrat znajde veliko breme.
Naša četica izbrancev se postavi na ogled.
Treba je reči, da je sam štart igre precej obupno tempiran. Mapa je ogromna, za prečkanje pa se poslužimo našega vozila, ki nosi ime Regalia. Naša četica junačkov se za potovanje najprej usede v avto, na mapi izberemo točko potovanja in že smo na poti. Med premikanjem proti zadanemu cilju nas navdušuje interakcija naših izbrancev, preko katere izvemo marsikaj. Vsak od njih nosi svoje značilnosti in pohvalno je, kako se nam v relativno kratkem času priljubijo prav vsi. Njihovo kramljanje dodobra popestri včasih obupno dolga potovanja, kjer v bistvu nimamo za početi nič. Seveda lahko avto vozimo tudi sami, a zadeva nima ravno nekega smisla, saj je upravljanje sestavljeno iz tiščanja tipke za plin in občasnega obračanja volana. Regalie ne moremo zapeljati izven okovov ceste in celo za ustavljanje je potrebno najti potrebno parkirišče. Jasno je, da je razvijalec s tem poskušati doseči občutek pravega potovanja, vendar se avto včasih obnaša povsem nerazumno, se npr. ustavi na nesmiselnem kraju ali pa sredi potovanja ne omogoča funkcije menjave vozila. Četudi pripeljemo do zadane točke na mapi, nas še vedno čaka pošten pohod do cilja in zalotili se boste, da v prvih poglavjih tekate naokoli kot nek prismuknjenec. Kasneje se vam ob plačilu z igrino valuto »Gil« odklene možnost potovanja s pomočjo Chocobojev, ki nam omogočajo veliko hitrejše prečkanje terena. A vseeno bi to možnost raje dobil prej, saj tako mehaniko odklepanja »mountov« uporabljajo predvsem MMO-ji.
In občutek masivnih večigralskih iger se nadaljuje tudi pri samih nalogah. Čeprav so nekatere glavne še kar zanimive, se to spremeni pri stranskih, ki so povsem neoriginalne in klišejske. Večinoma so naročila, da moramo oditi nekam in najti nek predmet ter ga prinesti nazaj ali pa potamaniti določeno količino monstrumov. Mapo poseljujejo manjše naselbine in na vsaki od njih je recept enak: najprej stopimo do lokalnega prodajalca, ki nam razkrije pomembne točke v okolici, nato pa lahko od njega vzamemo lovske naloge, ki so tipične »pojdi tja in ubij to«. Včasih so nekatere celo tako napredne, da moramo do določene lokacije in podrobno prečesati okolico, dokler ne najdemo predmeta. Wow. Skratka, stranske naloge so živ obup in glede na to, da je Square Enix z odprtim svetom ter še z drugimi pritiklinami poskušal Final Fantasy približati zahodnemu trgu, ga na temu mestu povsem uniči poljska poslastica The Witcher 3.
V dnevniku imamo lahko naenkrat 10 nalog, a stranske vas zagotovo ne bodo preveč navdušile.
Med tekanjem/vožnjo do našega cilja ne bo šlo vse po maslu. Načrte nam skuša preprečiti zlobna favna ter lokalni vojaki imperija, ki so naključno posejani po mapi ali pa slednje pripelje zračna ladja. Žal je, poleg sovražno nastrojenih monstrumov, okolica precej statična in neživa. Gledam opise drugih strani in vsi hvalijo živost sveta. Zdaj ne vem, ali moja igra ni delovala pravilno ali pa sem jaz popolnoma razvajen glede dinamičnosti sveta, ampak Final Fantasy XV me je v tem pogledu povsem razočaral. Če že najdemo neko mesto, naseljenci ponavadi stojijo pri miru in včasih malo pokramljajo. A tu ni nekih NPC urnikov, kjer bi se premikali med točkami in, recimo, med dežjem zbežali pod streho ali pa da bi uzrli ob sončnem dnevu nekoga, ki ribari. Igra sicer vsebuje cikle dneva in noči, kjer ponoči ni priporočljivo potovati, saj lahko naletimo na sovrage veliko višje izkustvene stopnje. Takrat je dobro najti zaklonišče ali pa prostor za kampiranje, kjer se seštejejo naše izkustvene točke, čemur sledi napredovanje v stopnjah ter večerja, kjer pred spanjem pojemo tople obrok, to pa nam da razne bonuse, takoj ko se zbudimo in se odpravimo novim borbam naproti.
In teh je ogromno. Naj bo tavajoči nosorog, žirafa ali pa žerjav, vsi imajo en cilj, in to je naša smrt. Sovražna bitja so lepo animirana in domišljijsko oblikovana, zato gre na tem mestu razvijalce samo pohvaliti. Tudi raznovrstnost ni problem, žal si vseh teh lepih nasprotnikov ponavadi ni moč v »miru« ogledati, saj takoj, ko se približamo, se sproži boj.
Pretepanje je hitro in eksplozivno. Škoda zaradi mestoma zmedene kamere.
Ta je precej simplističen. Neposredno lahko nadzorujemo samo našega junaka Noctisa, ki ima na voljo v bistvu tri različne poteze. Tako lahko držimo tipko za izmikanje, kjer se samodejno izogiba vsem napadom ter pritiskom tipke za napad, kjer avtomatsko izvaja napadalne animacije, ki jih lahko seveda prekini napadalčev uspešen udarec. Tu je še poteza teleportacije, kjer se lahko instanto premaknemo na določeno točko in je nekakšen nadomestek prevalov iz sorodnih iger. Mogoče se je tudi zavihteti na predefirnirane točke, kjer si instantno napolnimo »mano« ali pa teleport uporabimo za napad. Ob uspešnem bojevanju se nam polni tudi merilnik, kjer, ko ga enkrat napolnimo, sprožimo timsko potezo. Takrat se Noctis poveže s članom ekipe, s katerim nato izvedeta specialen napad za ogromno škode. Do tu vse lepo, in čeprav je boj do neke mere taktičen, ni nekega recepta za uspešno tepežkanje. Največkrat nam jo zagode kamera, ki v nekaterih trenutkih povsem zbezlja in kar naenkrat sploh ne vemo, kje se nahajamo. Če našega junačka pokončajo, je igre konec, a k sreči je tu meni, ki zapavzira igro, med tem pa lahko pijemo kak zdravilen napoj, če pa nam gre za nohte, nam majhno obnovo zdravja priskrbijo naši kompanjoni. Tu je še magija, a ta je precej omejena, saj je ni moč izkoriščati v nedogled. S tem ne mislim na manjko »mane«, ampak je treba zalogo ognja, mrazu ali elektrike obnavljati izven boja, na virih, posejanih po mapi. Naše največje orožje so tako imenovani »Summon« uroki, kjer lahko prikličemo močne in spektakularne pomagače, ob katerih boste spuščali čeljust. Sicer jih pridobimo precej pozno v igri, vendar močno popestrijo dogajanje v bojih, ki proti koncu postanejo že kar ponavljajoči. Ko smo že pri spektakularnosti, ne smemo izpustiti ogromne šefe, ob katerih je potrebno močno zavihteti kamero navzgor, da jih sploh lahko dobimo cele v vidno polje. So spoštovanja vredni nasprotniki, ki zahtevajo precej priprave in ob prenizkih izjustvenih stopnjah se z njimi ni pametno zapletati.
Šefi so ogromne zveri, ob nastopu katerih boste nekaj časa samo bebavo zijali.
Final Fantasy XV poleg bojevanja in pretikanja mape nudi bogato paleto opravil. Vsak od naših likov je verziran v posebni veščini, ki jo spotoma nadgrajujemo. Noctis obožuje ribarjenje, Ignis kuhanje, Promto fotografiranje in Gladiolus drži preživetveno sposobnost. Treniranje teh veščin nam da razne bonuse, od boljših receptov do boljšega plena ob dokončanju nasprotnika. Tu je še raziskovanje raznih temnic, kjer ob dokončanju vsake prejmemo unikaten kos orožja, dirkanje s Chocoboti ter polaganje stav na borbe monstrumov v areni. Dolgčas nam skozi to nekje 50-urno avanturo zagotovo ne bo, kar je za oboževalce odprtih svetov zagotovo dobra novica.
Naše RPG želje lahko potešimo skozi nadgrajevani sistem, imenovan Ascension. Tam vlagamo naše izkustvene točke v različne sposobnosti, vsak, a ne v prav vse, saj so določene veščine odklenjene samo za določen lik. Moč je seveda še nadgrajevati naša orožja, ki jih lahko najdemo med bojevanjem ali pa jih kupimo pri lokalnem trgovcu. V temnicah pridobimo prav posebna orožja, ki jih lahko uporablja samo Noctis, ta pa so zelo močna, a imajo tudi svoje pomanjkljivosti, recimo več zadane škode, a hkrati vam meč postopoma odžira zdravje. Dokupimo lahko tudi razne obleke in amulete, vsak pa pridoda spet svoje bonuse.
Dejstvo, da so nekateri igralci neučakano čakali na to PC verzijo, je tudi zagotovo nadgradnja grafike. Ta je pridobila na svoji lepoti, še posebej če vklopimo 4K teksture, ki izstopajo predvsem pri podrobnosti karakterjev. Mimogrede, za popoln izkoristek tekstur ne potrebujete 4K zaslona, saj bo grafična posodobitev vidna tudi na 1080p monitorjih. Igra je sicer lepo optimizirana, a ne pretiravajte. Z vključenimi 4K teksturami ter na najvišjih nastavitvah, se igra zatika tudi na najnovejših grafičnih karticah, kar pomeni, da bomo za poln izkoristek lepote primorani počakati na naslednjo generacijo grafik. Rezervirajte si tudi zajeten kos diska, saj je to eden največjih špilov, ki jih pomnim. Samo osnovna igra vam vzame 80 GB prostora, če pa k temu prištejemo še 4K teksture, se velikost napihne na kar 140 GB. Tu naletimo na še eno težavo, saj so nalagalni časi na navadnih trdih diskih precej dolgi, a veliko krajši na SSD diskih, kjer pa velika večina ljudi ne more rezervirati takšen odgriz prostora.
Grafično je igra izmed enih najbolj naprednih. Vse te čudovite teksture pa zahtevajo velik davek na disku
Final Fantasy XV: Windows Edition prinaša še že vkomponirane DLC-je ter predelano zadnje poglavje, ki je na PlayStation 4 izpadlo precej odsekano. Sedaj je zadnji akt razširjen in prinaša veliko boljši zaključek izkušnje. A tudi ko obrnete kampanjo, vsebine še ni konec. V meniju lahko izberete še vse večje DLC-je, kot so Episode Gladiolus, Episode Ignis, Episode Prompto in Comrades. Prvi trije prinašajo povsem samostojne zgodbe, kjer nadzorujemo naše pribočnike, ki jih v originalni igri ni bilo moč neposredno preizkusiti, medtem ko Comrades prinaša presenetljivo zabavno večigralsko akcijo. Še ni dovolj vsebine? Kaj pa če vam povem, da igra podpira mode in bomo zagotovo dobili vrsto odštekanih modifikacij, medtem ko je Square Enix obljubil, da se lahko v 2019 nadejamo še nove vsebine.
Mraz je minil, in čas je, da zopet ogrejemo svoje igričarske mišice v novih tekmovanjih.
Naš zadnji tosortni dogodek se je odvil na Areni mladih pred dobrim mesecem in takrat smo bili nad odzivom presenečeni. Zato smo tokrat zadevo še bolj zagrabili v roke in tokratni dogodek bo še večji – in tudi bolje nagrajen.
Gaming brez izgovorov se bo odvil 14. 4. 2018 v Cityparku Ljubljana, vstop za obiskovalce pa je popolnoma brezplačen.
Začnimo s Counter-Strike turnirjem. Ta bo potekal najprej “online” v kvalifikacijskih rundah, tekmovanje pa se bo pričelo 7. 4. 2018 ob 13. uri. Na kvalifikacijskem turnirju bo lahko sodelovalo 64 igralcev, a se bodo na zaključni turnir uvrstile samo najboljše štiri ekipe. Te bodo potem tekmovale v “offline” zaključku 14. 4. 2018 v Cityparku Ljubljana, kjer bomo tudi dobili zmagovalca turnirja Gaming brez izgovorov!
Na dogodku bo prisotnih 10 vrhunskih računalnikov, pripravljenih za takojšnje igranje, seveda pa lahko s sabo prinesete tudi svoje miške ali tipkovnice.
Nobena izmed štirih najboljših ekip ne bo odšla praznih rok, saj smo poskrbeli za bogate nagrade, ki so sledeče:
1. mesto: Denarna nagrada 300 € + 12-mesečna naročnina Telekomovega paketa NEODVISNI B v vrednosti 250 € + 500 € v materialnih nagradah (te bodo znane 7 dni pred dogodkom)
2. mesto: Denarna nagrada 200 € + 500 € v materialnih nagradah (te bodo znane 7 dni pred dogodkom)
3. mesto: Denarna nagrada 100 € + 300 € v materialnih nagradah
4. mesto: Materialne nagrade v vrednosti okoli 100 €
Za prijavo na Counter-Strike: Global Offensive turnir kliknite spodnji gumb “registracija”, prijavnina pa znaša simboličnih 10 €.
Športni navdušenci lahko sodelujete v turniju FIFA18.
Ta bo potekal na PlayStation 4 konzolah, ki bodo prisotne na samem dogodku Gaming brez izgovorov, seveda pa lahko prinesete tudi svoj priljubljen kontroler. Število prostih mest je omejeno na 128 igralcev, svoje mesto na turnirju pa rezervirate po plačilu prijavnine, ki znaša simboličnih 10 €.
Tudi tu smo poskrbeli za lepe nagrade, ki si jih bo razdelilo 8 najboljših:
1. mesto: Denarna nagrada 100 € + 12-mesečna naročnina Telekomovega paketa NEODVISNI B v vrednosti 250 € + 300 € v materialnih nagradah (te bodo znane 7 dni pred dogodkom)
2. mesto: Denarna nagrada 50 € + 12-mesečna naročnina Telekomovega paketa NEODVISNI B v vrednosti 250 € + 120 € v materialnih nagradah (te bodo znane 7 dni pred dogodkom)
3. mesto: Denarna nagrada 50 € + 120 € v materialnih nagradah
4. do 8. mesto: Materialne nagrade v vrednosti okoli 30 €
Za prijavo na FIFA18 turnir kliknite spodnji gumb “registracija”, kjer lahko najdete tudi podatke o pravilih ter kontaktih glede dodatnih vprašanj.
Zabavno ne bo samo tekmovalcem, saj smo poskrbeli tudi za aktivnosti izven samega tekmovanja. Preizkusiti bo moč tudi virtualno resničnost, saj bomo postavili par postajic, opremljenih z napravami Oculus Rift ter HTC Vive. Obiskovalce bo zabaval tudi popularni streamer Pero Martić, ki bo na dogodku prenašal v živo, igral FIFO18 ter se celo preizkusil v komentiranju iger Counter-Strike: Global Offensive ter FIFA18.
Veseli bomo čim večjega obiska, tako tekmovalcev kot obiskovalcev, in upamo, da s tem dogodkom pokažemo, kako se je igričarska ponudba v Sloveniji razživela. Hkrati se zahvaljujemo UVI Chair ter Telekom Slovenije, ki sta poskrbela za bogate nagrade in brez katerih dogodek sploh ne bi bil možen.
Še enkrat vsi lepo vabljeni in upamo, da se vidimo v čim večjem številu.
Kalypso Media je izdal povsem nov napovednik za njihovo tropsko simulacijo Tropico 6.
Skrbeli bomo za otočja, gradili mostove med njimi, pomembno vlogo pa bo imel tudi transport ter infrastruktura. Moč bo poslati naše prebivalce na plenjenja, kjer bodo lahko ukradli čudesa sveta, kot sta Kip svobode ali pa Eifflov stolp. Moč bo celo kostumizirati našo palačo, kjer bomo lahko iz balkona imeli govore za izvolitev, s tem pa bomo pridobivali tudi podporo našega ljudstva.
Tropico 6 še nima zakoličenega datuma izida, vemo samo, da ga lahko pričakujemo še letos. Več bo znanega na GDC-ju v San Franciscu naslednji teden.
Square Enix kuje železo, dokler je vroče in je včeraj napovedal povsem nov del v Tomb Raider seriji.
Shadow of the Tomb Raider ima zaenkrat bolj malo informacij, vemo pa, da bo igra izšla 14. septembra za PC, PlayStation 4 ter Xbox One. Založnik obljublja več informacij, in sicer naj bi več razodeli 27. aprila.
Včeraj se je zgodila predpremiera filma Tomb Raider, in kot navdušeni giki smo hitro pohiteli v najbližjo kinodvorano. Karte za ogled dogodka nam je priskrbel Blitz Slovenija, za vas pa smo spisali kar štiri opise, kar vam bo dobro orisalo naše vtise in priporočila za ogled (ali neogled).
Moram priznati svoje dvome, ko sem prvič slišal za ta film in izvedel, da bo v filmski oživitvi Tomb Raider franšize glavno junakinjo igrala Alicia Vikander. A moji dvomi so se izkazali za neopravičene, saj svojo vlogo odlično opravi, skupaj s celotno igralsko zasedbo. Tu bi izpostavil tudi glavnega »zlobneža« Walterja Gogginsa – ta odlično prikaže tanko mejo med psihopatskim podložnikom in enostavnim človekom, ki bi naredil vse, da se vrne domov. Prav tako izstopa tudi vedno smešen Nick Frost, katerega v dvojici s Simonom Peggom štejem za najboljši komični duo vseh časov in ki nudi redek humorističen premor drugače kar precej resnemu scenariju. A nazaj k filmu. Glavna privlačnost so zagotovo odlične akcijske sekvence z veliko podobnostmi z istoimensko igro, kjer je tu in tam opazna uporaba CGI-ja, a v večini primerov ne odvzame od celotne izkušnje. Zgodba ni ravno najmočnejši del, saj je predvidljiva in se preveč zanaša na naključja, a je to pričakovano od filmske adaptacije, kjer je potrebno v dve uri trajajoč film spraviti po več deset ur zgodbe.
Če vse povzamem, je Tomb Raider dobra adaptacija, ki na več kot par mestih kaže poklone predvsem igri iz leta 2013 in kjer moraš za par ur izklopiti možgane ter se izogniti pretiranem analiziranju, saj drugače občasno opaziš par pomanjkljivosti. Zabavna akcijska avantura, ki bo všeč predvsem oboževalcem franšize, a bi jo znal ceniti vsak ljubitelj akcijskih filmov. A Lara bi kratkomalo lahko bila irskega porekla, saj doživi več srečnih naključij kot “srečo-škrat” s polnimi žepi štiriperesnih deteljic.
Splošna ocena: 7.5/10
PREGLED: Tomb Raider (Anže Rigler)
Že takoj na začetku lahko povem, da je film posnet po istoimenskih video igrah, ki pa jih sam nisem preigraval, zato mi je bila zgodba uganka. Edinole domneval sem, da glavni lik (Alicia Vikander) preživi, saj je dotični film predzgodba starejših filmov, v katerih je glavno vlogo imela Angelina Jolie. Pa pojdimo lepo po vrsti. Zgodba sama po sebi ni bila nek presežek, saj je filmov podobnega tipa že veliko; torej, na eni strani imaš dobre like, na drugi strani pa zlobno organizacijo, ki hoče zavladati svetu s pomočjo antičnih ter davno pozabljenih relikvij. Navkljub že velikokrat prežvečeni tematiki, pa jo je režiserju uspelo publiki predstaviti na način, da je ta do zadnjega trenutka čvrsto pripopana na sedež in pogleda ne odmakne od platna, razen ko seže po hrustljavih maslenih kokicah.
Igralska zasedba je super, Alicia se je odrezala veliko bolje, kot sem pričakoval in po pravici moram povedat, da mi nekako bolj sede v vlogo Lare Croft – drzne raziskovalne pustolovke, ki je zagorele kože in malce rjava od umazanije – kot pa Angelina v srebrni neoprenski obleki …
Film bi priporočal vsem igračarskim navdušencem ter vsem ostalim, ki jim ni tuja akcija ali filmi pustolovskega žanra.
Splošna ocena: 8/10
PREGLED: Tomb Raider (BoriSe)
Včeraj sem doživel prav poseben dogodek. Prvič sem se namreč udeležil predpremiere kateregakoli filma in z velikim veseljem ter nestrpnostjo sem pričakoval slavnostno otvoritev Tomb Raiderja v slovenskih kinematografih. Pri vhodu v našo dvorano so nam prijazne hostese podelile Red Bulle, vode ter energijske tablice, in tako sem se otovorjen z vedrom kokic, pijače in prigrizkov komajda primajal do svojega stola.
Po uvodnih napovednikih je sledila še kratka predstavitva filma, ki ga je napovedal tipček iz Radia 1 (imena se na žalost ne spomnim). Podelili so dve figurici naše priljubljene junakinje Lare Croft, nato pa prikazali igralni posnetek prvega Tomb Raiderja ter najnovešje verzije Rise of The Tomb Raider. Nato je tip v eni minuti vsaj 3 x opozoril, da je on sedaj prestar za igrice (igre, ne igrice! Nismo prišli gledati filmčka, ampak film!), kar je pri meni osebno povzročilo rahlo zavijanje z očmi. Glede na to, da v kinu nismo bili prisotni najstniki, ampak verjetno oboževalci Tomb Raider serije, ki včasih, šok, še vedno igramo igre, mi je bila ta opazka kar pošten mimosunek.
Dovolj, gremo naprej na sam film.
Tomb Raider je v 2018 inačici pridobil nov izgled. Kjer smo v filmu iz leta 2001 predvsem gledali joškato Angelino Jolie, je posodobljena verzija rahlo bolj realistična. Naša junakinja Lara, ki jo tokrat uprizori Alicia Vikander, je sedaj malce bolj prizemljena in realistična. Čeprav je film neke sorte »reboot« serije, je ozadna zgodba še vedno klasična in znana že od prej. Tu imamo bogat Craftov dvorec ter našo Laro, ki si ne želi bogastva, ampak predvsem raziskovanja. V bistvu je njena zgodba predstavljena precej na hitro in nepoznavalci se niti ne bodo zavedali, da imajo pred sabo inteligentno dečvo, ki je mahnjena na arheološke najdbe. Seveda njen oče izgine in naša junakinja se odpravi po njegovih stopinjah. Kaj kmalu najde še enega pajdaša, s katerim ugotovita cilj svojega potovanja, in sicer otok Yamatai, kjer se nahaja zakopana grobnica kraljice Himiko, katere odprtje bi povzročilo globalno katastrofo. No, vsaj to je izgruntal njen oče Richard, ki je v svojih zapiskih tudi pustil opozorilo o zlobni organizaciji Trinity, ki naj bi mu bila vseskozi za petami.
Tomb Raider 2018 povzema svoje glavne prvine iz najnovejših Tomb Raider iger, kar pomeni, da bomo uzrli ogromno Larinega skakanja čez prepade v počasnih posnetkih, tekanja pred podirajočimi zgradbami oz. templji ter dobro dozo pretepanja. Akcijske sekvence so na ravni, kjer jih lepo dopolnijo tudi specialni efekti. Film sem si ogledal v navadnem formatu, a baje je na voljo tudi v 3D, kjer pa v samih prikazanih scenah, ne vidim, da bi kaj pretirano zamudil. Lara med obračunavanjem z negativci stavi predvsem na svoje pesti ter zvesti lok, za razliko od prejšnjih filmov pa je število njenih usmrtitev zelo nizko, na hitro ocenjeno jih pod njenimi puščicami podleže manj kot petica.
Seveda, kot se za takšno akcijado spodobi, je pri spletu dogodkov in razreševanju le-teh bolje pustiti možgane na paši in raje uživati v akciji. Žal vseeno na tem mestu zmotijo predvidljivosti, saj je skoraj vsako situacijo moč predvideti že vnaprej, in če ste si ogledali že kakšen podoben film, presenečenj tu ni za iskati.
Podobno se neizkoriščeni glavni liki. Medtem ko je Lara še najbolj orisana oseba, sem že prej napisal, da njena zgodovina ni posebej predstavljena. Film to poskuša nadomestiti z nerodno vstavljenimi sekvencami, ko se naša junakinja spominja preteklih trenutkov s svojim očetom, ki pa so vsi tako tipični, da mejijo že na klišejske. Nekje na dobri četrtini naletimo na njenega nejevoljnega pomočnika Lu Rena, ki potem poskrbi tudi za prevoz na svoji barki do zakletega otoka. V njegovih scenah sem užival, saj je nudil rahel komični pridih sicer resnemu filmu, a žal na polovici filma povsem izgine in se pojavi samo v trenutkih, ko so scenaristi spomnili: »Hej, saj res, tu imamo še en lik.« Morda najbolj razočara glavni negativec Mathias Vogel (Walton Goggins), ki ne bo ostal v spominu nikomur. Njegova motivacija za svoje početja je sicer upravičena, saj bo samo po opravljeni nalogi delodajalca Trinity lahko zapustil otok. A zastavljen je povsem polovičarsko, brez kakršnekoli karizmatičnosti ali pa omembe vrednih dejanj, ki bi ga res priskutile gledalcu. Zloben je, ker je pač zloben, in nekdo mora odigrati to vlogo.
K minusom bi prištel še zaključek filma, ki je potegnjen iz kar nekje in iz čistega zraka poskuša vkomponirati nadnaravno, čeprav celoten film prej sploh ni vseboval teh elementov in so porinjeni notri kot pod neko prisilo. Na koncu imamo seveda še »twist«, ki naj bi verjetno šokiral gledalca, a me je pustil precej ravnodušnega. Sam konec je tudi očitno napeljevanje na nadaljevanje, ki ga bomo zagotovo tudi dobili.
Če v enem pogledu nov Tomb Raider navduši, je to želja, da bi ponovno zagnal igre in se potopil v raziskovanje arheoloških najdb. Že na sredini filma sem dobil prebliske, kako doma prenašam Tomb Raider igre na Steamu ter brskam za kopijami Uncharted serije. Če sparimo to z dobrimi akcijskimi sekvencami ter prenovljeno, všečno Laro, dobimo film, ki sicer zabava, a se preveč zanaša na že uveljavljene koncepte pustolovskih filmov.
Splošna ocena: 7/10
PREGLED: Tomb Raider (Davorin)
Tomb Raider se iz malih zaslonov tokrat seli na velike. S starimi inačicami nima skupneka praktično nič, razen imena, saj je tokrat Lara postavljena v cvet mladosti. Kot privrženec franšize in zanesenjak, ki je preigral tako Tomb Raider kot Rise of the Tomb Raider, lahko rečem, da je igra dočakala vreden akcijsko-pustolovski celovečerec. V kolikor ste preigrali prvi del igre, boste vsekakor opazili kar nekaj podobnosti z zgodbo, in čeprav je v nekaterih delih predrugačena, zaključek ni presenetljiv.
Igralska zasedba je izkušena in Alicia Vikander svojo preobrazbo v lovko na zaklade opravi dobro. Nekoliko preseneti zgolj sunkovit preobrat iz radožive mladenke v izkušeno pustolovko, ki se zgodi v pomežiku očesa. Več kot očitno je po očetu Lordu Richardu Croftu (Dominic West) podedovala nos za težavami. 🙂 Morda me je nekoliko zmotilo zgolj preveč retrospektive na očetovsko figuro, ki ne doda dodatne vrednosti, nič drugače pa ni z osrednjim zlobcem. Seveda mora zgodba o Tomb Raiderju biti v ravnotežju in imeti primernega zlikovca. Mathias Vogel (Walton Goggins) iz vrst Trojstva to žal ni. Čeprav začetek obeta, je njegova razprtost med ujetostjo in hrepenenjem iz njega ustvarila figuro, ki ne priteče k preostalemu filmu. Predstavljen je preveč človeško in njegovi motivi so razumljivi, saj mu je otok Yamatai več kot očitno prišel do živega in se poigral z njegovim umom. Po drugi strani pa navdušijo posebni efekti in nekateri dih jemajoči prizori, na kar smo Croftini sledilci že navajeni.
Ljubitelje efektov in akcije ter oboževalcev Tomb Raiderja film ne bo pustil ravnodušnih, če pa iščete globoko zgodbo, polno nepričakovanih preobratov, pa je zagotovo ne boste našli.
Tyler “Ninja” Blevins je v zadnjih mesecih močno pridobil na popularnosti. Samo med 22. februarjem in 3. marcem je pridobil preko 50.000 naročnikov, vse to pa mu je omogočila huronsko popularna večigralska igra Fortnite.
A včeraj je Tyler za svoje privržence pripravil prav posebno presenečenje: v svoj stream je povabil kanadskega raperja Draka, in sledila je eksplozija gledalcev. V zelo kratkem času se je nabralo ogromno število privržencev in ni trajalo dolgo, da je bil porušen Twitch rekord. Tega je prej držal Tyler1, kjer ga je naenkrat gledalo 400.000 gledalcev. No, naveza Ninje in Draka je ta dosežek pustila v prahu, saj je njun stream prilezel do impresivne številke 600.000. Kot da to še ni bilo dovolj, sta se pridružila še Travis Scott in JuJu Smith-Schuster, kar je iz prenosa naredilo pravo mešanico slavnih osebnosti.
Drake, ki v igri nosi ime “TheBoyDuddus”, je prvič sodeloval v streamu in morda se bo po takem odzivu še kdaj vrnil. Med prenosom je pokazal kar nekaj znanja o Fortnitu, sam pa meni, da bi razvijalci morali svoje napore osredotočiti na posodabljanje obstoječe mape, ne pa kreiranju nove.
Skyrim je doživel izid za že skorajda vse sisteme, včeraj pa so napovedali še enega, in sicer se bo pojavil tudi na Steamu v obliki Skyrim VR.
Skyrim je v virtualni resničnosti že izšel, a samo za PlayStation VR napravo, sedaj pa ga bodo lahko preizkusili tudi lastniki PC naprav, kot sta HTC Vive, Oculus Rift in celo Windows Mixed Reality. Zanimivost tega je, da bo igra izšla tudi za Oculus sisteme, česar nismo pričakovali. Namreč, krovno podjetje Bethesde, Zenimax, je trenutno v tožbi z Oculusom in njihov prejšnji virtualno-resničnostni naslov, Fallout 4 VR, za Oculus ni izšel.
Čudovita igra Planet Alpha je dobila prvi napovednik. Izdeluje jo podjetje Team17, gre za majhen studio, ki se nahaja na Danskem, njegov ustanovitelj pa je Adrian Lazar. Planet Alpha združuje klasične komponente s t. i. “sice-scrolling” avanture, polne ugank, skrivanja in hitrega stila igranja. Za več podrobnejših informacij bo treba še malce počakati, ampak sodeč po napovedniku, lahko rečemo, da ima odlično narejeno grafično podobo, celotno igralnost pa popestri še odlično narejena glasba ter ozadje, ki nam daje občutek 3D-ja.
Planet Alphaje postavljen v svet poln tujih bitij, kjer ima igralec kontrolo nad nočjo in dnevom. Izšel bo za PC, PlayStation 4, Xbox One in Nintendo Switch v tretji četrtini 2018.
Zgodbo bomo spremljali še naprej, do takrat pa še nekaj bizarnosti, ki so se v neki meri izkazale za resnične.
Začelo se je spektakularno. Pred dobrimi 14 urami so pri podjetju CTS-Labs lansirali podatke o 13 ranljivostih, ki naj bi jim bili podvrženi AMD Ryzen procesorji in bi lahko povzročili veliko škodo proizvajalcu procesorjev. Ampak kaj hitro se je izkazalo, da situacija ni tako kritična, kot so jo želeli predstaviti. Ranljivosti so želeli napihniti na raven Meltdown & Spectre, vendar je bila njihova namera spregledana.
V nasprotju z Google Project Zero, ki je podjetjem dal več mesecev za odpravo ranljivosti in ni imel finančnih mahinacij v ozadju, je medijem informacije o dejanski ranljivost posredoval nekaj mesecev po odkritju. Nič od tega ne drži za CTS Labs. V bistvu je njihova prisotnost na trgu precej nedavna, saj je bilo podjetje registrirano 25. 6. 2017, domena AMDFlaws.com pa 22. 2. 2018. Prav tako je bil tudi njihov Youtube kanal ustvarjen šele nekaj več kot 10 dni nazaj.
V podjetju imajo 3 zaposlene, vse je mogoče opaziti v posnetku, ki je priložen prvotnemu članku. Podjetje je na trgu iskalcev varnostnih lukenj neuveljavljeno in nima evidence sodelovanja na tem področju. Površnost se kaže tudi v nekonsistentni rabi logotipa podjetja, saj se v videu pojavlja kot CTSlabs, na sami strani AMDFlaws pa CTS-Labs
Sicer do sedaj še nismo prišli do “sumljivih” naklučij. CTS-Labs poročilo je zgolj 170 minut po objavi citiralo podjetje, imenovano “Viceroy Research”, ki je na 33 straneh izrazito negativno nastopilo proti AMD, kar izkazuje že naslov “AMD: The Obituary”. Celotno poročilo je na voljo TUKAJ. Čeprav tako dolgega poročila nikakor ni nemogoče napisati v tako kratkem času, je vseeno malo verjetno, predvsem zaradi podrobnosti, ki jih je v njem mogoče zaslediti. Ne bi me presenetilo če so CTS-Labs zgolj krinka za naslednje podvige Viceroy Research.
Osrednji motiv bi tako znal biti okoriščanje na račun padca delnic podjetja AMD, ki ga je poročilo povzročilo. V svojem dokumentu so celo napisali, da je AMD-jeva delnica zaradi težav vredna 0,00 €.
Po navedbah varnostnega strokovnjaka Dana Guida so nepravilnosti obstoječe, vendar ne tako resne, kot so želeli prikazati.
Za kakršno koli zlorabo so potrebne administrativne pravice. V kolikor ima napadalec dostop do slednjih, so “zadnja vrata” (backdoor) zadnja skrb uporabnika – oz. bolje povedano, do zlorab lahko prihaja na že okuženih serverjih ali osebnih računalnikih.
Seveda to ne pomeni, da so ranljivosti nepomembne ali nerelavantne, saj lahko ogrozijo varnost našega omrežja ali dotičnega računalnika. V oči bode dejstvo, da so bile informacije najprej posredovane medijem in šele nato proizvajalcu, v tem primeru AMD-ju. Tako podjetje nima niti najmanjših možnosti, da bi pripravilo popravke pred objavo v javnosti, kjer bi raziskovalci poželi zaslužene zasluge. Ampak ponovno, zakrpane luknje bi le stežka požele tolikšen medijski odziv.
V kolikor v poročilu niso pretiravali, bi znala vsaj Chimera ranljivost povzročati zanimive napadalne poizkuse in nekaj težav za AMD.
Kar pet let je že minilo odkar smo nazadnje odigrali prigode priljubljenega agenta Sama Fisherja. Splinter Cell: Blacklist je sicer izšel leta 2013, a od takrat nismo o novem delu slišali prav veliko.
CEO Ubisoft Montreala nam je lani zatrjeval, da niso pozabili Splinter Cell serije, a da imajo zaenkrat preveč opravka z drugimi igrami.
Včeraj pa se je na Amazonu pojavil zanimiv izdelek. Vpisal ga je prav Ubisoft, ime izdelka pa je preprosto Tom Clancy’s Splinter Cell 2018. Stran na Amazonu sedaj ne obstaja več, vendar je mogoče, da je nekdo ponesreči izdal nekaj, česar še ne bi smeli vedeti.
Ubisoft zaenkrat ni še komentiral nič, zato potrpežljivo čakajmo nove novice, zagotovo pa bomo več izvedeli (če je od tega sploh kaj res) na letošnjem E3 sejmu.
Veselite se vsi oboževalci rally dirkanja, saj se po kar 15 letih odsotnosti vrača V-Rally serija!
V-Rally 4 razvijata Bigben Interactive in Kylotonn Racing Games, razvijalci pa obljubljajo preko 50 verno prenesenih avtomobilov. Te bo moč nadgrajevati in kostumizirati, igrali pa se bomo lahko z legendarnimi štirikolesniki, kot so Porsche 911 Safari, Ford Mustang in Ford Fiesta RS RX.
Originalni V-Rally je sicer izšel davnega 1997 za PlayStation 1, najnovejši del pa naj bi ohranjal vse prvine, ki so serijo prikupile igralcem in dirkačem.
Tule so še nekatere lastnosti, ki jih navaja razvijalec:
Rally: različne proge od Afrike, Sequia Park in Japonska, te pa bodo nadzorovali različni vremenski pogoji, kot so sneg, led in blato.
Extreme Khana: lovite ovinke ter se izogibajte oviram.
V-Rally Cross: pustite nasprotnike v prahu na teh asfaltnih in prašnih progah.
Buggy: skočite v vozilo, namenjeno vsem pogojem.
Hillclimb: dirka do vrha v močnih avtomobilih.
V-Rally 4 ima že približen datum izida, septembra 2018, in sicer bo na voljo za PC, Xbox One, PlayStation 4 ter Nintendo Switch.
Nadaljevanje RPG-ja, ki ga razvija priznani razvijalec Obsidian Entertainment, bi moralo originalno iziti 3. aprila. A je bil izid zamaknjen za en mesec in je sedaj planiran za 8. maja.
Kakor pravi razvijalec:
“Zavedamo se, da ste vsi tako nestrpni zaradi izida Pillars of Eternity II: Deadfire. Kakor ste verjetno uganili, je Deadfire ogromna igra, veliko večja od originala. Obsidian je delal bolj močno kot sam Abydon zato, da bo vsak centimeter igre perfekten, zraven pa poskušamo upoštevati še odzive igralcev iz naše bete.”
Dodatni razvojni čas naj bi izkoristili za poliranje hroščev, kar lahko samo pozdravljamo. Obsidianove igre veljajo za bogate in originalne, a premnogokrat preveč hroščate.
PlayStation Now račun
