Razvojna ekipa: New World Interactive (ZDA)
Založnik: New World Interactive
Spletna stran: https://newworldinteractive.com/#day-of-infamy
Steam: http://store.steampowered.com/app/447820/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=CWcxFWp0Jp8
Operacijski sistemi: Windows 7+, MacOS, Linux
Datum izida: 23. 3. 2017
Cena: 19.99 €

Zvrst: Spletna streljačina

“Pred nami je ena najtežjih preizkušenj doslej. Čaka nas veliko, veliko dolgih mesecev bojev in trpljenja. Sprašujete me, kaj je naša politika? Rekel bom le: vojskovanje. Vojskovanje po morju, kopnem in zraku – z vso močjo, ki jo premoremo in z vso močjo, ki nam jo Bog lahko podari; vojskovanje proti najbolj pošastni tiraniji, ki se skriva v temi, žalostnemu dokazu človeških zločinov. To je naša politika. Sprašujete me, kaj pa je naš cilj? Na to bom odgovoril z eno besedo: to je zmaga, zmaga za vsako ceno, zmaga kljub vsej grozi. Zmaga, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo in koliko grozot bo povzročilo.”

Déjà vu

Zadnje čase se vedno več studiev podaja v vode izdelovanja iger na temo prve in druge svetovne vojne. To isto je prišlo na misel tudi ekipi, stoječi za uspešnico Insurgency. Svojo kariero je Day of Infamy začel kot mod za Insurgency in decembra prišel tudi na zgodnji dostop kot samostojna igra; konec maja smo bili končno priča tudi polnemu izidu. Ampak konkurenca je na steroidih in vsi dobro vemo, kako težko je biti nov fantič v vasi. To so bile moje misli, ko sem prvič zagnal Day of Infamy. Po nekaj urah pa so se moji dvomi razblinili, saj sem opazil, da ima kar nekaj zanimivih mehanik in da poskuša uvesti tudi nekaj stvari, ki bi jo naredile bolj realistično in brutalno. Kako se torej obnese med težkokategorniki, kot so Battlefield, Call of Duty ter Red Orchestra, zraven kopice zastonjskih streljačin? Presenetljivo dobro.

Že takoj je vidno, da Day of Infamy deli veliko podobnosti z Insurgency. Ravnanje z orožji je skoraj identično, glavni igralni način pa je podoben – zavzemanje točk. Skupno vsebuje tri oblike igranja: večigralstvo, co-op ter enoigralske misije. Čeprav sem v enoigralskih misijah preživel par zabavnih uric, vsi vemo, da služi bolj kot ne uvajanju in da je meso v večigralstvu. Tako nam preostaneta večigralstvo in co-op. V večigralstvu se lahko naenkrat bori 32 igralcev v presenetljivem številu različnih igralnih načinov, v co-op načinu pa enako velja za skupino 8 igralcev proti umetni inteligenci. Sam sem večino časa preživel prav v zadnjem, saj je zelo zadovoljujoč za igranje in tudi precej težak – čeprav je v redkih primerih mogoča delna zloraba umetne inteligence. Nič drastičnega, a vseeno dovolj, da bi si zaželel izboljšanje.

Masovna izbira klas

Za razliko od večine spletnih streljačin, oziroma dosti bolj kot pri večini streljačin, taktično sodelovanje igra veliko vlogo in na žalost kar nekaj igralcev med mojim igranjem tega ni doumelo. Zaradi raznih mehanik, vključno z omejenim številom življenj, klicanju okrepitev in “ekipnim ognjem”, se v neorganizirani ekipi hitro znajdete v obupu, kjer s pomočjo vgrajene glasovne komunikacije soigralci kolnejo drug drugega. Le kaj je to meni treba? Sodelovanje pride do izraza še bolj kot pri večini streljačin, saj igralci nad glavo nimajo ikon ali kakšnih drugih označb, zaradi česar morate njihovo pripadnost sklepati iz uniforme. Kaj to povzroči? Med drugim veliko ekipnih smrti, saj že en strel ubije. Raje ne naberite treh ubojev soigralcev, saj ste v tem primeru prisilno odstranjeni s serverja.

Od skupno osmih klas so nekatere opazno bolj primerne za soliranje, medtem ko so druge nadvse učinkovite med sodelovanjem. Najboljši primer tega sta oficir in vodja komunikacij, ki lahko, če sta skupaj, prikličeta smrtonosne bombne napade, megleno zaveso ter prelet letal. Se sliši zabavno? Potem se definitivno splača igrati s prijateljem. Edina druga omembe vredna klasa (s tem ne namigujem, da ostale klase niso učinkovite, ampak le standardne) je ognjemetalec, ki za sabo pusti le ražnjiče. Seveda, nič ni bolj naravno odporen na izstrelke kot ostale klase, zato z njim ni priporočljivo tekati preko planjav. Pa da sploh ne omenim, kaj se zgodi, če poskušate iz ozadja skupine biti Gordon Ramsay … A še kdo voha, da se nekaj smodi?

Odlična strelska izkušnja

Orožja so priča podrobni izdelavi in realističnemu izgledu in občutku. Vsa, od strojnic, ostrostrelskih pušk pa do ognjemetalca, imajo naravnost fantastično ravnanje, dar predhodnice Insurgency. Same strelske mehanike so povsem identične kot pri predhodnici. Sicer na strelivo vpliva tudi gravitacija, ampak velika večina map ni dovolj velikih, da bi to imelo sploh kakšen vpliv. Prav tako imate na voljo tudi razne granate, nože in celo minomet, čeprav tankov in podobnega ni na vidiku. Streljanje “z boka” pri velikem številu orožij ni najbolj učinkovito, saj na razdaljo nič ne boste zadeli, pokopal pa vas bo tudi “recoil” orožij. To pripomore k manj opičjemu obnašanju, kjer igralci skačejo naokoli in streljajo okoli sebe. Namesto tega boste morali taktično napredovati s kolegi ob boku, uporabljati kritje, počepati, ležati in se na vse druge pretege izogibati smrti. Drugače vas čaka par minutno gledanje iz perspektive soigralcev.

Morda se sliši nasprotno od pričakovanega, ampak med spopadi sem si prav zaželel napredovanja in stopenj, saj v obstoječem sistemu z izkušnjami odklepaš le kozmetične uniforme. Tudi orožij je za moj okus premalo, saj ima vsaka izmed klas na voljo enega ali dva. Moram dodati, da so res vsa orožja raznolika – tako v ravnanju kot tudi v učinkovitosti in namenu, ampak večje število zagotovo ne bi škodilo. Z lahkoto bi to dodali na način, ki bi igralce vzpodbudil, da vsak dan znova zaženejo igro in odigrajo par rund.

Kje sploh sem?

Gremo najprej na zemljevide. Obstaja solidna selekcija – vse od plaže Normandije pa do nemških bunkerjev. Lokacije so zanimive in dobro izdelane, čeprav se po velikosti morda ne morejo primerjati z mapami Battlefielda. Vse od meglenih bojnih planjav pa do zasneženih gozdov ima pridih življenja in nemalokrat srečate tudi uničene tanke ter kraterje, ki služijo tudi kot kritje. Kot velja za orožja, tudi tu kakšna mapa več ne bi bila odveč, saj sem v svojih šestih urah igranja igral na vsaki izmed njih in jih vsaj približno poznam.

Grafično ima igra svoje dobre in slabe strani. Vsekakor ne izgleda slabo, ampak prav tako ni nikakršen prikaz kvalitete. Uporablja isti pogon kot Insurgency, Valve Source, ki že kaže rahle znake zastarelosti. Tako so nekatere teksture manj podrobne, kot bi pričakovali; vse lokacije pa izgledajo rahlo zamegljeno (morda je to namenska odločitev glede na obdobje, ampak mi ni preveč všeč). Animacije pa so zato solidne in tudi z grafične plati igra občasno preseneti – sploh ognjemetalec ob peki sovražnikov izgleda izvrstno. Skratka, od Insurgency se z grafične plati ni preveč spremenilo, razen obdobij in vsega, kar k temu spada. Presenetljivo mi je na malo starejši, a še vedno precej zmogljivi grafični kartici AMD 7950, včasih prišlo do padcev vse do 30 sličic, čeprav je večino časa igra gladko delovala na 60. Z zvočne plati pa je Day of Infamy izvrsten, sploh dretje generalov ob začetku bitk je pogosto zabavno in se nikoli ne “postara”. Prav tako je tudi zvok orožij eden najboljših, kar sem jih slišal v svetu streljačin in bo prišel do izraza – sploh, če imate slušalke s 7.1 prostorskim zvokom.

Zaključek

Kaj sem torej ugotovil? Zagotovo gre za eno najboljših večigralskih streljačin tega leta; igranje je zabavno, ravnanje z orožji izvrstno in zraven je prisotnega tudi več realizma kot pri podobnih igrah. Z grafične plati sicer ne gre za nikakršen presežek, ampak glede na temačno, megleno obdobje druge svetovne vojne se je vsekakor lahko vživeti v škornje soldata ene izmed treh frakcij. Edina stvar, ki me skrbi, je daljnoročna privlačnost, saj igralec nima nikakršne motivacije v obliki nagrad, ki bi ga gnale k vsakodnevni prijavi. Zato pa je igranje dovolj zabavno in unikatno, da Day of Infamy vseeno vidim med imeni, ki se bodo pogosto pojavile na temah najboljših streljačin tega obdobja. Povrh ima še podporo za modifikacije – češnja na torti.