Z gejmerskimi prenosnimi igračkami se je v preteklosti opeklo že kar nekaj podjetij. Tukaj nikakor ne moremo izpustiti N-Gage, ki ga je Nokia izdala leta 2003. Sicer jih je uspelo prodati 3 milijone primerkov, vendar so jih zaradi upada v zanimanju prenehali izdelovati le dobri 2 leti kasneje. Preprosto jim ni uspelo dovolj popularizirati izdelka in želja, da bi nadomestili prenosne igralne konzole (kot je Nintendo Gameboy) je splavala po vodi.

Očiten neuspeh je pričakovano proizvajalce pametnih telefonov za kar dobro desetletje odvrnil od vnovičnih poizkusov, a vendar se počasi ponovno ogrevajo za to idejo. Že nekaj časa nazaj sta Razer in Acer izdala svoj prvi igralni telefon (Asus tudi tablico), kmalu pa se jima bosta pridružila še dva proizvajalca – Xiaomi z Blackshark in ZTE z Nubia.

Kaj pa torej sploh naredi telefon vreden tega “prestižnega” naziva, kjer ga okličemo za gaming telefon? Če sodimo po anketah, sta v prvi vrsti izgled in vgrajena strojna oprema, seveda pa je najbolj očitno stvar že to, ali ga proizvajalec oglašuje kot telefon za gaming in temu primerno doda določene funkcije. Razer je kot glavno prodajno točko izpostavil 120Hz zaslon, Xiaomi pa naj bi zraven telefona podarjal tudi kontroler.

V tem primeru lahko med “gejmerje” uvrstimo še Motorolo z njihovim Gamepad Moto Modom. In če smo ravno pri tem, so kontroler izdali tudi pri Samsungu, da niti ne omenjam vseh preostalih prodajalcev. Več kot očitno je, da definicija ne bo tako preprosta, kot smo si omislili in da “thumbstick” ni najboljše označevanje.

Tako moramo pogledati pod površje. Vsi tako oklicani mobilniki imajo tudi za igre prilagojeno programsko opremo, ki omogoča menjavo resolucije in optimizacijo baterijske dobe. Pojavlja se celo oddajanje v živo (streaming), ampak roko na srce, tega je zmožen tudi vsak pošteni visokocenovnik. Čakaj malo? Ti stavki mi zvenijo, kot da se lahko vsak visokocenovni telefon oglašuje kot primeren za gaming. A se potem sploh splača definirati?

Še boljše vprašanje – ali si gaming telefona sploh kdo želi in ali obstaja trg zanj? Resda posedujejo najzmogljivejšo strojno opremo, ampak kot smo že ugotovili, je za isto ceno ta prisotna tudi pri vsakem višje-cenovnem telefonu, ob tem pa so slednji tudi dobro uravnovešeni glede fotoaparata, kakovostnega zvočnega sistema in uporabniškega vmesnika.

Morda podjetja niso dovolj ambiciozna za popolno inoviranje, vendar je po drugi strani Razer s 120 Hz zaslonom začel kar dobro. Ampak večina sladokuscev si bo želela še kaj več, kako to nuditi z mobilnim telefonom? Tukaj v igro namreč ponovno pride Nintendo z njihovo zadnjo uspešnico Switch, ki je kot daljni predhodniki pometla s konkurenco in se prodaja naravnost odlično. Izpostavil bi funkcijo, ki preklopi v varčnejši način, ko se konzola napaja preko baterije, hipoma, ko okusu slo frišne doze elektrike, pa se prebudi iz podhranjenega stanja. Seveda ne gre za nekaj nepoznanega, podobno velja za vse igričarske prenosnike, le poizkusi, če ne verjameš.

Kaj bi se torej telefonski proizvajalci lahko naučili od Nintenda in prignali množice iz njegovih kosmatih šap v svoja naročja? Morda pride zlata jama z dodatnim hlajenjem (ki bi preprečilo nihanje frekvence), prijali bi tudi dodani kontrolerji ali morda celo VR seti, a najprej bo potreben kakšen večji preskok v zmogljivosti. Osrednja težave je še vedno pomanjkanje odličnih “ekskluziv” za daljše igranje, saj na mobilnem trgu prevladujejo “F2P” (mikrotransakcijske) igre ter različni porti manj zahtevnih naslovov za osebne računalnike. Zasvojljive igre, ki se bolj kot na uporabnikovo doživetje ukvarjajo z mislijo čimprejšnje spraznitve njegove denarnice. V kolikor bi kateremu izmed proizvajalcev uspelo skleniti partnerstvo s Sony (ki je še posebej dobra tarča, saj ima izkušnje na mobilnem trgu, vendar z mešanim uspehom) in ustvariti združljiv operacijski sistem, ki bi nudil konzolno izkušnjo preko pametnega telefona, bi bil to garantiran hit. A to se skoraj zagotovo ne bo nikdar zgodilo, zato prihodnost ostaja nejasna.

Če malce bolje premislim, proizvajalcem preostane le majhen del pogače, saj je Nintendo še naprej kralj prenosnega trga, za sabo pa pusti zgolj drobtinice, ki jih je Sony s svojo prenosno linijo pred časom veselo zobal. A v tem trenutku so drobtinice brez gospodarja, zato se bo morda našlo kaj novega, mesto je zagotovo odprto.

Sam vidim prihodnost razvoja igričarsko navdahnjenih pametnih telefonov zgolj v dve smeri. Prva je izdelava kar se da zmogljivih telefonov, kjer se cena reže na za gaming nepomembnih segmentih. V bistvu bo (čez desetletje) šlo za zmogljive prenosne mobitele (računalnike), kjer bo napravo čez dan mogoče uporabljati kot telefon, zvečer pa jo priklopiti na TV ali ekran in brezžično sinhronizirati z ostalimi igralnimi pripomočki, ampak v tem primeru več ne govorimo o gaming mobilniku, ki ga poganja Android. Trenutno so zaradi omejenosti pomembni zaslon na dotik in možnost povezave ter sistemska zmogljivost, medtem, ko so lahko fotoaparat, tanki dizajn in bralnik prstnih odtisov prestavljeni v ozadje. Videli bomo, ali bo kaj iz tega in ali se bo kateri proizvajalec drznil stopiti pred ostale in Nintendu iz rok iztrgati pogačo. Morda bo pri tem preveč razjezil japonskega giganta, ustvaril svojevrstno muho, ki mu bo prinesla bogastvo ali pa zgolj neslavno propadel, čigar so bili deležni skoraj vsi predhodniki. Le čas lahko razkrije prihodnost.