Se spomnite igre Prey? Igra, ki je izšla leta 2006 sicer ni bila ravno vrhunska a vseeno je nabrala kar nekaj privržencev.
Battlefield 1 – prvi igralni posnetki
Sejem E3 je že v polnem razmahu in včeraj je imel svojo konferenco največji igričarski založnik EA.
Destiny: Prihaja razširitev Rise of Iron
Končno smo dobili vse podatke o novi razširitvi v igri Destiny.
Blizzard nam pripravlja animirane serije
Blizzard pripravlja nove animirane serije, ki bodo temeljile na dogodkih World of Warcraft-a.
Master X Master: Prvi alfa test že junija
Pri NCsoft-u so napovedali prvi alfa test igre Master X master.
Conan Exiles dobil igralni napovednik
Zelo zanimiva igra Conan Exiles je bila prvič prikazana letos januarja kot igra v kateri bo glavna naloga preživetje.
Pregled: TurnOn
Razvojna ekipa: Brainy Studio LLC
Spletna stran: https://brainystudio.ru/
Steam: https://store.steampowered.com/app/428220/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=-E2IwkCXNJM
Platforme: PC, Xbox One
Operacijski sistemi: Windows 7-10, MacOS
Datum izida: 1.6.2016
Cena: 14.99€
Zvrst: Avanturistična platformščina
Video Pregled
Opis
Medtem, ko igre kot Uncharted 4 in Overwatch požejejo vso (včasih zasluženo) slavo, pogosto spregledamo marsikateri biser, ki izide skorajda neslišno in bliskovito hitro potone v ogromnem številu iger, ki vsak teden uzrejo luč sveta. Tudi sam bi najverjetneje spregledal TurnOn, če mi ne bi razvijalci osebno pisali preko elektronske pošte. Zastavili so enostavno vprašanje, če bi bil slučajno zainteresiran opraviti pregled njihovega novega naelektrenega projekta. Ker rad preizkušam raznovrstne indie igre, sem bil seveda takoj za in bil kaj kmalu šokiran.
Zaiskrila se je ideja
Dogodek, ki je v misli razvijalcev pognal idejo za razvoj igre, je nekaj, česar ne vidimo vsak dan. Ideja za igro se je zaiskrila, ko je manjša razvojna ekipa štirih ljudi, Brainy Studios, slišala za gibanje World Wildlife Fund’s Earth Hour, ki vsakoletno pozove ljudi, da za eno uro ugasnejo vse luči in tako pripomorejo k varčevanju z energijo ter posledično ohranjevanju narave.
V TurnOn nadzirate vesoljsko iskro, katere naloga je ravno obratna. Po zasilnem pristanku na zemlji pomotoma trešči v električno postajo bližnjega mesta in tako celotnemu mestu prekine oskrbo z električno energijo. Zato si zada nalogo, da popravi svojo napako in obnovi elektriko celotnega mesta. Odpravi se na obhod, na katerem prižiga luči in druge električne naprave, pri tem pa ji pomaga Profesor Mozeg, ki dela kot znanstvenik na električni postaji in ga strese ob misli, kaj bi se zgodilo z mestom ob dolgoročnem pomanjkanju elektrike.
Ker so stopnje sestavljene iz nekakšne kombinacije dvodimenzionalnega in tridimenzionalnega prostora, boste lahko skakali iz žice v ospredju na žico, močno v ozadju, čeprav to v praktičnem primeru ne bi bilo možno.
Napeto razmišljanje
Velika večina 32-ih stopenj sestoji večinoma z enostavnih izzivov in ugank ter raziskovanja in zbiranja točk. Potujete s pomočjo daljnovodov, ki se nahajajo na vsaki stopnji. Iskra se lahko pomika le preko njih in če slučajno katerega zgrešite, se ob padcu na tla vaš naelektren kolega izblini v nič, kar vas prestavi do najbližjega transformatorja. Tako sicer težavnost ni ravno visoka, ampak to tudi ni namen igre. Vaš cilj bo tako prižgati čim več luči, ob tem pa lahko poizkusite odkriti tudi kar se da veliko skrivnosti.
Vsaka stopnja ima tudi drugačen “glavni” problem, ki ga morate razrešiti za uspešno napredovanje. Enkrat vas potrebuje deklič, ki ne upa sam stopiti po temnem pločniku, drugič pomagate družini pri obilici problemov v hiši, spet tretjič pa vas možakar potrebuje za izpoved ljubezni svoji dragi. Te hitre naloge pripomorejo k zanimivi igri, kjer zgodbo napredujete ekskluzivno s pomočjo pomaganja ljudem.
Šokantna izkušnja
Najboljši del igre je zagotovo prezentacija. Namenjena je predvsem za sproščeno, umirjeno igranje, temu primeren pa je tudi vizualni izgled in zvočna podlaga. Medtem, ko so geometrija in objekti dokaj enostavni, TurnOn odlično uporabi raznovrstne barve in svetlobne učinke. Tako na začetku vsake stopnje prekriva tema, posledično pa ima vse temačen in depresiven pridih.
S svojimi dejanji nato počasi vdihnete življenje v prej dokaj mrtev svet in zaslon se hitro napolni z svetlimi barvami in raznimi vrstami luči, kar je pravi raj za oči. Prav tako je zabavno gledati tudi prebivalce mesta, ki reagirajo na vaš trud. Kadarkoli usposobite televizor, poskrbite za vzdušje na zabavi ali enostavno prižgete luč v sobi, ti prej žalostni možiclji polni veselja skačejo v zrak, kar naredi vse zelo zadovoljujoče.
Tudi zvočna podlaga je vredna omembe. Sestoji iz enostavnega, smooth jazz-a in odlično pripomore k sproščujoči naravi, po kateri igra hrepeni. Je tudi eden od glavnih faktorjev, ki pripomore k umirjenem ter počasnem igranju. K temu pripomorejo tudi vmesne sekvence, ki so sestavljene iz premikajočih se sličic, ki delujejo kot nekakšen strip.
Seveda počasna in mirna narava igre ne bo vsem všeč. To je odvisno predvsem od tega, kako so vam všeč sproščene igre počasnega tempa. Preigrali jo boste v dobrih par urah, kjer boste opravljali bolj kot ne identične naloge, ki jih včasih popestrijo stopnje, kjer na zastavljenih tirnicah (podobno kot stopnje z rudarskim vozičkom v Donkey Kong Country) potujete skozi svet in ob tem poskušate zbrati čim več točk.
Par stopenj vključuje tudi sovražnike, ki ne sodijo najbolje k ležerni naravi igre, tu pa tam pa sem naletel tudi na kakšnega hrošča, ki pa ni vplival na igranje. Osebno me je malce motil tudi zorni kot kamere, ki včasih zaradi bližine povzroči, da ne vidite blizkega daljnovoda, čeprav v večini primerov kamera ne predstavlja kakšnih težav.
Zaključek
Kljub par tehničnim težavam in nenavadnim odločitvam razvijalcev, je TurnOn še vedno zelo šarmantna igra, ki kapitalizira na enostavnem in ležernem platformiranju. Skupaj z barvnim izgledom in čudovito zvočno podlago je idealna za igranje v lenih, deževnih dneh, je pa res tudi, da ne nudi ničesar, razen vizualne avanture ter občutka zadovoljstva ob pomoči prebivalcem mesta. Če iščete nekaj enostavnega, ne iščite dalje – preizkusite raje TurnOn.
Nostalrius: Blizzard razmišlja o originalnih (“vanilla”) strežnikih
Po zaprtju popularnega zasebnega strežnika Nostalrius, je ekipa naredila peticijo, s katero so pridobili kar 200 tisoč podpisov za oživetje originalnih World of Warcraft strežnikov.
Watch_Dogs 2 – prvi napovednik
Čeprav prvi Watch_Dogs ni bil ravno priljubljen, založnik Ubisoft pospešeno dela na njegovem nadaljevanju.
Wildstar prihaja na Steam
Po hudih mukah P2P oziroma naročniškega modela, je Wildstar skočil na F2P oziroma brezplačen model, sedaj hiti pa še na platformo Steam.
Pregled: Overfall
Razvojna ekipa: Pera Games (Turčija)
Založnik: Pera Games (Turčija)
Spletna stran: https://overfallthegame.com/
Steam: https://store.steampowered.com/app/402310/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=ReHqcnjWGGY
Operacijski sistemi: Windows 7, 8, 8.1, 10
Datum izida: 17.5.2016
Cena: 14.99€
Zvrst: Realno-časovna/potezna Strategija
Video Pregled
Opis
Overfall je zaradi živih barv in unikatne estetike ena izmed iger, ki takoj pade v oči. Zaradi nadpovprečno velikih glav karakterjev sem kaj hitro pomislil na igro Braid, ki je imela podobno estetiko. Se pa podobnost tu tudi konča. Overfall namreč združuje realno-časovne in potezne mehanike (premikanje po zemljevidu poteka realno-časovno, medtem, ko so bitke potezne), prisotnih pa je tudi kar nekaj “roguelike” mehanik, saj med igranjem odkrivate nove klase, kompanjone in pripomočke, do katerih lahko nato dostopate ob novem poskusu. Smrt obeh glavnih karakterjev namreč pomeni konec dogodivščine in spet je potrebno začeti z ničle.
Vas mučijo vesoljski Vikingi?
Pri zgodbi ne gre za še eno stereotipično avanturo. Po končani vojni z orki, vas kralj pošlje skozi portal v drugo dimenzijo ukrasti starodavni disk. Po uspešno opravljeni nalogi se vaša zgodba komaj prične. Čarodej, ki vas pričaka, vam pove, da je od vašega odhoda minilo 300 let in vsi znanci so že davno postali hrana za črve. Prav tako vam coprnik naloži tudi nalogo vitalnega pomena. Kmalu po vašem prihodu bodo namreč iz portala pričeli lesti vesoljski Vikingi, ki bodo klali in posiljevali (bolj figurativno) vse pred seboj. Na vas je, da pred njimi odkrijete lokacijo zdavnaj pozabljene citadele, za ta namen pa morate najprej aktivirati dva svetilnika, ki vam bosta pokazala pot. Pri tem boste morali pohiteti, saj je osvajalcev vedno več in ste tako tudi časovno omejeni.
Takoj na začetku se srečate z izdelavo karakterjev. Sprva ste pri tem bolj omejeni, na izbiro imate le dve klasi s po enim orožjem, pa tudi artefaktov je le nekaj. Ko zberete dovolj slave, lahko najdete ali najamete še dva kompanjona, ki vas bosta spremljala na avanturi. Kot začetni karakterji tudi ti delujejo podobno, s to razliko, da ob smrti ostanejo mrtvi. Glavna karakterja lahko namreč ob obisku otoka z oltarjem privedete nazaj med žive (brez želje po hranjenju z možgani), a to ni zastonj.
Tropski raj
Svet ni opustel. Čeprav je v vse smeri le brezkončno morje, so vmes na gosto poseljeni otočki, ki jih naseljujejo prebivalci različnih ras. Ti osvajalcem še dodatno olajšajo nalogo s konstantnim pričkanjem, saj se na primer škratje in vilini med seboj sovražijo (saj se v vsaki igri), to pa jih naredi nezaupljive do tujcev. Zaradi tega morate najprej pridobiti njihovo zaupanje, saj vam bodo le tako razkrili informacije, ki vas bodo privedle do lokacije svetilnikov. Prebivalci otočkov vam tako ob zasidranju naložijo različne naloge, ki se ne končajo vedno s spopadom.
Med pogovorom je navadno na voljo kar nekaj opcij, določene klase pa občasno omogočijo še dodatne opcije, označene z rumeno barvo. Navadno se boste želeli izogniti spopadom, čeprav to vedno ni mogoče. Manj kot 50% srečanj vodi v spopad, je pa to odvisno tudi od tega, kaj blebetate in kako se znajdete v dani situaciji. Včasih stiki vodijo tudi v stranske naloge, ki potrebujejo obisk dodatnih otokov in več nekaj časa. Veliko srečanj vsebuje ogromno humorja ter referenc na igre ter filme in ob branju sem se nemalokrat nasmejal.
Čeprav je raznolikih srečanj precej, se sčasoma začnejo ponavljati. Sam sem v tretjem preigravanju (to navadno ne traja dolgo) večkrat podoživljal iste scene, kar je vzelo stran od občutka odkritja in začetnega neznanja. Resda je razvijalcem praktično nemogoče poskrbeti za neskončno število srečanj in je ponavljanje zagotovljeno, sem pa med vsakim preigravanjem naletel na jamskega človeka, ki sem ga vedno znova naučil zakuriti ogenj, za nagrado pa mi je dal nekaj hrane.
Imaš kaj prahu?
Ob svojem pohajkovanju namreč zbirate tudi različne dobrine. Fragmenti služijo kot osnovna valuta, prah je zasvojiva substanca, ki jo obožujejo predvsem goblini, uporabite pa jo lahko tudi za pospešek ladje ali nadgraditev sposobnosti, rune so zelo redke in služijo za najemanje kompanjonov in oživljanje, medtem ko je hrana dokaj pogosta in služi skorajda ekskluzivno za povrnitev življenjskih točk. Pametno je imeti zadostno število hrane, saj je to ena izmed redkih oblik zdravljenja. Ob neprevidnosti se lahko kar hitro znajdete v predčasnem grobu, saj se zdravje ne obnavlja in tako je pametno vedno imeti poln želodec.
Bojni sistem temelji na različnih pozitivnih in negativnih učinkih, katerih je res ogromno. Vključujejo vse, kar bi pričakovali in še več, povzročene pa so preko različnih sposobnosti. Samo bojevanje poteka potezno, razdeljeno pa je na tri faze. Sprva poteka premikanje, nato lahko uporabljate defenzivne in ofenzivne sposobnosti (ki ne povzročajo škode), nazadnje pa bojne sposobnosti. Vsak izmed precejšnega števila karakterjev ima vnaprej določeno vlogo, vseeno pa lahko tudi zdravitelj povzroči kar precejšno škodo in ima tudi kakšno ofenzivno sposobnost.
Če vam to še ni dovolj, pridobijo karakterji sčasoma še različne osebne značilnosti, ki so lahko stalne ali začasne ter pozitivne ali negativne. Nekatere so bolj osnovne in prizadenejo le statistike, medtem, ko imajo druge ogromen vpliv na samo taktiko in stil igranja. Tako na primer ena izmed sposobnosti povzroči, da na začetku vaše runde vsi bližnji osebki pobegnejo od prizadetega karakterja, kot da bi imel kugo ali pa se že par let ne bi umil.
Vizualno je igra naravnost izjemna, a kljub temu deluje tudi na malce starejših sistemih. Je povsem igrana tudi na novejših Intel integriranih grafičnih karticah ob polni resoluciji, a morem kljub temu omeniti, da predvsem ob smrti kogarkoli med bitko slika za drobec sekunde zamrzne, kot da bi žalovala za padlo osebo. To se zgodi tudi na bolj zmogljivih sistemih, tako da gre za problem optimizacije, a hkrati je to res dlakocepljenje, saj je komajda opazno in ne povzroča frustracij. Za glasbeno podlago so se razvijalci odločili za umirjeno in počasno glasbo in z njihovo odločitvijo se strinjam, čeprav me ni odpihnila iz stola in mi ni ostala zapisana v spomin.
Zaključek
Overfall je ena izmed iger, ki so le za kratek čas okusile zgodnji dostop na platformi Steam. Po malo več kot dveh mesecih je namreč zapustila ta zakoten kraj in se pridružila izdanim sotrpinom. Zaradi ogromno vsebine in odklepanja vedno novih dobrot ne postane dolgočasna in nudi precejšno število ur zabave, tudi podroben bojni sistem pa ne postane nadležen in obdrži izziv, kar mnogo takšnih iger pozabi. Ponekod namreč po par uricah postanete skorajda Bog in zlahka pokosite vse pred seboj. To ne drži za Overfall, saj vas nepremišljeno igranje hitro postavi pred okno za izbiro karakterjev, kar pa spet vodi v novo dogodivščino. Morda boste tokrat izbrali dva zdravitelja? Opcij je malo morje.
Dust 2 z wallhack-i?!
Ste si od nekdaj želeli preizkusiti, kako je biti goljuf brez preganjanja iz strani Valve-a?
Opis: The Witcher 3: Wild Hunt – Blood and Wine
Čeprav je The Witcher 3: Wild Hunt izšel že pred enim letom, ga igram redno že vse od takrat. Kako za vraga me lahko toliko časa drži pred ekranom RPG igra, ki ni postavljena v MMO svet?
Video Opis
Preprosto, krivec je razvijalec CD Projekt RED, ki nas redno vrača v škornje junaka Geralta. Vedno nova vsebina nas drži vseskozi prisotne v svetu ki mu vladata vojna in kaos. Dodatek Blood and Wine je druga razširitev za igro The Witcher 3. Medtem, ko je prvi dodatek Hearts of Stone predvsem bolj kot ne razširil osnovno igro, nas tale postavi v povsem novo pokrajino imenovano Tussaint.
Ta dežela je kotiček ozemlja, ki se ga ni dotaknila vojna, ki kruto razsaja po vseh ostalih pokrajinah. Spet igramo Geralta, možakarja, ki se vedno znajde v srcu političnih spletk pa čeprav se jim želi na vse pretege izogniti.
Tako nas v službo pokliče vojvodina Tussointa, ki ima v svoji deželici težave. Namreč nedolžne prebivalce in vojščake pobija kruta zver, ki za sabo ne pušča nobenih sledi. Med našim detektivskim raziskovanjem se prebijamo skozi vse bolj zapleteno glavno zgodbo, ki nam prikaže, da se v idilični deželici ne pretakata samo med in mleko ampak tudi kri. Štekate, Blood and Wine?
Prva stvar, ki jo opazimo v razširitvi, je predvsem drugačna atmosfera. Geralt se je preselil iz zamorjenih, krvavih in močvirnatih predelov v novo, neporušeno okolje. Nebo je svetlo modro in trupla vas ne čakajo na vsakem koraku. A brihtni ustvarjalci in oblikovalci so nedolžen okoliš s tem naredili na nek način še bolj groznega. Za vsako idilično hišico znate naleteti na krvavo razmesarjeno truplo. Srečni prebivalci za svojimi nasmeški skrivajo kopico nožev, ki samo čakajo stik s tvojim hrbtom. Geralt ima raje sovražnike in pošasti za katere ve, da to dejansko so.
Nekaj novosti se skriva v nadgrajevanju našega karakterja. Tu so nove mutacije, za katere bodo hvaležni vsi, ki ste že višjih stopenj in bi svoje izkustvene točke radi vložili še kam drugam. Mimogrede, za igranja Blood and Wine se priporoča stopnja 40. Uvozite lahko svoj karakter ali pa naredite novega, ki bo prav te stopnje, vseboval pa bo tudi nekaj opreme, da boste razširitev lažje preživeli.
Igranje je podobno originalni izkušnji, sledimo glavni zgodbi, zraven se malo pogovarjamo in predvsem veliko tepemo. Že skoraj takoj na začetku nas napade ogromna količina postranskih nalog, a brez skrbi, te so tako slastne kot v originalni izkušnji. Včasih so te postranske naloge tako zanimive, da že presežejo glavno zgodbo!
Seveda ne sme manjkati tudi nova oprema, Geralt sedaj dobi možnost kovačenja še bolj izpopolnjene witcher opreme, ki je sedaj stopnje Grandmaster. Za ustvaritev te, je potrebno kar nekaj truda vendar se ta, vsaj po statistikah ne izplača. Grandmaster oprema je samo rahlo boljša od prejšnje, je pa super, da je izgled unikaten. Aja pa oklepe lahko sedaj pobarvamo z različnimi barvami kar je kul za modne navdušence.
Tu je seveda nekaj novih sovražnikov ter nekaj novih šefov. Vsi so zadovoljivi in ponujajo izziv, z njimi pa se spopadamo v boju, ki ni pridobil nekih novih razsežnosti. A pustimo boj, tu je Gwent! Povsem nova stranska naloga nam omogoča pridobitev povsem novega skupka kart imenovanega Skellige. Tako se podamo na turnir za uveljavitev nove razširitve kart a seveda ne gre vse po načrtih. Boste videli.
Razvijalci so se tudi potrudili in rahlo izboljšali uporabniški vmesnik. Inventorij je sedaj bolj logično razporejen, mapa bolj pregledna in prilagodljiva, najbolj pa me je navdušilo, da lahko ob tem ko poberemo knjigo ali zapisek to tudi instantno preberemo. Nič več zamudnega stikanja po inventoriju, juhu!
Zelo blizu začetka se dokopljemo tudi do povsem svojega kotička ozemlja. Zaradi naše pomoči pridobimo povsem svoj vinograd, ki je na začetku rahlo v razsulu. Dobimo osebnega svetovalca in ob nadgrajevanju (ter ustrezni denarni podpori) bo naš zaselek spet zasijal v polnem sijaju. Spet nič kaj preveč prelomnega a očitno je kar nekaj igralcev želelo to funkcijo in razvijalec jim je ustregel.
Grafično je igra rahlo nadgrajena od izvirnika, čuti pa se tudi boljša optimizacija. Čeprav je naslov star eno leto si ne moreš kaj da ne bi občudoval okolja. Od prvega pogleda na Tussoint, kjer se v daljini riše ogromen grad pa samo do pohajkovanja po divjini, The Witcher 3: Wild Hunt – Blood and Wine je preprosto še vedno poslastica za oči.
Seveda je nekaj minusov. Geralt je ob premikanju še vedno nekoliko okorn, njegov konj Roach pa se še vedno zatika v ovire. Stranske naloge se še vedno preveč močno zanašajo na njegov t.i. “Witcher Sense”, ko samo sledimo rdečim sledem. Prav pasala bi ena naloga, kjer bi nam nalogo-dajalec samo povedal kam moramo iti in bi se za rešitev naloge morali zanašati na dnevnik ter našo lastno iznajdljivost.
Tako je The Witcher 3: Wild Hunt – Blood and Wine še ena superiorna razširitev in služi kot dostojen zaključek Geraltovih pustolovščin. Če se v igro fino potopimo nas bo držala pred ekranom tudi do 30 ur, kar je dolžina, ki jo doseže marsikatera samostojna RPG igra. Nalijte si vina in se s solzico v očeh poslovite od Geralta v digitalni obliki. Lepo je bilo.
Roguelike in Roguelite… V čem je razlika?
Žanr roguelike je tako rekoč pričela igra Rogue leta 1980 (Rogue-like, kapirate?). Čeprav korenine žanra tako segajo v prejšnje stoletje, je le pred kratkim pridobil pozornost širših množic. Zasluga temu gre skoraj ekskluzivno priljubljenosti neodvisnih iger. Najverjetneje ste igrali ali pa vsaj slišali za FTL in Binding of Isaac? Gre za dve od mnogih iger, ki se niso držale strogih tirnic starošolskega žanra in tako raje “ustanovile” svojega – “roguelite”. A kaj je sploh razlika?
Starošolske “roguelike” igre sestavljajo trije aspekti: Eno življenje, naključno generirane stopnje in potezni boj. Neobstoj več življenj pomeni, da je ob smrti igre konec – spet je potrebno začeti od začetka, kot da se je igra ponastavila in pozabila ves vaš napredek. Naključno generiranje stopenj omogočijo, da je ob vsakem preigravanju zemljevid drugačen, kar naredi vsak poskus unikaten. In potezni boj? Ta se zgleduje na JRPG-je in omogoči načrtovanje naslednje poteze – tako se ne rabite zanesti le na reakcije.
Čeprav so morali biti izpolnjeni vsi ti pogoji, preden se je lahko igra oklicala za “roguelike”, je šlo po gobe, ko so neodvisni razvijalci pričeli z izdelavo iger tipa Binding of Isaac in Spelunky. Odločitev se je izkazala za dobro naložbo, saj je veliko število takšnih iger postalo instantnih hitov. Ampak, kot vam lahko pove vsak oboževalec, ne gre za “prave” roguelike igre, saj izpolnjujejo le del pogojev. To so priznali tudi razvijalci iger Rogue Legacy, ki si mu nadeli oznako “roguelite”, ki se je prijela in pričele so jo uporabljati tudi druge igre. Čeprav imajo te igre pri načrtovanju mehanik več svobode, pa se jih vseeno drži par podobnih značilnosti.
Obstojnost
Nihče noče v trenutku izgubiti več ur napredka. Tega so se pričeli zavedati tudi razvijalci in sklenili kompromis. Čeprav vas tako smrt v teh igrah navadno še vedno postavi na začetek, vaši dosežki ostanejo in omogočajo odklepanje novih dobrin. V primeru FTL odklepate nove ladje, v Binding of Isaac nove karakterje, medtem ko vam Rougue Legacy omogoči nadgradnje, ki jih lahko uporabite pri naslednjem poskusu. Čeprav se ti bonusi navadno odklepajo bolj počasi, vam dajo občutek, kot da ste kljub smrti nekaj dosegli. In ko že govorimo o doseganju ciljev…
Cilj
Tradicionalne “roguelike” igre so imele navadno neskončno število stopenj. Tako je bil vaš cilj ekskluzivno priti čim dlje. Velikemu številu igralcem pa to ni všeč. Imeti hočejo dosegljiv in zadovoljiv cilj. Tako ima veliko “roguelite” iger vsaj delno vključeno zgodbo ali cilj, ki vas poglobi v svet in vas podžge, da ob smrti poskusite znova. V primeru FTL večino igre bežite pred številčno armado, s katero se ob koncu soočite. Tudi, če preminete v zadnjem šefovskem spopadu, vas to podžge, da poskusite znova. Ob premaganem zadnjem šefu doživite občutek zadovoljstva, ki upraviči vse tiste ure, ki ste jih zapravili ob igranju.
Igranost
Saj ne, da bi bilo kaj narobe z poteznim bojnim sistemom, a kaj, ko širši publiki ni preveč všeč. Veliko “roguelite” iger ima dosti hitrejši tempo, ki potrebuje hitre prste in promptne odločitve. Rogue Legacy se igra podobno kot Castlevania, Binding of Isaac je Twin-Stick streljačina, isto velja tudi za Enter the Gungeon. Vsak novi “roguelike” navadno vnese kakšno novost, ki naredi igranje primerno širšim množicam, kar poveča število nakupov, to pa poveča tudi dobiček.
Vsi žanri, vključno z manj znanimi, se konstantno razvijajo in spreminjajo. A še vedno je na polici prostor za prave starošolske igre, ki se niso spremenile tekom let. Žal bo sprememba sčasoma dosegla tudi njih. Prišel bo čas, ko bo igra Rogue le še meglen spomin in nihče ne bo vedel, da se beseda “Rogue” v “roguelike” nanaša prav na njo. A tega ne moremo vedeti. Zagotovo lahko vemo le eno stvar. S popularnostjo neodvisnih iger kot so Binding of Isaac in Enter the Gungeon, neodvisnim “roguelite” igram ne bo kaj kmalu konec.
Grozljivka Allison Road preklicana
Allison Road je ena tistih iger, ki naj bi nam v letu 2016 pognala strah v kosti.
