Čeprav je bilo sprva načrtovano, da bi recenzijo te kolesarske igre objavili med največjim športnim dogodkom, temu tokrat žal ni bilo tako. Letošnja 105. izvedba najprestižnejše dirke na svetu, Tour de France, se je iztekla, v medijih pa požela veliko več zanimanja kot v predhodnih letih. Na njej je namreč blestel naš tekmovalec. Ni lepšega, kot ko se v soju žarometov znajde tudi naš sonarodnjak, Primož Roglič. Pa tudi Pro Cycling Manager 2018 blesti v njegovem siju?
Razvojna ekipa: Cyanide Studio (Francija)
Založnik: Focus Home Interactive
Operacijski sistemi: Windows 10, PS4, Xbox One
Datum izida: 28. 6. 2018
Cena: 39.99 €
Žanr: Strateška simulacija
Video
(Ker je bil posnet na ultrawide monitorju, se bodo na 16:9 žal pojavljali črni robovi)
Kot zvest privrženec kolesarstva v njem preprosto uživam, pa najsibo pred zaslonom, na kolesu ali v računalniški igri. O seriji podjetja Cyanide Studio bi lahko napisal tone teksta, docela sva postala praktično vsakoletna družabnika. Serijo preprosto spremljam od njenih porodnih korakov, časov velikanov, ko so na dirkah zmagovali asi, kot LeMond, Indurain, Armstrong, Ullrich, Pantani, Contador, Cancellara, Sastre, Schleck, Voeckler … Poznavalcem zagotovo dobro znana imena.
V tem času sem opazil več kot očitne znake, za katerimi zboli marsikatera športna igra, sindromom, ki na račun letnih izidov zapostavlja sam napredek in novitete. Temu moram žal potrditi tudi tokrat, spremembe so iz leta v leto minimalne, investicija za vse lastnike predhodnika pa le stežka utemeljena. To je tudi največja težava, saj z izjemo manjših izboljšav (prestopi in nova moštva) in kančka modernejše grafične podobe ne doprinese ničesar novega.
Vendar razumem razlog, ki povzroča tavanje brez odmevnejšega uspeha znotraj bermudskega trikotnika, kot Cezar, ki želi z goro legionarjev na vsak način osvojiti poslednjo galsko vasico, kjer vlada čarobni napoj silovite moči. Igra je preprosto izjemno nišna in vse okoli nje zadržano. Imajo majhno, a fanatično občestvo, pa tudi po letih izidov lahko že v naprej izračunajo število prodanih kopij. Ciljno publiko v veliki meri tako najde zgolj v Franciji, Italiji, Belgiji in na Nizozemskem, kjer je kolesarstvo resnično izjemno priljubljeno.
Ker gre za podroben menedžer, ki po eni strani ne dosega globine in zahtevnosti Football Manager, je po drugi težji od naslovov za povprečneže, sej se novinec le stežka vklopi v igro. Če misliš, da je Fortnite višek igričarske industrije, preprosto ni zate. Terja namreč veliko časa in poglobitve, ob odsotnosti osnovnega kolesarskega znanja zna biti za marsikoga pretežak oreh, konec koncev je namenjena izjemno omejenemu številu igralcev. Kot bi poizkušal igrati Football Manager zgolj ob vedenju, da se trop igralcev poganja za žogo in jo želi spraviti v gol, da zraven ne pripišem še podrobne menije, nastavitve, tempiranje forme, pripravljalne tabore, brez omembe iskanja bodočih zvezd in sklepanja pogodb s kolesarji.
Vendar vsakdo ne more postati nov Primož Roglič in v klance nasprotnike prisiliti v konzumiranje prahu in druge cestne nesnage. Na voljo je več različnih specializacij. Izbiraš lahko med obrtjo šprinterja, hribovca, gorolazca, fantiča za klasike in specialista v vožnji na čas. Seveda ozke specializacije ne bi priporočil, saj bo možnosti za zmago manj, vsaka zamujena priložnost pa težje nadomestljiva. Sam prvenstveno zmeraj igram kot specialist za vzpone z mislijo na osvojitev Vuelte, Gira in Tura.
Kot sem že rekel, gre za resno simulacijo, ki terja svoj čas. Še sam se v okoliš Mount Ventu in Alpe d’Hueza vsako leto težje podajam, čeprav je iz leta v leto deležna izboljšav. A kaj, ko je razlika v veliki meri opazna šele, ko po njenem zaužitju odjadraš igrati katerega izmed predhodnikov. Nikakor ji ne uspe doseči večjega preboja, ki bi privržence položil na rit. Tako so minili časi, ko sem preigral po 10 sezon in več. Vsekakor poseben občutek, tekmovanje z imeni neznalcev, ko se na novo piše kolesarska zgodovina.
Tokrat sem največ časa preživel v načinu Be a Pro (Pro Cyclist), ki je bil deležen želenih nadgradenj, vendar implementacija pogosto šepa. Na papirju odlična novost so zagotovo navodila pred in med etapami. Implementacija pa nikakor ne uspe upravičiti pravega potenciala. V bistvu jih boš prejemal zgolj kot golobradec, ko se boš počutil kot Contador brez govedine, Armstrong brez EPA ali Froome v odsotnosti plezalnega vlakca. Večino časa upravljaš zgolj enega izmed kolesarjev in ga od špehastega zaležanca popelješ do ene izmed legend tega stoletja. Ker je način prvenstveno namenjen vodenju zgolj enega kolesarja, bo večina etape resnično nezanimiva, vsaj če ciljaš na skupno zmago. Posamezno lahko vzame tudi več kot pol ure, odvisno od načina igranja. Ha, nekako boš že preživel in ne bo dolgo, preden boš fazo prerasel ter postal lokalni šerif.
Še vedno je mogoče opravljati naloge športnega direktorja moštva. Tukaj igra tudi najbolj zaživi, saj večino časa ni treba preživeti ob gledanju nalagalnih zaslonov. Večino dela moraš opraviti v začetku sezone, z delitvijo dela in tempiranjem forme za vsakega kolesarja posamično. Nikakor mačji kašelj, sploh ker govorimo o 25–30 tekmovalcih, ki potrebujejo ravno pravšnjo doziranje. Povečave je bilo deležno število ekip, ki se je tokrat ustalilo na 95, z zastonjskimi modi je izbiro mogoče tudi početveriti.
Ko izbereš moštvo, boš imel več zadolžitev, kot so najemanje trenerjev, skrb za kondicijo ter zadovoljstvo v ekipi, podpisovanje pogodb in iskanje bodočih zvezd kolesarstva. Izbiral boš dirke in kolesarje, vendar se najbolj stresno delo prične šele na dirkah, ko bo treba upravljati med 5 in 8 kolesarjev. Stolček se ti že pošteno maje, sponzorji zahtevajo zmago na Amstel Gold Race, tvoj favorit, v čigar si polagal vse upe, pa je ravno zbolel za malarijo in se je komaj skobacal na kolo. Še največjega zvezdnika lahko slab dan ali bolezen zelo oddalji od zmagovalnega odra. Tukaj bosta v ospredje ob atributih stopila forma in dnevno počutje.
Če so si tvoje oči že ogledale naš opis predhodnika (Pro Cycling Manager 2016), si izvedel veliko večino vsega, kar imam povedati o igri, v bistvu sploh ne vem, zakaj ga preprosto nisem prekopiral /s.
Največji preskok je definitivno umetna pamet, ki nudi več izziva. Zmage več niso samoumevne, računalniški nasprotniki so tokrat še bolj pretkani in agresivni. Če so v begu nevarni kolesarji, jih držijo na precej krajšem povodcu, kar pobege naredi dosti bolj realistične. A po drugi strani boš mnogokrat imel občutek, da ekipe tekmujejo zgolj s teboj. Priti v beg dejansko predstavlja večjo težavo, sploh če opravilo nameniš boljšim kolesarjem. Kljub temu sem po daljšem času v igri opazil nekonsistentnosti in slabosti, ki se jih da učinkovito izrabljati. Po začetni vzhičenosti se postopoma pokaže še vsa beda in občasne dvomljive odločitve.
Prenovljen je sistem transferjev kolesarjev in koledar je ponovno moč določiti za vsakega posameznika. Meniji so dejansko preglednejši, v preteklih enačicah so namreč bili kup nepregledne zmede brez občutka za estetiko. Tokrat so spodobni, čeprav možnosti za napredek so. V prej omenjenem kariernem načinu sta sprva na voljo dve profesionalizaciji, kar vdihne nekaj dodatnega vetra v sicer dokaj ponovljivo igro.
Nedvomno je patetično vsakoletno srečati srž težav, ki so v seriji prisotne že od nekdaj. Nekaj običajnega bo srečevanje rastlinja in dreves, ki rastejo kar na sredi cestišča. Francoz se je očitno naredil Francoza in zato drevo še vedno stoji, med tem, ko si bližnji kmet mane roke in brusi sekiro. Tukaj je še vedno znova navdihujoče zatikanje kolesarjev. Odločitev za model, kjer so občasno kolesarji dejanska fizična ovira, a že drugič se skoznje zapelješ kot Aladin čez pokojnega Robina Williamsa (naj mu bo zemlja lahka), je frustrirajoča in zna izzvati avtistično motnjo, ko tvoj pretendent zaradi debilizmov ostane ujet zadaj.
Tukaj so še preprosto neumno izpeljani krogi, ko boš kot za šalo prehiteval tekmece, ki so zaostali za več kot krog in jih ne diskvalificirajo?! Slednje s sabo pripelje totalno nepreglednost in duhomorno stanje, kot da bi božič preživel na severnem polu, v hiši s sobnim kolesom osame.
Še vedno je mogoče kolesarja zaščititi z zgolj enim kolesarjem. Korak nazaj napram že skoraj 10 let stari izvedbi. Potem so tukaj še nekatere površne implementacije, kjer praktično nimaš nadzora nad narekovanjem tempa. V kolikor se računalniško vodeni kolesarji odločijo pospešiti, tvoj pa ima nastavljeno prenizko raven truda, bo preprosto kilometer za njimi in računalnik te na to ne bo niti opozoril. Pogrešam možnost, kjer bi lahko določil raven truda z določeno mejo, kar bi delo znatno olajšalo.
Totalno nesprejemljivo je, da sem moral ob vsakršni spremembi grafičnih nastavitev zapreti igro in jo ponovno zagnati. Resnično izjemno nadležno. Da banalnosti, kjer v igri pri ločljivosti 2560×1080, ki jo sicer podpira, nisem mogel pritisniti “Confirm” gumba, ker je bil izven 16:9 koridorja, čeprav je bil viden. Večina pripomb leti na stvari, ki so bile žal prisotne že vsaj v zadnjih dveh izvedbah in jih še vedno niso odpravili.
Tumor manjših in večjih napak, ki se nabirajo in na koncu marsikomu tudi uničijo in pokončajo željo po ponovnem zagonu igre. Pa to pomeni, da je igra zanič? Nikakor, vendar je ne morem priporočiti nikomur drugemu kot kolesarskim navdušencem in tistim, ki se v tovrstnem svetu želite preizkusiti. Ne nazadnje gre za edino mesto na svetu, kjer Slovenci redno zmagujemo tudi na Tour de France. Vsi ostali pozabite, da ste karkoli prebrali, tukaj ni ničesar za vas.
Sony je zadevo pogledal in si rekel: “Hej, če lahko oni, zakaj ne bi še mi?” Tako je včeraj najavil konzolo PlayStation Classic, ki bo manjša izvedenka prvotne PS 1.
